Volitve, ki odločajo o usodi sveta

Misel, izražena v naslovu, ni moja – izrekel jo je ameriški levičarski mogotec George Soros na Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu januarja letos. Govoril je (seveda) o letošnjih ravnokar minulih, a še ne odločenih ameriških volitvah. Je pretiraval? Mislim, da ne.

Česa se Soros boji?

Pomislimo najprej, kaj je nagnilo Sorosa k naslovni trditvi: izrazil jo je namreč iz strahu, da bi zmagal Trump. Vendar česa je pri tem Sorosa strah? Ali ga je strah, da bodo davki še nekoliko nižji in bi rad, da bi bili višji, v čemer je bila do sedaj glavna razlika med programoma ameriških vodilnih strank? Najbrž gre za nekaj resnejšega. Kakšno nevarnost je zaslutil Soros in za njim celoten ameriški levičarski establišment, da že štiri leta žene neusmiljeno medijsko kampanjo zoper Trumpa, v kateri so mobilizirani vsi glavni mediji in socialna omrežja? Kaj je tako srhljivega v Trumpu, da zoper njega v zadnjih mesecih levica instrumentalizira (ali celo iznajde?) COVID-19 ter uprizori nasilne, krvave proteste po ameriških mestih v znamenju boja zoper nek domneven »rasizem«, ki ga je Amerika že zdavnaj v glavnem pokopala in ki je tudi sicer bil bolj domena demokratske kot republikanske stranke (Lincoln je bil republikanec), ter bolj domena socializma (Hitler je bil socialist), h kateremu se ta stranka nagiba, kot pa kapitalizma?

Zahodna levica – zahodni marksizem

Skratka, vzrok vse te mobilizacije levice ne more biti strah pred nekoliko nižjimi davki, pred nekoliko blažjimi protivirusnimi ukrepi ali pred Trumpovim imaginarnim »rasizmom«. Vzrok je seveda drugje. Levica je očitno zaslutila, da Trump resno ogroža njen lasten monopol, celo njen lasten obstoj. Vzrok je torej lahko le v tem, da Trump ogroža ideologijo, ki je levico v zadnjih petdesetih letih držala pokonci: ta ideologija je feminizem in z njo povezana seksualna revolucija.

Skovali so jo marksisti frankfurtske šole (Lukacs, Adrono, Horkheimer, Marcuse), ki so uvideli, da bo marksizem poražen, če bo skušal uveljaviti revolucijo po klasični ekonomski poti v smislu razrednega boja proletarcev zoper kapitaliste, kot je to učil Marx. Tak marksizem je bil poražen v bistvu že v času prve svetovne vojne, ko so se ljudje, v nasprotju z Marxovo teorijo, raje borili za domovino kot pa za razred; dokončno pa je bil poražen leta 1991, ko se je sesul komunistični imperij, ki ga je zgradila in skupaj držala moč tankov in ustrahovanje politične policije, ne pa spontana volja proletariata.

Namesto tega so zahodni marksisti teoretizirali, podobno kot že pred njimi Engels, utopični socialisti in konec koncev že Platon v svoji Državi, da bo privatno lastnino možno odpraviti šele, ko se bo odpravila družina, tj. tista družbena vez, ki šele omogoča dedovanje privatne lastnine, brez katerega pa privatne lastnine ne more biti, ker bi se v eni generaciji izgubila. Uvideli so, dalje, da bo družino možno najlažje odpraviti s spodbujanjem seksualne razpuščenosti v družbi: ta bo spodbujala prešuštvovanje in tako uničevala zakonske zveze, ki so osnova družinskega življenja. Da bi pa vsesplošno prešuštvovanje in nečistovanje postalo sploh možno (kot je možno danes), je bilo potrebno odpraviti njihove (za prešuštnike in nečistovalce) neželjene posledice: rojstvo otrok.

Margaret Sanger in Planned Parenthood

Tu je ključno vlogo pri uresničenju tega ideološkega programa odigrala Margaret Sanger: pod njeno taktirko je nastala kontracepcijska tableta, ki je te »neželjene posledice« do precejšnje mere odpravila, za tiste otroke, ki so pa le bili spočeti, so predvidevali legalizacijo splava. Sangerjeva je bila namreč mati organizacije Planned Parenthood, ki je to legalizacijo spodbujala, izpeljala in ki je v ZDA glavni ponudnik splava. Ko je bil splav uzakonjen v razsodbi ameriškega vrhovnega sodišča (Roe v. Wade) je torej teorija frankfurtskega marksizma dobila prosto pot, da bi se uresničila v zahodni družbi: cilj marksistične revolucije – svetovni komunizem – je zopet postal dosegljiva, možna opcija. Ekološke teme, ki jih v zadnjih desetletjih odpira zahodna levica (npr. program Green new deal v ZDA) so jasno v službi te iste frankfurtske ideologije, saj s tem, ko se človeka predstavi kot glavnega onesnaževalca, sledi, da je treba število prebivalstva znižati in sicer s kontracepcijo in splavom.

Referendum o splavu – referendum o Bogu

Skratka, brez legalizacije splava, ki se je zgodil v razsodbi Roe v. Wade, ni seksualne revolucije in torej tudi ni sodobnega levičarstva: sesuje se v prah. Trump pa je ravno prvi ameriški predsednik, ki je povsem realno ogrozil, da bi se razsodba Roe v. Wade razveljavila, in to ne le v svojih izjavah (denimo na letošnjem Pohodu za življenje v Washingtonu in še večkrat prej), pač pa prav konkretno z imenovanjem treh vrhovnih konzervativnih sodnikov (Gorsuch, Kavanaugh, Coney Barrett), s čimer je bila vzpostavljena trdna konzervativna večina na vrhovnem sodišču, ki bi verjetno volila za razveljavitev omenjene razsodbe, ko bi tak primer prišel na dnevni red sodišča.

Letošnje ameriške volitve so tako v resnici prikrit referendum o splavu – in s tem o celotni agendi zahodnega marksizma. S tem pa so seveda obenem referendum o naravni pravici do življenja in torej o naravnem pravu kot takemu, ki pa ima v Bogu svojo edino možno utemeljitev, kar so dojeli celo prostozidarski snovalci ZDA, v katerih je kljub vsemu še jasno živela ideja naravnega prava, ki jo je utemeljil sv. Tomaž Akvinski. »Mi imamo te resnice za po sebi razvidne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki, in da jih je Stvarnik obdaril z nekaterimi neodtujljivimi pravicami, med katerimi je življenje, svoboda in iskanje sreče«, je zapisal Jefferson v Deklaraciji o neodvisnosti. Iz istega razloga je John Locke, na čigar filozofiji so bile zgrajene osnove ZDA, trdil, da je treba ateiste izgnati iz države, ker s tem ko ne verjamejo v obstoj absolutnega Bitja, ne morejo niti verjeti v obstoj absolutnih, naravnih pravic.

Zadrega levice – tudi v Cerkvi

Je pa pri vsem tem boju svetovne levice za ohranjanje lastne kulturne hegemonije (izraz si sposojam pri italijanskem marksistu Gramsciju) vendarle zaznati neko zadrego kljub vsej medijski premoči, ki jo je levica izkazala ob teh volitvah. Duh je pač »ušel iz steklenice«: s tem, ko se mora levica tako mobilizirati, da bi obranila svoj načrt, postaja ta načrt vse bolj jasen, znan javnosti in s tem postane predmet javne razprave. S tem pa ravno levica izgublja svojo kulturno hegemonijo, ki je namreč v tem, da vsi pristajajo na njene ideološke teze kot na nevprašljivo dejstvo. Zato so socialistični totalitarni sistemi tako neusmiljeno preganjali disidente: ker so disidenti javno izpostavljali totalitarne ideološke teze in jim tako jemali splošno prevlado, ki se dogaja le tedaj, ko so te teze ponotranjene v podzavest in so zato izven debate: že ob bežnem razumskem premisleku se namreč pokažejo za protislovne. Podobna situacija se dogaja v Cerkvi: modernizem je imel v njej bistveno večjo moč v pontifikatu Janeza Pavla II., ker je bil nevprašljiv, saj ni bil tematiziran in se ga zato nismo niti zavedali. Z Benediktovim pontifikatom (zlasti s Summorum Pontificum) je ušel »duh iz steklenice«, tradicionalni nauk in liturgija sta znova postali tema razprave. To pa skušajo modernisti zatreti v sedanjem pontifikatu, vendar so na nek način svoj boj že izgubili – nikoli se ne bo možno več vrniti v janezpavlovske čase.

Transhumanistična diktatura na obzorju?

Isto velja za Trumpa. Z njim je »ušel duh iz steklenice«. Zlasti z imenovanji v vrhovno sodišče. Zato pa se zdi, da ameriška (=svetovna) levica panično išče, kako bi ohranila samo sebe. V tem okviru mislim, da je treba gledati celotno zgodbo okrog COVID-19, ki je zlasti povezana z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami, umetno inteligenco in industrijo, ki stoji za tem (tu je seveda Bill Gates ključni igralec).

Na osnovnejši in brutalnejši ravni se to dogaja kot cenzuriranje »politično nekorektnih« ali »zdravju škodljivih« vsebin na socialnih omrežjih. Na globlji in nevarnejši ravni pa se dogaja kot poskus vsiljenega nadzora nad prebivalstvom preko takšnega ali drugačnega čim tesnejšega združevanja človeka z računalniško tehnologijo (t.i. transhumanizem) v vsem razponu od »šolanja na daljavo« do »čipiranja«. Tu gre zopet za opuščanje koncepta naravnega prava (in z njim povezanih človekovih pravic), pravzaprav za opuščanje koncepta človeške narave kot take, ki jo skuša transhumanizem spremeniti v nekaj drugega: v robotiziranega kiborga, ki je povsem na voljo državni oblasti.

Organizacijska platforma, od koder se skuša vsiliti ta nov hipertehnologiziran socializem je seveda Kitajska (kot je bila Sovjetska zveza za ekonomski socializem), v kateri je Trumpova administracija pravilno zasledila ključnega geopolitičnega nasprotnika. Vendar v vsem tem moramo videti predvsem obupen, tudi do neke mere komičen poskus, kako skuša levica ohraniti prevlado, ki jo je dosegla s seksualno revolucijo in ki ji neizbežno polzi iz rok. Svojevrstna obupnost in komičnost tega poskusa, ki spominja na kakšnega Kubrickovega Dr. Strangelove, na Huxleyev Krasni novi svet ali na Mencingerjevega Abadona (ki je iz tega vidika res preroški – že on govori o maskah in Kitajski…), je najprej v tem, da je upor proti naravi po svoji naravi obsojen na neuspeh – že v kratkem roku. Dalje pa v tem, da levica s tem vse bolj kaže svoje totalitarne zobe in s tem izziva vedno večji odpor ljudstva.

Pri vsem tem pa je pomembno (tudi za naše slovenske razmere), da sovražnika, ki se je dodobra razkril ob teh volitvah javno identificiramo, poimenujemo, saj je veliko bolj nevaren, ko ga ne vidimo kot pa takrat, ko ga vidimo. Ta sovražnik, ki je v cerkvenem okviru (kot je dobro znano bralcem tega spletnega medija) modernizem, se v političnem okviru (kot vidimo tako na primeru seksualne revolucije kot na primeru transhumanizma) kaže kot zavračanje človekove narave in iz te narave izvirajočih pravic, ki tvorijo naravno pravo, kakor nas je poučil sv. Tomaž Akvinski. Vir obeh zmot pa je v novoveškem antropocentrizmu, ki postavlja o Descartesa dalje človeka za temelj vsega in tako enači človeka z Bogom, ne upoštevajoč človekovo končno naravo in Božjo neskončno naravo ter njuno neodpravljivo razliko.

Molitev in post

Volilna tekma trenutno (pišem 17. 11. 2020 zgodaj zjutraj) še ni odločena: niti glede predsedniške funkcije (tu bomo videli, s kakšnimi dokazi o volilnih nepravilnostih bo postregel sodstvu Rudy Giuliani in kako bo sodstvo presodilo) in še manj glede senata, ki je pri vsem tem celo pomembnejši. 5. januarja se bo namreč v zvezni državi Georgiji odločalo o dveh sedežih (Perdue v. Ossoff; Loeffler v. Warnock), ki bosta odločali o večini v senatu. Demokratska večina v senatu bi pomenila, da bi lahko demokrati spremenili sestavo vrhovnega sodišča in odpravili v njem konzervativno večino.

Glede na vse rečeno mislim, da je sedaj predvsem čas, da molimo in se postimo kot še nikoli do sedaj za dober izid teh volitev, ki, kot vidimo, »odločajo o usodi sveta«.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina