Maks Loh: Moji spomini na profesorja Ehrlicha
Za Ehrlicha in njegovo delovanje je značilno, da je vse njegovo delovanje kot duhovnika prevzemala ena misel: Domini est terra. Oni, ki prihajajo k maši, so v oblasti Gospoda prav tako oni, ki Njega ne poznajo, so v oblasti Gospoda; tudi oni, ki Ga nočejo poznati, so v oblasti Gospoda. Bog ni samo absolutni gospodar, ampak je tudi Dobri pastir. Dobri pastir išče svoje ovce in duhovnik Lambert Ehrlich je bil eden tistih, ki je kot namestnik Dobrega pastirja vse svoje delovanje osredotočil v to, da bi prišli k Luči tudi tisti, ki se še vedno gibljejo v Temi: pripeljati ljudi iz Teme k Luči.
Kako je Ehrlich izvrševal svoje duhovniško poslanstvo? Tako, da ni zamudil niti ene prilike, da bi ljudi pripeljal iz Teme k Luči. Zato je bilo za Ehrlicha tako značilno, da se je brigal za tako širok krog ljudi. Bil je univerzitetni profesor in kot tak bi se lahko brigal samo za svoj predmet, ki ga je predaval na univerzi. Pa se je vendar brigal za kuharice, za prebivalce ljubljanskega Gradu, za Marijine kongregacije nemških dam in končno za študente. Vse v zamisli: Domini est terra, on pa je kot duhovnik poklican, da k Dobremu pastirju pripelje one, ki Njega, Dobrega pastirja, ne poznajo.
Tako sem prvič slišal in videl Ehrlicha pri nemških šmarnicah. On kot nacionalno izklesan Slovenec, je okrog leta 1925 v kongregacijski kapelici pomagal tedanjemu p. Tomcu S.J., da je za maloštevilne obiskovalce nemških šmarnic nudil bogato, dobro pripravljeno pridigo. Kot koroški rojak je seveda perfektno obvladal nemščino kot nihče; in ko so ga prosili za pridigo, Ehrlich kot duhovnik ni hotel in ni smel odreči. Prav tako se nič ni ustrašil skrbeti za grajske prebivalce na starodavnem ljubljanskem Gradu. V letih se bistri dr. Ehrlich ni držal okorno samo enega določenega kroga ljudi, ampak je skušal svoje sile osredotočiti tam, kjer je bilo za Cerkev najvažnejše. Brez dvoma je to bila akademska mladina. Vedel je, da ne pri služkinjah in ne pri grajskih prebivalcih ni za slovenski narod tisti odločilni krog ljudi, ki bo nekoč odločal o usodi slovenskega naroda. O tem, ali se bo slovenski narod nagibal k Luči, ali bo vedno in vedno bolj zahajal v Temo. Tako sem, naprošen od pok. Slavca Ložarja, fotografiral spomladi leta 1930 krog akademikov na Golici z dr. Ehrlichom v sredini. Ob tej priliki je k njemu pritekla majhna deklica. Otrok mu je poljubil roko, on pa sprva ni vedel, da je nemški otrok s Koroške. Ko je videl, da otrok ne razume slovenščine, ga je prijazno nagovoril v nemščini. Tedaj sem mogel prvič opazovati iz bližine dr. Ehrlicha in način, s kakšno živahnostjo in ljubeznivostjo je govoril z mladino, kar je napravilo name močan vtis.
V Ljubljani sem stanoval na Resljevi cesti in ena najbližjih cerkva je bila stolnica. Tam sem imel priliko opazovati dr. Ehrlicha pri mašah. Iz zakristije je hodil počasi in je tudi precej počasi maševal. Videlo se je, s kakšno sveto zbranostjo je opravljal daritev sv. maše. Videlo se je, s kakšno natančnostjo je opravil obrede. Pri večernicah sem npr. videl, kako je počasi incenziral (op. kadil). Ni se mu mudilo, čeprav so pevci Tantum Ergo že odpeli. Ko sem bil z Ehrlichovo skupino v poznejših letih nekoč na Golici in je Ehrlich imel pri Sv. Križu pod Golico mašo, je med mašo opazil, da kelih ni čist. Čeprav je dospel do darovanja in čeprav se nam je mudilo, da bi čim prej prišli na vrh, je dr. Ehrlich dvajset minut čistil kelih in šele potem nadaljeval z mašo. Ta točnost pri cerkvenih mašnih obredih kaže, kako spoštljiv je bil odnos dr. Ehrlicha do evharističnega Boga in kakšno važnost je na to polagal, da se cerkveni obredi opravljajo strogo po predpisih. Vedel je, da ga ljudje opazujejo, da preprosto ljudstvo sklepa na navzočnost Boga tudi iz načina, kako se duhovnik v cerkvi vede do evharističnega Boga. Kajti, če je duhovnikova vera prazna, bo to tudi podzavestno manifestiral pri maši.
Prirejeno in povzeto po: Dr. Lambert Ehrlich, stražar naših svetinj: gradivo za življenjepis / s pomočjo številnih sodelavcev zbral in uredil Rudolf Čuješ. Antigonish (Canada): Research Centre for Slovenian Culture, 1992; str. 178