Ločitev duhov

(IV. del: de Lubac in Gilson) Uvod V tem zaključnem nadaljevanju prikaza neotomističnih korenin neomodernizma si bomo ogledali vpliv, ki ga je na de Lubaca imel še Étienne Gilson (1884–1978), osrednji avtor eksistencialnega neotomizma. Ta je verjetno, ob Maritainu, eden najbolj znanih neotomističnih avtorjev tudi v Sloveniji. V prevodu so izšle pri nas tri njegove knjige, in sicer Ljubezen filozofov, Duh srednjeveške filozofije ter nedavno Uvod v krščansko filozofijo (vse so izšle pri založbi Družina). Tudi Maurerjeva Srednjeveška filozofija Zahoda (Mohorjeva družba, 2001) je napisana pod jasnim Gilsonovim vplivom. Gilsonizem je prepoznaven tudi v delih Milana Komarja, kar se kaže zlasti v kritičnosti do abstraktnega, generičnega (mi bi rekli supertranscendentalnega) pojmovanja bitj...

(III. del: Od Maréchala do de Lubaca) Uvod V pričujočem nadaljevanju si bomo ogledali prehod od filozofije Josepha Maréchala (ki smo smo jo obravnavali zadnjič) do teologije Henrija de Lubaca. Pri tem bi rad spomnil, da sta dva razloga, zaradi katerih sem izbral de Lubaca za prikaz vpliva dekadentnih oblik neotomizma na neomodernizem: prvi je ta, da se pri de Lubacu ta vpliv posebej jasno kaže, kot bo razvidno iz nadaljevanja; drugi pa je v njegovem odločilnem vplivu na druge avtorje nouvelle théologie (bil je namreč, ob p. Chenuju, njen začetnik) in v odločilnem vplivu, ki ga je imel posredno preko njih, pa tudi neposredno, na sam 2. vatikanski koncil (prim. de Mattei: 65 sl.). Kot sem namreč omenil v prvem nadaljevanju, je de Lubac tisti avtor, ki je s pomočjo Maréchala uspel poda...

(II. del: Maréchal) Uvod V prejšnjem delu tega prikaza smo si ogledali, kako se je zgodil udor novoveške filozofije v neotomizem, in sicer v neotomizmu kardinala Mercierja: iz tega udora se bo, kot bomo videli, razvil neomodernizem pri p. de Lubacu. V izvornem italijanskem neotomizmu, kakršnega je zasnoval p. Liberatore tega udora še ni bilo: teza, ki bi jo rad branil v teh nadaljevanjih je ravno, da šele povratek k Liberatorejevemu neotomizmu bi nas (in nas tudi bo) lahko globinsko zaščitil pred neomodernizmom. Vendar od Mercierja do de Lubaca vodi ključen posrednik: to je neotomizem p. Josepha Maréchala (1878–1944). Pričujoče nadaljevanje je namenjeno prikazu njegovega filozofskega sistema, brez katerega ni mogoče razumeti de Lubacove teologije. Sam de Lubac je namreč leta 1956 za...

(I. del: Liberatore in Mercier) Uvod Na našem spletnem portalu se vedno znova dotikamo modernizma, ker zaznavamo razširjenost te herezije, ki jo je obsodil papež Pij X. v okrožnici Pascendi, kot temeljni problem sodobne katoliške Cerkve, ki se žal kaže bolj ali manj v skorajda vseh njenih pojavnih oblikah (v dogmatiki, liturgiji, moralnem učenju, življenjski praksi itd.). Našim bralcem in gledalcem je verjetno tudi znano, da se vpliv modernizma na Cerkev ni zgodil direktno iz strani predstavnikov izvornega modernizma (Loisy, Tyrell, Buonaiuti), saj so ti avtorji bili izobčeni. Ta vpliv se je namreč zgodil posredno preko t.i. neomodernizma ali nouvelle théologie z jezuitom Henrijem de Lubacom (1896–1991), kot njenim glavnim predstavnikom. Ti predstavniki neomodernizma (de Lubac, Cong...

Premislek o cepivih zoper covid-19 Gre za besede, s katerimi je Janez Pavel II. leta 1988 v apostolski spodbudi O krščanskih laikih (Christifideles laici - https://nadskofija-ljubljana.si/laiki/wp-content/uploads/Apostolska-spodbuda-Christefideles-laici1.pdf ) opisal držo, ki naj bi jo katoličani zavzemali v obrambo pravice do življenja od spočetja do naravne smrti. Iste besede izpostavi škof Schneider v izjavi (https://www.lifesitenews.com/opinion/on-the-moral-illicitness-of-the-use-of-vaccines-made-from-cells-derived-from-aborted-human-fetuses ) glede katoliške drže do cepiv zoper covid-19, ki jo je podpisal skupaj z nekaterimi drugimi škofi. »Z največjo odločnostjo« naj bi katoliški svet, s svojimi pastirji na čelu, branil pravico do življenja tudi v tem primeru, tudi v Sloveniji, A...

V tem zapisu, ki se mi je utrnil lani v tem istem času, se dotikam pesmi Severina Šalija, ki je izšla leta 1940 v njegovi zbirki Slap tišine. Objavljam ga kot nekakšen pendent k besedilu Maksa Loha o Ehrlichu, ki ga je objavil nedavno Simon Kocjan na tem portalu, saj po mojem mnenju in vedenju prikazuje na posebej odlikovan način imaginarij, poetični svet tiste generacije mladih katoličanov, ki so jo vzgajali Lambert Ehrlich, Ernest Tomec in škof Rožman. Gre za generacijo, ki je skupaj s svojimi učitelji zorela in dozorela za boj zoper organizirano brezboštvo ter za mučeniško pričevanje za vero v letih 1941-1945. Naj nam bo v navdih. Severin Šali (1911 - 1992) Lahnó počasi pada snegin pot, med poljem zaostala,se kmalu več ne bo poznala. Tako začenja Šali svojo pesem Zimski da...

Misel, izražena v naslovu, ni moja – izrekel jo je ameriški levičarski mogotec George Soros na Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu januarja letos. Govoril je (seveda) o letošnjih ravnokar minulih, a še ne odločenih ameriških volitvah. Je pretiraval? Mislim, da ne. Česa se Soros boji? Pomislimo najprej, kaj je nagnilo Sorosa k naslovni trditvi: izrazil jo je namreč iz strahu, da bi zmagal Trump. Vendar česa je pri tem Sorosa strah? Ali ga je strah, da bodo davki še nekoliko nižji in bi rad, da bi bili višji, v čemer je bila do sedaj glavna razlika med programoma ameriških vodilnih strank? Najbrž gre za nekaj resnejšega. Kakšno nevarnost je zaslutil Soros in za njim celoten ameriški levičarski establišment, da že štiri leta žene neusmiljeno medijsko kampanjo zoper Trumpa, v kateri so...