Daljši odgovor na nekatere komentarje pod našim zadnjim posnetkom.
Najprej hvala, da ste si vzeli čas ter pogledali ta (ter mogoče se kakšen drug) video posnetek na naši strani, potem hvala, da ste začeli nadvse zanimiv pogovor na kar nekaj perečih tem. Naj pričnem na samem začetku.
Vsak duhovnik, bodisi sekularen ali redovnik ima dolžnost in obveznost do spodobnih oblačil za darovanje Svete Maše; se pravi redovna obleka ali talar (če le-te možnosti ni, pa vsaj rimski kolar) ter primerna obutev (črni čevlji, če ni predpisano drugače, kot je npr. za nekatere redovnike). Ko sem bil v semenišču, so pravila prepovedovala nošnjo kakršnih koli drugih čevljev kot pa črnih čevljev (razen za delo in šport). Že iz samega spoštovanja do Svete Maše bi moral duhovnik biti pravilno oblečen in obut, po drugi strani pa že sam občutek za estetiko ne dovoljuje drugačnih čevljev kot črnih. Edina izjema so lahko liturgični sandali ter čevlji iz rdečega usnja za kardinale.
Eno izmed najbolj perečih vprašanj, ki je tu dvignilo veliko prahu, je vprašanje prejemanja svetega obhajila na jezik in zakaj je ta oblika edina vredna in spodobna. Sveta Mati Cerkev je že od samega začetka spodbujala prejemanje svetega obhajila na jezik in ne na roke. Že sv. Sikst I. v začetku II. stoletja piše: “Svetih posod se lahko dotikajo le posvečene roke“; takoj se tu lahko sklepa, da če že gre svetim posodam takšna čast, kakšna gre šele Najsvetejšemu? Sveti Bazilij Veliki dovoljuje obhajilo na roke le v primeru preganjanja. Toledska in Zaragoška sinoda predvidevata izobčenje za vsakega, ki prejme obhajilo na roke. VI. ekumenski koncil v Konstantinoplu leta 681 prepoveduje prejemanje obhajila na roke ter zagrozi z izobčenjem vsakemu, ki bi si to upal storiti. Veliki Doctor Angelicus sv. Tomaž Akvinski, cvet katoliške misli, piše v svoji Summi:
“/../ iz samega spoštovanja do Zakramenta, nič se ga ne dotika, razen kar je posvečeno; zatorej sta kelih in korporal posvečene ter prav tako duhovnikove roke, da se lahko dotikajo Najsvetejšega/../”
Summa Theologiae, Pars III, Q. 82, Art. 3, R. Obj. 8.
Sveti Tridentinski koncil potrjuje, da je apostolska tradicija, da obhajilo deli le duhovnik s posvečenimi rokami. Sv. Pavel VI. v “Memoriale Domini” piše, da je potrebno ohraniti navado deljenja obhajila na jezik. Sv. Janez Pavel II. kasneje pravi v Dominicae Cenae, da je dotikanje in deljenje svetega obhajila z lastnimi rokami privilegij posvečenih.
Sedaj, ko smo obdelali doktrinalni del, se posvetimo še Svetemu pismu. Vsi vemo, da je Biblija sestavljena iz Starega in Novega Testamenta; in vemo, da sta v Sveti Rimski Cerkvi oba veljavna, ter da eden ne negira drugega ter ga ne preklicuje, temveč drug drugega dopolnjujeta. Jezus sam je rekel :
Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu.
Mt 5, 17-19
Odnos do Svetega je v Bibliji stalno prisoten. Le leviti in duhovniki so se smeli dotikati svetih stvari in opravljati daritve. Lep primer tega je prigoda, ko kralj David seli Skrinjo zaveze. Dovolimo Pismu, naj nas samo pouči o tej prigodi:
Ko so prišli h Kidónovemu mlatišču, je Uzá iztegnil roko, da bi podržal skrinjo, ker sta jo vola nagnila. Tedaj se je vnela GOSPODOVA jeza nad Uzájem in ga je udaril, ker je iztegnil roko proti skrinji. Umrl je tam pred Bogom.
1 Krn 13, 9-10
Bog je pravičen! Kljub temu, da je Uzá le želel pomagati, ko se je dotaknil Skrinje, je storil bogoskrunstvo in nase priklical Božjo jezo, ker se je dotaknil svete stvari, ne da bi bil maziljen. Velika skrb je šla v čast Božjo in vedno, ko so se Izraelci obrnili od svojega Boga, je Bog nad njih poslal nadloge ter jim poslal preroke, da bi spreobrnili njihova trda srca. Skrb za božjo službo ter izpolnjevanje njegovih zapovedi ni farizejsko, kakor marsikdo takoj pomisli, ko se citira Stara Zaveza in reče: “Ah Jezus je ljubezen, vse nas ima rad, on odpušča, Nova Zaveza je vse spremenila...” Enkrat za vselej rečem: nehajmo že enkrat s tem osladnim, hipijevskim Jezusom! Jezus je Ljubezen in ljubezen do nas je najbolj pokazal, ko se je daroval na Križu, da bi nas vse odrešil. Jezus, kakor njegov Oče, ljubita vse Stvarstvo, tudi grešnike, a sovražita greh, ki je samo nasprotje Boga. Nauk je jasen: kdor umre v smrtnem grehu brez kesanja, je pogubljen. Jezus je Bog in naš Odrešenik, ki na ta svet ni prišel, kakor sam pravi: “da prinesem mir, ampak meč.” (Mt 10, 34). Kljub vsej svoji božji naravi je imel tudi popolno človeško naravo, kajti bil nam je v vsem podoben, razen v grehu. Kljub temu, da je Jezus imel tudi človeško naravo, ga to ne naredi nič manj popolnega.
Preden zaključim ta del o pravilnem prejemanju svetega obhajila, bi rad izpostavil pet točk:
- Prejemanje obhajila kleče in na jezik poveča spoštovanje do Najsvetejšega.
- Obstaja manj verjetnosti, da bi nekatoliki pristopili k božji mizi.
- Kanček ponižnosti je potreben, da se jezik iztegne pred duhovnikom.
- Možnost, da hostija pade na tla ali da jo kdo shrani v žepu, ker ne bi vedel, kaj je to ali da bi z njo storil kaj brezbožnega je manjša.
- Vez s cerkvenim izročilom je močnejša.
Večna debata, da so usta bolj grešna kot roke, postaja počasi že zelo mučna. Res je, da Sveto Pismo večkrat strogo obsoja jezik. Toda vedno je bila od Boga izvoljena peščica, kateri so mazilili roke, s katerimi se opravljajo svete reči. Če začnemo tajiti svetost duhovništva, službe, ki je višja od angelov, se sama esenca katolištva zruši. Center Katolikovega življenja je Sveta Maša, ki je vir milosti in dobrin (skupaj z vsemi zakramenti in zakramentali) in Sveto Mašo lahko daruje le posvečen duhovnik. Ko škof moli med posvečenjem in mazili roke novemu svečeniku, pravi:
“Consecrare, et sanctificare digneris, Domine, manus istas per istam unctionem, et nostram bene dictionem.”
(Gospod, blagovoli posvetiti te roke s tem maziljenjem in našim blagoslovom).
Ko zatem mazili desnico moli: “Ut quaecumque benedixerint, benedicantur, et quaecumque consecraverint, consecrentur, et sanctificentur, in nomine Domini nostri Jesu Christi.”
(Vse, kar boš blagoslavljal naj bo blagoslovljeno, ter vse kar boš posvečeval naj bo posvečeno in sveto v Kristusa našega Gospoda.
Ko škof med posvečenčeve prste položi na pateno položeno hostijo, govori: “Accipe potestatem offerre sacrificium Deo, Missasque celebrare, tam pro vivis, quam pro defunctis. In nomine Domini.”
(Sprejmi oblast, da Bogu daruješ daritve in mašuješ, tako za žive kakor za pokojne)[1].
Te prekrasne molitve takoj odgovorijo na vprašanje, da se le po svečenikovih rokah lahko deli Sveta Skrivnost. Sveti Tomaž Akvinski v svoji pesmi slednici za praznik Presvetega Rešnjega Telesa in Krvi pravi:
Dar posebnega češčenja:
živi kruh in vir življenja
danes nam je predložen.
Pri večerji v živi veri
bil je trumi dvanajstéri
zbranih bratov izročen.
Nov je Kralj pri tem obredu
novo jagnje v novem redu
mesto starega nam dal.
Novo pride, staro mine,
pred resnico sen izgine,
noč premaga dan svetal.
Kar tedaj je Kristus stóril,
to – učencem je govóril –
v moj spomin naj se vrši!
Naročilo se spolnjuje,
kruh in vino se daruje
za rešenje vseh ljudi.
Nauk dan je za kristjane,
kruh tedaj meso postane,
vino pa postane kri.
Vid in um ne izmodruje,
živa vera potrjuje:
nadnaravne so reči.
Te podobe raznolike
skrivajo reči velike
v znamenjih, a ne v stvareh.
Jed, pijača sam postane,
vendar Kristus cel ostane,
pričujoč v podobah dveh.
Kdor uživa, razdeliti
ga ne more, ne zlomiti,
celi Jezus pride vanj.
Kakor eden, tisočéri,
vsak ga prejme v isti méri,
za nikogar ni ga manj.
Dan je dobrim, dan krivičnim,
le z učinkom prav različnim:
za življenje ali smrt.
Je krivičnim v pogubljenje,
dobrim vernim pa v življenje,
dvojen, glej, je vstop odprt.
Če podoba se prelomi,
ne premišljaj in ne dvomi,
delci toliko dadó mi,
kakor v celem skrito je.
Ne deli se Božje Jagnje,
ne spreminja njega stanje,
le deli se, kar je vnanje,
notranjega znamenje.
Angelska je, glejte, hrana
potnikom v popotnjo dana,
kruh resničen za kristjana,
tega ne mečímo psom.
Se v podobah označuje:
ko sin Izak se žrtvuje,
jagnje praznično daruje,
mana daje prednikom.
Ti, pastir, nas s kruhom hrani,
ti nam, Jezus, stoj ob strani,
ti nas pasi, ti nas brani,
ti nam daj med nebeščani
mesto v večnih radostih. [2]
Ta pesem ni samo hvalnica, temveč cel Katekizem! V skorajda vsaki strofi (dovolil sem si, da sem odstranil strofe, ki so v tem razmišljanju nepomembne), Tomaž uči o eni od resnic o presvetem zakramentu. Jezus je resnično pričujoč v Sveti Hostiji, v vsakem še tako majhnem delčku, čeprav je skrit v podobi vina in kruha, je Jezus prisoten v obeh naravah, tako božji kot človeški. Ob spremenjenju podoba ostane ista, ampak njena substanca se spremeni in tako je Jezus pričujoč, a skrit našim očem. Tako pravični kakor grešnik ga jesta, ampak en jé v svojo pogubo, drugi pa v svoje zveličanje. Zame v vsej katoliški poeziji ni lepše pesmi kot je Lauda Sion, ki je ne le pesniško bogata, ampak tudi teološko in filozofsko. Zatorej vsakemu, ki dvomi o resnični prisotnosti, ali ki omahuje v svoji veri v Najsvetejše, svetujem, da redno bere to pesem.
Kratek odgovor naj bo namenjen še tej nesrečni karikaturi. Živimo v času, ko sta zvok in slika izrednega pomena in kjer nas na vsakem koraku bombardira tisoč in ena podoba. Sam nisem velik pristaš ne karikatur ne memov (baje jih nekateri Slovenci kličejo jaz-jazi), toda od nekoga, ki se na dnevnem nivoju ukvarja z mladino, bi pričakoval, da bi razumel pomen memov. Nikoli ni primerno, ne lepo se norčevati iz kogar koli, sploh ne iz duhovnikov ter Boga. Na žalost smo lahko na lastne oči videli, kaj lahko prinesejo slabo razumljene karikature in šale (Charlie Hebdo in vsi napadi povezani z Mohamedovimi karikaturami). Po drugi strani mora vsaka javna oseba oziroma oseba, ki se veliko izpostavlja v javnosti, računati na to, da bo slej ko prej postala tarča karikatur in javnih norčevanj. Meme, ki ga je objavil profil Scutum Fidei, ni bil na nikakršen način žaljiv do njegove ekscelence, ne do njegove vzvišene pastirske službe. Upam, da se je ljubljanski nadpastir le nasmehnil in zamahnil z roko ob tej sliki, kajti že marsikatera hujša karikatura ali drugačna neprilika je doletela že mnogo dobrih pastirjev. Vsi smo izredno hvaležni nadškofu, da se je postavil za vse Katolike in ga podpiramo v njegovem boju ter mu zagotavljamo našo večno zvestobo ter molitve. Tradicionalna skupnost v Sloveniji, ki je resda relativno mlada in h kateri se močno nagiba tudi Scutum Fidei, je v polnem občestvu tako z Rimskim škofom, kakor tudi z vsemi slovenskimi ordinariji. Hvaležni smo našim pastirjem za to, kar nam omogočajo, ter jih podpiramo z našimi molitvami in dobrimi deli ter jih prosimo naj nas še naprej podpirajo in nam pomagajo pri naši rasti.
Naj obenem tudi izpostavim, da Slovensko tradicionalno gibanje ni nikakršna sekta in je v polnem občestvu z Rimsko cerkvijo, ter priznava vse koncile in odredbe. Živimo in verujemo to, kar je Cerkev učila že od nekdaj. Zatorej sem se kot član te skupnosti počutil skorajda napadenega, da so nas nekateri ljudje, celo duhovniki(!), postavili ob bok shizmatikom, sektašem ter celo satanistom.
Duh veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.
Jn 3, 8
Sveti Duh je tisti, ki nas vodi in ne hudi duh. Včasih je resnica boleča, a nenazadnje nas bo le Resnica osvobodila (prim Jn 8, 32). Vsi smo udje ene Cerkve, Kristusovega mističnega telesa (Pij XII.); njegove Neveste, ter moramo najprej skrbeti za svoje zveličanje in zatem za zveličanje drugih, kakor pravi Pismo, “odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata” (prim. Mt 7, 5).
Vprašanje liturgije je izrednega pomena. Močno me žalosti, ko vidim toliko liturgičnih zlorab vsepovsod po svetu, ki so vedno pogosteje blasfemične. Kardinal Sarah govori takole o liturgiji: “Liturgija ni o tebi ali meni, ni kraj kjer bi obhajali našo lastno identiteto, dosežke, povzdigovali ali promovirali našo kulturo ali lokalne verske navade. Liturgija je prvo in najpomembneje o Bogu in o tem, kaj je storil za nas.” Liturgija se ne sme nikoli v popolnosti prilagajati kulturi, navadi, obdobju, času, itd. Ker enkrat, ko se to zgodi, liturgija izgubi svoj smisel in postane bolj podobna gledališču, kot pa čaščenju Boga. Prednost tradicionalne liturgije je njena univerzalnost ter obenem mehka strogost glede pravil. V zgodovini Cerkve smo večkrat videli, da se liturgija lahko do neke mere prilagodi neki kulturi, kot je bil primer na Kitajskem, z uporabo bele namesto črne barve pri pogrebih. A obenem smo lahko videli, da preveliko prilagajanje hitro privede do zmot in zlorab. Primer le-tega je zopet Kitajska, s svojim kitajskim obredom, ki je bil prepovedan s strani Rima. V tem obredu so jezuiti skušali spojiti dve kulturi v eno ter so primerjali čaščenje prednikov kot čaščenje katoliških svetnikov, celo jih postavili na isti nivo. Te tendence so vedno večje tudi po spremembi liturgije, kajti enotnost obreda je izginila. Sedaj nam ni več potrebno iti v drugo državo, da opazimo, da se liturgija obhaja drugače kot doma, lahko gremo le v drugo župnijo in razlika bo jasna pred našimi očmi. Trditev, da tradicionalna liturgija ne more biti blizu azijskim ali afriškim državam, je zmotna. Prav v Afriki sta bili rojeni dve najmočnejši tradicionalni skupnosti: Bratovščina Svetega Pija X. (iz katere sta kasneje nastali Bratovščina Svetega Petra ter iz le-te tudi Inštitut Dobrega Pastirja) ter Inštitut Kristusa Kralja Najvišjega Duhovnika. Tako v Afriki kot v Aziji število tradicionalnih duhovnikov in vernikov narašča. Če se vprašate, zakaj misijoni niso več to, kar so včasih bili, se vam odgovor ponuja kot na pladnju. Odklon od pristne liturgije in pravega katoliškega nauka kažeta svoje sadove; medtem ko tradicionalni misijoni cvetijo, moderni počasi venijo. Zatorej se je potrebno zavedati, da je napredek in prihodnost le v tradiciji in to ne le v Cerkvi, temveč tudi v naši kulturi in politiki. Naj nas vse varuje Marija, Mati Cerkve in naša Kraljica!
[1] PONTIFICALE ROMANUM Clementis VIII. ac Urbani VIII. jussu editum, postremo a Ss.mo Domino Nostro Benedicto XIV. recognitum et castigatum, Venetiis MDCCXXIII. Apud Hæredes Balleonios Typ. ac Edit.
[2] Lauda Sion