Rex gentium

Vidi turbam magnam quam dinumerare nemo poterat, ex omnibus gentibus stantes ante thronum

Ko sem na predvečer velikega praznika Marijinega Brezmadežnega spočetja opazil kratek prispevek gospoda Aleksandra Škorca, me je moja krščanska dolžnost prisilila, da sem poprijel za pero in napisal kratek odgovor na nekatere ideje, ki so bile izpostavljene v tej glosi.

Ob prvem branju tega izredno kratkega prispevka se človek zgrozi in se vpraša ali morda živi v 40. letih prejšnjega stoletja ali v 20. letih našega stoletja? Po prvem šoku sem prav po šolsko odložil pero in ga zamenjal s svinčnikom ter začel podčrtovati besede, ki so me zbodle v oči. Priznam, kljub kratkemu zapisu, je na mojo grozo sivina kmalu zapolnila stran. Vsak, ki je kadarkoli poslušal kakšnega od mojih pogovorov ve, da sem močno nasproten ilegalnim migracijam, uničevanju Evropske kulture in civilizacije ter masovnemu preseljevanju narodov. Toda kljub vsem mojim konservativnim mislim in idejam, ne bi nikoli izjavil česa podobnega, niti v ponesrečeni neslani šali. To je bila ena mojih prvih misli; da je ta provokativen člančič le neslana šala. Ampak bolj, ko sem ga bral, bolj je moje upanje bledelo, zatorej čutim krščansko dolžnost, da opozorim na zmote, ki so omenjene v tej glosi.

vir: Mladina

Najprej, ne bom se mešal v znanstvena vprašanja o količini radija v tej ali oni rasi, prvič, ker se mi to dozdeva nadvse neumno zapravljanje časa ter drugič, ker je moje poznavanje medicine in biologije ter njunih pod-znanosti prešibko, da bi lahko zgledno in utemeljeno zagovarjal ali odvračal to tezo. Nadaljevanje te teorije pa vodi v skoraj znanstveno-fantazijski scenarij, kjer množice ljudi umirajo zaradi neznanih razlogov ter je samo peščica srečnih, privilegiranih izbrancev tista, ki je rešena. Vsekakor bi to bil prav zanimiv in napet film, ampak na žalost ni. Kakor tudi samo nadaljevanje te misli potrjuje višek rasistične miselnosti ter uresničuje to, kar so se znanstveniki trudili v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja – preprost, a učinkovit način uničenja »pod-ras«. Vsekakor je virus, ki napade to ali ono rasno skupino učinkovit način do zagotovitve »čiste rase«.

Človeško dostojanstvo je neprecenljiva vrednota, a kar je še bolj neprecenljivo je njegova neumrljiva duša. Ravno ta je tista, ki človeka naredi več kot žival ali rastlino (ki imajo umrljivo dušo). Vsak človek, pa naj bo te ali one rase, ima neumrljivo dušo, katero mu je Bog vdahnil ob spočetju in ki bo obstajala na vse veke. Takoj, ko si človek pred oči postavi to realnost, ne more nikoli iskreno trditi, da je človek te rase manj vreden kot pa človek druge rase – Kristus je na križu umrl tako za enega kot za drugega.

Katoliška vera je univerzalna in ni rezervirana samo enemu narodu ali enemu rodu, kot je bilo na primer judovstvo vezano samo na židovsko ljudstvo. Kristus je prišel enkrat za vselej odrešit človeški rod in ne samo starozaveznega izbranega ljudstva. Ena izmed najpomembnejših nalog, ki jo je zaupal apostolom je bila: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.« (Mt 28, 19) Kristus sam zapoveduje, naj se veselo oznanilo ponese vsemu svetu, vsakemu narodu in rodu. Razodetje samo piše o veliki množici iz vseh narodov, jezikov in ljudstev (prim Raz 7, 9), kakor celo avtor sam omeni, ko govori o množici 350 milijonov dobrih duš. Ta trditev ni samo rasistična, temveč tudi teološko zmotna, po avtorjevem mnenju je število zveličanih omejeno, kot mesta v prestižnem klubu, ter da njih število nikoli ne bo preseglo kvote, ki jo citira. Bojim se, da je tu avtor zapadel v zmotno idejo predestinacije, ki uči, da so ljudje že ob rojstvu zapisani bodisi za v nebesa bodisi za v pekel. Vera sama nas uči, da se lahko vsak človek, ki je v božji milosti, zveliča. Božja milost pa je dana vsakemu ne glede na raso ali izvor, vprašanje je, če človek sprejme milost in sodeluje z njo. Antilogičen zaključek, ki ga avtor izvede, ga privede do zmotne ideje, da je krščanstvo vera belcev, ter da je zatorej večina zveličanih bele rase. Avtor krščanstvo enoti z belo raso, ter de je le-ta sposobna duhovnega razvoja. Ta trditev je izredno ozkovidna, ter avtor sam preprosto pozabi ali namerno ignorira zgodovinska dejstva. Od trenutka samega, ko so se apostoli razpršili po svetu, se niso ozirali na barvo kože ali narodnostno pripadnost poganov. Sveto pismo sámo priča o spreobrnjenju evnuha etiopske kraljice (prim Apd 8, 26-40), sv. Tomaž je oznanjal vero vse tja do Indije, itd. Že vse od samega začetka je bila krščanska vera univerzalna in ne vezana na etičnost, kakor je bila navada v marsikaterem poganskem verstvu. Ideja o elitizaciji krščanstva ter sami rasni pogledi na človeka, so v veliki večini protestantskega izvora. Lep primer tega je kolonizacija, ki jo je na primer, na eni strani vodila katoliška Španija ter na drugi protestantska Anglija. Španska kolonizacija je bila močno povezana s širjenjem katolištva, španska krona je goreče podpirala mešane poroke med konkvistadorji ter domorodci. Medtem ko je bil protestantski pogled na domorodce vse prej kot krščanski, ter se je kazal še celo v 70. letih prejšnjega stoletja, njegove sence pa se plazijo še danes, predvsem v Združenih Državah. Bula papeža Pavla III. z dne 2 junija 1537, ki nosi naslov Sublimis Deus, jasno govori proti zasužnjevanju domorodcev, ter potrjuje njih enakovredni status, kot razumna bitja z neumrljivo dušo, ki imajo pravico do svobode ter zasebne lastnine. Apostolsko pismo istega papeža z naslovom Pastorale Officium z dne 29. maja 1537 oznani izobčenje latae sententiae, kdor bi zasužnjil domorodca. Zgodovinske okoliščine ter kolonialni apetiti so žal privedli do kasnejšega preklica ter skorajšnje pozabe teh neprecenljivih papeških dokumentov, ki jasno izpričujejo o nepomembnosti rase pri zveličanju. V novem valu rasizma ter antisemitizma, ki sta v začetku XX. stoletja kosila po Stari in Novi celini, je klical po jasnemu vodstvu princa apostolov. Pij XI. je na predvečer svoje smrti v začetku februarja 1939, spisal osnutek za encikliko z naslovom Humani Generis Unitas, v kateri je želel slovesno obsoditi antisemitizem in rasizem, ki sta ga izvajali Hitlerjeva Nemčija ter Mussolinijeva Italija. Prva enciklika Summi Pontificatus, ki jo je njegov naslednik Pij XII. v prvih dneh druge svetovne vojne izdal, je obsojala zmote časa, kot sta rasizem in antisemitizem. Le majhna omemba celotnega Cerkvenega učiteljstva nam kaže, da je bila Cerkev vedno nasprotna rasizmu ter rasnemu elitizmu.

Lep primer Cerkvene rasistične nevtralnosti je primer prvega temnopoltega kardinala, ki je prejel čast kardinalske službe in bil povzdignjen v cerkvenega kneza v divjih šestdesetih letih. Ko je Združene Države Amerike preveval duh rasizma in je Ku Klux Klan preganjal tako črnce kot katolike, je Rim svetu pokazal, da je Cerkev en sam narod in eno samo ljudstvo, kajti ona je Kristusovo mistično telo (Pij XII.), ko je rutabski (bukobski – po preimenovanju škofije) nadškof Laurean Rugambwa iz rok Janeza XXIII. prejel kardinalski klobuk, kot prvi temnopolti kardinal v zgodovini moderne Cerkve. Prvi rumenopolti kardinal je bil imenovan že leta 1946, ko je bil Thomas Tien Ken-sin, pekinški nadškof, imenovan v sveti kolegij.

Angelski Učitelj, sv. Tomaž Akvinksi v svoji Teološki summi piše o tujcih in na kakšen način naj bodo sprejeti v družbo. S primeri iz Starega Zakona prikaže, da je tujec lahko sprejet v njemu tuj narod, ter tako postane polnopravni član tega naroda. »Človekov odnos do tujcev je dvojen: bodisi miroljuben bodisi sovražen in v obeh primerih obstajajo zakonska določila. Židje so imeli tri različne možnosti glede miroljubnega odnosa do tujcev. Prvič, če je tujec prehajal njihovo deželo kot popotnik. Drugič, če je tujec prišel živet kot prišlek. V obeh primerih Zakon govori o prijaznosti: kot je pisano (2 Mz 22,21) Tujca (adveno) ne izkoriščaj in ne zatiraj; ter ponovno (2Mz 22, 9) Tujca (peregrino) ne izkoriščaj in ne zatiraj. Tretjič, ko želi biti tujec sprejet v versko občestvo. S pogledom na vse to je bil postavljen določen red. Kajti tujci niso takoj prejeli državljanstva, kakor je bila navada pri nekaterih ljudstvih, da je državljanstvo tujcu pripadalo šele po drugi ali tretji generaciji, kakor uči Filozof (Polit. iii, 1). Razlog zato je bil takšen, če so tujci dobili dovoljenje da se mešajo v državne zadeve, takoj ko so se naselili med njimi, je obstajala velika nevarnost, da bi tujci, katerih srca še niso polno usmerjena na skupno dobro, lahko škodijo ljudstvu. Vsekakor je bilo mogoče, da tujec postane z izjemo polnovreden član skupnosti z nekim herojskim dejanjem, ki ga je storil, kot se je na primer zgodilo Ahiorju amonskemu vojskovodji, ki » je bil sprejet v Izraelovo hišo, vse do današnjega dne« (Judita 14, 10).« Summa Theologiae Ia IIae Q. 105 art. 3

Zgodovinsko dejstvo je, da je Jezus, ko je prevzel človeško telo in človeško naravo bil rojen kot belec, kajti judovska rasa je bela rasa. Ampak to dejstvo nikakor ne omejuje Kristusovega nauka ter Odrešenja le na belo raso. Vsi zgoraj navedeni biblijski citati ter samo učiteljstvo Cerkve pričata o tem. Tako, da je avtorjeva trditev, ko pravi: »Tudi Jezus je bil bel. Z razlogom. Ni bil črn, niti rumen« ne samo zmotna temveč tudi blasfemična, kajti s tem omeji Boga, ki je Neomejen, v nekaj omejenega, hkrati tudi omejuje Božjo moč, češ da je zveličanje bolj kot ne omejeno na belce ter s tem taji Božjo Vsemogočnost. Hkrati s tem avtor omejuje Stvarnikove pravice do zveličanja dela stvarstva, ter s tem zaničuje njegovo milostljivost ter skrb za Stvarstvo. Enkrat, ko začne človek omejevati ali zaničevati Božje atribute, bo njegova vera hitro padla in se mu kar hitro zgodi, da pristane v množici tistih ne-zveličanih.

Ko bo na poslednji dan Kristus – Sol Justitiae – Sonce pravičnosti, prišel v slavi sodit žive in mrtve, ter bodo vsi ljudje iz vseh narodov in ras prišli v Jozafatsko dolino, da bi jih Judex Justus sodil ter jim dodelil mesto bodisi med ovcami bodisi med kozli, takrat ne bosta ne rasa ne narodnost pomembni ampak samo naša dejanja ter naša vera. Zatorej je dolžnost vsakega kristjana, da najprej skrbi za svoje zveličanje ter zatem tudi za zveličanje drugih. Kajti Kristus je Rex Gentium – kralj Narodov in ne le enega naroda!

1 komentar

  • katehet Gorazd

    Tele Škvorčeve Presežke navdaja duh antikrista. Niso priporočljivi za branje. Ko omenja 350 milijonov svetega ostanka človeškega prebivalstva, ne misli na čas po sodbi, ampak omenja zlato dobo življenja na zemlji, ki pa zanj v njegovem sprevrženem slovarju ne pomeni nič drugega kot vladavino antikrista, oziroma v njegovem izrazju se verjetno imenuje Veliki mirovnik ali kaj podobnega… Da bi se prebivalstvo na svetu zmanjšalo od 8 mld na 350 mio je kar malo srhljivo za slišat (čeprav se govori o nekih prostozidarskih podobnih načrtih, verjetno je tu dobil idejo) … Srhljivo je tudi slišat da govori o Bogu kot o soncu iz nekega vzporednega vesolja… Hudo za kristjana sploh za poslušat ali brat… Nam pa mora biti v vzpodbudo, da še z večjo vnemo oznanjamo odrešenjski načrt nebeškega Očeta in njegovega edinorojenega Sina Jezua Kristusa. Hvala za itinerarij učenja Cerkve glede rasizma in antisemitizma.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina