Na kongresu Kristusa Kralja v Salzburgu je vzbudil prav posebno pozornost bivši ogrski ministrski predsednik Karel Huszar s skoraj dve urnim govorom o tem, kako zopet pokristjaniti modernega človeka. Ta gospod se nam je tem bolj prikupil, ker smo ga vsak dan videli pri obhajilni mizi in vseh cerkvenih pobožnostih. Poleg tega smo vsi dobili vtis, da imamo pred seboj ne samo odličnega državnika z bogatimi doživetji, ampak tudi spretnega govornika, ki zna množice navdušiti iz globin svojega prepričanja. Ker so kongresi Kristusa Kralja mednarodni, se mi zdi, da moramo Bogoljubovim bralcem podati vsaj nekatere misli tega veterana katoliškega dela.
“Kjer se človeštvo otresa Boga, zaide nravno življenje v krizo. Da bi obup ogrnili s plaščem, je planil moderni človek v močvirje čutnih naslad: vse grenkobe njegove plehke duše naj posrka opojnost poganskih nravi. Veliko razočaranje ga žene v samomor, ki ni več izjema, ampak nalezljiva bolezen množic. Nravnost je pogažena.
Matere, ki so se izneverile svojemu poklicu, spreminjajo svoje telo v žive grobnice in svet v pokopališče praznih zibelk. Odkod naj se potemtakem jemlje naraščaj za državo? Odkod otroci za božje kraljestvo?
Umazani veletok moderne zločinske kronike je tako nagnusen, da komaj morete vzeti časopis v roke. Naši predniki so se vzgajali z zgodbami svetnikov in junakov, današnjo mladino pa kužijo s tem, da ji ponujajo berivo o zločincih in propalicah. Mladi danes več vedo o hudodelstvih in gorostasnostih sodnih razprav kakor o junakih človeštva.
Celo v sicer dobrih krščanskih družinah prihajajo krščanski običaji iz mode. Moderni življenjski slog zanaša razdrapanost v družine. V mnogih modernih družinah živi vera le še v zunanjih oblikah in običajih (božično drevesce) brez pravega jedra krščanstva. Indiferentizem (verska brezbrižnost) se bohoti v nezaslišani razsežnosti.
Gibanje brezbožnikov in bogomrznikov še nikoli ni bilo tako spretno osnovano in sredstva za razširjanje brezbožnega svetovnega nazora v zgodovini še nikoli niso bila tako učinkovita kakor v današnjem splošnem propadanju. Zdaj gre za vse, ne za posamezne verske nauke! Zatreti hočejo že samo misel na Boga in vsakršno vero v oni svet.
Novodobni napredek v tehniki je danes prav posebno sposobna pomoč, ki z njo širijo novo poganstvo in ustvarjajo težke ovire pri obrambi božje resnice. Povejmo odkritosrčno: Moderno poganstvo stoji pred pragom naših družinskih domov, na stolicah naših šol in pred vrati naših cerkva. Sovražnik je tisti kakor nekdaj, le oprema je druga. Na Golgoti so hoteli Sinu človekovemu zlomiti kosti, zdaj krnijo tudi njegov daritveni križ.
Ali naj zaradi takih žalostnih pojavov obupavamo? Nikakor ne! Cerkev je še vedno zmagala, če so ji rane zadali. Krščanstvo je bilo priča, kako so prišli brezštevilni »pogledi na svet« v ropotarnico svetovne zgodovine. Mi živimo, verujemo, upamo in si prizadevamo, da vedno prenavljamo, ker nas vodijo ideje, ki so ne samo enkrat prinesle luč temnemu svetu. Svetovna zgodovina je dokazala, da brezverna omika ne more dati nič lepšega, boljšega in resničnejšega namesto krščanstva in da nikoli ne more zadovoljiti dušnih in duhovnih zahtev človekovih. Misleči ljudje se ozirajo zopet proti Betlehemu, Nazaretu in Golgoti. Treba jim je pomagati. Ljubiti moramo tudi sovražnike in se truditi, da jih spreobrnemo; ne smemo torej kleti, ne jeziti se, ampak verovati, moliti in delati za božje kraljestvo. Moderno človeštvo se mora spreobrniti, ali pa bo poginilo. V Evropi bi nastal strašen pekel, če bi izginili tudi zadnji ostanki krščanstva na te tem delu sveta in če bi se katoličani izneverili.
Le Kristus mora dati svetu ljubezen, mir, potrpežljivost, dobroto usmiljenje, pobožnost, umerjenost in duha veselja in sreče. Kristus nam je ne samo največja osebnost svetovne zgodovine, ampak tudi največja stvarnost vsakdanjega življenja. Kristus nam ni mit (bajka), ampak misterij (skrivnost), polna resnice in milosti. Priznavamo le eno totalnost (celotnost) in to je Kristus Kralj.
Kako naj katoličani delamo? Zgodovina si ustvarja vedno nove značilne oblike (tipe) ljudi. Zdaj potrebujemo čisto nov tip božjega človeka, prežarjenega z životvorno in blagoslavljajočo močjo nebeškega kraljestva.
Cerkev se tudi tedaj ne sme zgruditi, če so države notranje omajane, potem nam je šele potrebno občestvo svetih. Nikdar in nikoli pa nam nadnaravno življenje ne sme biti zagrinjalo, ki bi se za njim skrivali pred javnim življenjem. Kristus ni prišel na svet zato, da bi puščave obljudil s puščavniki. Kristus hoče na vseh toriščih vladati in odločevati.
Brez močne Cerkve in brez močne države ne moremo biti kos velikim vprašanjem človeštva. Ta država pa mora biti avtoritarna krščanska država, ki se nji glasi vrhovno načelo, da je Boga treba bolj slušati kakor ljudi. Za pravega vodnika mora vedno biti Kristus! Kristus Kralj pričakuje in želi zdaj od nas nekaj velikega, silnega! Bojujmo boj vsega človeštva. Delamo pa s tokovi sil, ki jim varovalke modernih niso kos.
Naloga Katoliške akcije je storiti vse, kar le moremo, da pripravimo Zveličarju sveta pot do modernega človeka, da se duše brez krova zopet znajdejo v Cerkev.
Sveti oče nas je mobiliziral, nihče ne sme dezertirati!”
V tem zapisu, ki se mi je utrnil lani v tem istem času, se dotikam pesmi Severina Šalija, ki je izšla leta 1940 v njegovi zbirki Slap tišine. Objavljam ga kot nekakšen pendent k besedilu Maksa Loha o Ehrlichu, ki ga je objavil nedavno Simon Kocjan na tem portalu, saj po mojem mnenju in vedenju prikazuje na posebej odlikovan način imaginarij, poetični svet tiste generacije mladih katoličanov, ki so jo vzgajali Lambert Ehrlich, Ernest Tomec in škof Rožman. Gre za generacijo, ki je skupaj s svojimi učitelji zorela in dozorela za boj zoper organizirano brezboštvo ter za mučeniško pričevanje za vero v letih 1941-1945. Naj nam bo v navdih.
Severin Šali (1911 – 1992)
Lahnó počasi pada sneg in pot, med poljem zaostala, se kmalu več ne bo poznala.
Tako začenja Šali svojo pesem Zimski dan. Gre za ton, ki spominja na Murnov Sneg. Sneg mete in zamete vse sledove človeškega prizadevanja in vse razlike sploh. Svet pada v brezobličnost in vseenost novoveškega panteističnega koncepta stvarnosti. Verzi, ki zaključujejo prvo kitico še stopnjujejo ta vtis:
Samoten grem na beli breg Ob vrsti žalostnih dreves, Vse golih, kakor smrt teles. Lahnó počasi pada sneg.
Nesmiselno odmiranje, v katerega kliče človeka materialistično koncipirana narava, zapira človeka v smrtni hlad in v neprodirno samoto. Gre za témo, ki jo je razvil eksistencializem. Človek bi se v tem spraševal z Murnom: »Kaj moč mi, čas, kaj si mi dan? Kar bilo – kot v sneg zakopano!«. Zanimivo je, kako je zimska belina, ki sicer sugerira osvežujočo spokojnost, v tem kontekstu metafora za nihilizem.
Tudi v začetku druge kitice imamo še vedno opravka s podobnim občutjem:
Dolina je ko beli list, V daljavi se gubé sani,
Še vedno je to pokrajina, ki spominja na Murna, v katere belini se vse izgublja. Tudi izgubljajoče se sani spominjajo na Murnove iz verzov: »nekje kraguljčki, hitri beg, / spet molk za mano in pred mano«. Nato pa nastopi preobrat:
A moj pogled na vse strani objema kraj, bleščeč in čist; na njem je polje, vas, voznik, gozd, potok, cerkev in zvonik. Lahnó počasi pada sneg.
Kraj, o katerem je tu govora, se sedaj izkaže za nekaj drugega od murnovske brezoblične beline, v kateri se vse izgublja, pač pa lepo razmejena, razlikovana, jasna, spoznavno obvladljiva stvarnost, saj jo pesnikov pogled objema z vseh strani. Morda je ta razločnost že izražena v prvem verzu kitice, kjer list, list papirja, dela to belino nekako zamejeno. Ta razlikovanost se lepo pokaže v skandiranju entitet, ki metrično urejeno sestavljajo zaključenost kraja: »na njem je polje, vas, voznik, / gozd, potok, cerkev in zvonik«. Belina zasnežene pokrajine se sedaj izkaže za nekaj bistveno drugega od tega, kar smo mislili na začetku; postane ozadje, okvir kraja, ki se s svojo nabito polnostjo smiselne urejenosti in razlikovanosti zliva z brezbrežnim belim okvirjem v prikaz nečesa, kar je vse prej kot nekakšno nihilistično občutje. Tudi refren na koncu kitice nas ne vrača v predhodno vzdušje, pač pa, ko pade v ta nov kontekst, reinterpretira prizor iz prve kitice v tej novi perspektivi.
Da nismo krivični do Murna, bi morda tudi zadnja verza njegove pesmi lahko brali do neke mere kot preboj iz nihilističnega obzorja: »Kar bode – kot ta tiha plan / brez konca širi se pred mano.« Neskončno belino, v katero se Murn izgublja, bi lahko dojeli tudi v nekakšnem mističnem kontekstu, ki se razlikuje od grobega materialističnega pojmovanja človekove ujetosti v minevanje. Vendar bi tudi tak mistični kontekst ne presegel panteističnega (ki se, kot nas je naučil Mahnič, ne razlikuje bistveno od materialističnega) obzorja vseenosti: Murnova belina ni razlikovana, je nekakšna neizmerna nedoločnost, v kateri se vse izgublja za razliko od Šalijevega kraja, v katerem se kar tre od jasno razlikovanih in med sabo smiselno urejenih bitnosti.
Ključno vprašanje, ki se pri tem zastavlja je, kaj je ta kraj? Je to preprosto metafora za krščanski metafizično urejeni svet, svet tomističnega realizma, ki ga je novoveška misel skušala neuspešno zanikati in v katero se Šali mirno in upravičeno vrača? Gre za svet prežet z liturgijo Cerkve, o katerem priča toliko drugih pesmi iz te zbirke kot denimo kitica iz Pesmi za Božič:
»Težko je. Sence so med nami, / bolijo žalostne slutitve. / Marija, pridi, da boš z nami / zapela psalme in molitve!«?
Ozrimo se za trenutek k doživljanju narave v tej pesmi. V prvi kitici bi se reklo, kot rečeno, da narava, materialistično zamišljena narava, golta človeka in njegove zmožnosti, tako da se ta izgublja v nekaj izrazito nečloveškega, hladnega, srhljivega (danes bi lahko rekli: v robota, v kiborga, ki nam ga ponuja transhumanizem, ta skrajna stopnja revolucije). Estetski učinek, ki ga dosega na ta način prikazana narava spominja na kantovski, romantični koncept sublimnega, kjer je sublimno lepo ravno to, kar se zdi, da povsem presega in lomi zmožnosti človeškega predstavljanja. Ne pozabimo, da je za Kanta stvarnost (narava) v resnici stvar sama na sebi (Ding an sich), ki je izvorno tuja vsemu človeškemu spoznavnemu prizadevanju. Drugače je s klasično, tomistično, a že prej aristotelsko zamislijo stvarnosti, ki spoznanju ni tuja, pač pa je človekova nesmrtna duša sorodna formalnemu vidiku stvarnosti, ki ga lahko abstrahira in tako zanesljivo spozna. Narava torej za tomizem ni tuja razumu in ostalim človekovim dojemalnim zmožnostim, je pa na nek način presežna, ker je narava proizvod Božjega stvarjenjskega dela in nosi tako v sebi pečat svojega Avtorja. Ta presežnost, ki pa ne nasprotuje in lomi, pač pa nadgrajuje to kar je nam spoznavno, je tisto, kar so neotomistični avtorji (Taparelli d’Azeglio npr.) prepoznali kot osnovo neotomističnega koncepta sublimne lepote.
Točno tak koncept narave najdemo, menim, v Šalijevi pesmi. Narava, divja narava (gozd, potok) je integrirana med bitnosti, ki sestavljajo celovitost kraja. Isto velja za okvir snežne beline. To ne pomeni, da postane divjina del od človeka obvladovane stvarnosti, pač pa da kultivirana krajina kaže po divjini čez se, k Bogu, k nekemu drugemu Kraju (nebeškemu Jeruzalemu), ki ga tukaj (še) ni, čeprav je na nek zakrit način že tu, zlasti v zadnjem elementu Šalijevega niza bitnosti (cerkev in zvonik).
Morda celo zaporedje tega niza ni naključno: preidemo od elementov imanentne lepote od človeka obvladovane resničnosti (polje, vas, voznik) k elementom divjine in sublimne lepote, ki to obvladovanje presegajo, a ne zanikujejo (gozd, potok), vse do elementov, ki kažejo na prisotnost nadnarave v kraju (cerkev in zvonik). Ta nadnaravna, nadčasovna perspektiva, v kateri se sklene Šalijev pogled, je lepo izražena v zadnji kitici, kjer vse postane belo, a ne zato, ker bi vse pogoltnil čas, pač pa je v tej belini tudi čas použit: “vse je belo jaz, čas in breg”.
Skratka, o kakšnem kraju poje Šali? Kakšna so razmerja, ki ga notranje določajo? To je človeški kraj, kraj človeškega prebivanja, ki pa ni z (nekultivirano) naravo v nasprotju. Tudi ni z njo le v razmerju soprisotnosti, pač pa (skladno s tomističnim spoznavoslovjem) v razmerju formalnega skladja. Tega tudi ne gre razumeti v smislu kašnega sodobnega ekologizma: iz te narave abstrahira človek napotilo k nadnaravi: narava je le sled nadnarave, ki je slednji podrejena. Narava postane zakladnica metafor Božjih lastnosti. Človek jo potrebuje, ker nima od kod drugod jemati spoznanja Boga (v skladu z vlogo fantazem pri sv. Tomažu). Zato ta kraj leži ob gozdu in potoku. In ob snežni belini. In zato v njem rasteta cerkev in zvonik, ki izražata to po naravi spodbujeno nadnaravno usmerjenost kraja. Obenem opozarjata, da ta usmerjenost nikakor ne izhaja zgolj iz narave, pač pa je predvsem spodbujena od prihoda nadnarave k človeku po Učlovečenju in zakramentih (cerkev). To je Šalijeva domačija, v katero prihajata Jezus in Marija v Pesmi za Božič:
»Le pridi z Jezusom Marija, / da bomo luč za novi svet. / Naj Vama naša domačija / bo Betlehem in Nazaret.«
Za to domačijo so bili mladi katoličani, bralci Šalijevih pesmi, pripravljeni dati svoje življenje, ko je vanjo trčila revolucija. Mi pa smo tu, v svetu, ki ga je razdejala in ga vse bolj pustoši revolucija z vsem svojim nihilizmom in želimo po 70-ih letih znova nazaj, v tisto isto domačijo. Bi morda kdo rekel, da sanjamo – saj te domačije ni več. Ni res, še je, še obstaja, in sicer v zakramentih Svete Cerkve, v tistih istih, nepotvorjenih od pokoncilskih novotarij, pri katerih so se napajale Šalijeve pesmi in so se napajali naši slovenski mučenci. Pri njih se želimo napajati tudi mi.
Najprej hvala, da ste si vzeli čas ter pogledali ta (ter mogoče se kakšen drug) video posnetek na naši strani, potem hvala, da ste začeli nadvse zanimiv pogovor na kar nekaj perečih tem. Naj pričnem na samem začetku.
Vsak duhovnik, bodisi sekularen ali redovnik ima dolžnost in obveznost do spodobnih oblačil za darovanje Svete Maše; se pravi redovna obleka ali talar (če le-te možnosti ni, pa vsaj rimski kolar) ter primerna obutev (črni čevlji, če ni predpisano drugače, kot je npr. za nekatere redovnike). Ko sem bil v semenišču, so pravila prepovedovala nošnjo kakršnih koli drugih čevljev kot pa črnih čevljev (razen za delo in šport). Že iz samega spoštovanja do Svete Maše bi moral duhovnik biti pravilno oblečen in obut, po drugi strani pa že sam občutek za estetiko ne dovoljuje drugačnih čevljev kot črnih. Edina izjema so lahko liturgični sandali ter čevlji iz rdečega usnja za kardinale.
Eno izmed najbolj perečih vprašanj, ki je tu dvignilo veliko prahu, je vprašanje prejemanja svetega obhajila na jezik in zakaj je ta oblika edina vredna in spodobna. Sveta Mati Cerkev je že od samega začetka spodbujala prejemanje svetega obhajila na jezik in ne na roke. Že sv. Sikst I. v začetku II. stoletja piše: “Svetih posod se lahko dotikajo le posvečene roke“; takoj se tu lahko sklepa, da če že gre svetim posodam takšna čast, kakšna gre šele Najsvetejšemu? Sveti Bazilij Veliki dovoljuje obhajilo na roke le v primeru preganjanja. Toledska in Zaragoška sinoda predvidevata izobčenje za vsakega, ki prejme obhajilo na roke. VI. ekumenski koncil v Konstantinoplu leta 681 prepoveduje prejemanje obhajila na roke ter zagrozi z izobčenjem vsakemu, ki bi si to upal storiti. Veliki Doctor Angelicus sv. Tomaž Akvinski, cvet katoliške misli, piše v svoji Summi:
“/../ iz samega spoštovanja do Zakramenta, nič se ga ne dotika, razen kar je posvečeno; zatorej sta kelih in korporal posvečene ter prav tako duhovnikove roke, da se lahko dotikajo Najsvetejšega/../”
Summa Theologiae, Pars III, Q. 82, Art. 3, R. Obj. 8.
Sveti Tridentinski koncil potrjuje, da je apostolska tradicija, da obhajilo deli le duhovnik s posvečenimi rokami. Sv. Pavel VI. v “Memoriale Domini” piše, da je potrebno ohraniti navado deljenja obhajila na jezik. Sv. Janez Pavel II. kasneje pravi v Dominicae Cenae, da je dotikanje in deljenje svetega obhajila z lastnimi rokami privilegij posvečenih.
Sedaj, ko smo obdelali doktrinalni del, se posvetimo še Svetemu pismu. Vsi vemo, da je Biblija sestavljena iz Starega in Novega Testamenta; in vemo, da sta v Sveti Rimski Cerkvi oba veljavna, ter da eden ne negira drugega ter ga ne preklicuje, temveč drug drugega dopolnjujeta. Jezus sam je rekel :
Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu.
Mt 5, 17-19
Odnos do Svetega je v Bibliji stalno prisoten. Le leviti in duhovniki so se smeli dotikati svetih stvari in opravljati daritve. Lep primer tega je prigoda, ko kralj David seli Skrinjo zaveze. Dovolimo Pismu, naj nas samo pouči o tej prigodi:
Ko so prišli h Kidónovemu mlatišču, je Uzá iztegnil roko, da bi podržal skrinjo, ker sta jo vola nagnila. Tedaj se je vnela GOSPODOVA jeza nad Uzájem in ga je udaril, ker je iztegnil roko proti skrinji. Umrl je tam pred Bogom.
1 Krn 13, 9-10
Bog je pravičen! Kljub temu, da je Uzá le želel pomagati, ko se je dotaknil Skrinje, je storil bogoskrunstvo in nase priklical Božjo jezo, ker se je dotaknil svete stvari, ne da bi bil maziljen. Velika skrb je šla v čast Božjo in vedno, ko so se Izraelci obrnili od svojega Boga, je Bog nad njih poslal nadloge ter jim poslal preroke, da bi spreobrnili njihova trda srca. Skrb za božjo službo ter izpolnjevanje njegovih zapovedi ni farizejsko, kakor marsikdo takoj pomisli, ko se citira Stara Zaveza in reče: “Ah Jezus je ljubezen, vse nas ima rad, on odpušča, Nova Zaveza je vse spremenila...” Enkrat za vselej rečem: nehajmo že enkrat s tem osladnim, hipijevskim Jezusom! Jezus je Ljubezen in ljubezen do nas je najbolj pokazal, ko se je daroval na Križu, da bi nas vse odrešil. Jezus, kakor njegov Oče, ljubita vse Stvarstvo, tudi grešnike, a sovražita greh, ki je samo nasprotje Boga. Nauk je jasen: kdor umre v smrtnem grehu brez kesanja, je pogubljen. Jezus je Bog in naš Odrešenik, ki na ta svet ni prišel, kakor sam pravi: “da prinesem mir, ampak meč.” (Mt 10, 34). Kljub vsej svoji božji naravi je imel tudi popolno človeško naravo, kajti bil nam je v vsem podoben, razen v grehu. Kljub temu, da je Jezus imel tudi človeško naravo, ga to ne naredi nič manj popolnega.
Zato je čas, da se neha Jezusa predstavljat kot nekega naivnega hipija, temveč kot Boga, Rešenika in Sodnika, “da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.“
Flp 2, 10-11
Preden zaključim ta del o pravilnem prejemanju svetega obhajila, bi rad izpostavil pet točk:
Prejemanje obhajila kleče in na jezik poveča spoštovanje do Najsvetejšega.
Obstaja manj verjetnosti, da bi nekatoliki pristopili k božji mizi.
Kanček ponižnosti je potreben, da se jezik iztegne pred duhovnikom.
Možnost, da hostija pade na tla ali da jo kdo shrani v žepu, ker ne bi vedel, kaj je to ali da bi z njo storil kaj brezbožnegaje manjša.
Vez s cerkvenim izročilom je močnejša.
Večna debata, da so usta bolj grešna kot roke, postaja počasi že zelo mučna. Res je, da Sveto Pismo večkrat strogo obsoja jezik. Toda vedno je bila od Boga izvoljena peščica, kateri so mazilili roke, s katerimi se opravljajo svete reči. Če začnemo tajiti svetost duhovništva, službe, ki je višja od angelov, se sama esenca katolištva zruši. Center Katolikovega življenja je Sveta Maša, ki je vir milosti in dobrin (skupaj z vsemi zakramenti in zakramentali) in Sveto Mašo lahko daruje le posvečen duhovnik. Ko škof moli med posvečenjem in mazili roke novemu svečeniku, pravi:
“Consecrare, et sanctificare digneris, Domine, manus istas per istam unctionem, et nostram bene dictionem.” (Gospod, blagovoli posvetiti te roke s tem maziljenjem in našim blagoslovom).
Ko zatem mazili desnico moli: “Ut quaecumque benedixerint, benedicantur, et quaecumque consecraverint, consecrentur, et sanctificentur, in nomine Domini nostri Jesu Christi.” (Vse, kar boš blagoslavljal naj bo blagoslovljeno, ter vse kar boš posvečeval naj bo posvečeno in sveto v Kristusa našega Gospoda.
Ko škof med posvečenčeve prste položi na pateno položeno hostijo, govori: “Accipe potestatem offerre sacrificium Deo, Missasque celebrare, tam pro vivis, quam pro defunctis. In nomine Domini.” (Sprejmi oblast, da Bogu daruješ daritve in mašuješ, tako za žive kakor za pokojne)[1].
Te prekrasne molitve takoj odgovorijo na vprašanje, da se le po svečenikovih rokah lahko deli Sveta Skrivnost. Sveti Tomaž Akvinski v svoji pesmi slednici za praznik Presvetega Rešnjega Telesa in Krvi pravi:
Dar posebnega češčenja: živi kruh in vir življenja danes nam je predložen.
Pri večerji v živi veri bil je trumi dvanajstéri zbranih bratov izročen.
Nov je Kralj pri tem obredu novo jagnje v novem redu mesto starega nam dal.
Novo pride, staro mine, pred resnico sen izgine, noč premaga dan svetal.
Kar tedaj je Kristus stóril, to – učencem je govóril – v moj spomin naj se vrši!
Naročilo se spolnjuje, kruh in vino se daruje za rešenje vseh ljudi.
Nauk dan je za kristjane, kruh tedaj meso postane, vino pa postane kri.
Vid in um ne izmodruje, živa vera potrjuje: nadnaravne so reči.
Te podobe raznolike skrivajo reči velike v znamenjih, a ne v stvareh.
Jed, pijača sam postane, vendar Kristus cel ostane, pričujoč v podobah dveh.
Kdor uživa, razdeliti ga ne more, ne zlomiti, celi Jezus pride vanj.
Kakor eden, tisočéri, vsak ga prejme v isti méri, za nikogar ni ga manj.
Dan je dobrim, dan krivičnim, le z učinkom prav različnim: za življenje ali smrt.
Je krivičnim v pogubljenje, dobrim vernim pa v življenje, dvojen, glej, je vstop odprt.
Če podoba se prelomi, ne premišljaj in ne dvomi, delci toliko dadó mi, kakor v celem skrito je.
Ne deli se Božje Jagnje, ne spreminja njega stanje, le deli se, kar je vnanje, notranjega znamenje.
Angelska je, glejte, hrana potnikom v popotnjo dana, kruh resničen za kristjana, tega ne mečímo psom.
Se v podobah označuje: ko sin Izak se žrtvuje, jagnje praznično daruje, mana daje prednikom.
Ti, pastir, nas s kruhom hrani, ti nam, Jezus, stoj ob strani, ti nas pasi, ti nas brani, ti nam daj med nebeščani mesto v večnih radostih. [2]
Ta pesem ni samo hvalnica, temveč cel Katekizem! V skorajda vsaki strofi (dovolil sem si, da sem odstranil strofe, ki so v tem razmišljanju nepomembne), Tomaž uči o eni od resnic o presvetem zakramentu. Jezus je resnično pričujoč v Sveti Hostiji, v vsakem še tako majhnem delčku, čeprav je skrit v podobi vina in kruha, je Jezus prisoten v obeh naravah, tako božji kot človeški. Ob spremenjenju podoba ostane ista, ampak njena substanca se spremeni in tako je Jezus pričujoč, a skrit našim očem. Tako pravični kakor grešnik ga jesta, ampak en jé v svojo pogubo, drugi pa v svoje zveličanje. Zame v vsej katoliški poeziji ni lepše pesmi kot je Lauda Sion, ki je ne le pesniško bogata, ampak tudi teološko in filozofsko. Zatorej vsakemu, ki dvomi o resnični prisotnosti, ali ki omahuje v svoji veri v Najsvetejše, svetujem, da redno bere to pesem.
Kratek odgovor naj bo namenjen še tej nesrečni karikaturi. Živimo v času, ko sta zvok in slika izrednega pomena in kjer nas na vsakem koraku bombardira tisoč in ena podoba. Sam nisem velik pristaš ne karikatur ne memov (baje jih nekateri Slovenci kličejo jaz-jazi), toda od nekoga, ki se na dnevnem nivoju ukvarja z mladino, bi pričakoval, da bi razumel pomen memov. Nikoli ni primerno, ne lepo se norčevati iz kogar koli, sploh ne iz duhovnikov ter Boga. Na žalost smo lahko na lastne oči videli, kaj lahko prinesejo slabo razumljene karikature in šale (Charlie Hebdo in vsi napadi povezani z Mohamedovimi karikaturami). Po drugi strani mora vsaka javna oseba oziroma oseba, ki se veliko izpostavlja v javnosti, računati na to, da bo slej ko prej postala tarča karikatur in javnih norčevanj. Meme, ki ga je objavil profil Scutum Fidei, ni bil na nikakršen način žaljiv do njegove ekscelence, ne do njegove vzvišene pastirske službe. Upam, da se je ljubljanski nadpastir le nasmehnil in zamahnil z roko ob tej sliki, kajti že marsikatera hujša karikatura ali drugačna neprilika je doletela že mnogo dobrih pastirjev. Vsi smo izredno hvaležni nadškofu, da se je postavil za vse Katolike in ga podpiramo v njegovem boju ter mu zagotavljamo našo večno zvestobo ter molitve. Tradicionalna skupnost v Sloveniji, ki je resda relativno mlada in h kateri se močno nagiba tudi Scutum Fidei, je v polnem občestvu tako z Rimskim škofom, kakor tudi z vsemi slovenskimi ordinariji. Hvaležni smo našim pastirjem za to, kar nam omogočajo, ter jih podpiramo z našimi molitvami in dobrimi deli ter jih prosimo naj nas še naprej podpirajo in nam pomagajo pri naši rasti.
Naj obenem tudi izpostavim, da Slovensko tradicionalno gibanje ni nikakršna sekta in je v polnem občestvu z Rimsko cerkvijo, ter priznava vse koncile in odredbe. Živimo in verujemo to, kar je Cerkev učila že od nekdaj. Zatorej sem se kot član te skupnosti počutil skorajda napadenega, da so nas nekateri ljudje, celo duhovniki(!), postavili ob bok shizmatikom, sektašem ter celo satanistom.
Duh veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.
Jn 3, 8
Sveti Duh je tisti, ki nas vodi in ne hudi duh. Včasih je resnica boleča, a nenazadnje nas bo le Resnica osvobodila (prim Jn 8, 32). Vsi smo udje ene Cerkve, Kristusovega mističnega telesa (Pij XII.); njegove Neveste, ter moramo najprej skrbeti za svoje zveličanje in zatem za zveličanje drugih, kakor pravi Pismo, “odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata” (prim. Mt 7, 5).
Vprašanje liturgije je izrednega pomena. Močno me žalosti, ko vidim toliko liturgičnih zlorab vsepovsod po svetu, ki so vedno pogosteje blasfemične. Kardinal Sarah govori takole o liturgiji: “Liturgija ni o tebi ali meni, ni kraj kjer bi obhajali našo lastno identiteto, dosežke, povzdigovali ali promovirali našo kulturo ali lokalne verske navade. Liturgija je prvo in najpomembneje o Bogu in o tem, kaj je storil za nas.” Liturgija se ne sme nikoli v popolnosti prilagajati kulturi, navadi, obdobju, času, itd. Ker enkrat, ko se to zgodi, liturgija izgubi svoj smisel in postane bolj podobna gledališču, kot pa čaščenju Boga. Prednost tradicionalne liturgije je njena univerzalnost ter obenem mehka strogost glede pravil. V zgodovini Cerkve smo večkrat videli, da se liturgija lahko do neke mere prilagodi neki kulturi, kot je bil primer na Kitajskem, z uporabo bele namesto črne barve pri pogrebih. A obenem smo lahko videli, da preveliko prilagajanje hitro privede do zmot in zlorab. Primer le-tega je zopet Kitajska, s svojim kitajskim obredom, ki je bil prepovedan s strani Rima. V tem obredu so jezuiti skušali spojiti dve kulturi v eno ter so primerjali čaščenje prednikov kot čaščenje katoliških svetnikov, celo jih postavili na isti nivo. Te tendence so vedno večje tudi po spremembi liturgije, kajti enotnost obreda je izginila. Sedaj nam ni več potrebno iti v drugo državo, da opazimo, da se liturgija obhaja drugače kot doma, lahko gremo le v drugo župnijo in razlika bo jasna pred našimi očmi. Trditev, da tradicionalna liturgija ne more biti blizu azijskim ali afriškim državam, je zmotna. Prav v Afriki sta bili rojeni dve najmočnejši tradicionalni skupnosti: Bratovščina Svetega Pija X. (iz katere sta kasneje nastali Bratovščina Svetega Petra ter iz le-te tudi Inštitut Dobrega Pastirja) ter Inštitut Kristusa Kralja Najvišjega Duhovnika. Tako v Afriki kot v Aziji število tradicionalnih duhovnikov in vernikov narašča. Če se vprašate, zakaj misijoni niso več to, kar so včasih bili, se vam odgovor ponuja kot na pladnju. Odklon od pristne liturgije in pravega katoliškega nauka kažeta svoje sadove; medtem ko tradicionalni misijoni cvetijo, moderni počasi venijo. Zatorej se je potrebno zavedati, da je napredek in prihodnost le v tradiciji in to ne le v Cerkvi, temveč tudi v naši kulturi in politiki. Naj nas vse varuje Marija, Mati Cerkve in naša Kraljica!
[1] PONTIFICALE ROMANUM Clementis VIII. ac Urbani VIII. jussu editum, postremo a Ss.mo Domino Nostro Benedicto XIV. recognitum et castigatum, Venetiis MDCCXXIII. Apud Hæredes Balleonios Typ. ac Edit.
Vidi turbam magnam quam dinumerare nemo poterat, ex omnibus gentibus stantes ante thronum
Ko sem na predvečer velikega praznika Marijinega Brezmadežnega spočetja opazil kratek prispevek gospoda Aleksandra Škorca, me je moja krščanska dolžnost prisilila, da sem poprijel za pero in napisal kratek odgovor na nekatere ideje, ki so bile izpostavljene v tej glosi.
Ob prvem branju tega izredno kratkega prispevka se človek zgrozi in se vpraša ali morda živi v 40. letih prejšnjega stoletja ali v 20. letih našega stoletja? Po prvem šoku sem prav po šolsko odložil pero in ga zamenjal s svinčnikom ter začel podčrtovati besede, ki so me zbodle v oči. Priznam, kljub kratkemu zapisu, je na mojo grozo sivina kmalu zapolnila stran. Vsak, ki je kadarkoli poslušal kakšnega od mojih pogovorov ve, da sem močno nasproten ilegalnim migracijam, uničevanju Evropske kulture in civilizacije ter masovnemu preseljevanju narodov. Toda kljub vsem mojim konservativnim mislim in idejam, ne bi nikoli izjavil česa podobnega, niti v ponesrečeni neslani šali. To je bila ena mojih prvih misli; da je ta provokativen člančič le neslana šala. Ampak bolj, ko sem ga bral, bolj je moje upanje bledelo, zatorej čutim krščansko dolžnost, da opozorim na zmote, ki so omenjene v tej glosi.
Najprej, ne bom se mešal v znanstvena vprašanja o količini radija v tej ali oni rasi, prvič, ker se mi to dozdeva nadvse neumno zapravljanje časa ter drugič, ker je moje poznavanje medicine in biologije ter njunih pod-znanosti prešibko, da bi lahko zgledno in utemeljeno zagovarjal ali odvračal to tezo. Nadaljevanje te teorije pa vodi v skoraj znanstveno-fantazijski scenarij, kjer množice ljudi umirajo zaradi neznanih razlogov ter je samo peščica srečnih, privilegiranih izbrancev tista, ki je rešena. Vsekakor bi to bil prav zanimiv in napet film, ampak na žalost ni. Kakor tudi samo nadaljevanje te misli potrjuje višek rasistične miselnosti ter uresničuje to, kar so se znanstveniki trudili v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja – preprost, a učinkovit način uničenja »pod-ras«. Vsekakor je virus, ki napade to ali ono rasno skupino učinkovit način do zagotovitve »čiste rase«.
Človeško dostojanstvo je neprecenljiva vrednota, a kar je še bolj neprecenljivo je njegova neumrljiva duša. Ravno ta je tista, ki človeka naredi več kot žival ali rastlino (ki imajo umrljivo dušo). Vsak človek, pa naj bo te ali one rase, ima neumrljivo dušo, katero mu je Bog vdahnil ob spočetju in ki bo obstajala na vse veke. Takoj, ko si človek pred oči postavi to realnost, ne more nikoli iskreno trditi, da je človek te rase manj vreden kot pa človek druge rase – Kristus je na križu umrl tako za enega kot za drugega.
Katoliška vera je univerzalna in ni rezervirana samo enemu narodu ali enemu rodu, kot je bilo na primer judovstvo vezano samo na židovsko ljudstvo. Kristus je prišel enkrat za vselej odrešit človeški rod in ne samo starozaveznega izbranega ljudstva. Ena izmed najpomembnejših nalog, ki jo je zaupal apostolom je bila: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.« (Mt 28, 19) Kristus sam zapoveduje, naj se veselo oznanilo ponese vsemu svetu, vsakemu narodu in rodu. Razodetje samo piše o veliki množici iz vseh narodov, jezikov in ljudstev (prim Raz 7, 9), kakor celo avtor sam omeni, ko govori o množici 350 milijonov dobrih duš. Ta trditev ni samo rasistična, temveč tudi teološko zmotna, po avtorjevem mnenju je število zveličanih omejeno, kot mesta v prestižnem klubu, ter da njih število nikoli ne bo preseglo kvote, ki jo citira. Bojim se, da je tu avtor zapadel v zmotno idejo predestinacije, ki uči, da so ljudje že ob rojstvu zapisani bodisi za v nebesa bodisi za v pekel. Vera sama nas uči, da se lahko vsak človek, ki je v božji milosti, zveliča. Božja milost pa je dana vsakemu ne glede na raso ali izvor, vprašanje je, če človek sprejme milost in sodeluje z njo. Antilogičen zaključek, ki ga avtor izvede, ga privede do zmotne ideje, da je krščanstvo vera belcev, ter da je zatorej večina zveličanih bele rase. Avtor krščanstvo enoti z belo raso, ter de je le-ta sposobna duhovnega razvoja. Ta trditev je izredno ozkovidna, ter avtor sam preprosto pozabi ali namerno ignorira zgodovinska dejstva. Od trenutka samega, ko so se apostoli razpršili po svetu, se niso ozirali na barvo kože ali narodnostno pripadnost poganov. Sveto pismo sámo priča o spreobrnjenju evnuha etiopske kraljice (prim Apd 8, 26-40), sv. Tomaž je oznanjal vero vse tja do Indije, itd. Že vse od samega začetka je bila krščanska vera univerzalna in ne vezana na etičnost, kakor je bila navada v marsikaterem poganskem verstvu. Ideja o elitizaciji krščanstva ter sami rasni pogledi na človeka, so v veliki večini protestantskega izvora. Lep primer tega je kolonizacija, ki jo je na primer, na eni strani vodila katoliška Španija ter na drugi protestantska Anglija. Španska kolonizacija je bila močno povezana s širjenjem katolištva, španska krona je goreče podpirala mešane poroke med konkvistadorji ter domorodci. Medtem ko je bil protestantski pogled na domorodce vse prej kot krščanski, ter se je kazal še celo v 70. letih prejšnjega stoletja, njegove sence pa se plazijo še danes, predvsem v Združenih Državah. Bula papeža Pavla III. z dne 2 junija 1537, ki nosi naslov Sublimis Deus, jasno govori proti zasužnjevanju domorodcev, ter potrjuje njih enakovredni status, kot razumna bitja z neumrljivo dušo, ki imajo pravico do svobode ter zasebne lastnine. Apostolsko pismo istega papeža z naslovom Pastorale Officium z dne 29. maja 1537 oznani izobčenje latae sententiae, kdor bi zasužnjil domorodca. Zgodovinske okoliščine ter kolonialni apetiti so žal privedli do kasnejšega preklica ter skorajšnje pozabe teh neprecenljivih papeških dokumentov, ki jasno izpričujejo o nepomembnosti rase pri zveličanju. V novem valu rasizma ter antisemitizma, ki sta v začetku XX. stoletja kosila po Stari in Novi celini, je klical po jasnemu vodstvu princa apostolov. Pij XI. je na predvečer svoje smrti v začetku februarja 1939, spisal osnutek za encikliko z naslovom Humani Generis Unitas, v kateri je želel slovesno obsoditi antisemitizem in rasizem, ki sta ga izvajali Hitlerjeva Nemčija ter Mussolinijeva Italija. Prva enciklika Summi Pontificatus, ki jo je njegov naslednik Pij XII. v prvih dneh druge svetovne vojne izdal, je obsojala zmote časa, kot sta rasizem in antisemitizem. Le majhna omemba celotnega Cerkvenega učiteljstva nam kaže, da je bila Cerkev vedno nasprotna rasizmu ter rasnemu elitizmu.
Lep primer Cerkvene rasistične nevtralnosti je primer prvega temnopoltega kardinala, ki je prejel čast kardinalske službe in bil povzdignjen v cerkvenega kneza v divjih šestdesetih letih. Ko je Združene Države Amerike preveval duh rasizma in je Ku Klux Klan preganjal tako črnce kot katolike, je Rim svetu pokazal, da je Cerkev en sam narod in eno samo ljudstvo, kajti ona je Kristusovo mistično telo (Pij XII.), ko je rutabski (bukobski – po preimenovanju škofije) nadškof Laurean Rugambwa iz rok Janeza XXIII. prejel kardinalski klobuk, kot prvi temnopolti kardinal v zgodovini moderne Cerkve. Prvi rumenopolti kardinal je bil imenovan že leta 1946, ko je bil Thomas Tien Ken-sin, pekinški nadškof, imenovan v sveti kolegij.
Angelski Učitelj, sv. Tomaž Akvinksi v svoji Teološki summi piše o tujcih in na kakšen način naj bodo sprejeti v družbo. S primeri iz Starega Zakona prikaže, da je tujec lahko sprejet v njemu tuj narod, ter tako postane polnopravni član tega naroda. »Človekov odnos do tujcev je dvojen: bodisi miroljuben bodisi sovražen in v obeh primerih obstajajo zakonska določila. Židje so imeli tri različne možnosti glede miroljubnega odnosa do tujcev. Prvič, če je tujec prehajal njihovo deželo kot popotnik. Drugič, če je tujec prišel živet kot prišlek. V obeh primerih Zakon govori o prijaznosti: kot je pisano (2 Mz 22,21) Tujca (adveno) ne izkoriščaj in ne zatiraj; ter ponovno (2Mz 22, 9) Tujca (peregrino) ne izkoriščaj in ne zatiraj. Tretjič, ko želi biti tujec sprejet v versko občestvo. S pogledom na vse to je bil postavljen določen red. Kajti tujci niso takoj prejeli državljanstva, kakor je bila navada pri nekaterih ljudstvih, da je državljanstvo tujcu pripadalo šele po drugi ali tretji generaciji, kakor uči Filozof (Polit. iii, 1). Razlog zato je bil takšen, če so tujci dobili dovoljenje da se mešajo v državne zadeve, takoj ko so se naselili med njimi, je obstajala velika nevarnost, da bi tujci, katerih srca še niso polno usmerjena na skupno dobro, lahko škodijo ljudstvu. Vsekakor je bilo mogoče, da tujec postane z izjemo polnovreden član skupnosti z nekim herojskim dejanjem, ki ga je storil, kot se je na primer zgodilo Ahiorju amonskemu vojskovodji, ki » je bil sprejet v Izraelovo hišo, vse do današnjega dne« (Judita 14, 10).« Summa Theologiae Ia IIae Q. 105 art. 3
Zgodovinsko dejstvo je, da je Jezus, ko je prevzel človeško telo in človeško naravo bil rojen kot belec, kajti judovska rasa je bela rasa. Ampak to dejstvo nikakor ne omejuje Kristusovega nauka ter Odrešenja le na belo raso. Vsi zgoraj navedeni biblijski citati ter samo učiteljstvo Cerkve pričata o tem. Tako, da je avtorjeva trditev, ko pravi: »Tudi Jezus je bil bel. Z razlogom. Ni bil črn, niti rumen« ne samo zmotna temveč tudi blasfemična, kajti s tem omeji Boga, ki je Neomejen, v nekaj omejenega, hkrati tudi omejuje Božjo moč, češ da je zveličanje bolj kot ne omejeno na belce ter s tem taji Božjo Vsemogočnost. Hkrati s tem avtor omejuje Stvarnikove pravice do zveličanja dela stvarstva, ter s tem zaničuje njegovo milostljivost ter skrb za Stvarstvo. Enkrat, ko začne človek omejevati ali zaničevati Božje atribute, bo njegova vera hitro padla in se mu kar hitro zgodi, da pristane v množici tistih ne-zveličanih.
Ko bo na poslednji dan Kristus – Sol Justitiae – Sonce pravičnosti, prišel v slavi sodit žive in mrtve, ter bodo vsi ljudje iz vseh narodov in ras prišli v Jozafatsko dolino, da bi jih Judex Justus sodil ter jim dodelil mesto bodisi med ovcami bodisi med kozli, takrat ne bosta ne rasa ne narodnost pomembni ampak samo naša dejanja ter naša vera. Zatorej je dolžnost vsakega kristjana, da najprej skrbi za svoje zveličanje ter zatem tudi za zveličanje drugih. Kajti Kristus je Rex Gentium – kralj Narodov in ne le enega naroda!
Pozdrav s fronte. Prisilno šolanje na domu je moja nočna mora in resničnost hkrati. Vdor države v dom, katerega dejanje in nehanje zapoveduje in mu določa tempo. Korona šolanje pomeni, da je naš dom skorajda popolnoma ukinjen. Postal je niz zasilnih učilnic, v katerih zdolgočasena mularija lovi konference in dodeljene naloge, medtem ko si skuša utrgati nekaj skritih zabav s posnetki z youtuba, starša pa od jutra do večera letata od zaslona do zaslona in skušata reševati tehnične zaplete ter razvozlavati težave s komunikacijo, bodisi v odnosu do šole ali med sorojenci.
V našem domu stvar morda nima ravno tragičnih razsežnosti, saj govorimo o prepovedi risank a la Lokomotivček Tomaž in Zverinice iz Rezije ter o lego kockah, ki jih skušamo sproti pospravljati s pisalnih miz. Obstaja namreč veliko otrok, ki so uradno sicer vključeni v šolski sistem, medtem ko deskajo po širokem morju spleta od Scile pornografije do Karibde nadlegovanja na družabnih omrežij, da se o alkoholizmu in raznih drugih zlorabah, ki so jim sedaj izpostavljeni cele dneve, niti ne pogovarjamo. Mnogi ne dobivajo niti telesne hrane, kaj šele da bi imeli nenehno ob sebi ljubečo osebo, ki bi jim nudila čustveno podporo in jim konstantno vzpostavljala organizacijski okvir, v katerem je poleg učenja predvideno še redno gibanje in domača opravila, kakor tudi dobra igra, kvalitetno branje in redna molitev.
Feminizem je v teh dneh pokazal svoje ostre zobe in največje žrtve so prav gotovo otroci in mladina. Seveda sočustvujem tudi z zgaranimi ženskami, ki poleg redne preobremenjenosti z nemogočo nalogo usklajevanja službe in domačega dela, nosijo levji delež po mojem nesmiselnega šolanja na domu. Še več kot to, gre za škodljivo prakso, ki zapira med domače stene tiste otroke, ki rabijo širše obzorje druženja z otroki in učitelji, medtem ko so najmlajši, ki najbolj rabijo toplino in varnost maminega doma, najbolj odrinjeni, da ne rečem skorajda odveč. Tako smo že bili v absurdni situaciji, ko so predšolski otroci in učenci nižjih razredov šli vsak dan od doma, medtem ko smo in verjetno še bomo šolarje višjih razredov in srednješolce držali doma kot pitane piščance pod lučko.
Pri šolanju na domu je v resnici narobe prav vse, tudi če gre za izbiro družine, da otroka vzame iz sistema, za katerega vsi vemo, da je toksičen (kar je popularna izbira zlasti v ameriških nemodernističnih katoliških okoljih). Zlasti pa, če se breme šolanja otrok, zlasti večjih, vali na mamina ramena. Pri tem fotri veselo delajo svoj posel in dodatne projekte, ki lahko imajo tudi zelo hvalevredne cilje, medtem ko se mati, zlasti če skrbi za nekoliko večjo družino, že itak duši pod težo domačih opravil, sedaj pa se mora spoprijeti s skrbjo in dolžnostjo celotnega izobraževanja ljube ji dece. Prevelika bremena, vsaj na dolgi rok. Ženski se na ta način ne omogoča, da je ženstvena, saj uvajanje strukturiranih sistemov, ki jih predpostavlja šolanje, duši njeno nekoliko bolj intuitivno in razpršeno mišljenje, čutenje in delovanje.
Kot mama doma namreč zelo cenim čas, ko moj deveto-, sedmo-, peto- in tretješolec gredo od doma, da dopoldan preživim v miru med pospravljanjem, pripravljanjem zajtrka in kosila s svojima 5- in 2-letnikoma. Hranjene domačih živalic, nalaganje in obešanje perila, praznjenje pomivalnega stroja, opazovanje prihoda poštarja s paketom ali samo z reklamami, mimovoz smetarja ali klepet s sosedo. Življenje je praktično in pestro, pisano na kožo ženske in njenih malih otrok. Popoldan pridejo iz boja lačni večji otroci, skupni obed, kakšen verouk in knjižnica, potem naloge in pogovor o kakšni knjigi, ki sem jo našla bodisi za bralno značko ali za domači prosti čas. Pod mojo ‘oblastjo’ samo naloge iz 3. razreda, vse starejše otroke ima pod kontrolo oče – škodljivo bi bilo, če bi zlasti odraščajoči fant bil na milost in nemilost prepuščen materi, ki jo v teh letih zapušča in se seli v moški svet.
Nauk te zgodbe? Otroci in družine potrebujemo dobro šolo. Starši, poskrbimo, da bo dom v tej, upam da izredni situaciji, varen kraj, kjer bo še prostor za smeh in veselje. Ljubosumno čuvajmo svoje otroke, tudi ko se bomo (kot upam) vrnili nazaj v to sicer v marsičem nepopolno in mestoma celo škodljivo šolo. Redno spremljanje, pogovor in vodstvo so potrebni zdaj in potem: krvavo potrebni – morajo biti na prvem mestu, vse ostalo bo sledilo.
Za Ehrlicha in njegovo delovanje je značilno, da je vse njegovo delovanje kot duhovnika prevzemala ena misel: Domini est terra. Oni, ki prihajajo k maši, so v oblasti Gospoda prav tako oni, ki Njega ne poznajo, so v oblasti Gospoda; tudi oni, ki Ga nočejo poznati, so v oblasti Gospoda. Bog ni samo absolutni gospodar, ampak je tudi Dobri pastir. Dobri pastir išče svoje ovce in duhovnik Lambert Ehrlich je bil eden tistih, ki je kot namestnik Dobrega pastirja vse svoje delovanje osredotočil v to, da bi prišli k Luči tudi tisti, ki se še vedno gibljejo v Temi: pripeljati ljudi iz Teme k Luči.
Kako je Ehrlich izvrševal svoje duhovniško poslanstvo? Tako, da ni zamudil niti ene prilike, da bi ljudi pripeljal iz Teme k Luči. Zato je bilo za Ehrlicha tako značilno, da se je brigal za tako širok krog ljudi. Bil je univerzitetni profesor in kot tak bi se lahko brigal samo za svoj predmet, ki ga je predaval na univerzi. Pa se je vendar brigal za kuharice, za prebivalce ljubljanskega Gradu, za Marijine kongregacije nemških dam in končno za študente. Vse v zamisli: Domini est terra, on pa je kot duhovnik poklican, da k Dobremu pastirju pripelje one, ki Njega, Dobrega pastirja, ne poznajo.
Tako sem prvič slišal in videl Ehrlicha pri nemških šmarnicah. On kot nacionalno izklesan Slovenec, je okrog leta 1925 v kongregacijski kapelici pomagal tedanjemu p. Tomcu S.J., da je za maloštevilne obiskovalce nemških šmarnic nudil bogato, dobro pripravljeno pridigo. Kot koroški rojak je seveda perfektno obvladal nemščino kot nihče; in ko so ga prosili za pridigo, Ehrlich kot duhovnik ni hotel in ni smel odreči. Prav tako se nič ni ustrašil skrbeti za grajske prebivalce na starodavnem ljubljanskem Gradu. V letih se bistri dr. Ehrlich ni držal okorno samo enega določenega kroga ljudi, ampak je skušal svoje sile osredotočiti tam, kjer je bilo za Cerkev najvažnejše. Brez dvoma je to bila akademska mladina. Vedel je, da ne pri služkinjah in ne pri grajskih prebivalcih ni za slovenski narod tisti odločilni krog ljudi, ki bo nekoč odločal o usodi slovenskega naroda. O tem, ali se bo slovenski narod nagibal k Luči, ali bo vedno in vedno bolj zahajal v Temo. Tako sem, naprošen od pok. Slavca Ložarja, fotografiral spomladi leta 1930 krog akademikov na Golici z dr. Ehrlichom v sredini. Ob tej priliki je k njemu pritekla majhna deklica. Otrok mu je poljubil roko, on pa sprva ni vedel, da je nemški otrok s Koroške. Ko je videl, da otrok ne razume slovenščine, ga je prijazno nagovoril v nemščini. Tedaj sem mogel prvič opazovati iz bližine dr. Ehrlicha in način, s kakšno živahnostjo in ljubeznivostjo je govoril z mladino, kar je napravilo name močan vtis.
V Ljubljani sem stanoval na Resljevi cesti in ena najbližjih cerkva je bila stolnica. Tam sem imel priliko opazovati dr. Ehrlicha pri mašah. Iz zakristije je hodil počasi in je tudi precej počasi maševal. Videlo se je, s kakšno sveto zbranostjo je opravljal daritev sv. maše. Videlo se je, s kakšno natančnostjo je opravil obrede. Pri večernicah sem npr. videl, kako je počasi incenziral (op. kadil). Ni se mu mudilo, čeprav so pevci Tantum Ergo že odpeli. Ko sem bil z Ehrlichovo skupino v poznejših letih nekoč na Golici in je Ehrlich imel pri Sv. Križu pod Golico mašo, je med mašo opazil, da kelih ni čist. Čeprav je dospel do darovanja in čeprav se nam je mudilo, da bi čim prej prišli na vrh, je dr. Ehrlich dvajset minut čistil kelih in šele potem nadaljeval z mašo. Ta točnost pri cerkvenih mašnih obredih kaže, kako spoštljiv je bil odnos dr. Ehrlicha do evharističnega Boga in kakšno važnost je na to polagal, da se cerkveni obredi opravljajo strogo po predpisih. Vedel je, da ga ljudje opazujejo, da preprosto ljudstvo sklepa na navzočnost Boga tudi iz načina, kako se duhovnik v cerkvi vede do evharističnega Boga. Kajti, če je duhovnikova vera prazna, bo to tudi podzavestno manifestiral pri maši.
Prirejeno in povzeto po: Dr. Lambert Ehrlich, stražar naših svetinj: gradivo za življenjepis / s pomočjo številnih sodelavcev zbral in uredil Rudolf Čuješ. Antigonish (Canada): Research Centre for Slovenian Culture, 1992; str. 178
Milostljivemu in spoštovanemu gospodu, gospodu Jožefu Smeju, naslovnemu škofu Černiškemu, članu Reda za zasluge Republike Slovenije, nositelju Zlatega križa reda za zasluge republike Madžarske, doktorju teologije, profesorju, pesniku, pisatelju in prevajalcu v večen spomin!
†
Gratia Plena, Recordare! -Milost polna spomni se, je bilo geslo blagopokojnega škofa Smeja, dike slovenskega naroda, ponos Prekmurcev in zgled vsem slovenskim duhovnikom.
Pretiosa in conspectu Domini, mors sanctorum eius – dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih, je bila prva misel, ki me je obšla ko sem izvedel to žalostno vest. Bolj ko sem jo med dnevom premišljeval, bolj in bolj se mi je zdela kot božji navdih. Tisti redki trenutki, s katerimi me je Bog blagoslovil, da sem jih lahko preživel v družbi tako velikega človeka, me navdajajo s ponosom in tihim občudovanjem. Težko se je človek ne nalezel njegovega veselja do življenja, ki ga je obdajalo, kjerkoli je bil. Preprostost človeka, ki se tako odlično povezala z dostojanstvom duhovnik – drugega Kristusa, je v osebi takoj zbudila spoštovanje in hkrati neizmerno zaupanje do njegove osebe. Za vsakega je vedno našel pravo besedo, za spokornika vzpodbudo, za neskesanega človeka klic k spreobrnitvi-nenazadnje Omnia ad maiorem Dei gloriam. Sam sem imel ta neizmerni privilegij, da je bil blagopokojni škof moj redni spovednik med gimnazijskimi leti, saj je redno vsak dan presedel v spovednici in z očetovskim srcem sprejel vsakega spokornika. Koliko zlatih naukov in vzpodbud mi je podaril v tistih blagoslovljenih trenutkih, ki me bodo zaznamovali za vse življenje.
Iskrena ljubezen do Jezusa, sploh pod podobo kruha in vina, je bila njegova najbolj plemenita krepost. Vsakdo, ki je kdaj koli prisostvoval pri vsaj eni od njegovih daritev svete Maše, je lahko na lastne oči opazil srčno in globoko vero v presveto Skrivnost, ki se je tako jasno odražala v njegovih kretnjah, jasno izgovorjenih beseda in predvsem po skorajda nebeškem siju iz njegovih prijaznih oči.
»Za Bogom najrajši Marijo častim«, pravi stara slovenska pesem. Ta kratki stavek je skorajda postal vodilo vsega njegovega življenja. Kot vsak pravi Slovenec in Prekmurec, je do Marije gojil pravi sinovski odnos, pravo pobožnost, ki je bila tako lepo povzeta v njegovem škofovskem geslu, »Milosti polna, spomni se«. Kakor krik otroka njegovi materi, zvenijo te besede. Marija varuj me na moji poti, naj ti ostanem zvest do konca! Bi lahko rekli na drug način. Prav ta vdanost do Nebeške Matere je škofa Smeja vodila na njegovi življenjski poti. Vsakič ko je govoril o Mariji, bodisi v pridigah, bodisi v pogovoru, je njegov ves žarel, in mile besede so kakor med tekle iz njegovih ust. Pa naj bo razlagal o eni od Marijinih dogem, ali pa, kot je tako rad počel, prevajal in razlagal kakšno latinsko marijansko molitev ali vzklik; vsaka beseda je izžarevala iskreno vero in prisrčno ljubezen do Kraljice Slovencev. Vse od zibelke do groba, ga je spremljalo varstvo Silne Gospe. Lep primer le tega je zgodba iz njegovih semeniških let, ki jo je tako rad pripovedoval, ko so po kompletoriju zapeli Marijino himno je ob Somboteljsko stolnico padla bomba ter med drugim ubila tudi kanonika. Kakšen lep primer Marijinega varstva! Bog je milostljivega škofa po Marijini materinski prošnji obvaroval hudega, da bi ga s svojim delom in življenjem hvalil. Prav poseben znak Marijine ljubezni so bili dnevi vseh pomembnih trenutkov njegovega življenja. Najprej dan njegovega duhovniškega posvečanja, na slovesni praznik brezmadežnega spočetja Device Marije leta 1944, njegovo škofovsko posvečenje na praznik Marije Matere Cerkve leta 1983 ter nazadnje njegov odhod v Nebeško domovino na praznik Darovanja Device Marije. Nobena mati ne more dati svojemu ljubemu sinu lepših darov, kot jih je nebeška Mati podarila svojemu ljubemu sinu.
Škof Smej je gojil prav posebno pobožnost tudi do svojega krstnega zavetnika – svetega Jožefa, ki ga je že od svojih rosnih let prav iskreno častil. Z velikim ponosom je nosil ime velikega očaka, kateremu je posvetil toliko prečudovitih pridig, sploh na Jožefovo, kakor rad je ponavljal faraonove besede »Ite ad Joseph (prim 1. Mz 41,55) ter nas vse skupaj vzpodbujal k pobožnostim k varuhu svete družine.
Druga velika krepost, ki je lahko nam vsem zgled, je njegova prava ponižnost. Kljub izrednim intelektualnim, pesniškim, pisateljskim ter jezikoslovnim darovom, je bil ves njegov opus usmerjen v Božjo čast ter za blagor domovine in našega naroda. Koliko ur je preživel med preučevanjem naše, predvsem prekmurske zgodovine. Koliko ur je namenil prevajanju in razlaganju tekstov iz latinščine ali madžarščini. Koliko lepih spisov so nam njegove marljive roke zapustile, tako vestno izpisanih z njegovo elegantno pisavo. Ne le slovenska Cerkev, ampak tudi slovenska intelektualna smetana bi se morala zaviti v črnino, ter s hvaležnostjo sprejemata njegov opus, tako dragocen za vse nas, ki smo ponosni Slovenci, ter za vse naše zanamce. Morda nas je zapustil še zadnji Slovenec, ki je bil sposoben komunicirati v latinščini, temu jeziku Cerkve, ki ga je spremljal od trenutka njegovega krsta, med njegovim otroštvom ter semeniških in duhovniških letih, bodisi kot liturgični bodisi kot učni jezik. Prav ta ljubezen do jezika ga je vodila, da je pogosto obhajal mašo v latinščini, ter se tako še bolj približal Bogu ter univerzalnosti Rimske Cerkve. Ob enem pa je bil mojster tako pisane kot govorjene latinske besede, o čemur nam pričajo premnogi kronogrami, ki so razpršeni po vsej Sloveniji. Ko se je slovenska javnost končno odločila, da je čas da da čast zvestemu sinu, je škof Smej z naj prisrčno ponižnostjo prejel Red za zasluge ter ga najprej daroval Bogu ter nato sprejel v imenu vseh duhovnikov, redovnic ter katehetov, ki s svojim delom prispevajo za narodov blagor ter lepoto naše dediščine.
Milostljivi škof je izkoristil vsako priložnost, da je kakor sv. Janez Krstnik klical ljudi k spreobrnjenju ter pozival narod naj se drži svojih krščanskih korenin ter vrednot. Sedaj bo pri Bogu prosil za vse nas, njemu drage Slovence ter predvsem za njegovo rodno Prekmurje, da bi ohranilo sveto rimsko katoliško in apostolsko vero.
In paradisum deducant te Angeli; in tuo adventu suscipiant te martyres, et perducant te in civitatem sanctam Jerusalem. Chorus angelorum te suscipiat, et cum Lazaro quondam paupere æternam habeas requiem.
Misel, izražena v naslovu, ni moja – izrekel jo je ameriški levičarski mogotec George Soros na Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu januarja letos. Govoril je (seveda) o letošnjih ravnokar minulih, a še ne odločenih ameriških volitvah. Je pretiraval? Mislim, da ne.
Česa se Soros boji?
Pomislimo najprej, kaj je nagnilo Sorosa k naslovni trditvi: izrazil jo je namreč iz strahu, da bi zmagal Trump. Vendar česa je pri tem Sorosa strah? Ali ga je strah, da bodo davki še nekoliko nižji in bi rad, da bi bili višji, v čemer je bila do sedaj glavna razlika med programoma ameriških vodilnih strank? Najbrž gre za nekaj resnejšega. Kakšno nevarnost je zaslutil Soros in za njim celoten ameriški levičarski establišment, da že štiri leta žene neusmiljeno medijsko kampanjo zoper Trumpa, v kateri so mobilizirani vsi glavni mediji in socialna omrežja? Kaj je tako srhljivega v Trumpu, da zoper njega v zadnjih mesecih levica instrumentalizira (ali celo iznajde?) COVID-19 ter uprizori nasilne, krvave proteste po ameriških mestih v znamenju boja zoper nek domneven »rasizem«, ki ga je Amerika že zdavnaj v glavnem pokopala in ki je tudi sicer bil bolj domena demokratske kot republikanske stranke (Lincoln je bil republikanec), ter bolj domena socializma (Hitler je bil socialist), h kateremu se ta stranka nagiba, kot pa kapitalizma?
Zahodna levica – zahodni marksizem
Skratka, vzrok vse te mobilizacije levice ne more biti strah pred nekoliko nižjimi davki, pred nekoliko blažjimi protivirusnimi ukrepi ali pred Trumpovim imaginarnim »rasizmom«. Vzrok je seveda drugje. Levica je očitno zaslutila, da Trump resno ogroža njen lasten monopol, celo njen lasten obstoj. Vzrok je torej lahko le v tem, da Trump ogroža ideologijo, ki je levico v zadnjih petdesetih letih držala pokonci: ta ideologija je feminizem in z njo povezana seksualna revolucija.
Skovali so jo marksisti frankfurtske šole (Lukacs, Adrono, Horkheimer, Marcuse), ki so uvideli, da bo marksizem poražen, če bo skušal uveljaviti revolucijo po klasični ekonomski poti v smislu razrednega boja proletarcev zoper kapitaliste, kot je to učil Marx. Tak marksizem je bil poražen v bistvu že v času prve svetovne vojne, ko so se ljudje, v nasprotju z Marxovo teorijo, raje borili za domovino kot pa za razred; dokončno pa je bil poražen leta 1991, ko se je sesul komunistični imperij, ki ga je zgradila in skupaj držala moč tankov in ustrahovanje politične policije, ne pa spontana volja proletariata.
Namesto tega so zahodni marksisti teoretizirali, podobno kot že pred njimi Engels, utopični socialisti in konec koncev že Platon v svoji Državi, da bo privatno lastnino možno odpraviti šele, ko se bo odpravila družina, tj. tista družbena vez, ki šele omogoča dedovanje privatne lastnine, brez katerega pa privatne lastnine ne more biti, ker bi se v eni generaciji izgubila. Uvideli so, dalje, da bo družino možno najlažje odpraviti s spodbujanjem seksualne razpuščenosti v družbi: ta bo spodbujala prešuštvovanje in tako uničevala zakonske zveze, ki so osnova družinskega življenja. Da bi pa vsesplošno prešuštvovanje in nečistovanje postalo sploh možno (kot je možno danes), je bilo potrebno odpraviti njihove (za prešuštnike in nečistovalce) neželjene posledice: rojstvo otrok.
Margaret Sanger in Planned Parenthood
Tu je ključno vlogo pri uresničenju tega ideološkega programa odigrala Margaret Sanger: pod njeno taktirko je nastala kontracepcijska tableta, ki je te »neželjene posledice« do precejšnje mere odpravila, za tiste otroke, ki so pa le bili spočeti, so predvidevali legalizacijo splava. Sangerjeva je bila namreč mati organizacije Planned Parenthood, ki je to legalizacijo spodbujala, izpeljala in ki je v ZDA glavni ponudnik splava. Ko je bil splav uzakonjen v razsodbi ameriškega vrhovnega sodišča (Roe v. Wade) je torej teorija frankfurtskega marksizma dobila prosto pot, da bi se uresničila v zahodni družbi: cilj marksistične revolucije – svetovni komunizem – je zopet postal dosegljiva, možna opcija. Ekološke teme, ki jih v zadnjih desetletjih odpira zahodna levica (npr. program Green new deal v ZDA) so jasno v službi te iste frankfurtske ideologije, saj s tem, ko se človeka predstavi kot glavnega onesnaževalca, sledi, da je treba število prebivalstva znižati in sicer s kontracepcijo in splavom.
Referendum o splavu – referendum o Bogu
Skratka, brez legalizacije splava, ki se je zgodil v razsodbi Roe v. Wade, ni seksualne revolucije in torej tudi ni sodobnega levičarstva: sesuje se v prah. Trump pa je ravno prvi ameriški predsednik, ki je povsem realno ogrozil, da bi se razsodba Roe v. Wade razveljavila, in to ne le v svojih izjavah (denimo na letošnjem Pohodu za življenje v Washingtonu in še večkrat prej), pač pa prav konkretno z imenovanjem treh vrhovnih konzervativnih sodnikov (Gorsuch, Kavanaugh, Coney Barrett), s čimer je bila vzpostavljena trdna konzervativna večina na vrhovnem sodišču, ki bi verjetno volila za razveljavitev omenjene razsodbe, ko bi tak primer prišel na dnevni red sodišča.
Letošnje ameriške volitve so tako v resnici prikrit referendum o splavu – in s tem o celotni agendi zahodnega marksizma. S tem pa so seveda obenem referendum o naravni pravici do življenja in torej o naravnem pravu kot takemu, ki pa ima v Bogu svojo edino možno utemeljitev, kar so dojeli celo prostozidarski snovalci ZDA, v katerih je kljub vsemu še jasno živela ideja naravnega prava, ki jo je utemeljil sv. Tomaž Akvinski. »Mi imamo te resnice za po sebi razvidne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki, in da jih je Stvarnik obdaril z nekaterimi neodtujljivimi pravicami, med katerimi je življenje, svoboda in iskanje sreče«, je zapisal Jefferson v Deklaraciji o neodvisnosti. Iz istega razloga je John Locke, na čigar filozofiji so bile zgrajene osnove ZDA, trdil, da je treba ateiste izgnati iz države, ker s tem ko ne verjamejo v obstoj absolutnega Bitja, ne morejo niti verjeti v obstoj absolutnih, naravnih pravic.
Zadrega levice – tudi v Cerkvi
Je pa pri vsem tem boju svetovne levice za ohranjanje lastne kulturne hegemonije (izraz si sposojam pri italijanskem marksistu Gramsciju) vendarle zaznati neko zadrego kljub vsej medijski premoči, ki jo je levica izkazala ob teh volitvah. Duh je pač »ušel iz steklenice«: s tem, ko se mora levica tako mobilizirati, da bi obranila svoj načrt, postaja ta načrt vse bolj jasen, znan javnosti in s tem postane predmet javne razprave. S tem pa ravno levica izgublja svojo kulturno hegemonijo, ki je namreč v tem, da vsi pristajajo na njene ideološke teze kot na nevprašljivo dejstvo. Zato so socialistični totalitarni sistemi tako neusmiljeno preganjali disidente: ker so disidenti javno izpostavljali totalitarne ideološke teze in jim tako jemali splošno prevlado, ki se dogaja le tedaj, ko so te teze ponotranjene v podzavest in so zato izven debate: že ob bežnem razumskem premisleku se namreč pokažejo za protislovne. Podobna situacija se dogaja v Cerkvi: modernizem je imel v njej bistveno večjo moč v pontifikatu Janeza Pavla II., ker je bil nevprašljiv, saj ni bil tematiziran in se ga zato nismo niti zavedali. Z Benediktovim pontifikatom (zlasti s Summorum Pontificum) je ušel »duh iz steklenice«, tradicionalni nauk in liturgija sta znova postali tema razprave. To pa skušajo modernisti zatreti v sedanjem pontifikatu, vendar so na nek način svoj boj že izgubili – nikoli se ne bo možno več vrniti v janezpavlovske čase.
Transhumanistična diktatura na obzorju?
Isto velja za Trumpa. Z njim je »ušel duh iz steklenice«. Zlasti z imenovanji v vrhovno sodišče. Zato pa se zdi, da ameriška (=svetovna) levica panično išče, kako bi ohranila samo sebe. V tem okviru mislim, da je treba gledati celotno zgodbo okrog COVID-19, ki je zlasti povezana z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami, umetno inteligenco in industrijo, ki stoji za tem (tu je seveda Bill Gates ključni igralec).
Na osnovnejši in brutalnejši ravni se to dogaja kot cenzuriranje »politično nekorektnih« ali »zdravju škodljivih« vsebin na socialnih omrežjih. Na globlji in nevarnejši ravni pa se dogaja kot poskus vsiljenega nadzora nad prebivalstvom preko takšnega ali drugačnega čim tesnejšega združevanja človeka z računalniško tehnologijo (t.i. transhumanizem) v vsem razponu od »šolanja na daljavo« do »čipiranja«. Tu gre zopet za opuščanje koncepta naravnega prava (in z njim povezanih človekovih pravic), pravzaprav za opuščanje koncepta človeške narave kot take, ki jo skuša transhumanizem spremeniti v nekaj drugega: v robotiziranega kiborga, ki je povsem na voljo državni oblasti.
Organizacijska platforma, od koder se skuša vsiliti ta nov hipertehnologiziran socializem je seveda Kitajska (kot je bila Sovjetska zveza za ekonomski socializem), v kateri je Trumpova administracija pravilno zasledila ključnega geopolitičnega nasprotnika. Vendar v vsem tem moramo videti predvsem obupen, tudi do neke mere komičen poskus, kako skuša levica ohraniti prevlado, ki jo je dosegla s seksualno revolucijo in ki ji neizbežno polzi iz rok. Svojevrstna obupnost in komičnost tega poskusa, ki spominja na kakšnega Kubrickovega Dr. Strangelove, na Huxleyev Krasni novi svet ali na Mencingerjevega Abadona (ki je iz tega vidika res preroški – že on govori o maskah in Kitajski…), je najprej v tem, da je upor proti naravi po svoji naravi obsojen na neuspeh – že v kratkem roku. Dalje pa v tem, da levica s tem vse bolj kaže svoje totalitarne zobe in s tem izziva vedno večji odpor ljudstva.
Pri vsem tem pa je pomembno (tudi za naše slovenske razmere), da sovražnika, ki se je dodobra razkril ob teh volitvah javno identificiramo, poimenujemo, saj je veliko bolj nevaren, ko ga ne vidimo kot pa takrat, ko ga vidimo. Ta sovražnik, ki je v cerkvenem okviru (kot je dobro znano bralcem tega spletnega medija) modernizem, se v političnem okviru (kot vidimo tako na primeru seksualne revolucije kot na primeru transhumanizma) kaže kot zavračanje človekove narave in iz te narave izvirajočih pravic, ki tvorijo naravno pravo, kakor nas je poučil sv. Tomaž Akvinski. Vir obeh zmot pa je v novoveškem antropocentrizmu, ki postavlja o Descartesa dalje človeka za temelj vsega in tako enači človeka z Bogom, ne upoštevajoč človekovo končno naravo in Božjo neskončno naravo ter njuno neodpravljivo razliko.
Molitev in post
Volilna tekma trenutno (pišem 17. 11. 2020 zgodaj zjutraj) še ni odločena: niti glede predsedniške funkcije (tu bomo videli, s kakšnimi dokazi o volilnih nepravilnostih bo postregel sodstvu Rudy Giuliani in kako bo sodstvo presodilo) in še manj glede senata, ki je pri vsem tem celo pomembnejši. 5. januarja se bo namreč v zvezni državi Georgiji odločalo o dveh sedežih (Perdue v. Ossoff; Loeffler v. Warnock), ki bosta odločali o večini v senatu. Demokratska večina v senatu bi pomenila, da bi lahko demokrati spremenili sestavo vrhovnega sodišča in odpravili v njem konzervativno večino.
Glede na vse rečeno mislim, da je sedaj predvsem čas, da molimo in se postimo kot še nikoli do sedaj za dober izid teh volitev, ki, kot vidimo, »odločajo o usodi sveta«.
Izmed vseh žalostnih dogajanj, ki jih lahko opažamo v teh kataklizmičnih časih, je najbolj žalostno opazovati, kako se starši, še najbolj pa matere, sesuvajo pod težo njihove prvenstvene vloge in naloge, ki so jo SAME sprejele. PREPROSTO BITI MATI!
Sedaj ugotavljajo, da je tisto pravo materinstvo, ko otroku namenjaš VES svoj čas, nekaj, česar si v resnici niso nikdar želele. Želele so si kariere, službice s kavicami, jogo s kolegicami, petek zame, petek zate in lepo zavita božična darila in blešče fotografije na svojih fasadnih instagram profilih.
Otroka imaš seveda zato, da ga čim hitreje odrineš od sebe, potisneš v vrtec, kjer se bodo že oni z njim ukvarjali. Potem pa v šolo, ker oni že vejo, kaj je najboljše za njih.
Najbolj žalostno od vsega je zavedanje, da je 99 % ljudem NORMALNO imeti otroka na državni prevzgoji v šoli in v vrtcu …
praktično nikomur pa ni NORMALNO, da se otrok šola doma in da je ves čas pod skrbnim očesom očeta in blizu ljubečega objema mame.
“Priznam. NE ZMOREM!!! Ne zmorem. Faza “zmešalo se mi BO” je že zdavnaj mimo. Meša se mi ZDAJ. In govorim samo o vsakodnevnih obveznostih. Kakršenkoli self care/self love je itak high class privilegij,” pravi citat iz članka na spletu, na katerega sem naletel po naključju.
Če bi želel videti v tej koronanorosti tudi dobre stvari, bi bile nekatere izmed njih zagotovo vračanje k samooskrbi, odkrivanje žensk in deklet v novih vlogah kot gospodarice, gospodinje in matere, vzgojiteljice, učenje sobivanja drug z drugim več kot tiste 3 ure na dan popoldne, ko smo se vsi zbrali in zaspali na kavču pred bednimi televizijskimi kanali, spoznavanje moških, da težko mirujejo in da so željni ustvarjalnosti in skrbi za družino.
Službe in zaposlitve, ki so jih mnogi imeli, so resda večini nudile udobje in neko garancijo. Udobje pred odgovornostjo opravil v domačem okolju, garancijo z zavedanjem, da je vsakega X v mesecu plača. Vrtci in šole so bili izgovori za oddih pred otroki, česar si noben starš ne bo priznal.
Vendar ljudje nismo narejeni za udobje. Nismo narejeni za vedeževalstvo in poznavanje prihodnosti. Še posebej ne ljudje z družinami. Z otroki in zakonci.
Predvsem starši smo poslani v službo odpovedovanja in darovanja sebe.
Narejeni smo za izzive. Narejeni smo za skrb in za ŽIVLJENJE v tesni povezanosti “domačega ognjišča”. Predvsem starši smo poslani v službo odpovedovanja in darovanja sebe. Narejeni smo za prilagajanje na nenehne nepričakovane izzive, ki nas ves čas čakajo za vogalom življenja. Narejeni smo za sobivanje v polnosti svojega doma, kot očetje, matere in otroci. Narejeni smo za to, da ljubimo in skrbimo za svojo družino in svoj dom. Ne pa zato, da imamo družino, s katero se vidimo pozno popoldne zatopljeni v telefone in ekrane in ne zato, da imamo dom, ki nam je zgolj vsakodnevno prenočišče.
Sem vedel, da nam Bog s to korono daje očiščenja. Zanimiva bo Velika noč 2021. Zelo zanimiva.
Kot duhovnik je bil profesor Ehrlich predvsem mož molitve. Dnevno je govoril z Bogom polnih šest ur. Z molitvijo je pričel in končal vsako predavanje, vsako sejo, vsak sestanek, posvet, intervencijo, vsak važnejši korak, ki ga je napravil. Tudi najbolj posvetna zadeva je bila v njegovih rokah posvečena. Z akademiki je skupno molil svojo najljubšo molitev – sv. Rožni venec. Vsak dan je opravljal premišljevanje, splošno in posebno izpraševanje vesti, duhovno branje, opravil obisk pri Jezusu v tabernaklju. Kako je učil akademike moliti: »Veste, molitev je zelo praktična, zelo konkretna stvar. Človek mora čisto preprosto zaupati v Boga in moliti za vsako največjo in najmanjšo stvar. Pravim vam, molite, nič ne dajte preveč na svoje sposobnosti, ne zanašajte se na svojo modrost, ne na podporo te ali one osebnosti. Zaupajte v božjo pomoč. Molitev je zelo praktična stvar«. Kdor govori tako iz notranjega prepričanja – pri profesorju Ehrlichu je iz takih besed zvenelo globoko prepričanje – dokazuje, da mu je molitev življenje z Bogom združene duše. Z molitvijo je profesor Ehrlich združeval samozatajevanje ali odpoved vsemu, kar bi ga moglo ovirati v popolnem izvrševanju božje volje. Imel je sebe popolnoma v oblasti. Cel dan je bil posvečen molitvi in delu. »Moli in delaj« je bilo profesorjevo življenjsko vodilo. Kot mož izredne volje je bil delaven kot mravlja. Bilo je čudovito, kako je stalno delal, garal od zore do mraka, pa je bil vedno vesel, vedno dobro razpoložen. V tem se kaže popolno samozatajevanje. Poleg napornega dela, poleg vsega notranjega in zunanjega trpljenja si je še sam nalagal težke žrtve. Šele po njegovi smrti se je zvedelo, kar je skušal sam s skrajno obzirnostjo skrivati pred ljudmi: v skritem predalu so našli bič in bodičast pas. Srajca in bele rjuhe so mu bile pogosto rdeče od sveže krvi po izpovedi osebe, ki je za to vedela.
P. Anton Prešeren, D.J., govor ob peti obletnici smrti prof. Ehrlicha v kripti bazilike sv. Petra v Rimu. Naša vez, I. 9-10, str. 141 – 143
Pišem na dan, v katerem se bodo Združene države odločile, ali so za življenje ali smrt. Trump na strani ukinitve splava, Biden na strani, ki bi splavu odstranila vse omejitve in ga naprtila na davkoplačevalska pleča.Iz te temeljne odločitve sledijo vse ostale temeljne usmeritve obeh politik. Na eni strani ZDA z veliko svoboščinami (nizki davki, pravica do nošenja orožja, svoboda govora) in s tem tudi posameznikovimi dolžnostmi (skrb za lastno socialno in zdravstveno varstvo ter izobraževanje), s katerimi je državljanu omogočeno, da sam kroji svojo usodo. Na drugi strani pa je vzhajajoča nova realnost, ki smo jo spoznali v covid eri; to je omejevanje svoboščin (svobode gibanja, govora, religije, šolanja, da ne rečem – dihanja) v zameno za obet večje varnosti s strani mame države, katere skrb naj bi bila državljanova celotna zemeljska dobrobit. Kakšna je uresničljivost takšnih obljub, mi, ki že desetletja živimo v bolj ali manj mehkem komunizmu, vemo; saj poznate tisti rek: ‘Kdor hodi s tujimi nogami, je vedno šepav’.
Krvava razsajanja islamistov smo omogočili sami, ko smo s pridno uporabo kontracepcije in abortusa v nekaj desetletjih naredili tolikšen prazen prostor, da smo vanj prav vabili rodovitnosti bolj naklonjene prišleke.
S splavom so pravzaprav povezane vse stvari, ki danes veljajo za aktualne. Pa naj je to včerajšnji teroristični napad na Dunaju ali so množični ‘ženski’ protesti v Varšavi. Krvava razsajanja islamistov smo omogočili sami, ko smo s pridno uporabo kontracepcije in abortusa v nekaj desetletjih naredili tolikšen prazen prostor, da smo vanj prav vabili rodovitnosti bolj naklonjene prišleke. O varšavskih večernih sprehodih razjarjenih feministk in njihovih gejevskih produktov pa lahko rečem samo to, da sramotno zagovarjanje evgenično pogojevanih splavov na odprti sceni ni mogoče razlagati drugače kot z dejstvom, da je tolikšne brezsramne poniglavosti sposoben samo človek z masko na obrazu. Hmja, še en ‘lep’ rezultat nove covid realnosti, v kateri smo vedno bolj kruti, brezobzirni, sebični, odtujeni, skratka, postali smo uresničenje tega, v kar smo bili vzgojeni v svojih skrbno načrtovanih (beri sistematično okleščenih) družinah.Rdečo nit splava bi rada spletla v nekoliko (še) bolj oseben preostanek tega pisanja. K sreči s ta pravim splavom sama nimam izkušnje. Morda je k temu bistven doprinos dal dr. Bernard Nathanson, saj sem si leta 1990 v domači beltinski cerkvi v okviru župnijskega misijona ogledala njegov film Nemi krik. Takrat mi je bilo jasno, da gre pri splavu za raztrganje živega človeškega bitja in moj sklep je bil, da po tej poti nikoli ne bom šla. Žal pa mi takrat ni nihče zares povedal, da kontracepcija ni niti približno manjše zlo, saj pri njej prav tako gre za ubijanje otrok. Po tej poti žal sem šla, kar me je duševno in duhovno tako zaznamovalo, da se s temi posledicami spopadam še danes. Vsekakor sem bila ob svojem 24. rojstnem dnevu, ko sem spoznala svojega bodočega moža, tako brez notranje avtoritete kot oseba in ženska, da sploh nisem razumela, da sem zapravila že kar nekaj najbolj cvetočih let, namenjenih za vzgojo otrok. Pred mano so bila še 4 mučna leta, v katerih sva tavala od poncija do pilata in iskala trdna tla, na katero bi postavila temelje svoje družine.Nekaj mesecev pred svojim 30. rojstnim dnem sem postala mati. Pozno, mnogo prepozno, a vendar so mi v tej točki bile že popolnoma jasne temeljne stvari.1. Prostovoljno sem zavrgla vse poklicne ambicije in sem raje denarno odvisna, kot pa da bi v tuje roke prezgodaj izročala svoje otroke, zato moj otrok po moji volji nikoli ne bo obiskoval vrtca – tudi jutranja varstva in podaljšana bivanja ne pridejo v poštev; moji boleči spomini na te položaje so še vedno dovolj živi.2. Z zobmi in nohti se borim za dobrobit svojih otrok, od ranega jutra do pozne noči – zame v tem pogledu ni petka ne svetka, kajti vneto bedim nad njihovim prostim časom, domačimi nalogami in gospodinjskimi opravili. Skopa sva z ekrani, voljno utrpevam ‘umazane posledice’ njihovih avantur v naravo in preprečujem nezdrave napade na hladilnik s konstantno domačo prehrano.3. Z možem jih vodiva v svet intelektualnega sveta, zlasti branja (pri tem je vloga cenzorja ključna) in jih uvajava v svet vere (domače učenje katekizma, redna molitev in obiskovanje latinskih maš).Z izkušnjo ‘bolečine nedoživetega’ spodbujam mlade punce, da se mlade poročijo in imajo mnogo otrok, če morda res naletijo na kakega normalnega fanta, kar je med prevladujočim trendom ‘rož maminih’ seveda redkost, če že ne čudež. Tistim, ki imajo za sabo tragedijo kontracepcije in celo splava, jim svetujem čimprejšnji začetek zdravljenja, ki je na voljo, vendar je v večinski kulturi seveda močno ovirano. Govorim iz izkušnje žalovanja za tremi spontanimi splavi, ko mi je bil proces žalovanja za umrlimi otroki prepovedan, saj je smrt otroka pred rojstvom tabu tema ravno zaradi teme abortusa.
Splav ni stvar izbire, ampak prisile.
Splav ni stvar izbire, ampak prisile. Zmeraj, tudi sama sem bila s strani zdravnikov siljena v to smer, ker ni predvideno le, da imaš danes ‘ekološko ozaveščeno’ število otrok, temveč da so le-ti tudi skrbno presejani skozi drobna evgenična sita. Kaj se naredi s ‘plevami’, vemo – odvržejo se. Mi smo naše dete obdržali, čeprav je imel zelo slabe napovedi in je danes zdrav ter izredno brihten predšolarček.Moja zadnja beseda velja feministom, ki so zame še stopničko nižje od njihovih ženskih ustreznic. Mednje žal sodi tudi v uvodu omenjeni Trump; mater osmih otrok je postavil na vrhovno sodišče, govori o astronavtki na Marsu in menda vidi svojo hčer v Beli hiši. Ženske, vsaj mame, sodimo domov, kjer imamo kraljevsko poslanstvo. Rane, ki jih je povzročila mamina službena odsotnost, me bolijo vse do današnjega dne. Splava ne bomo rešili, dokler se moški iz feminizma ne spreobrnejo, kar pa bo sila težko, ker imajo ravno oni od njega največ ugodnosti.To je zelo dolg proces in po mojem bo potrebno več generacij, da bomo prišli do normalnih zahodnih moških. Pogoj zanje pa je resno katoliško življenje. Za predsednika Trumpa molim, da bi ponovno zmagal, ukinil splav, se spreobrnil v katolištvo in zahodni svet začel voditi nazaj k Bogu. Vsem možakarjem, ki pa se do današnjega dne skrivata za ženino zaposlitvijo in jih prepuščate same v boju z domačimi opravki, medtem ko sami zasledujete svoje magari prav visoke cilje in zaposlitve, pa vzklikam z že zelo upehanim Bidnom : ‘Come on, man!’
The technical storage or access is strictly necessary for the legitimate purpose of enabling the use of a specific service explicitly requested by the subscriber or user, or for the sole purpose of carrying out the transmission of a communication over an electronic communications network.
Preferences
The technical storage or access is necessary for the legitimate purpose of storing preferences that are not requested by the subscriber or user.
Statistics
The technical storage or access that is used exclusively for statistical purposes.The technical storage or access that is used exclusively for anonymous statistical purposes. Without a subpoena, voluntary compliance on the part of your Internet Service Provider, or additional records from a third party, information stored or retrieved for this purpose alone cannot usually be used to identify you.
Marketing
The technical storage or access is required to create user profiles to send advertising, or to track the user on a website or across several websites for similar marketing purposes.
