Bogoljub, marec 1936
Na kongresu Kristusa Kralja v Salzburgu je vzbudil prav posebno pozornost bivši ogrski ministrski predsednik Karel Huszar s skoraj dve urnim govorom o tem, kako zopet pokristjaniti modernega človeka. Ta gospod se nam je tem bolj prikupil, ker smo ga vsak dan videli pri obhajilni mizi in vseh cerkvenih pobožnostih. Poleg tega smo vsi dobili vtis, da imamo pred seboj ne samo odličnega državnika z bogatimi doživetji, ampak tudi spretnega govornika, ki zna množice navdušiti iz globin svojega prepričanja. Ker so kongresi Kristusa Kralja mednarodni, se mi zdi, da moramo Bogoljubovim bralcem podati vsaj nekatere misli tega veterana katoliškega dela.
“Kjer se človeštvo otresa Boga, zaide nravno življenje v krizo. Da bi obup ogrnili s plaščem, je planil moderni človek v močvirje čutnih naslad: vse grenkobe njegove plehke duše naj posrka opojnost poganskih nravi. Veliko razočaranje ga žene v samomor, ki ni več izjema, ampak nalezljiva bolezen množic. Nravnost je pogažena.
Matere, ki so se izneverile svojemu poklicu, spreminjajo svoje telo v žive grobnice in svet v pokopališče praznih zibelk. Odkod naj se potemtakem jemlje naraščaj za državo? Odkod otroci za božje kraljestvo?
Umazani veletok moderne zločinske kronike je tako nagnusen, da komaj morete vzeti časopis v roke. Naši predniki so se vzgajali z zgodbami svetnikov in junakov, današnjo mladino pa kužijo s tem, da ji ponujajo berivo o zločincih in propalicah. Mladi danes več vedo o hudodelstvih in gorostasnostih sodnih razprav kakor o junakih človeštva.
Celo v sicer dobrih krščanskih družinah prihajajo krščanski običaji iz mode. Moderni življenjski slog zanaša razdrapanost v družine. V mnogih modernih družinah živi vera le še v zunanjih oblikah in običajih (božično drevesce) brez pravega jedra krščanstva. Indiferentizem (verska brezbrižnost) se bohoti v nezaslišani razsežnosti.
Gibanje brezbožnikov in bogomrznikov še nikoli ni bilo tako spretno osnovano in sredstva za razširjanje brezbožnega svetovnega nazora v zgodovini še nikoli niso bila tako učinkovita kakor v današnjem splošnem propadanju. Zdaj gre za vse, ne za posamezne verske nauke! Zatreti hočejo že samo misel na Boga in vsakršno vero v oni svet.
Novodobni napredek v tehniki je danes prav posebno sposobna pomoč, ki z njo širijo novo poganstvo in ustvarjajo težke ovire pri obrambi božje resnice. Povejmo odkritosrčno: Moderno poganstvo stoji pred pragom naših družinskih domov, na stolicah naših šol in pred vrati naših cerkva. Sovražnik je tisti kakor nekdaj, le oprema je druga. Na Golgoti so hoteli Sinu človekovemu zlomiti kosti, zdaj krnijo tudi njegov daritveni križ.
Ali naj zaradi takih žalostnih pojavov obupavamo? Nikakor ne! Cerkev je še vedno zmagala, če so ji rane zadali. Krščanstvo je bilo priča, kako so prišli brezštevilni »pogledi na svet« v ropotarnico svetovne zgodovine. Mi živimo, verujemo, upamo in si prizadevamo, da vedno prenavljamo, ker nas vodijo ideje, ki so ne samo enkrat prinesle luč temnemu svetu. Svetovna zgodovina je dokazala, da brezverna omika ne more dati nič lepšega, boljšega in resničnejšega namesto krščanstva in da nikoli ne more zadovoljiti dušnih in duhovnih zahtev človekovih. Misleči ljudje se ozirajo zopet proti Betlehemu, Nazaretu in Golgoti. Treba jim je pomagati. Ljubiti moramo tudi sovražnike in se truditi, da jih spreobrnemo; ne smemo torej kleti, ne jeziti se, ampak verovati, moliti in delati za božje kraljestvo. Moderno človeštvo se mora spreobrniti, ali pa bo poginilo. V Evropi bi nastal strašen pekel, če bi izginili tudi zadnji ostanki krščanstva na te tem delu sveta in če bi se katoličani izneverili.
Le Kristus mora dati svetu ljubezen, mir, potrpežljivost, dobroto usmiljenje, pobožnost, umerjenost in duha veselja in sreče. Kristus nam je ne samo največja osebnost svetovne zgodovine, ampak tudi največja stvarnost vsakdanjega življenja. Kristus nam ni mit (bajka), ampak misterij (skrivnost), polna resnice in milosti. Priznavamo le eno totalnost (celotnost) in to je Kristus Kralj.
Kako naj katoličani delamo? Zgodovina si ustvarja vedno nove značilne oblike (tipe) ljudi. Zdaj potrebujemo čisto nov tip božjega človeka, prežarjenega z životvorno in blagoslavljajočo močjo nebeškega kraljestva.
Cerkev se tudi tedaj ne sme zgruditi, če so države notranje omajane, potem nam je šele potrebno občestvo svetih. Nikdar in nikoli pa nam nadnaravno življenje ne sme biti zagrinjalo, ki bi se za njim skrivali pred javnim življenjem. Kristus ni prišel na svet zato, da bi puščave obljudil s puščavniki. Kristus hoče na vseh toriščih vladati in odločevati.
Brez močne Cerkve in brez močne države ne moremo biti kos velikim vprašanjem človeštva. Ta država pa mora biti avtoritarna krščanska država, ki se nji glasi vrhovno načelo, da je Boga treba bolj slušati kakor ljudi. Za pravega vodnika mora vedno biti Kristus! Kristus Kralj pričakuje in želi zdaj od nas nekaj velikega, silnega! Bojujmo boj vsega človeštva. Delamo pa s tokovi sil, ki jim varovalke modernih niso kos.
Naloga Katoliške akcije je storiti vse, kar le moremo, da pripravimo Zveličarju sveta pot do modernega človeka, da se duše brez krova zopet znajdejo v Cerkev.
Sveti oče nas je mobiliziral, nihče ne sme dezertirati!”