In Memoriam!

Milostljivemu in spoštovanemu gospodu, gospodu Jožefu Smeju, naslovnemu škofu Černiškemu, članu Reda za zasluge Republike Slovenije, nositelju Zlatega križa reda za zasluge republike Madžarske, doktorju teologije, profesorju, pesniku, pisatelju in prevajalcu v večen spomin!

†

 Pretiosa in conspectu Domini, mors sanctorum eius – dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih, je bila prva misel, ki me je obšla ko sem izvedel to žalostno vest. Bolj ko sem jo med dnevom premišljeval, bolj in bolj se mi je zdela kot božji navdih. Tisti redki trenutki, s katerimi me je Bog blagoslovil, da sem jih lahko preživel v družbi tako velikega človeka, me navdajajo s ponosom in tihim občudovanjem. Težko se je človek ne nalezel njegovega veselja do življenja, ki ga je obdajalo, kjerkoli je bil. Preprostost človeka, ki se tako odlično povezala z dostojanstvom duhovnik – drugega Kristusa, je v osebi takoj zbudila spoštovanje in hkrati neizmerno zaupanje do njegove osebe. Za vsakega je vedno našel pravo besedo, za spokornika vzpodbudo, za neskesanega človeka klic k spreobrnitvi-nenazadnje Omnia ad maiorem Dei gloriam. Sam sem imel ta neizmerni privilegij, da je bil blagopokojni škof moj redni spovednik med gimnazijskimi leti, saj je redno vsak dan presedel v spovednici in z očetovskim srcem sprejel vsakega spokornika. Koliko zlatih naukov in vzpodbud mi je podaril v tistih blagoslovljenih trenutkih, ki me bodo zaznamovali za vse življenje.

Iskrena ljubezen do Jezusa, sploh pod podobo kruha in vina, je bila njegova najbolj plemenita krepost. Vsakdo, ki je kdaj koli prisostvoval pri vsaj eni od njegovih daritev svete Maše, je lahko na lastne oči opazil srčno in globoko vero v presveto Skrivnost, ki se je tako jasno odražala v njegovih kretnjah, jasno izgovorjenih beseda in predvsem po skorajda nebeškem siju iz njegovih prijaznih oči.

»Za Bogom najrajši Marijo častim«, pravi stara slovenska pesem. Ta kratki stavek je skorajda postal vodilo vsega njegovega življenja. Kot vsak pravi Slovenec in Prekmurec, je do Marije gojil pravi sinovski odnos, pravo pobožnost, ki je bila tako lepo povzeta v njegovem škofovskem geslu, »Milosti polna, spomni se«. Kakor krik otroka njegovi materi, zvenijo te besede. Marija varuj me na moji poti, naj ti ostanem zvest do konca! Bi lahko rekli na drug način. Prav ta vdanost do Nebeške Matere je škofa Smeja vodila na njegovi življenjski poti. Vsakič ko je govoril o Mariji, bodisi v pridigah, bodisi v pogovoru, je njegov ves žarel, in mile besede so kakor med tekle iz njegovih ust. Pa naj bo razlagal o eni od Marijinih dogem, ali pa, kot je tako rad počel, prevajal in razlagal kakšno latinsko marijansko molitev ali vzklik; vsaka beseda je izžarevala iskreno vero in prisrčno ljubezen do Kraljice Slovencev. Vse od zibelke do groba, ga je spremljalo varstvo Silne Gospe. Lep primer le tega je zgodba iz njegovih semeniških let, ki jo je tako rad pripovedoval, ko so po kompletoriju zapeli Marijino himno je ob Somboteljsko stolnico padla bomba ter med drugim ubila tudi kanonika. Kakšen lep primer Marijinega varstva! Bog je milostljivega škofa po Marijini materinski prošnji obvaroval hudega, da bi ga s svojim delom in življenjem hvalil. Prav poseben znak Marijine ljubezni so bili dnevi vseh pomembnih trenutkov njegovega življenja. Najprej dan njegovega duhovniškega posvečanja, na slovesni praznik brezmadežnega spočetja Device Marije leta 1944, njegovo škofovsko posvečenje na praznik Marije Matere Cerkve leta 1983 ter nazadnje njegov odhod v Nebeško domovino na praznik Darovanja Device Marije. Nobena mati ne more dati svojemu ljubemu sinu lepših darov, kot jih je nebeška Mati podarila svojemu ljubemu sinu.

Škof Smej je gojil prav posebno pobožnost tudi do svojega krstnega zavetnika – svetega Jožefa, ki ga je že od svojih rosnih let prav iskreno častil. Z velikim ponosom je nosil ime velikega očaka, kateremu je posvetil toliko prečudovitih pridig, sploh na Jožefovo, kakor rad je ponavljal faraonove besede »Ite ad Joseph (prim 1. Mz 41,55) ter nas vse skupaj vzpodbujal k pobožnostim k varuhu svete družine.

Druga velika krepost, ki je lahko nam vsem zgled, je njegova prava ponižnost. Kljub izrednim intelektualnim, pesniškim, pisateljskim ter jezikoslovnim darovom, je bil ves njegov opus usmerjen v Božjo čast ter za blagor domovine in našega naroda. Koliko ur je preživel med preučevanjem naše, predvsem prekmurske zgodovine. Koliko ur je namenil prevajanju in razlaganju tekstov iz latinščine ali madžarščini. Koliko lepih spisov so nam njegove marljive roke zapustile, tako vestno izpisanih z njegovo elegantno pisavo. Ne le slovenska Cerkev, ampak tudi slovenska intelektualna smetana bi se morala zaviti v črnino, ter s hvaležnostjo sprejemata njegov opus, tako dragocen za vse nas, ki smo ponosni Slovenci, ter za vse naše zanamce. Morda nas je zapustil še zadnji Slovenec, ki je bil sposoben komunicirati v latinščini, temu jeziku Cerkve, ki ga je spremljal od trenutka njegovega krsta, med njegovim otroštvom ter semeniških in duhovniških letih, bodisi kot liturgični bodisi kot učni jezik. Prav ta ljubezen do jezika ga je vodila, da je pogosto obhajal mašo v latinščini, ter se tako še bolj približal Bogu ter univerzalnosti Rimske Cerkve. Ob enem pa je bil mojster tako pisane kot govorjene latinske besede, o čemur nam pričajo premnogi kronogrami, ki so razpršeni po vsej Sloveniji. Ko se je slovenska javnost končno odločila, da je čas da da čast zvestemu sinu, je škof Smej z naj prisrčno ponižnostjo prejel Red za zasluge ter ga najprej daroval Bogu ter nato sprejel v imenu vseh duhovnikov, redovnic ter katehetov, ki s svojim delom prispevajo za narodov blagor ter lepoto naše dediščine.

Milostljivi škof je izkoristil vsako priložnost, da je kakor sv. Janez Krstnik klical ljudi k spreobrnjenju ter pozival narod naj se drži svojih krščanskih korenin ter vrednot. Sedaj bo pri Bogu prosil za vse nas, njemu drage Slovence ter predvsem za njegovo rodno Prekmurje, da bi ohranilo sveto rimsko katoliško in apostolsko vero.

R. I. P.