Kot duhovnik je bil profesor Ehrlich predvsem mož molitve. Dnevno je govoril z Bogom polnih šest ur. Z molitvijo je pričel in končal vsako predavanje, vsako sejo, vsak sestanek, posvet, intervencijo, vsak važnejši korak, ki ga je napravil. Tudi najbolj posvetna zadeva je bila v njegovih rokah posvečena. Z akademiki je skupno molil svojo najljubšo molitev – sv. Rožni venec. Vsak dan je opravljal premišljevanje, splošno in posebno izpraševanje vesti, duhovno branje, opravil obisk pri Jezusu v tabernaklju. Kako je učil akademike moliti: »Veste, molitev je zelo praktična, zelo konkretna stvar. Človek mora čisto preprosto zaupati v Boga in moliti za vsako največjo in najmanjšo stvar. Pravim vam, molite, nič ne dajte preveč na svoje sposobnosti, ne zanašajte se na svojo modrost, ne na podporo te ali one osebnosti. Zaupajte v božjo pomoč. Molitev je zelo praktična stvar«. Kdor govori tako iz notranjega prepričanja – pri profesorju Ehrlichu je iz takih besed zvenelo globoko prepričanje – dokazuje, da mu je molitev življenje z Bogom združene duše. Z molitvijo je profesor Ehrlich združeval samozatajevanje ali odpoved vsemu, kar bi ga moglo ovirati v popolnem izvrševanju božje volje. Imel je sebe popolnoma v oblasti. Cel dan je bil posvečen molitvi in delu. »Moli in delaj« je bilo profesorjevo življenjsko vodilo. Kot mož izredne volje je bil delaven kot mravlja. Bilo je čudovito, kako je stalno delal, garal od zore do mraka, pa je bil vedno vesel, vedno dobro razpoložen. V tem se kaže popolno samozatajevanje. Poleg napornega dela, poleg vsega notranjega in zunanjega trpljenja si je še sam nalagal težke žrtve. Šele po njegovi smrti se je zvedelo, kar je skušal sam s skrajno obzirnostjo skrivati pred ljudmi: v skritem predalu so našli bič in bodičast pas. Srajca in bele rjuhe so mu bile pogosto rdeče od sveže krvi po izpovedi osebe, ki je za to vedela.
P. Anton Prešeren, D.J., govor ob peti obletnici smrti prof. Ehrlicha v kripti bazilike sv. Petra v Rimu. Naša vez, I. 9-10, str. 141 – 143