Pozdrav s fronte. Prisilno šolanje na domu je moja nočna mora in resničnost hkrati. Vdor države v dom, katerega dejanje in nehanje zapoveduje in mu določa tempo. Korona šolanje pomeni, da je naš dom skorajda popolnoma ukinjen. Postal je niz zasilnih učilnic, v katerih zdolgočasena mularija lovi konference in dodeljene naloge, medtem ko si skuša utrgati nekaj skritih zabav s posnetki z youtuba, starša pa od jutra do večera letata od zaslona do zaslona in skušata reševati tehnične zaplete ter razvozlavati težave s komunikacijo, bodisi v odnosu do šole ali med sorojenci.
V našem domu stvar morda nima ravno tragičnih razsežnosti, saj govorimo o prepovedi risank a la Lokomotivček Tomaž in Zverinice iz Rezije ter o lego kockah, ki jih skušamo sproti pospravljati s pisalnih miz. Obstaja namreč veliko otrok, ki so uradno sicer vključeni v šolski sistem, medtem ko deskajo po širokem morju spleta od Scile pornografije do Karibde nadlegovanja na družabnih omrežij, da se o alkoholizmu in raznih drugih zlorabah, ki so jim sedaj izpostavljeni cele dneve, niti ne pogovarjamo. Mnogi ne dobivajo niti telesne hrane, kaj šele da bi imeli nenehno ob sebi ljubečo osebo, ki bi jim nudila čustveno podporo in jim konstantno vzpostavljala organizacijski okvir, v katerem je poleg učenja predvideno še redno gibanje in domača opravila, kakor tudi dobra igra, kvalitetno branje in redna molitev.
Feminizem je v teh dneh pokazal svoje ostre zobe in največje žrtve so prav gotovo otroci in mladina. Seveda sočustvujem tudi z zgaranimi ženskami, ki poleg redne preobremenjenosti z nemogočo nalogo usklajevanja službe in domačega dela, nosijo levji delež po mojem nesmiselnega šolanja na domu. Še več kot to, gre za škodljivo prakso, ki zapira med domače stene tiste otroke, ki rabijo širše obzorje druženja z otroki in učitelji, medtem ko so najmlajši, ki najbolj rabijo toplino in varnost maminega doma, najbolj odrinjeni, da ne rečem skorajda odveč. Tako smo že bili v absurdni situaciji, ko so predšolski otroci in učenci nižjih razredov šli vsak dan od doma, medtem ko smo in verjetno še bomo šolarje višjih razredov in srednješolce držali doma kot pitane piščance pod lučko.
Pri šolanju na domu je v resnici narobe prav vse, tudi če gre za izbiro družine, da otroka vzame iz sistema, za katerega vsi vemo, da je toksičen (kar je popularna izbira zlasti v ameriških nemodernističnih katoliških okoljih). Zlasti pa, če se breme šolanja otrok, zlasti večjih, vali na mamina ramena. Pri tem fotri veselo delajo svoj posel in dodatne projekte, ki lahko imajo tudi zelo hvalevredne cilje, medtem ko se mati, zlasti če skrbi za nekoliko večjo družino, že itak duši pod težo domačih opravil, sedaj pa se mora spoprijeti s skrbjo in dolžnostjo celotnega izobraževanja ljube ji dece. Prevelika bremena, vsaj na dolgi rok. Ženski se na ta način ne omogoča, da je ženstvena, saj uvajanje strukturiranih sistemov, ki jih predpostavlja šolanje, duši njeno nekoliko bolj intuitivno in razpršeno mišljenje, čutenje in delovanje.
Kot mama doma namreč zelo cenim čas, ko moj deveto-, sedmo-, peto- in tretješolec gredo od doma, da dopoldan preživim v miru med pospravljanjem, pripravljanjem zajtrka in kosila s svojima 5- in 2-letnikoma. Hranjene domačih živalic, nalaganje in obešanje perila, praznjenje pomivalnega stroja, opazovanje prihoda poštarja s paketom ali samo z reklamami, mimovoz smetarja ali klepet s sosedo. Življenje je praktično in pestro, pisano na kožo ženske in njenih malih otrok. Popoldan pridejo iz boja lačni večji otroci, skupni obed, kakšen verouk in knjižnica, potem naloge in pogovor o kakšni knjigi, ki sem jo našla bodisi za bralno značko ali za domači prosti čas. Pod mojo ‘oblastjo’ samo naloge iz 3. razreda, vse starejše otroke ima pod kontrolo oče – škodljivo bi bilo, če bi zlasti odraščajoči fant bil na milost in nemilost prepuščen materi, ki jo v teh letih zapušča in se seli v moški svet.
Nauk te zgodbe? Otroci in družine potrebujemo dobro šolo. Starši, poskrbimo, da bo dom v tej, upam da izredni situaciji, varen kraj, kjer bo še prostor za smeh in veselje. Ljubosumno čuvajmo svoje otroke, tudi ko se bomo (kot upam) vrnili nazaj v to sicer v marsičem nepopolno in mestoma celo škodljivo šolo. Redno spremljanje, pogovor in vodstvo so potrebni zdaj in potem: krvavo potrebni – morajo biti na prvem mestu, vse ostalo bo sledilo.
