Šalijev Zimski dan

V tem zapisu, ki se mi je utrnil lani v tem istem času, se dotikam pesmi Severina Šalija, ki je izšla leta 1940 v njegovi zbirki Slap tišine. Objavljam ga kot nekakšen pendent k besedilu Maksa Loha o Ehrlichu, ki ga je objavil nedavno Simon Kocjan na tem portalu, saj po mojem mnenju in vedenju prikazuje na posebej odlikovan način imaginarij, poetični svet tiste generacije mladih katoličanov, ki so jo vzgajali Lambert Ehrlich, Ernest Tomec in škof Rožman. Gre za generacijo, ki je skupaj s svojimi učitelji zorela in dozorela za boj zoper organizirano brezboštvo ter za mučeniško pričevanje za vero v letih 1941-1945. Naj nam bo v navdih.

Severin Šali (1911 – 1992)

Lahnó počasi pada sneg
in pot, med poljem zaostala,
se kmalu več ne bo poznala.

Tako začenja Šali svojo pesem Zimski dan. Gre za ton, ki spominja na Murnov Sneg. Sneg mete in zamete vse sledove človeškega prizadevanja in vse razlike sploh. Svet pada v brezobličnost in vseenost novoveškega panteističnega koncepta stvarnosti. Verzi, ki zaključujejo prvo kitico še stopnjujejo ta vtis:

Samoten grem na beli breg
Ob vrsti žalostnih dreves,
Vse golih, kakor smrt teles.
Lahnó počasi pada sneg.

Nesmiselno odmiranje, v katerega kliče človeka materialistično koncipirana narava, zapira človeka v smrtni hlad in v neprodirno samoto. Gre za témo, ki jo je razvil eksistencializem. Človek bi se v tem spraševal z Murnom: »Kaj moč mi, čas, kaj si mi dan? Kar bilo – kot v sneg zakopano!«. Zanimivo je, kako je zimska belina, ki sicer sugerira osvežujočo spokojnost, v tem kontekstu metafora za nihilizem. 

Tudi v začetku druge kitice imamo še vedno opravka s podobnim občutjem:

Dolina je ko beli list,
V daljavi se gubé sani,

Še vedno je to pokrajina, ki spominja na Murna, v katere belini se vse izgublja. Tudi izgubljajoče se sani spominjajo na Murnove iz verzov: »nekje kraguljčki, hitri beg, / spet molk za mano in pred mano«. Nato pa nastopi preobrat:

A moj pogled na vse strani 
objema kraj, bleščeč in čist;
na njem je polje, vas, voznik,
gozd, potok, cerkev in zvonik.
Lahnó počasi pada sneg.

Kraj, o katerem je tu govora, se sedaj izkaže za nekaj drugega od murnovske brezoblične beline, v kateri se vse izgublja, pač pa lepo razmejena, razlikovana, jasna, spoznavno obvladljiva stvarnost, saj jo pesnikov pogled objema z vseh strani. Morda je ta razločnost že izražena v prvem verzu kitice, kjer list, list papirja, dela to belino nekako zamejeno. Ta razlikovanost se lepo pokaže v skandiranju entitet, ki metrično urejeno sestavljajo zaključenost kraja: »na njem je polje, vas, voznik, / gozd, potok, cerkev in zvonik«. Belina zasnežene pokrajine se sedaj izkaže za nekaj bistveno drugega od tega, kar smo mislili na začetku; postane ozadje, okvir kraja, ki se s svojo nabito polnostjo smiselne urejenosti in razlikovanosti zliva z brezbrežnim belim okvirjem v prikaz nečesa, kar je vse prej kot nekakšno nihilistično občutje. Tudi refren na koncu kitice nas ne vrača v predhodno vzdušje, pač pa, ko pade v ta nov kontekst, reinterpretira prizor iz prve kitice v tej novi perspektivi.

Da nismo krivični do Murna, bi morda tudi zadnja verza njegove pesmi lahko brali do neke mere kot preboj iz nihilističnega obzorja: »Kar bode –  kot ta tiha plan / brez konca širi se pred mano.« Neskončno belino, v katero se Murn izgublja, bi lahko dojeli tudi v nekakšnem mističnem kontekstu, ki se razlikuje od grobega materialističnega pojmovanja človekove ujetosti v minevanje. Vendar bi tudi tak mistični kontekst ne presegel panteističnega (ki se, kot nas je naučil Mahnič, ne razlikuje bistveno od materialističnega) obzorja vseenosti: Murnova belina ni razlikovana, je nekakšna neizmerna nedoločnost, v kateri se vse izgublja za razliko od Šalijevega kraja, v katerem se kar tre od jasno razlikovanih in med sabo smiselno urejenih bitnosti.

Ključno vprašanje, ki se pri tem zastavlja je, kaj je ta kraj? Je to preprosto metafora za krščanski metafizično urejeni svet, svet tomističnega realizma, ki ga je novoveška misel skušala neuspešno zanikati in v katero se Šali mirno in upravičeno vrača? Gre za svet prežet z liturgijo Cerkve, o katerem priča toliko drugih pesmi iz te zbirke kot denimo kitica iz Pesmi za Božič:

»Težko je. Sence so med nami, / bolijo žalostne slutitve. / Marija, pridi, da boš z nami / zapela psalme in molitve!«?

Ozrimo se za trenutek k doživljanju narave v tej pesmi. V prvi kitici bi se reklo, kot rečeno, da narava, materialistično zamišljena narava, golta človeka in njegove zmožnosti, tako da se ta izgublja v nekaj izrazito nečloveškega, hladnega, srhljivega (danes bi lahko rekli: v robota, v kiborga, ki nam ga ponuja transhumanizem, ta skrajna stopnja revolucije). Estetski učinek, ki ga dosega na ta način prikazana narava spominja na kantovski, romantični koncept sublimnega, kjer je sublimno lepo ravno to, kar se zdi, da povsem presega in lomi zmožnosti človeškega predstavljanja. Ne pozabimo, da je za Kanta stvarnost (narava) v resnici stvar sama na sebi (Ding an sich), ki je izvorno tuja vsemu človeškemu spoznavnemu prizadevanju. Drugače je s klasično, tomistično, a že prej aristotelsko zamislijo stvarnosti, ki spoznanju ni tuja, pač pa je človekova nesmrtna duša sorodna formalnemu vidiku stvarnosti, ki ga lahko abstrahira in tako zanesljivo spozna. Narava torej za tomizem ni tuja razumu in ostalim človekovim dojemalnim zmožnostim, je pa na nek način presežna, ker je narava proizvod Božjega stvarjenjskega dela in nosi tako v sebi pečat svojega Avtorja. Ta presežnost, ki pa ne nasprotuje in lomi, pač pa nadgrajuje to kar je nam spoznavno, je tisto, kar so neotomistični avtorji (Taparelli d’Azeglio npr.) prepoznali kot osnovo neotomističnega koncepta sublimne lepote.

Točno tak koncept narave najdemo, menim, v Šalijevi pesmi. Narava, divja narava (gozd, potok) je integrirana med bitnosti, ki sestavljajo celovitost kraja. Isto velja za okvir snežne beline. To ne pomeni, da postane divjina del od človeka obvladovane stvarnosti, pač pa da kultivirana krajina kaže po divjini čez se, k Bogu, k nekemu drugemu Kraju (nebeškemu Jeruzalemu), ki ga tukaj (še) ni, čeprav je na nek zakrit način že tu, zlasti v zadnjem elementu Šalijevega niza bitnosti (cerkev in zvonik).

Morda celo zaporedje tega niza ni naključno: preidemo od elementov imanentne lepote od človeka obvladovane resničnosti (polje, vas, voznik) k elementom divjine in sublimne lepote, ki to obvladovanje presegajo, a ne zanikujejo (gozd, potok), vse do elementov, ki kažejo na prisotnost nadnarave v kraju (cerkev in zvonik). Ta nadnaravna, nadčasovna perspektiva, v kateri se sklene Šalijev pogled, je lepo izražena v zadnji kitici, kjer vse postane belo, a ne zato, ker bi vse pogoltnil čas, pač pa je v tej belini tudi čas použit: “vse je belo jaz, čas in breg”.

Skratka, o kakšnem kraju poje Šali? Kakšna so razmerja, ki ga notranje določajo? To je človeški kraj, kraj človeškega prebivanja, ki pa ni z (nekultivirano) naravo v nasprotju. Tudi ni z njo le v razmerju soprisotnosti, pač pa (skladno s tomističnim spoznavoslovjem) v razmerju formalnega skladja. Tega tudi ne gre razumeti v smislu kašnega sodobnega ekologizma: iz te narave abstrahira človek napotilo k nadnaravi: narava je le sled nadnarave, ki je slednji podrejena. Narava postane zakladnica metafor Božjih lastnosti. Človek jo potrebuje, ker nima od kod drugod jemati spoznanja Boga (v skladu z vlogo fantazem pri sv. Tomažu). Zato ta kraj leži ob gozdu in potoku. In ob snežni belini. In zato v njem rasteta cerkev in zvonik, ki izražata to po naravi spodbujeno nadnaravno usmerjenost kraja. Obenem opozarjata, da ta usmerjenost nikakor ne izhaja zgolj iz narave, pač pa je predvsem spodbujena od prihoda nadnarave k človeku po Učlovečenju in zakramentih (cerkev). To je Šalijeva domačija, v katero prihajata Jezus in Marija v Pesmi za Božič:

»Le pridi z Jezusom Marija, / da bomo luč za novi svet. / Naj Vama naša domačija / bo Betlehem in Nazaret.«

Za to domačijo so bili mladi katoličani, bralci Šalijevih pesmi, pripravljeni dati svoje življenje, ko je vanjo trčila revolucija. Mi pa smo tu, v svetu, ki ga je razdejala in ga vse bolj pustoši revolucija z vsem svojim nihilizmom in želimo po 70-ih letih znova nazaj, v tisto isto domačijo. Bi morda kdo rekel, da sanjamo – saj te domačije ni več. Ni res, še je, še obstaja, in sicer v zakramentih Svete Cerkve, v tistih istih, nepotvorjenih od pokoncilskih novotarij, pri katerih so se napajale Šalijeve pesmi in so se napajali naši slovenski mučenci. Pri njih se želimo napajati tudi mi.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina