Avtor: Tadeja Kerze

Zame, hčerko 70.-tih, pomeni realna možnost, da bo sodba Roe v Wade ameriškega ustavnega sodišča letos junija dokončno padla tako osebno osvobajajoč dogodek, da bi mu le stežka našla vzporednico. Kaj večjega bi pri sebi morda zaznala le še ob prepovedi novus orda in vseh iz njega izhajajočih zlorab, ki so žal dominirale in izmučile večji del mojega življenja. Še vedno ne verjamem, da bo Roe v resnici šel na smetišče zgodovine v družbo vseh drugih zločinskih sistemov. A tudi če bo, je opustošenje, ki za njim ostaja, tako strašansko, da se mi zdi absolutno nujno debato o njem postaviti prav v središče naše pozornosti. Opustošenje, o katerem je tu govora, sega namreč v samo jedro našega bivanja in nehanja, to je v družino. Roe je bil namreč kot atomska bomba, ki je že takoj, torej...

Po dveh šolanjih na daljavo, po skoraj pol letnem letanju za 'katakombskimi' mašami, ker se je uradna cerkvena struktura preprosto zaprla. Po mesecih klicarjenj ravnateljice, naj si moj sin vendarle že da to masko na nos, mi je pred kratkim dvakrat počil film. Prvič, ko sem v želji otroku urediti osebno izkaznico komaj prišla mimo varnostnika na domači upravni enoti, ki se ga ne bi sramovale ne črne, ne rjave srajce, in drugič, ko smo sinu, ki ne izpolnjuje PCT pogojev, s težavo uredili dostop do zobozdravnika. Človeku namreč pod pokrovom samo brbota, dokler ima občutek, da bo sam lahko saniral škodo, ki jo zunanje sile povzročajo njegovemu mladiču. A ko pride do točke, da vidi, da je sam s svojimi otroki stisnjen v kot in se pred njim zapirajo vsa vrata prihodnostnih perspektiv, t...

Po mesecih zaprtij cerkva, okleščenega bogoslužja, prepovedi rožnega venca in petja ter javne uporabe blagoslovljene vode ne sme čuditi dogodek, ki se nam je zgodil v beli Ljubljani na samo 60-letnico ustanovitve PIF, poznejše OF. Nepregledno množico v rekvizite komunistične ikonografije našemljenih posameznikov, zibajočih ob zloveščih taktih 'Belle ciao' in 'Na juriš', je namreč s stopnišča frančiškanske cerkve na Tromostovju nagovorila hči komunističnega starogardista Josipa Vidmarja. vir: 24ur.com Ne samo, da dedičev tako zločinskega gibanja, kot je bila Komunistična partija Slovenije, sploh ni sram pri belem dnevu zagovarjati ga. Še več, zanje ni več zadosti, da bi poskakovali po Prešernovem spomeniku, s katerega se prostaško razgaljena pesnikova muza smeje v obraz Materi Božji,...

S temi besedami je kanadski pastor in ulični pridigar poljskih korenin nagnal izpred svojega praga policijsko enoto, ki je prišla v imenu proti-korona ukrepov prekinit obredje velikega tedna, s katerim so verniki kršili zakon, ki naj bi ščitil javno zdravje. Preberite si še enkrat, prosim. Verniki so ogrožali javno zdravje s tem, da so se udeležili obredov velikega tedna. Sic! Pastir, ki je samo z avtoriteto besede odgnal 'naciste' in tako zaščitil svojo čredo ter s tem še enkrat dokazal, da je svoje vernike kot ta pravi oče pripravljen ščititi za vsako ceno. Redka, vse preredka lastnost v času, v katerem 'so se možje obabili', kot pravi cesarica v Levstikovem Martinu Krpanu. Žal po primer vpada totalitarističnih enot v verski obred ni potrebno iti prav daleč. V Mekinjah pri Kamnik...

Nesrečni 13. marec 2020 je Slovenijo dobesedno čez noč priključil v imperij vsemogočne korone, kateri so poslej podrejeni vsi aspekti našega življenja. Že eno leto živimo v ureditvi, spričo katere se uvedba bonov za gorivo in ostali ukrepi jugoslovanskega socializma zde kot smešni mali palček. To, s čimer smo zdaj seznanjeni, je zver iz istega gnezda, s to razliko, da se je nesorazmerno razbohotila in duši vse dostope do virov normalnega življenja. Priznajmo si – že leto dni so nam kratene temeljne človeške pravice: do svobodnega dihanja, izražanja mnenja, druženja, izobraževanja in kar je najpomembneje - do religioznega življenja. Sicer je res, da je bilo versko življenje v času komunizma v Sloveniji močno omejevano, a kar se nam dogaja zdaj, da so nam lastni duhovni očetje odrekl...

V kratkem se bo začelo množično t. i. proticovidno cepljenje zaposlenih v javnem sektorju, ki so praviloma v svojih srednjih in nemalokrat še v mladih letih. Zlasti slednje imam v mislih, ko ubesedujem svoj poziv k bojkotu tega nezaslišanega igranja s človeškimi življenji. Zdaj, ko so po enem letu zaprtij in nošenja mask že utrujeni in mnogi tudi na robu obupa, bodo ljudje privolili v vlogo poskusnega zajčka v upanju, da se bodo lahko vrnili v normalo. Seveda vsi vemo, da tisti, ki se imajo za naše bogove, nimajo tega v mislih. To so ljudje, ki javno govorijo, da je itak preveč prebivalstva in so se že igrali s cepivi po Indiji in Afriki, ne moremo pa niti mimo njihovih napovedi, da nas v prihodnosti čakajo nove pandemije. Hkrati nas radi potolažijo s pozitivnimi novičkami, da smo,...

Ko so v zgodovini naši predniki imeli vsega zadosti, od zvišanih davščin do zmanjševanja svoboščin, s katerimi so jih obdarili 'razsvetljeni' oblastniki, so zgrabili v roke vile in kose ter šli iskat staro pravdo. Pri kmečkih uporih seveda ni šlo za poskus 'iti naprej', kot so nas radi pitali naši komunistični ideologi, temveč je folk želel iti nazaj, v stare razmere, ki so jih v imenu domnevnega napredka žalibog zavrgli. V današnjem času se dogaja isto, narod zgrabi pač tisto, kar ima pri roki, ostali sta nam tipkovnica in miška ter hajd, le vkup uboga gmajna! Kljub temu, da sem že precej iztrošena od šolanja na daljavo z mojimi ljubimi šolarji (da, poudarek je na MOŠKEGA SPOLA!), skušam narediti ravno to, napisati poziv, ki bi spodbudil še koga, da bi dvignil svojo besedo ali dejanje...

T. i. pandemija Covid-19 je samo dokazala, kar vemo že dolgo, da so v resnici najranljivejši med nami ravno najbolj nedolžni - otroci. Če pustimo ob strani potezo škofov, ki so nam že marca letos sporočili, da se jim Sveti Krst sploh ne zdi tako ključen (v spominu imam šokantno izjavo ordinarija Zoreta, ko nas je pomiril, da bo za zakramente dovolj časa pozneje), se lahko sprehodimo do ukinitve verskih obredov in verouka. Zaman so bila vsa blebetanja o razcvetu domače Cerkve, o prednostih 'e-maš' in celo iluzije o 'lakoti po evharističnem kruhu', če povzamem škofa Štumpfa. Z nekajmesečnimi razrahljanimi ukrepi smo spoznali, da se ljudje v Cerkev ne vračajo in da je splošni vtis zamaskiranega občestva, prisiljenega v obhajanje na roke, tako beden, da lahko v resnici govorimo o koncu pa...

Pozdrav s fronte. Prisilno šolanje na domu je moja nočna mora in resničnost hkrati. Vdor države v dom, katerega dejanje in nehanje zapoveduje in mu določa tempo. Korona šolanje pomeni, da je naš dom skorajda popolnoma ukinjen. Postal je niz zasilnih učilnic, v katerih zdolgočasena mularija lovi konference in dodeljene naloge, medtem ko si skuša utrgati nekaj skritih zabav s posnetki z youtuba, starša pa od jutra do večera letata od zaslona do zaslona in skušata reševati tehnične zaplete ter razvozlavati težave s komunikacijo, bodisi v odnosu do šole ali med sorojenci. V našem domu stvar morda nima ravno tragičnih razsežnosti, saj govorimo o prepovedi risank a la Lokomotivček Tomaž in Zverinice iz Rezije ter o lego kockah, ki jih skušamo sproti pospravljati s pisalnih miz. Obstaja namre...