Darilo, ki ga je nekdo izdelal z lastnimi rokami, nosi nekaj, česar tovarniški izdelek nima: čas, pozornost in skrb tistega, ki ga je naredil. Ročno izdelan rožni venec je prav takšno darilo – ne le predmet, ampak pripomoček za molitev, ki bo obdarovanca spremljal leta in leta.
Kaj pomeni »ročno izdelan«
Rožni venec »Križar« je v celoti izdelan ročno, iz vojaške padalske vrvi (Paracord®) in kovinskih jagod. Vsak del je spleten posebej, tako da venec ne razpade niti ob vsakodnevni uporabi. To ni serijski izdelek s tekočega traku, ampak skrbno narejen kos, pri katerem šteje vsaka podrobnost.
Zakaj je ročno delo pomembno
Rožni venec ni okras. Je orodje molitve, ki gre z nami v žep, na pot, k maši in v vsakdan. Prav zato mora biti trpežen. Cenene plastične ali tanke verižice se hitro strgajo; ročno spleten venec iz padalske vrvi pa zdrži stisk roke, žep delovnih hlač in leta uporabe.
Hkrati ima ročno delo svojo lepoto. Obdarovanec čuti, da drži v rokah nekaj resničnega in trajnega – darilo, ki ni bilo izbrano na hitro, ampak z mislijo nanj.
Darilo za vsako priložnost
Prav zaradi trpežnosti in pomena je ročno izdelan rožni venec idealno krščansko darilo – za sveto birmo, prvo sveto obhajilo, god ali rojstni dan. Podariti rožni venec pomeni podariti vabilo k molitvi.
Marsikateri rožni venec konča v predalu, ker je preveč krhek za vsakdanjo rabo. Rožni venec »Križar« je narejen za nasprotno: da ga nosite s seboj in molite z njim vsak dan – doma, na poti, v gorah ali na delu.
Padalska vrv, ki ne odpove
Venec je ročno spleten iz vojaške padalske vrvi (Paracord®) – iste vrste vrvi, ki v vojski in pri planincih velja za zanesljivo v najtežjih razmerah. V kombinaciji s kovinskimi jagodami nastane rožni venec, ki prenese stisk roke, žep, dež in leta uporabe.
Darilo za tiste, ki so veliko na poti
Prav zaradi trpežnosti je odlično darilo za mlade, moške, vojake, planince in popotnike – za vse, ki želijo moliti tudi takrat, ko niso doma. Gre v vsak žep in zdrži, kamor koli ga vzamete. Lep in praktičen hkrati: darilo, ki ne bo obležalo, ampak bo zares v uporabi.
Pomen, ki ostane
Trpežnost venca ni le praktična – je tudi simbolna. Rožni venec, ki zdrži vse, spominja na vztrajnost v molitvi in zvestobo v veri. Podariti ga pomeni zaželeti nekomu, da v molitvi vztraja vsak dan.
Darila pridejo in gredo, marsikatero že po nekaj tednih obleži pozabljeno. Rožni venec je drugačen: je darilo, ki ostane in ki vabi k molitvi vsak dan življenja.
Darilo, ki govori o veri
Ko nekomu podarimo rožni venec, mu ne damo le predmeta, ampak vabilo k molitvi in spremljevalca na poti vere. To je darilo z globokim pomenom – tiho pričevanje, da nam je obdarovanec dovolj pri srcu, da mu želimo najlepše: bližino z Bogom.
Darilo, ki ostane
Ročno izdelan rožni venec »Križar« iz padalske vrvi je narejen tako, da zdrži vsakodnevno uporabo – in tako lahko spremlja obdarovanca leta in leta. Za razliko od minljivih daril je to nekaj, kar lahko ostane za vse življenje.
Za vsako priložnost
Rožni venec je primerno darilo za številne trenutke vere in življenja:
Če si moški in si vsaj malo pošten do sebe, potem verjetno že nekaj časa čutiš, da ti nekaj ne štima.
Eno ti je govorila šola in mediji, drugo ti je mogoče še vedno skušal povedati oče ali starejši mož, pa si to zavrgel kot »staromodno«. In zdaj si nekje vmes. Ne veš več točno, kaj pomeni biti moški v današnjem času. Ne veš, kakšna je tvoja prava vloga v družini. In globoko v sebi čutiš, da ti ta mehka, nevtralna različica moškosti, ki ti jo vsiljujejo od malega, ne paše.
Knjiga »V zagovor patriarhata« ti to razčisti. Brez olepšav in brez izgovorov.
Če si odraščal v zadnjih 20–30 letih, so ti možgane prali z eno samo zgodbo: da je patriarhat vir vsega zla. Da so moški skozi zgodovino samo zatirali ženske. Da moraš biti »mehkejši«, »bolj enakopraven« in da je biti moški skoraj nekaj, česar se moraš sramovati. In če si bil malo bolj moški, so te gledali kot problem ali pa kot nekoga, ki »še ni dozorel«.
Rezultat tega vidiš povsod. Mladi fantje, ki se bojijo prevzeti odgovornost. Moški, ki v lastni družini niso sposobni biti glava. Očetje, ki so postali bolj tretji otrok kot pa vodja. In generacije moških, ki nimajo več jasne slike, kaj sploh pomeni biti moški.
Ta knjiga ti odpre oči.
Pokaže ti, da pravi patriarhat ni zatiranje žensk, ampak zaščita žensk in otrok. Pokaže ti, da ko moški preneha biti glava družine, družina ne postane boljša – postane nestabilna in otroci v njej najbolj trpijo. Pokaže ti, da je biti moški poklicanost, ne pa »toksična« lastnost, ki jo moraš zatirati v sebi.
Če si starejši moški, ti bo knjiga pomagala razumeti, kje si morda zgrešil in kaj lahko še popraviš. Če si mlajši, ti bo dala jasno sliko, kakšen moški hočeš postati – in kakšen nočeš.
Ni lahka knjiga za branje. Ker ti kaže resnico, ki jo je večina moških zadnjih desetletij poskušala ignorirati. Ampak ravno zato jo moraš prebrati.
Če hočeš imeti mir v glavi glede tega, kdo si kot moški. Če hočeš nekoč (ali že danes) znati voditi ženo in otroke. In če hočeš končno razumeti, kaj se ti je skozi leta dogajalo v glavi… potem si preberi to knjigo.
God in rojstni dan sta priložnosti, ko bližnjim pokažemo, da nam je zanje mar. Krščansko darilo poveže veselje praznovanja z najgloblje pomembnim – z vero, ki daje življenju smisel.
Zakaj versko darilo za god in rojstni dan
Versko darilo ni le predmet, temveč tiho pričevanje in spodbuda. Ob vsakem pogledu nanj se obdarovani spomni na molitev, na Boga in na človeka, ki mu ga je z ljubeznijo podaril. Takšno darilo nadživi modne muhe in ostane pomembno leta in leta.
Prvo sveto obhajilo je dan, ko otrok prvič prejme Jezusa v Najsvetejšem Zakramentu. Je svet in nepozaben trenutek, zato naj tudi darilo odraža svetost te priložnosti in ne bo zgolj še ena igrača med mnogimi.
Kakšno naj bo darilo za obhajilo
Lepo darilo za prvo sveto obhajilo je primerno otroku, a hkrati nosi duhovno vrednost – nekaj, kar bo otrok povezoval s svojo vero in mu bo v pomoč na poti odraščanja v veri. Najlepša darila so tista, ki otroka učijo moliti.
Ideje za darila za prvo sveto obhajilo
Rožni venec – preprost in trpežen, da se otrok ob njem uči moliti rožni venec.
Rožni venec je dar, ki otroku ostane za vse življenje in ga vsak dan vabi k molitvi. Naš rožni venec »Križar« je trpežen in lep, zato bo zdržal vsakodnevno uporabo otroških rok. Več idej najdete v kategoriji Darila za birmo in obhajilo.
Birma je eden najpomembnejših trenutkov v življenju mladega kristjana – zakrament, v katerem prejme darove Svetega Duha in postane zrel pričevalec vere. Prav zato si zasluži darilo, ki ima trajno vrednost in ne konča že čez teden dni pozabljeno v predalu.
Zakaj naj bo birmansko darilo duhovno
Materialna darila hitro minejo, duhovno darilo pa birmanca spremlja vse življenje in ga vsak dan znova vabi k molitvi in zvestobi veri. Dobro birmansko darilo nosi tiho, a jasno sporočilo: vera ni le obred ob enem dnevu, temveč način življenja.
Ideje za pomenljiva birmanska darila
Rožni venec – trpežen vsakodnevni spremljevalec molitve, ki ostane ob mladem človeku tudi v težkih trenutkih.
Dobra katoliška knjiga – ki utrjuje vero in razum ter daje odgovore na vprašanja sodobnega časa.
Sveta podoba ali križ za birmančevo sobo.
Romanje ali duhovne vaje – darilo izkušnje, ne le predmeta.
Rožni venec kot birmansko darilo
Med vsemi darili je rožni venec morda najlepši, saj v roke položi orodje molitve, ki ostane za vse življenje. Naš rožni venec »Križar« je izdelan iz vojaške padalske vrvi in kovinskih jagod – trpežen, krepak in praktičen, primeren tudi za mladega fanta, ki ga lahko nosi vsak dan, na pohodu ali v žepu.
Že nekaj časa opazujem, kaj se dogaja v našem šolskem sistemu. In čim globlje gledam, tem bolj jasno postaja: to ni več izobraževanje. To je sistematično oblikovanje zavesti.
Otroci ne dobijo trdnih temeljev v slovenščini, v zgodovini ali v logičnem mišljenju. Namesto tega dobijo obilico balasta – šport, likovna, projekti, »kompetence«, »vključevanje«. Rezultati pri slovenščini so sramotni. A nihče se resno ne vpraša, zakaj. Namesto tega se iščejo izgovori in se še bolj poudarja »mehke vsebine«.
Jaz imam štiri otroke. Šolam jih doma. In vsak dan znova vidim, koliko časa in energije se v javnem šolstvu porabi za stvari, ki otrok ne izobražujejo, temveč jih počasi, a vztrajno oddaljujejo od resnice, od naravnega reda in od lastne kulture. Otroci postajajo vse bolj zabiti v temeljnih stvareh, hkrati pa se jih uči, da je vse relativno in da je treba slediti »duhu časa«.
Kolikokrat so škofje ali odgovorni v Cerkvi javno in jasno povedali, da je takšen sistem nevaren za vero in za narod? Kolikokrat so podprli starše, ki hočejo svoje otroke vzgajati drugače? Skoraj nikoli. Namesto tega slišimo tišino ali celo posredno podporo sistemu.
To ni naključje. To je načrtno. Sistem hoče otroke oblikovati v poslušne, korenine nimajoče posameznike. In žal se zdi, da tudi del Cerkve pri tem molči ali celo sodeluje.
Mi pa vemo, da je vzgoja otrok najprej in predvsem odgovornost staršev, ne države. In da je prava vzgoja tista, ki otroka pripravlja na večnost, ne pa samo na trg dela.
Dokler se ne bomo tega zavedli in dokler ne bomo množično začeli zahtevati prave svobode za starše, bo ta sistem še naprej delal svoje. Tiho. Sistematično. Proti Kristusu in proti našemu narodu.
Družina ni »ena od možnih oblik sobivanja«. Družina je prva Cerkev. To ni moja osebna ideja. To je stalen nauk Cerkve. Starši so prvi učitelji vere, prvi varuhi duše svojih otrok in prvi, ki so odgovorni pred Bogom za njihovo večno usodo.
A poglejmo, kaj se v praksi dogaja danes.
Država preko šolskega sistema vse bolj prevzema vzgojo otrok. Cerkev pa v veliki meri molči ali celo podpira ta prevzem. »Napredni« in »inkluzivni« duhovniki govorijo o pomenu družine, hkrati pa branijo sistem, ki otroke oblikuje po duhu tega časa: brez globokih korenin, brez jasne verske identitete in brez spoštovanja naravnega reda.
Jaz imam štiri otroke. Šolam jih doma. Vem, kakšna je razlika med družino, ki vzgaja, in sistemom, ki oblikuje. Vem tudi, kako močno se temu upirajo – tako državne institucije kot tisti znotraj Cerkve, ki hočejo »sodelovati s časom«.
Kolikokrat so škofje ali župniki javno in jasno podprli starše, ki se borijo za resnično svobodo šolanja na domu? Kolikokrat so povedali, da je družina prva in glavna vzgojna ustanova, ne država? Skoraj nikoli.
To je ista hinavščina, kot jo vidimo pri vprašanju maše in dialoga. Hočejo družino – ampak samo takšno, ki se podreja. Hočejo otroke – ampak samo takšne, ki jih bodo oblikovali po svojih predstavah.
Mi pa vemo drugače. Prava družina je tista, ki vzgaja otroke za večnost, ne za trg dela ali za trenutne ideološke trende. In prava Cerkev je tista, ki to brani z vsemi močmi.
Starši, prebudite se. Družina je vaša odgovornost. In noben sistem je ne sme vzeti iz vaših rok.
Zame, hčerko 70.-tih, pomeni realna možnost, da bo sodba Roe v Wade ameriškega ustavnega sodišča letos junija dokončno padla tako osebno osvobajajoč dogodek, da bi mu le stežka našla vzporednico. Kaj večjega bi pri sebi morda zaznala le še ob prepovedi novus orda in vseh iz njega izhajajočih zlorab, ki so žal dominirale in izmučile večji del mojega življenja. Še vedno ne verjamem, da bo Roe v resnici šel na smetišče zgodovine v družbo vseh drugih zločinskih sistemov. A tudi če bo, je opustošenje, ki za njim ostaja, tako strašansko, da se mi zdi absolutno nujno debato o njem postaviti prav v središče naše pozornosti. Opustošenje, o katerem je tu govora, sega namreč v samo jedro našega bivanja in nehanja, to je v družino.
Roe je bil namreč kot atomska bomba, ki je že takoj, torej leta 1973, povzročil ogromno škodo, ko so vsi mazači in oskrunjevalci maternice – oltarja vsakega ženskega telesa, prilezli iz polmraka in odslej s privoljenjem celotne družbe počnejo svoje demonskosti. A ta bomba ima svojo dolgoročno komponento, ko s svojim rušilnim sevanjem deformira vse, kar je normalno in naravno. Dovolj se je ozreti po vnukih seksualne revolucije – modro ali zeleno prebarvani lasje v razvlečena oblačila oblečenih ostarelih najstnic, tetovaže in piercingi, ti kožni zemljevidi notranje bolečine. Skrivanje razrezanih zapestij in skrite rane v želodcu zaradi nenaravnih diet, izsiljenih v letih sramotenja in zaničevanja neustreznosti našega videza smo poznale že hčere feminizma, geji in transseksualci pa bodo postali verjetno že potomci naše generacije, zagotovo pa bodo to pravnuki revolucije, če smo seveda zelo konservativni v svojih ocenah.
Če je Janez Bumer v svoji popolni predaji materializmu, ali v garaštvu in ali v drugih oblikah finančnega pehaštva bil tiho, ko se je njegova žena začela zastrupljati s kontracepcijsko tabletko in je vmes padel še kak splav ali dva, seveda med enim in drugim skritim ogledovanem ‘vsebin za odrasle’, verjetno res ni imel zadosti motivacije, da bi se aktiviral in vzgojil sina, temveč je pustil ženi, da je iz njega naredila geja ali vsaj zelo mlahavega mladeniča, medtem ko je iz hčere skoraj mimogrede nastala jezna možača, katere sovraštvo do moških je nemalokrat privedlo prav do lezbištva. Njegove vnuke seveda povsem vzgaja splet (vprašajte šole, kako v redu je bilo celodnevno valjanje po napravah v času ‘šolanja na domu), kjer se že odprto govori o legalizaciji bestialnosti, medtem ko so pedofilija in vse druge oblike trgovanja z otroškimi telesi itak dobili imprimatur vsaj najkasneje v času koronakrize in to od Vatikana dol. Gre za generacijo trans-, to je tipa človeka, ki nikoli ni razvil odnosa do svojega telesa kot nečesa realnega, temveč ga dojema kot prazno platno, s katerim se lahko neomejeno igra njegova izrojena domišljija.
Zato me domnevni vznik milenijcev-pro liferjev ravno ne prepriča. Kako bo človek, ki ne priznava naravnih zakonitosti, ki jih je v njegovo telo položil Stvarnik, mogel razumeti nedotakljivost življenja šele razvijajoče se človeške osebe. Zato zame v resnici ostaja skrivnost, kdo so te sile, ki so s tolikimi napori dosegle, da mora najvišji pravni organ ZDA resno debatirati o tem tako prelomnem primeru. Stoji za tem morda skupina spokrojenih feministov obeh spolov, ki so spoznali, v kakšen pekel se pospešeno sprevračajo obeti njihove cvetlične mladosti? Še celo kakšno prepričano feministko je bilo moč zaznati, ko je dvigovala obrvi nad razglasitvijo Brucea Jennerja za naj žensko ali celo vihtela moralistični kazalec zaradi grobega poseganja transseksualcev v ženski šport, kjer je mnogo žensk ostalo z razbito lobanjo ali vsaj brez štipendije. Seveda so bile utišane, češ da ne razumejo fluidnost sodobnosti.
Žal pa zgolj ustavljanje tempa seksualne revolucije, ki ga ima v mislih največji del proti-abortivnega lobija, katerega gonilne sile so zagovornice teze, da ‘ima lahko ženska vse, namreč kariero in družino’, ne zadostuje. Potrebno bo pogledati v čeljusti sekularnemu patriarhatu, ki je izvotlil moško vlogo do te mere, da je postal igračka svojih strasti in delal igračko iz svoje žene in tajnice ter v tem svojem ludizmu izgubil vsak čut odgovornosti do svojih potomcev, kaj šele do bližnika in daljnika. Ko je ta naš bumerski Adam zaspal, je feministična Eva vzela stvari v svoje roke in zdaj oba s potomci vred jesta tako grenak sad. Zato je tako zelo in strašno nujno zbuditi to spečo moško silo, ki edina more voditi družino in družbo. Da, je težko, zelo težko. Verjemite, dnevno spremljam vzpone in padce tega vstajanja, ki mora skozi boleča očiščevanja od privzgojenih naplavin. A se splača. Kajti če se ženske mislimo izviti iz primeža splava, na katerega smo kot na sodobnost adaptirana bitja obsojene, moramo postati modre pomočnice, supersila iz ozadja. Da, punce, vrniti se je treba ‘za šporhet’ (Kuche), k otrokom (Kinder) in kar je najpomembneje, v Cerkev (Kirche).
Kajti Bog-Oče, Sin in Sveti Duh je ravno tista sila, ki nas bo počasi izvlekli iz brezna, v katerega nas je pahnila zlovešča Roe. Le ponižnosti potrebujemo, da priznamo, da smo prehodna generacija, smo nekje globoko zakopani, tja med korenine prihodnosti. Bomo videli drevo? Važno je le dovoliti, da se po nas pretaka življenjski tok k našim malim, od izvira Življenja, ki smo ga po tako težkem iskanju našli. Če ne, se zdi, da bodo mnogi spokorjenci ali tisti, sedeči na ograji te polemike pritegnili silam, ki mislijo Roe postaviti v samo središče našega vrednostnega sistema. Potem pa nam Bog pomagaj!
Po dveh šolanjih na daljavo, po skoraj pol letnem letanju za ‘katakombskimi’ mašami, ker se je uradna cerkvena struktura preprosto zaprla. Po mesecih klicarjenj ravnateljice, naj si moj sin vendarle že da to masko na nos, mi je pred kratkim dvakrat počil film. Prvič, ko sem v želji otroku urediti osebno izkaznico komaj prišla mimo varnostnika na domači upravni enoti, ki se ga ne bi sramovale ne črne, ne rjave srajce, in drugič, ko smo sinu, ki ne izpolnjuje PCT pogojev, s težavo uredili dostop do zobozdravnika. Človeku namreč pod pokrovom samo brbota, dokler ima občutek, da bo sam lahko saniral škodo, ki jo zunanje sile povzročajo njegovemu mladiču.
A ko pride do točke, da vidi, da je sam s svojimi otroki stisnjen v kot in se pred njim zapirajo vsa vrata prihodnostnih perspektiv, takrat je čas, da vsaj nekoliko spustiš paro in rečeš: ZADOSTI! Moj trenutek za to je bil, ko sem s skupino znank, ki so zaradi pogojevanja obiska cerkve z novo partijsko izkaznico, ostale brez dostopa do zakramentov. Pa, hajde, smo prižgale svečko in na stolčkih sedeče okrog nje molile rožni venec pred cerkvijo, kjer se je darovala delavniška maša. Sprva so ljudje, ki so zapuščali svetišče, naklonjeno kramljali z nami in izražali žalost nad ‘novimi delitvami’. Vendar ko sem, najbolj črna ovca izmed izrinjene skupinice, s seboj prinesla karton z napisom ‘Otroke v cerkev, ne v cepiva,’ je pokrovko z lonca odneslo redovnici, s katero me je vedno družila ljubezen do ljudskega petja in zvestoba rožnemu vencu pred mašo.
‘Papež je rekel, da se moramo vsi cepiti! Jaz sem takoj ubogala in lahko grem kamorkoli, glejte, imam potrdilo vedno s seboj!’ je vpila frustracija iz uboge duše. Seveda reva ni verjela, da so lahko korona cepiva delana na račun splavljenih otrok, to se ji je resnično zdelo nemogoče. In je odvihrala med sočutnim vzdihovanjem nad ljudmi, do katerih je do sedaj verjela, da so normalni in celo pametni, po tem ko je bila seznanjenja z njihovo brezobzirno aroganco, ki ji ni tuje igračkanje z življenji od kovida ogroženih ljudi. In tako se v košu zarukancev, če mi je dovoljeno nekoliko svobodno prevesti ‘basket of deplorables’ Hillary Clinton, nisem znašla sama, ampak tudi moj mož, čigar prisotnost na prvih sredinih protestih je završala po medijih, čemur so sledili zaskrbljeni klici znancev.
Uslužne duše niso uspele razumeti, kako to, saj so ga vendarle leta 2014 videle na protestih na Dobu, ko so množice iz solidarnosti pospremile JJ-ja v zapor. Naša cela družina je stala tiste vroče nedelje pred rampo v podporo Janezu, ko je čepel v soparni celici in nam s tem omogočil reprizo Roške slovenske pomladi, za katero smo bili še takrat premladi. Kako lahko sedaj isti človek protestira zoper ukrepe premierja Janše, vijejo roke. Pa kako lahko človek, ki se je kot lev boril za svojo mrtvo hčer in ji uredil dostojni pogreb, čeprav so mu vsi govorili, da je le-ta zaradi svojih 14 tednov starosti samo ‘splavek’ in da sodi med bolnišnične ostanke, torej dokazano samostojno misleč in delujoč mož, zdaj mekeče z nahujskano levičarsko množico, ki zavrača pomoč iz rok dobre znanosti in še boljše oblasti? Ali je izgubil miselno nitko? Ali pa se je zgodilo, da se mu je množica doživljajev in razmišljanj dokončno sestavila v jasno sliko?
Morda pa so vendarle končno dobila pojasnilo vsa naša obiskovanja roških in teharskih slovesnostih, kjer smo sočustvovali z žrtvami komunističnega nasilja in bili hkrati ponosni na svoje mučence, ne glede na očitno zadrego slovenskega episkopata, ki je vedno hitel pojasnjevat, da ni povsem iz istega gnezda z njimi, s tem ko je gonil lajno o spravi brez zgodovinskih oziranj in krivdi, ki da je, se ve, na obeh straneh. Zdaj tudi lažje razumemo, zakaj smo bili z gnusom tolerirani od ljudi, ki zasedajo vodilna mesta cerkvene garniture in sproti brišejo vsako sled katolištva, ki jo mislimo pustiti za seboj. Zdaj vemo, da niso naključja agresivni odzivi na prošnjo za spoved in obhajanje kleče in na usta. Sedaj je tudi jasno, da tudi na protestih za našega političnega zapornika nismo bili istih misli in istih src.
Mi namreč v srcu nosimo Kristusa in od njega dane človekove pravice. Pravico (in celo dolžnost) do življenja in dihanja, samostojnega razmišljanja in kritičnega izražanja, predvsem pa češčenja Boga in izpolnjevanja Njegove volje. Mi ne gremo s tistimi, ki so že dolgo tega Boga dali na zadnji sedež avtomobila v dirki po široki razsvetljenski avtocesti proti svetlim obzorjem človeške osvoboditve od vezi danosti. Mi nismo med tistimi, ki trdijo, da je ni oblasti nad človekom, ki bi mu smela reči kaj sme in česar ne. Zlasti in predvsem Bog ne, ker, tudi če je človeka ustvaril, sedaj vljudno zleknjen v svojem udobnem sedežu z blago ironijo spremlja neskončno paleto človekovih bolj ali manj ponesrečenih življenjskih poskusov, ki jih prijazno utrpeva.
Mi ne pristajamo na to karikaturo vsemogočne Ljubezni. Živel Kristus Kralj, so vpili mučenci na robu brezen. Le v Bogu je rešitev. Tudi in zlasti iz korona norije, v katero smo se zaplezali. Bog nam je dal pamet, da kritično premislimo situacijo, se vrnemo k osnovam in gradimo dalje. Ne glede na vso rušenje in brisanje. Nekaj bo ostalo. Ostala bo sled življenjskih prizadevanj ljudi, ki so se zavezali: ‘Christus vincit. Christus regnat. Christus imperat.’
Po mesecih zaprtij cerkva, okleščenega bogoslužja, prepovedi rožnega venca in petja ter javne uporabe blagoslovljene vode ne sme čuditi dogodek, ki se nam je zgodil v beli Ljubljani na samo 60-letnico ustanovitve PIF, poznejše OF. Nepregledno množico v rekvizite komunistične ikonografije našemljenih posameznikov, zibajočih ob zloveščih taktih ‘Belle ciao’ in ‘Na juriš’, je namreč s stopnišča frančiškanske cerkve na Tromostovju nagovorila hči komunističnega starogardista Josipa Vidmarja.
vir: 24ur.com
Ne samo, da dedičev tako zločinskega gibanja, kot je bila Komunistična partija Slovenije, sploh ni sram pri belem dnevu zagovarjati ga. Še več, zanje ni več zadosti, da bi poskakovali po Prešernovem spomeniku, s katerega se prostaško razgaljena pesnikova muza smeje v obraz Materi Božji, kateri je posvečena nasproti stoječa, že zgoraj omenjena cerkev. Ne, tokrat so sklenili, da si prilastijo cerkvene stopnice, s katerih je Živa Vidmar odločno protestirala zoper domnevno kršenje človekovih pravic na Poljskem. Njeno žuganje pravičniškega prsta nas je namreč seznanilo s tem, da je odprava splava na Poljskem točno to – ukinjanje temeljnih pravic žensk. Da se omenjeni salonski revolucionarki, katere privilegiji se napajajo iz sistematičnega kršenja človekovih pravic njenih rojakov, to zdijo logični stavki in celo resnica, ki jo sme človek javno oznanjati, nas verjetno ne bi smelo ravno ne vem kako presenetiti. In vendar se vsega hudega vajen človek vendarle lahko vpraša, zakaj so se ji zdele za njen govorniški oder potrebne te stopnice svetišča, posvečenega Devici in Materi, najčistejši, najlepši in najboljši, kar jih je kdaj videlo obličje zemlje?
Zakaj torej ni več dovolj trg in zakaj ne zadostuje več kulturni spomenik? Revolucionarji so se namreč odločili zavzeti cerkvene stopnice, tako rekoč preddverje Marijinega svetišča! Po mesecih, kjer se tam javno ni smelo moliti in zbirati, se zdaj šopirijo protikrščanske sile, ki imajo na vesti smrt milijonov in tam javno pozivajo še k nasilni smrti milijonov najbolj nedolžnih! Naključje? Seveda ne! Ljudje, kdaj se bomo zbudili? Kaj ne vidimo, da jim ni več dovolj čečkanje po družbenih omrežjih in po cerkvenih zidovih!? Prišli so na naš prag! Vsi vemo, da bodo šli naprej. Že zdaj se znotraj cerkvenih zidov dogajajo omejitve, ki si jih niso privoščili najbolj svinčeni časi. Koliko je še do takrat, ko bodo odprli vrata cerkve, privlekli vanjo svojo vlačugarsko prostaščino in se rogali Mariji v obraz?
Kdo bo to preprečil? Kje je glas protesta tistih, ki jim je njihovo posvečenje dalo palico v roke, da odženejo volkove iz ograde in začnejo skrbeti za svojo čredo? Kdo nas bo branil, ko bodo prišli po nas, ovce, na naše domove? Obljubili so nam, da nas bodo klali, kot so nas že. Se spomnite? Bojim se, da nas nihče ne bo branil. Da nihče ne bo povzdignil jasne besede. Kajti nihče ni javno branil Najsvetejšega, ko se je hotelo darovati svojim, ki so ostali zaprti izven Njegovega svetišča. Prav tako, kot so bili tiho, ko bi morali protestirati v zagovor splavljenih otrok, ki so jih po nečloveškem mučenju uporabili pri proizvodnji proti-covidnih cepiv.
Kje je glas pomladnikov, za katerega smo katoliki vseh 30 let verjeli, da je naš glas? Mar do zdaj še ni bilo zadosti jasno razodeto, da pri p(l)andemiji na osnovi virusa, za katerega mnogi strokovnjaki pravijo, da po nevarnosti ne presega bistveno sezonske gripe, v resnici gre za srhljiv projekt naglo vzpenjajoče se nove levice? Kaj več kot sumljiva zmaga levičarskega Joea Bidna ni kronski dokaz za to? Mar bo naraščajoče nasilje slovenskih levičarjev potrebno, da bodo naši pomladniki spoznali, da so na napačni strani zgodovine? Kdaj bodo uvideli, da se v imenu t. i. zdravstvene krize, v kateri se lahko nemoteno izvajajo splavi, medtem ko se ukinja versko svobodo, pravico do šolanja in kulture ter svobodo izražanja, v resnici dogaja neokomunistična revolucija.
Zakaj si nihče ne upa pogledati izven obstoječega okvirja in preseči prevladujoče narative? Začela bom pri sebi, da ta članek izkoristim za to, da javno izrazim podporo ukinitvi splava na Poljskem in pozivam, da ga brezpogojno prepovemo tudi v Sloveniji. Zavzemam se za ukinitev vseh omejitev verskega življenja. Javno protestiram zoper vsiljevanje cepiv, ki so pri svojem razvoju na kakršenkoli način povezane z abortusi. Gre namreč za zločine, ki izzivajo Božjo jezo. Nasilje, ki ga dopuščamo nad najbolj ranljivimi med nami, bo pljusknilo na nas. Mar ne vidimo, da so nam, katolikom, s stopnic našega svetišča napovedali vojno? Kako se bo končala, je odvisno predvsem od nas, od tega, koliko sploh smo še pripravljeni živeti in zagovarjati evangelij življenja! Svetosti življenja, od naravnega spočetja do naravne smrti.
The technical storage or access is strictly necessary for the legitimate purpose of enabling the use of a specific service explicitly requested by the subscriber or user, or for the sole purpose of carrying out the transmission of a communication over an electronic communications network.
Preferences
The technical storage or access is necessary for the legitimate purpose of storing preferences that are not requested by the subscriber or user.
Statistics
The technical storage or access that is used exclusively for statistical purposes.The technical storage or access that is used exclusively for anonymous statistical purposes. Without a subpoena, voluntary compliance on the part of your Internet Service Provider, or additional records from a third party, information stored or retrieved for this purpose alone cannot usually be used to identify you.
Marketing
The technical storage or access is required to create user profiles to send advertising, or to track the user on a website or across several websites for similar marketing purposes.
