Kategorija: Zaprašene police

Verodostojno poročilo o mučeništvu in blaženi smrti očeta Jeana Breboeufa in očeta Gabriela Lalemanta v Novi Franciji, v deželi Huroncev, ki so ga zagrešili Irokezi, sovražniki vere.

UVODNA OPOMBA: Objavljamo prevod poročila o mučeniški smrti dveh izmed severnoameriških mučencev, Jeana Brebeufa in Gabriela Lalemanta, katerih god se praznuje v teh oktobrskih dneh. Poročilo je sporočilno za naš čas, v katerem nam je modernistična infiltracija v Cerkev odtujila ne le misijonsko delo za spreobračanje nevernikov, heretikov in odpadnikov od vere, pač pa tudi z njim najtesneje povezano mučeniško perspektivo, po kateri je »kri mučencev seme novih kristjanov« (Tertulijan). Pustimo se navdihniti od tega poročila, da bi na svoj način tudi mi danes sledili zgledu mučencev.

Oče Jean Breboeuf¹ in oče Gabriel Lalemant² sta odšla iz naše koče, da bi šla v manjšo vas, imenovano St. Ignace, oddaljeno od naše koče kake slabe četrt lige,³ da bi poučevali divjake in nove kristjane iz te vasi. Bilo je dne 16. marca zjutraj, ko smo izvedeli za velik ogenj, ki je nastal tam, kamor sta odšla ta dva dobra očeta. Ta ogenj je vzbudil v nas veliko skrb, saj nismo vedeli ali gre za sovražnike, ali pa je prišlo do požara, v kateri od skorjevk⁴ v vasi. Častitljivi oče Paul Raguenau, naš predstojnik, se je takoj določil, da je treba poslati nekoga, ki naj poizve za vzrok. A v tem smo že videli več divjakov [sauuages] na poti, ki so prihajali prav k nam. Vsi smo mislili, da so to Irokezi, ki prihajajo, da bi nas napadli; a ko smo jih videli nekoliko bolj od blizu, smo videli, da so Huronci, ki beže od boja in so se izmuznili iz spopada. Ti ubogi divjaki so se nam zelo zasmilili: bili so vsi ranjeni. Eden je imel obtolčeno glavo, drugi zlomljeno roko, tretji puščico v očesu,⁵ četrti roko odsekano z udarcem sekire. Dan je minil tako, da smo sprejemali v naše koče te uboge ranjene ljudi in da smo s skrušenostjo gledali v smer velikega ognja, kamor sta odšla omenjena dva dobra očeta. Videli smo ogenj in barbare, očetov pa ni bilo na spregled.

Sledi to, kar so nam ti divjaki povedali o napadu na vas St. Ignace in o očetih Jeanu de Breboeufu in Gabrielu Lalemantu:

»Irokezi so prišli, okoli tisoč dvesto mož; zasedli so vas in zajeli očeta Breboeufa in njegovega tovariša; zažgali so vse skorjevke. Nato se je njihov bes usmeril na ona dva očeta; oba so zgrabili, popolnoma slekli in privezali h kolu. Zvezali so jim obe roki skupaj. Strgali so jim nohte iz rok. Na njune rame, ledja, trebuh, noge in obraz se je vsul metež udarcev s palicami – nobenemu delu telesa ni bila prihranjena ta muka.« Divjaki so nam še povedali, da čeprav je bil očeta Breboeuf premagovala teža teh udarcev, ni nehal ves čas govoriti o Bogu in spodbujati nove kristjane, ki so bili ujeti tako kot on, naj dobro prestanejo to trpljenje, da bodo lahko šli v njegovi družbi v nebesa. Ko je dobri oče tako opogumljal te dobre ljudi, se je izprijeni huronski odpadnik – ki so ga pred tem Irokezi ujeli in je on ostal pri njih, še pred tem pa ga je oče Breboeuf poučil in krstil – razjezil, ko ga je slišal govoriti o nebesih in o Sv. Krstu, in mu je rekel, »Echon«, kar je huronsko ime očeta Breboeufa, »rekel si krst in trpljenje na tem svetu vodita naravnost v nebesa; kmalu bo šel tja, ker sedaj te bom krstil in poskrbel, da boš krepko trpel, da boš čimprej šel v ta tvoja nebesa«. Ko je barbar to izrekel, je vzel kotliček poln vrele vode in ga izlil tri različne krate, v posmeh Sv. Krstu. Vsakič, ko ga je tako krstil, mu je barbar rekel z zbadljivim sarkazmom, »pojdi v nebesa, saj si zdaj krepko krščen«. Nato je moral prestati po še več drugih muk po njihovih rokah. Prva je bila, da so razbelili glave sekir in mu jih polagali na ledja in pod pazduhe. Naredili so ovratnico iz teh razbeljenih glav sekir in jo obesili očetu okrog vratu. To je način, kako sem videl pri drugih jetnikih, da izdelujejo to ovratnico: razbelijo šest glav sekir, vzamejo dolgo zeleno šibo, jo vtaknejo skozi luknje omenjenih šest glav sekir in zvežejo skupaj konca šibe, nato pa to obesijo trpinu okrog vratu. Nisem še videl mučenja, ki bi me bolj nagnilo k sočutju od tega. Saj vidite povsem nagega človeka, privezanega h kolu, ki ima to ovratnico okrog vratu in ne ve kako bi se postavil. Če se namreč nagne naprej potem bolj pritiskajo nanj tiste glave sekir na ramenih; če se nagne nazaj ga na podoben način mučijo tiste na trebuhu; če se pa drži ravno, ne da bi se nagibal na eno ali drugo stran, ga razbeljene sekirine glave pritiskajo enako na obeh straneh in mu prizadevajo dvojno bolečino.

Potem so dali nanj pas iz lubja, poln smole, in ga vžgali, kar je ožgalo celotno njegovo telo. Vse te muke je oče Breboeuf prestajal kot skala, kot neobčutljiv za ogenj in plamene, kar je presenečalo vse krvnike, ki so ga mučili. Njegova gorečnost je bila tolikšna, da je vseskozi pridigal tem nevernikom in jih skušal spreobrniti. Njegovi krvniki so bili besni nanj, ker jim je vseskozi govoril o Bogu in o njihovem spreobrnjenju. Da bi mu preprečili, da bi še govoril, so mu odrezali jezik in zgornjo ter spodnjo ustnico. Nato so začeli rezati meso iz njegovih nog, stegen in rok, vse do kosti; pekli so ga pred njegovimi očmi, da bi ga pojedli.

Ko so ga na ta način mučili, so ga ti krvoloki zasmehovali, rekoč: »Jasno vidiš, da delamo s teboj kot s prijateljem, saj bomo vzrok tvojega večnega veselja; zahvali se nam torej za pomoč, ki ti jo dajemo: saj bolj kot boš trpel, bolj te bo tvoj Bog nagradil.«

Ko videli, da je ta dobri oče vse bolj brez moči, so ti mesarji storili, da se je usedel na tla; eden izmed njih pa mu je z nožem odrezal kožo, ki mu je pokrivala zgornji del lobanje. Drug barbar, ki je videl, da bo oče kmalu umrl, mu je naredil odprtino v zgornjem delu prsnega koša in mu iztrgal srce, ga spekel in pojedel. Še drugi so prišli, da bi pili njegovo še vročo kri, ki so jo pili z obema rokama, rekoč, da je bil oče Breboeuf zelo pogumen, da je prestal tolikšne muke, ki so mu jih zadali in da s pitjem njegove krvi bodo postali pogumni kot on.

To smo izvedeli o mučeništvu in blaženi smrti očeta Jeana Breboeufa od več zanesljivih krščanskih divjakov, ki so bili navzoči ves čas od zajetja očeta Breboeufa do njegove smrti. Ti dobri kristjani so bili ujetniki Irokezov, ki so jih slednji odnašali v svojo deželo, da bi jih tam usmrtili. Toda naš dobri Bog jim je izkazal milost, da so po poti zbežali in prišli k nam poročati to, kar sem zapisal.

Oče Breboeuf je bil ujet 16. dne marca zjutraj z očetom Lalemantom leta 1649. Oče Breboeuf je umrl istega dne, v katerem je bil ujet, okrog 4. ure popoldne. Ti barbari so odvrgli ostanke njegovega telesa v ogenj; toda mast, ki je še bila v njegovem telesu je pogasila ogenj, ki ga zato ni použil.

Ne dvomim, da je resnično vse, o čemer se pravkar poročal in bi to podpisal z lastno krvjo; saj sem videl isto ravnanje z irokeškimi ujetniki, ki so jih Huronci ujeli v vojni, razen vrele vode, ki je nisem videl, da bi jo izlivali na koga.

Sedaj vam bom pa opisal, kar sem sam resnično videl glede mučeništva in blažene smrti očeta Jeana Breboeufa in očeta Gabriela Lalemanta. Naslednjega jutra, ko smo bili gotovo, da je sovražnik odšel, smo šli na kraj, kjer so ju umorili, da poiskali ostanke njunih teles. Našli smo oba, toda bila sta nekoliko oddaljena eden od drugega. Prinesli smo ju v našo kočo in ju položili nepokrite na drevesno lubje, – tam sem ju lahko preučeval po mili volji več kot dve uri, da bi videl, ali je bilo to, kar so nam poročali divjaki o njunem mučeništvu in smrti, resnično. Najprej sem preučil telo očeta Breboeufa, ob pogledu, na katerega se je človeku res milo storilo, potem pa še telo očeta Lalemanta. Oče Breboeuf je imel svoje noge, stegna in roke razmesarjene vse do kosti; videl sem in se dotaknil velikega števila obsežnih madežev, ki jih je imel na več mestih svojega telesa zaradi vrele vode, ki so jo ti barbari zlivali nadenj v posmeh Sv. Krstu. Videl sem in se dotaknil rane zaradi pasu iz lubja, polnega smole, ki je ožgalo vse njegovo telo. Videl sem in se dotaknil ožganin zaradi ovratnice iz sekirinih glav, ki so postavili na njegove rame in trebuh. Videl sem in se dotaknil njegovih ustnic, ki so bile odrezane, ker je stalno govoril o Bogu, ko so ga mučili.

Videl sem in se dotaknil vseh delov njegovega telesa, ki je prejelo več kot dvesto udarcev s palico. Videl sem in se dotaknil vrha njegove skalpirane glave; videl sem in se dotaknil odprtine, ki so jo ti barbari naredili, da bi iztrgali njegovo srce.

Končno sem videl in se dotaknil vse ran na tem telesu, tako kot so nam jih opisali insporočili divjaki; pokopali smo te dragocene relikvije v nedeljo 21. marca 1649 z veliko tolažbo.

Bil sem srečen, da sem jih lahko odnesel k grobu in jih pokopal skupaj z relikvijami očeta Gabriela Lalemanta. Ko smo zapustili deželo Huroncev, smo vzeli oboje teles iz zemlje in jih prekuhali v močnem lugu. Vse kosti so bile dobro postrgane in meni je bilo zaupano, da jih posušim. Vsak dan sem jih dal v malo glineno pečico, ki smo jo imeli, potem ko sem jo nekoliko segrel; ko so bile take, da jih je bilo mogoče vložiti, smo ju ločeno zavili v svilen zavoj. Nato smo ju dali v dve mali košari, ki smo ju prinesli v Québec, kjer so predmet velikega češčenja.

Dobro veste, da tega zapisa ni sestavil doktor iz Sorbone; sestavil ga je preživeli sredi Irokezov [vn reste d’Iroquois] in oseba, ki je bolj živela kot mislila in ki je ter vedno bo.

Gospod,

Vaš vselej ponižni in zelo ubogljivi služabnik,

CHRISTOPHE REGNAUT.⁶

1^ Jean Brebeuf se je rodil 25. marca 1593 v Condé-sur-Vire v Normandiji. Bil je eden izmed najpomembnejših zgodnjih jezuitskih misionarjev med severnoameriškimi Indijanci, ki jih je tudi dodobra proučil v jezikoslovnem in etnografskem smislu. Vstopil je v Družbo Jezusovo leta 1617, pri 24 letih. Posvečen je bil v Pontoisu leta 1622. V Québec je prispel leta 1625, kjer je misijonaril najprej med Algonikinci in potem med Huronci. Večkrat se je moral iz misijona vrniti v Francijo zaradi različnih neprilik. Zadnjič je odpotoval v Novo Francijo leta 1633, kjer je dočakal tukaj opsiano mučeniško smrt 16. marca 1649. Op. prev.

2^ Gabriel Lalemant, nečak Jeroma in Charlesa je bil rojen v Parizu 10. oktobra 1610, najmaljši v družini šestih, od katerih so vsi razen drugega sina vstopili v religiozno življenje; isto je storila tudi mati, po Gabrielovi smrti. Postal je jezuitski novinec 24. marca 1630; bil je inštruktor v Moulinsu v letih 1632–35 in 1641–44, vmes pa je bil v Bourgesu in La Flècheu; kasneje je bil za dve leti prefekt kolegija v Bourgesu. Nato je junija 1646 odšel v Kanado, kjer je služil dve leti v francoskih naselbinah ob Sv. Lovrencu. Prišel je v Huronsko deželo v avgustu 1648, do njegovega mučeništva pa je prišlo leto kasneje, 17. marca. Op. ur.

3^ Dober kilometer. Liga je 5556 m. Op. prev.

4^ Mišljene so dolge hiše iz lubja, v katerih so živeli Huronci. Op, prev.

5^ To se morda sliši nekoliko neverjetno, a človek lahko preživi celo tako poškodbo (https://www.dailymail.co.uk/news/article-1093823/Pictured-Schoolboy-archer-survives-friend-shoots-arrow-eye.html). Op. prev.

6^ Ta dokument, ohranjen v kanadskih arhivih, je pridobil Brymner v Parizu, kot je razloženo v Canad. Archives, 1884, str. xv. Naveden je v Rochemonteix (Jésuites. zv. ii., str. 89–90), ki navaja »pismo iz Québeca naslovljeno na jezuite v Caenu, iz leta 1678«. Ta trditev je vsekakor vprašljiva; vzeta je iz nekaj vrstic ob koncu pisma, ki se zde nekakšno pojasnilo Reganutovega cerkvenega statusa v kasnejših letih. Brymner jih zato objavi v Archives takole (str. lxv.): Christophe Regnaut, coadiuteur Frere aux Jésuites de Caen 1678 compagnon des peres breboeuf et Lallemand cy-dessus; njegov prevod to navaja kot »Brat koadjutor pri jezuitih v Caenu, 1678, tovariš omenjenih očetov Breboeufa in Lallemanta«. Zdi se da je to le pojasnilna opomba, ki identificira pisca, in jo je lahko pristavila kakšna druga roka. Brymnerjev prikaz je treba precizirati z informacijo, ki jo najdemo v Journ. Des Jésuites, ki 1. novembra 1650 omenja Cristopha Renanta (Renaut) in še enega, ki so izrecno označeni kot domestici, perpetui, tj. kot posli, ki so odšli iz Québeca v Francijo; njegovo ime se ne pojavlja potem več ne v Journ. ne v Relations. Op. ur.

(Bogoljub 1941,xx)

Praznik Kristusa Kralja nas vsako leto glasno opozarja tudi na odliko nebeške Matere, ki jo je božji Sin postavil za Kraljico nebes in zemlje. Nanjo se nanašajo besede kraljevskega psalmista: »Kraljica stoji na tvoji desnici v zlatem oblačilu, ogrnjena s pisano obleko.« (Ps 44, 10.)

Ko se je spolnilo, kar je bil angel oznanil, ko je »Beseda meso postala«, je Marijo doletela čast materinstva božjega. Kot mati Sina božjega, je mati ne le trpečega Zveličarja, marveč tudi mati vstalega Odrešenika, mati Kralja nebes in zemlje, ki je rekel: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji.« (Mt 29, 18.) To pa zato, ker je kraljevska čast neločljivo združena z Jezusovo osebo, a materinstvo se nanaša na osebo.

Marijo proslavljajo kot Kraljico cerkveni očetje, cerkveni učeniki, cerkveno obredoslovje, cerkvene molitve, zlasti lavretanske litanije, cerkvena umetnost, vsa Cerkev, ki poje na dan vnebovzetja Marijinega: »Exaltata est sancta Dei Genitrix super choros Angelorum ad coelestia regna!« – povišana je sveta božja Porodnica nad angelske zbore v nebeško kraljestvo. »Danes je Marija Devica šla v nebesa; radujte se, zakaj s Kristusom kraljuje na veke.«

Ob vnebovzetju Marijinem je zbor angelov hitel naproti, strmeč nad njeno veličastnostjo: »Kdo je tista, ki prihaja kakor vzhajajoča zarja, lepa kakor luna, izvoljena kakor sonce!« (Vp 6, 9.) In Marija odgovarja: »Tempelj božji sem, svetišče Sv. Duha, najljubša hči Boga Očeta, vaša kraljica.« (Sv. Tomaž Vilan.) Sam Sin božji, Kristus Kralj, povabi svojo Mater, da se dvigne z zemlje, da bo v nebesih kraljevala. Besede Salomonove iz Visoke pesmi polaga sv. Cerkev Jezusu na jezik: »Pridi z Libanona nevesta moja, pridi, boš kronana.« (Vp 2, 10; 4, 8.)

Čemu naj govori Jezus o kronanju? Kaj Marija ni bila že kraljica? Brez dvoma. Vendar pa je bila ura vnebovzetja izbrana za njeno kronanje, ko jo je Sin božji ovenčal z vsem kraljevskim veličanstvom. Kraljevska čast Marijina je dobila ta dan končno poveličanje in dovršenje. Odslej blesti njena kraljevska slava v novi luči angelom, svetnikom in ljudem.

Doslej je bila Kraljica zakrita z dvojnim zastorom: z lastno ponižnostjo in po volji Jezusa samega, ki je hotel, da mu je sledila v trpljenju. Na dan vnebovzetja se je tudi na Mariji razodela slava, s katero jo je hotel njen božji Sin poveličati. Od tega dne jo slave vsi angeli kot svojo Kraljico. Očaki, ki so hrepeneli po prihodu obljubljenega Odrešenika, preroki, ki so jo napovedovali kot mater Zveličarja svetá, jo časte kot svojo Mater in Kraljico. Mučenci se spoštljivo uklanjajo njej kot Kraljici, ki je mogla vzdihniti: »Ali je kje bolečina večja od moje?« Apostoli, spoznavalci, vsi svetniki in svetnice se ji spoštljivo približujejo in skupno pozdravljajo kot Kraljico, ki jo je sam Sin božji tako poveličal.

In vrste devic? Kdo pozdravlja z večjo prisrčnostjo njo, ki je z brezmadežno čistostjo presegla vse hčerke izraelske in hčerke vsega človeškega rodu ter ostala tudi po porodu najčistejša devica, kdo jo iskreneje pozdravlja kot nepregledne vrste devic, ki jim je nebeška Kraljica najsvetlejši vzor, najsrečnejše plačilo!

Vsi verni katoliški kristjani z občudovanjem in ljubeznijo, pa s trdnim zaupanjem gledamo na njo, ki jo kličemo in častimo kot »Kraljico – brez madeža izvirnega greha spočeto« Viharno in nemirno je naše življenje; zakaj izgnani otroci Eve smo v dolini solz, izpostavljeni neprestanim borbam, notranjim in zunanjim, ki ogrožajo zlasti mir naših duš. V teh stiskah se zatekamo k Tebi, Kraljica miru, saj si mati Jezusova, ki je knez miru in miroljubni Kralj.

Prosi torej za nas svojega ljubega Sina, da nam po tvoji priprošnji pomiri vse viharje na morju življenja. Naj tudi nam veljajo tolažilne besede, ki jih je govoril apostolom: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam!«

(Dr. Ignacij Lenček, Revija katoliške akcije 6. številka,1940)

Mnogo se je v zadnjih letih pri nas govorilo o modernizmu. Ob vsem razpravljanju je bilo opaziti, da mnogim ni jasno, kaj modernizem prav za prav je, v čem je modernistično mišljenje, kdo je modernist ali modernističnega duha. Tako se more zgoditi, da zadene po pravici očitek modernizma koga, ki sam o sebi misli, da ni prav nič tega duha v njem, ampak le čisto in pristno krščanstvo. Na drugi strani pa bi morda veljalo za modernistično mišljenje, ki tega gotovo ne zasluži. Nejasno in zmotno, včasih že kar modernistično naziranje o modernizmu more roditi nepotrebna nesoglasja in nasprotja. Le ob pravi sliki te nevarne in obsojene zmote moremo pravilno in pravično presoditi in oceniti nekatere pojave v našem kulturnem življenju zadnjih dveh desetletij. Zato naj ta razprava skrčeno in zgoščeno poda nekatere osnovne misli modernizma in pokaže na vire, iz katerih so izšle

Kaj je modernizem

Jasno je, da modernizem še ni vsako zanimanje za moderne ideje. Nasprotno: to je bilo v vseh časih in je še danes potrebno. Kdor se poglobi v duha časa, študira nove filozofske sisteme, jih primerja s cerkvenim naukom in ob njem loči resnico od zmote, kdor nove moderne ideje kritično presoja, razbere dokazano od nedognanega, dobro od slabega, dela v duhu velikih cerkvenih učenikov. Sv. Tomaž Akvinski je pri vsakem vprašanju upošteval tačas sodobna mnenja in iz njih izluščil jedro resnice, zmoto pa zavrgel. Seveda pa more postati to zanimanje za moderna načela pretirano in pristransko. Ob blesku in čaru novosti in izvirnosti zatemni včasih stara in dobra resnica. Staro se zdi zastarelo in mrtvo, novo pa življenjsko in resnično. Tu so zašli tudi prvi modernisti. Moderni duh 19. stoletja jih je vse prevzel. Ko je osvajal znanost in pronical polagoma v vse panoge razvijajočih se ved, zašel v mišljenje izobraženih vrst, so mnogi mislili, da se mu ne morejo več upirati in ustavljati. Hoteli so — nekateri gotovo v dobri volji — spraviti v sklad svojo vero s tem zmagovitim duhom novega časa. Prizadevali so si doseči in pokazati popolno soglasje katoliškega nauka z modernimi teorijami. Tu pa so krenili na napačno pot: postavili so moderno mišljenje in novo kulturo za sodnika nad razodetjem. Niso skušali novega duha prepojiti s krščanstvom in ga za krščanstvo pridobiti, ampak so se trudili, kako bi nespremenljiva krščanska načela prilagodili spremenljivi človeški misli. Tako se je, kakor že nekoč v gnosticizmu, postavil človeški um proti razodetju; nova filozofija je dobila prvo mesto pred in nad teologijo ter jo v svojem smislu reformirala. Seveda naj bi vera ostala v jedru nedotaknjena, treba jo je samo »prav pojmovati in pravilno razumeti.«

Svoje simpatije do modernističnega duha so opravičevali z »ljubeznijo«, s katero da se morajo približati zašlim in njih duhu, jih tako z njihovega stališča spet pridobiti ter pripeljati nazaj.

Tako je nastajal modernizem, ki genetično ni drugega kakor vdor modernih zmot v katoliško miselnost in teologijo. Modernisti so skušali presaditi te drugje zrasle zmote na vsa polja krščanske modrosti. Ta kriva naziranja so bili že prej zasledovali in posamič obsodili papeži Gregor XVI., Pij IX. In Leon XIII.; pod novimi imeni pa so vedno znova silila na dan. Novi duh novega časa je bil pač obsojen v tej ali oni obliki, a živel in delal je naprej na drug način in z drugo uspešnejšo taktiko. Prodiral je med katoliško izobraženstvo in tudi med duhovščino. Vedno bolj je ogrožal čistost in nedotaknjenost katoliške verske resnice. Pij X. je kmalu opazil grozečo nevarnost na obzorju. Že po enem letu svojega papeževanja je v okrožnici o sv. Gregoriju svaril katoliški svet pred novimi teološkimi metodami, ki s svojim kriticizmom in subjektivizmom razjedajo sv. Pismo in Kristusov nauk. Tudi v naslednjih letih je v nagovorih in v pismih italijanskemu ter francoskemu episkopatu tožil nad pogubnim vplivom liberalne teologije in nad zmotnimi idejami, ki se širijo posebno med mlajšo duhovščino. V konzistoriju l. 1907. je govoril o upornikih, ki nagovarjajo k povratku »k čistemu in pristnemu evangeliju«, oznanjajo z besedo in tiskom popolno prilagoditev novim razmeram in se tako oddaljujejo od Cerkve. Medtem je cerkvena oblast tudi že nastopila proti nekaterim predstavnikom modernizma, tako proti Loisyju v Franciji in proti Tyrellu v Angliji. 14. junija 1907. je izdala Kongregacija indeksa v dekretu Lamentabili seznam modernističnih zmot. Obsodila je v tem novem silabu 65 krivih trditev. 8. septembra istega leta je papež objavil posebno okrožnico »o modernističnih zmotah«, Pascendi dominici gregis, kjer obravnava obširno ves sistem modernizma. Katoličani so jo po večini sprejeli s hvaležnostjo, med protestanti, liberalnimi katoličani in posebno med modernisti pa je vzbudila veliko ogorčenje. Po besedah E. Troeltscha so takrat vsi angeli Dantejevih nebes jokali. Proglasili so jo za reakcionarno in nekulturno, sovražnico napredka, za smrt moderne teologije, Pija [X]. pa so obsodili za dogmatičnega fanatika. Papež je vztrajal v svojem boju. Še isto leto je določil cerkvene kazni za one, ki bi obsojene trditve vzdrževali; tri leta pozneje, 1. septembra 1910. — torej pred 30 leti — pa je v motu proprio Sacrorum antistitum podal podobna navodila v obrambo proti novi nekatoliški miselnosti in predpisal znamenito protimodernistično prisego, ki jo Cerkev še danes zahteva. Prav do konca svojega življenja se je boril proti krščanstvu tujemu duhu modernizma, ki je skoraj povsod, morda v bolj omiljeni ali bolj skriti obliki, živel in rušil naprej.

Modernizem je velika zmota

Iz kratkih opomb o postanku modernizma in iz obsodb Pija X. je za nas jasno, da je modernizem verska zmota. Popolnoma napačno ga torej še danes nekateri opredeljujejo, češ da je le »malo bolj svobodna smer v katoliški teologiji, pod vplivom moderne spoznavne teorije in kritike« (tako H. Schmidt, Philosophisches Wörterbuch, Leipzig, 1931). Je v celoti celo herezija, ali kakor ga imenuje Pij X., zbirališče vseh herezij, »omnium haereseon conlectus«, saj obsega celo vrsto osnovnih zmotnih načel, s katerimi so modernisti prepojili in zastrupili malone vse glavne verske resnice krščanstva ter jih tako spremenili v herezije. Te osnovne zmote modernističnega mišljenja zasledimo povsod in ravno po njih dobiva modernizem, ta skupek najrazličnejših trditev, enotnost in povezanost, o kateri govori Pij X. v svoji okrožnici. Čeprav ne moremo trditi, da bi bil modernizem izviren, samostojno in enotno nastali zmotni sistem, je pa vendarle po svojem notranjem bistvu zaključen sistem zmot, v katerega zaide z logično nujo vsak, kdor sprejme le nekatera osnovna načela te miselnosti. Zaradi teh osnovnih načel, ki so kakor nek formalni vidik vsega modernističnega gledanja, kakor kategorije modernističnega mišljenja, so nekateri v modernizmu videli tudi kar neko splošno idejno smer, drugi spet poseben heretičen način mišljenja. Znani p. Weiss O. P., velik nasprotnik modernizma, je zapisal, da modernista ne narede toliko posamezne trditve, kakor ravno ta modernistični duh.

Pij X. je tega duha na filozofskem in versko-dogmatskem polju obsodil, zato je ta modernizem Pij XI. Imenoval dogmatični modernizem in ga ponovno tudi sam zavrgel. Nastopil pa je tudi proti »moralnemu, pravnemu in socialnemu modernizmu«. Že v prvi okrožnici Ubi arcano (1921.) se je pritoževal, da so mu zapadli v teh nevarnih in zapeljivih časih mnogi dobri kristjani, celo duhovniki; kakor kugi, da so podlegli tem napačnim idejam.

Isto je ponovil dve leti pozneje v pismu naslovljenem na XI. Italijanski socialni teden v Turinu, nato pa v Okrožnici Quadragesimo anno vsemu svetu. Ta »novi« modernizem dosledno ni nič drugega, kakor vdor modernističnega duha in modernističnih metod na polja nravnosti, prava in socialnega nauka. Tudi tu so v današnjih dneh nekateri skušali uveljaviti svojska modernistična načela: prezirali so smernice Leona XIII. In drugih papežev, češ da so že zastarele in izgubile veljavo, ali pa so jih po svoje, modernistično, razlagali. Omejevali so tudi oblast in avtoriteto Cerkve na teh poljih in se od tradicionalnega katoliškega nauka obračali k nezanesljivim novotarijam. V tem pa je že dobršen del pravega modernističnega duha, ki torej tudi po obsodbi v okrožnici Pascendi ni izginil.

Značilna je nadalje tudi metoda ali taktika modernizma. Pij X. jo ponovno imenuje »od sile zvijačno«, callidissimum artificium. V čem je ta zvijačnost? Najprej v načinu, kako se je modernizem pojavil. Ni nastopil kot enoten sistem; svojih trditev ni metodično uredil in urejenih objavil, ampak je oznanjal zdaj tu, zdaj tam posamezne zmote, in to čimbolj prikrito in oprezno. Polagoma in stopnjema je v razpravah, esejih in romanih širil svoje ideje, zatemnjeval prave pojme in poglede in tako zastrupljal zdravo katoliško ozračje. Skrival se je nadalje pod dvoumnimi izrazi. Bridko je nad tem tožil Pij X.: »Te zmote ovijajo v temne fraze, da se lahko vedno umaknejo, če jih hoče Cerkev obsoditi in da tem lažje slepe in love brezskrbne ljudi.« (Cit. Ušeničnik, Izbrani spisi I, 70.) Svoje simpatije do modernističnega duha so opravičevali z »ljubeznijo«, s katero da se morajo približati zašlim in njih duhu, jih tako z njihovega stališča spet pridobiti ter pripeljati nazaj. O tej ljubezni, ki zabriše tudi idejne razlike, je dejal isti papež, da utira vsem le pot večne pogube. Povrh tega pa so se modernisti odeli varno v plašč najboljšega sodobnega katoličanstva, ki se bori za novo versko pomlad, za rešitev Cerkve in poglobitev njenega življenja, za povrnitev od zastarelih mrtvih form k pravemu in zdravemu jedru krščanstva. V te lepe besede so skrivali strup svojih idej. Gorje, če je kdo sumil o njihovi pravovernosti! Papeževe besede, s katerimi jih je obsojal, so razlagali po svoje in sebi v prid. Malo pred smrtjo (25. maja 1914.) je Pij X. v konzistoriju takole govoril o zahrbtnem načinu njihovega početja: »Žal živimo v času, ko se neovirano širijo mnenja, ki vodijo veliko dalje, kakor se navadno na prvi pogled zdi. … Nič ni nenavadnega priti skupaj z ljudmi, ki izrekajo negotovosti in dvome o resnici in trmasto ponavljajo jasne in stokrat obsojene zmote, obenem pa trdijo, da se nikdar niso oddaljili od Cerkve, ker pač sem in tja opravljajo svoje verske dolžnosti. Sredi tolikih nevarnosti smo ob vsaki priliki povzdignili svoj glas, klicali nazaj one, ki so zašli, opozarjali na nevarnost in kazali katoličanom pot, po kateri naj hodijo. Toda naših besedi, čeprav so bile jasne in nedvoumne, niso vsi vedno prav razumeli in razlagali. Da, celo takih ni bilo malo, ki se — po zgledu nasprotnikov, ki sejejo ljuljko v vrtu Gospodovem in tako povzročajo zmešnjavo in nered — niso bali naših besed čisto svojevoljno razlagati in jim dati povsem nasproten pomen, kakor papež; njegov molk pa so smatrali za tiho odobravanje svojega početja … Zato, če boste našli ljudi, ki se hvalijo s svojo vero in vdanostjo do papeža in ki hočejo veljati za dobre katoličane …, jim slovesno izjavite: vdani sinovi papeževi so oni, ki poslušajo njegovo besedo in mu v vsem sledijo, ne pa oni, ki mislijo le na to, kako bi se izognili njegovim smernicam.« (ASS, 1914, 260—262.)

Kdo je torej modernist?

Po vsem tem pa moremo končno tudi načelno rešiti vprašanje, kdo je modernist. V prvi vrsti in najbolj gotovo oni, ki se zavzema za ves modernistični sistem, kakor ga je opisal Pij X. v svoji okrožnici. Takih modernistov danes menda ni. So pa morda, ki priznavajo glavna načela modernizma in mislijo v teh svojskih modernističnih kategorijah. Po Piju XI. Velja za neke vrste modernista tudi že oni, ki ga vodijo v njegovem gledanju na razne življenjske probleme tudi samo nekatera tipična modernistična načela. Brez dvoma pa je med nekaterimi današnjimi katoličani še precej miselnosti, ki je že blizu modernističnemu duhu in ki dosledno vanj vodi.

Vodilne ideje modernizma

Iz sklopa konkretnih versko-dogmatičnih modernističnih zmot moremo nekako abstrahirati vodilne ideje modernizma, ki so kakor korenine vseh obsojenih zablod in herezij, ali kakor kategorije modernistične miselnosti.

Proton psevdos in vir zmotnega pozmovanja vere in krščanstva je agnosticizem. To filozofsko naziranje uči, da more človeški um spoznati le to, kar se mu neposredno javlja, bodisi od zunaj, po zunanjem izkustvu, ali v njegovi notranjosti, po notranjem izkustvu. Vse pa, kar je izven ali preko tega izkustva, kar je metaempirično, je za naš razum nedosegljivo, nespoznatno in zato nepoznano. Tako taji agnosticizem vsako možnost metafizičnega spoznanja, zlasti spoznatnost duše in Boga. Agnosticizem ne trdi, da Boga ni, saj tudi tega ne more vedeti; nasprotno: mnogi celo trdijo, da mora biti, a razum in za njim znanost o tem ničesar ne vesta. Ne bivanja božjega, ne njegovega bistva ne moremo z umom spoznati, zato so tudi vsi razumski dokazi za bivanje božje že vnaprej obsojeni. Prava filozofija ne more govoriti o Bogu. Logično je tako vsaka znanost brezbožna, ateistična (ne anti-teistična!). Tudi zgodovina ne pozna Boga in ne prizna njegovega poseganja v zgodovino človeštva. Lahko nam dokaže, da je Kristus res živel, nikakor pa ne, da je bil Kristus Bog. Lahko zgodovinsko doženemo, kaj je Kristus govoril in delal, nikakor pa ne, da je bil njegov nauk božji nauk, njegova dela pa včasih čudežna. S tem pa je izpodbit razumski temelj vsaki razodeti religiji, tudi krščanstvu. Krščanska vera je vera v božje razodetje, zato pa nujno predpostavlja najmanj dvojno izvestno razumsko spoznanje: da Bog je in da je res dejansko te in te resnice razodel. Modernizem pa trdi, da prav tega razum ne more spoznati in vsak poskus razumskega utemeljevanja zaničljivo označuje kot intelektualizem. Eden od njih, Aulard, je dejal, »da se moramo posloviti od starega metafizičnega Boga in se mu zahvaliti za zasluge, ki nam jih je izkazoval v prejšnjih časih«.

Po tem nauku torej ne moremo opreti svoje vere na umsko spoznanje Boga in razodetja. V naravi in zgodovini ne moremo iskati razloga in razlage svoje vere. Kje naj torej to razlago iščemo? Če ni izven človeka, potem pa mora biti v človeku samem. Tu pa zadenemo na drugi temelj modernističnega nazora o veri: na imanentizem, to je naziranje, ki razlaga pojav vere in človeka samega, iz njegove notranjosti. V njem se namreč zbudi in zaživi globoko vkoreninjeno življenjsko čustvo, ki izhaja iz notranje potrebe po Bogu, po Nespoznatnem. Tako doživlja človek naravnost, brez kakega predhodnega razumskega sklepanja, božjo resničnost, čuti izvestno gotovost, da Bog je, da se mu prav v tem čustvu javlja in razodeva, da je v tem čustvu tesno z njim združen. To notranje čustveno doživetje Božje resničnosti naredi človeka za vernika. V tem čustvu obstoji njegova vera, ki je vir res prave notranje religioznosti in pravega verskega življenja, vse drugače kakor pa suhoparno in mrtvo razumsko dokazovanje.

V tem čustvu doživlja človek, da mu je Bog nekako »pričujoč«, da mu govori in se mu »razodeva«. Ni drugega verskega razodetja, kakor to notranje, ki se javi kot živa verska zavest. Ker pa mora človek nujno sprejeti božje razodetje in se mu podrediti, zato se dosledno mora ravnati in živeti po svojem verskem doživljanju. Le tak človek je religiozen, globoka verska osebnost.

Tu zastavi šele razum in to primitivno osebno čustvo analizira. Iz doživetja povzame pojem Boga in vsebino svojega doživljanja spravi v izraze, v stavke, v formule, kakor pravi Pij X., ki sicer niso resnice o Bogu, ampak le simboli, v katerih se javlja nepoznani Bog človeku. Če so te formule splošno človeške in že bolj znanstveno določene, jih Cerkev odobri in sankcionira — in to so dogme. Ker se božanstvo človeku javlja na toliko različnih načinov in ker je na drugi strani tudi človek tako različen v različnih razmerah in okoliščinah, je jasno, da te formule ne morejo biti nič absolutnega, temveč se tudi spreminjajo in razvijajo (evolucionizem). Še več: morajo se razvijati. Dogme so samo znanstveni izraz primitivnega verskega spoznanja, ki je spet le sad verskega čustva. Vsako življenjsko, torej tudi versko čustvo, pa je podvrženo stalni spremembi, napredku, razvoju. Če se torej spreminja življenje in so forme izraz življenja, se morajo ravno tako spreminjati, sicer so mrtve forme, iz katerih je življenje ubežalo. Okrožnica Pascendi pravi: »Eno izmed glavnih njihovih načel je: verske forme ali formule, da so v resnici verske, religiozne in ne samo špekulacije razuma, morajo biti življenjske in živeti življenje verskega čuta«, to pa je: z njim se spreminjati in razvijati.

Že po tem kratkem orisu modernistične herezije o bistvu vere nam postane jasno, kar pravi Pij X., da vodi modernizem po različnih potih do negacije vsake objektivne nadnaravne religije in končno do ateizma.

Vprašanje »doživljanja«

Ob tej priliki se mi zdi potrebno opozoriti na podobno govorjenje in izražanje, ki ga nekateri še danes uporabljajo. V mnogih primerih so iste le besede; vendar pa je ravno zaradi podobnosti v izrazu treba jasno in nedvoumno ločiti katoliško pojmovanje samo od modernističnega. Obžalovati moramo zato, da je ravno v teh pojmih ostalo med nami veliko nejasnosti, ki more voditi mnoge na napačno pot.

Mnogi danes to versko doživetje zahtevajo kot nujen element pravega verskega življenja in resne religiozne obnove.

Tako je z verskim »doživetjem«, katerega pojem je pri nas še zelo medel in nejasen. Težko je v njem ločiti racionalni in iracionalni, čustveni element. Treba bo še posebne in natančne analize, da se nam odkrije pravi smisel tega pojma in da si ustvarimo o njegovi upravičenosti pravo sodbo. Mnogi danes to versko doživetje zahtevajo kot nujen element pravega verskega življenja in resne religiozne obnove. »Dosedanji način verskega življenja ni zadosten«, pravijo, treba je živeti novega. Ni dosti vera in verovanje v dogmatične resnice, ki so mrzle in okostenele, manjka živega duha, manjka verskega doživljanja po katerem postanejo resnice šele »žive in življenjske«. Treba je »pristno zaživeti vrednoto in resničnost dogemske vsebine«. Šele človek, ki nosi v svoji notranjosti poleg akta umske vere še nov duševni akt doživetja, ki bo kot močan doživljaj prevzel celega človeka, je religiozen človek. Na podlagi te religiozne usmerjenosti je marsikaj, kar človek prej ni mogel logično-umsko spoznati ali razumeti, intuitivno spoznal, tako n.pr. da je božje bistvo ljubezen itd. To, v katoliški verski literaturi gotovo novo poudarjanje verskega doživetja, samo po sebi ni modernistično. More se pravilno umeti kot reakcija proti zgolj zunanjemu formalističnemu verskemu življenju, kot pot do notranje poglobitve. To doživljanje gotovo tudi ni mišljeno kot ustvarjanje dogem, pač pa kot neko življenjsko dojemanje že umsko spoznanih objektivno danih resnic. Vendar pa more voditi in vodi do nejasnosti in do zmot o bistvu verskega življenja. Zahteva po doživljanju, brez katerega da ni pristne religioznosti, zmede one, ki nimajo ali že dolgo niso imeli takih doživetij, v katerih bi se jim bila odkrila vsa lepota verskih skrivnosti in bi občutili verske dolžnosti kot »sladke pravice«. So ti zato versko manjvredni? Mar je doživetje kriterij za pristnost verskega življenja in ne zvesto in vdano izpolnjevanje volje božje? Mar ne obstoji ravno v tej službi Bogu ljubezen do Boga, ki je najvišja religioznost? Kaj bo storil človek, ki na svoje doživetje gradi svoje versko življenje, kadar bo v duši vse temno in hladno? Mar se ne bo vse v njem porušilo? Ali mu ne bodo one dogme, katerih ne bo doživel »v vsej predmetni polnosti«, mrtve in manj vredne, le nek »zunanji normativni nauk«? Ali smemo delati razlike med dogmo in dogmo? In če je doživetje tudi spoznanje, kakor trdijo, kje je kriterij resničnosti in pravilnosti tega neposrednega spoznanja? Ali le pristnost in neposrednost doživetja? Ali ne vodi vse to v subjektivizem in tako logično na tem polju v modernizem? Pokazal sem le na vrsto zanimivih vprašanj, ki potrebujejo razjasnitve in odgovora.

Antiintelektualizem – značilnost modernizma

Zahteva po verskem doživetju je najbrž v zvezi tudi z drugim pojavom, ki ga opažamo v modernem duhovnem življenju: z nekim antiintelektualizmom, to je, z nekim večjim ali manjšim nezaupanjem do razuma v verskih stvareh. Res je: razum ni vse. To so vedeli že skolastiki in misleci pred njimi. A je vendar podlaga našega verovanja: »fides est rationabile obsequium!« Kako intuitivno spoznanje, ki bi bilo neposredno in življenjsko, ki ga pa žal za spoznavanje Boga in božjega ne moremo poklicati na pomoč, bi bilo še priljubljeno. Pozna se vpliv moderne agnostične filozofije. Morda je vplivala tudi pravda med katoliškimi filozofi o znanstveni utemeljitvi splošne veljavnosti vzročnega načela, ki je živec dokazov za bivanje božje. Naj bo tako ali tako, filozofsko dokazovanje danes ni več na dobrem glasu. Od tod tudi antipatija do stare apologetike. Da ni vselej rodila zaželjenih uspehov, je treba priznati, a vzrokov za to je bilo mnogo. Ne upravičuje pa ta neuspeh odklanjanja apologetike, na razumu zgrajene. Nekdo je pred leti pri nas poln skepse zapisal: »Tako smo stopali k religiji s svojim razumom. Za nas je postalo krščanstvo vsota naukov, filozofija, svetovni nazor. Iskali smo neprestano, se vživljali v skrivnostne nauke, prišli v zagate, si pomagali iz zadrege, si ustvarili skladje med ‘vero in znanostjo’, in zopet postane vse dvomljivo. Nobena premostitev ne more zadostovati, redko izzveni tak svetovni nazor v harmonijo. Zadnja izvestnost vere ostane s tega vidika dvomljiva!« Tu pa je dodal še Wittigov citat: »Apologetika je dokazovala in dokazovala, dokler ni bilo nebo zakrito z dokazi.« Tako in podobno odrivanje razuma iz območja vere je gotovo napačno, more pa postati tudi usodno.

Povsem modernistično in nekatoliško je, kot smo videli, pojmovanje dogem kot relativnih in spremenljivih formul. Današnji čas je zelo relativističen. Preveč je že skusil propadov in sprememb, tudi tam, kjer se mu je zdelo vse trdno in neomajno, da bi z lahkoto verjel na absolutno nespremenljivost in večnost resnice. Za katoličane tu ne more biti dvomov. More pa zaiti tudi med nas kvarni relativistični duh. Pred nekaj leti smo mogli brati v slovenski katoliški reviji silno tožbo čez vse stalne forme duha, ki niso iz duha, ampak jih je ta prejel od zunaj. One so krive vse današnje krize duha. Jemljejo mu svobodo, ne morejo po svojem bistvu biti življenjske, ker niso zrasle po imanentni evoluciji. Med take forme avtor izrecno prišteva tudi dogme. Seveda — tako je bilo rečeno — ne velja vseh form zavreči. Nasprotno: so bistveno nujne. A stalne in nespremenljive forme tako uklepajo in tlačijo na vseh poljih duha, da so postale njegova smrt in smrt pravega življenja; saj je življenje le tok »izpreminjajočih se form«, še več: življenje naravnost obstoji v ustvarjanju vedno novih form. Statične forme tudi ne morejo oživeti, poživiti se z novim duhom. Na to misliti je »brezmožganska ideologija«, to poskušati je »nesrečno početje«. Take in podobne trditve, prenesene na naše polje — veljajo naj namreč tudi tu — vodijo naravnost v evolucionizem in v pravi modernizem. Kaj je še stalnega, če se naj vse razvija, če je bistvo življenja vedno novo in neprestano ustvarjanje? Je mirno in nespremenljivo potem takem le to, kar je mrtvo? Če vsaka stalna forma ubija duha, potem ne smemo priznati nobene absolutne resnice in absolutne dogme. Saj to bi bila smrt duha! Potem je vsaka večna veljavnost in trdnost nezdrava in nesmiselna!

V današnji idejni zmedenosti pa se še drugače kaže napačno, ali vsaj pomanjkljivo pojmovanje bistva in pomena dogem. Nič se ne smemo čuditi, če razna nova gibanja poudarjajo, da spoštujejo vsako versko prepričanje, katero se ne bori za dogmatične formule, ampak za pravo notranjo obnovo. Saj je povsem razumljivo, da je po modernističnem pojmovanju dogem — in to omenja tudi okrožnica Pascendi — vsaka vera enako dobra. Kakršne »dogme« pač človek v svojem verskem čutu doživi, taka vera je zanj prava in resnična. V zvezi s tem naziranjem dobro razumemo, zakaj si nemški človek hoče v svoji notranjosti ustvariti svojo posebno, svojemu čustvovanju in rasnemu značaju odgovarjajočo vero, vero nemške krvi in nemške rase; ravno tako razumemo prizadevanje drugih, ki hočejo oživiti staro samoniklo nemško pogansko vero ali pa vsaj »postaviti se na stališče pozitivnega krščanstva.« Seveda je po izjavi nekega prvaka tako pozitivno krščanstvo le »germansko krščanstvo«, nikakor pa ne ves svet obsegajoče rimsko, ki je tip negativnega krščanstva. Z veliko previdnostjo moramo tudi pri nas spremljati zahteve, naj si ustvarimo »svoj tip katoličanstva«. »Slovani smo danes ločeni v dve verski skupini;« — tako nekdo pri nas; — »ako bo vernost živa z ene in druge strani in bo rasla iz pravih slovanskih osnov, potem je gotovo, da se prej ali slej morata najti.« Drugi je modroval, da je pri nas »poudarjanje nedotakljivih form« največja ovira zbližanja in zedinjenja. Te stavke je najlaže umeti iz zmotnega, subjektivističnega in relativističnega pojmovanja vere in Cerkve, dasi se po tistem načelu: milost ne uničuje narave, temveč jo usovršuje, res tudi narodni značaj po svoje uveljavlja v religiji.

Modernistično pojmovanje Cerkve

Cerkve same po modernističnem nauku ni ustanovil Kristus. To bi bilo proti zakonom evolucije. Cerkev se je razvijala — kot vse druge življenjske oblike — iz notranje potrebe, in sicer predvsem iz dveh potreb: najprej iz potrebe, ki jo čuti človek, da svoja religiozna čustva, ki jih je doživel, drugemu javlja in sugerira. Tako nastane med njima neka podobnost in duhovna skupnost. Drugič pa je priklicalo Cerkev v življenje nagnjenje človeške narave, da se ljudje istega mišljenja, posebno iste vere, združijo v eno skupnost, da skupno ta svoj zaklad varujejo in razširjajo. Cerkev je tako sad kolektivne zavesti. Je pa v toliko Kristusovo delo, v kolikor je ta velika osebnost s svojimi verskimi doživetji vplivala permanentno na verski čut in na religioznost drugih, da so se v njih zbudila enaka ali vsaj podobna doživetja, ki so bila tako podlaga one enotne in skupne zavesti, ki jih je družila.

To popolnoma krivoversko in samovoljno skonstruirano pojmovanje o Cerkvi zametuje vsak katoličan. Vendar pa se tudi pri njem more pojaviti enostransko in zato napačno gledanje Cerkve. Motriti utegne Cerkev preveč površno, samo kot zunanjo družbo in organizacijo, samo njeno juridično plat, kakor pravimo, pa obenem pozabljati na njeno notranje nadnaravno bistvo. Reakcija proti takemu pojmovanju je upravičena in koristna. Vendar pa se je posebno danes varovati drugega ekstrema. Dogmatično pravilno in času zelo primerno je na primer, da se poudarja Cerkev kot mistično telo Kristusovo: je to nauk sv. Pisma, priljubljen nauk cerkvenih očetov, posebno grških, ki nam odkriva čudežno božjo stran Cerkve, da jo tako spoznamo popolneje, kot teandro, njeno božjo in človeško naravo. To pojmovanje Cerkve nam poglobi tudi spoznanje drugih verskih resnic, povrh tega pa še ugaja modernemu človeku in ga varuje napačnega misticizma. Vendar pa ne smemo prezreti škode za pravo mišljenje o Cerkvi in s Cerkvijo, kadar postane tako notranje gledanje Cerkve enostransko, medlo in tako površno, da zamori smisel za Cerkev kot učiteljico, vodnico in tudi sodnico človeštva in njegovih potov. Pred leti je bilo zapisano o enem delu naše mladine, »ki je začela gojiti pristnega religioznega duha«, da je znova odkrivala vrednost Cerkve, pod katero pa si sedaj ni mislila več neke od nje nezavisne in le hierarhično urejene institucije, ki ima tudi nad njo duhovno oblast«. V svojem doživetju ni odkrila Cerkve kot učiteljice enega nauka, kot vodnice, ki s svojo božjo avtoriteto ustvarja in ohranja edinost in enotnost, doživela jo je šele kot plod te duhovne skupnosti. »Cerkev se ji je v njenem spoznanju prave in duhovne religioznosti prikazala kot najbolj naravna duhovna skupnost, ki nastane enostavno in analitično tako, da se čutijo vsi tisti, ki nosijo in občutijo duha religioznosti in ljubezni, drug drugemu duševno in vsebinsko sorodni, da se zato med seboj ljubijo in spoštujejo, da doživljajo zato vsebinsko enake ali podobne doživljaje in da jih to doživljanje veže v doživeto enoto.« Niso zanikali zunanje in hierarhične Cerkve, a tudi niso doživeli te njene vrednosti. Cerkev kot hierarhična ustanova ni bila predmet njihovega pristnega doživetja in »odkritja«, zato pa je močno zgubila na veljavi, kar se je poznalo predvsem v premajhnem spoštovanju ali celo omalovaževanju cerkvene avtoritete.

Cerkvena avtoriteta

V logični zvezi z drugimi trditvami modernističnega sistema je tudi naziranje o cerkveni avtoriteti. V vsaki skupnosti je potrebna oblast, ki privede skupnost do njenega cilja, tako tudi v modernistični Cerkvi. A ta avtoriteta ji ni dana od zgoraj, od Boga, ampak ima svoje počelo v religiozni potrebi občestva. Ker je tu njen vir, je jasno, da sega le tako daleč in da ima le tolikšno moč, kot to zahteva potreba Cerkve. Če zahteva več, je to tiranstvo. V čem pa je ta potreba in kaj je naloga cerkvene avtoritete? V prvi vrsti naj oblast svobodni element, ki se na podlagi novih religioznih doživetij razvija naprej, zadržuje, ker le tako se more doseči zmerni in neprenagljeni razvoj in napredek. Potem pa je njena naloga, da poišče pripravne formule za vsakokratno stanje religiozne zavesti, katere formulacija je dogma. Z drugimi besedami: cerkvena avtoriteta vodi razvoj dogem. Že v tem načelnem stališču modernizma vidimo, da je taka avtoriteta v svojem izvoru, v svojih nalogah in mejah, pa tudi v svojem bistvu popolnoma drugačna od katoliško pojmovane cerkvene oblasti.

Še jasneje in konkretneje pa spoznamo, kaj dovoljujejo modernisti cerkveni avtoriteti, iz stavkov obsojenih v dekretu Lamentabili. Pet od njih se nanaša na obseg verske oblasti, drugi trije pa na njene nosilce. Cerkev — tako pravijo modernisti — nima soditi in obsojati knjig, ki govorijo o svetem pismu. To je stvar znanstvene eksegeze. Cerkveno razlaganje je treba sicer upoštevati, vendar pa je podrejeno presoji in popravkom znanstvenikov. Če Cerkev tu oblastno posega vmes, vzbuja s tem sum, da se boji resnice, ker morda le vera, ki jo Cerkev zahteva, nasprotuje zgodovini in dogme, ki jih uči, ne odgovarjajo pravim začetkom krščanstva. Dalje ne more cerkvena oblast, tudi z dogmatičnimi definicijami nedoločiti res pravega in prvotnega pomena svetih tekstov. Sicer pa je njeno območje omejeno izključno le na razodete resnice, zato pa nima nobene pravice vmešavati se v izsledke človeških znanosti.

Druga vrsta v omenjenem odloku obsojenih modernističnih zmot glede na avtoriteto pa zadeva nosilce te oblasti in pa naravo pokorščine, ki ji odgovarja. Nosilec učeče oblasti v Cerkvi je vsa Cerkev, ne samo hierarhična. Hierarhiji ne preostane drugega, kakor da potrdi skupno vero in prepričanje vernikov. Tako skuša modernizem zabrisati razlikovanje med učečo in poslušajočo Cerkvijo in s tem vzeti učeči oblasti dejansko ves pomen in smisel. To pa je tudi njih namen in iskrena želja. Tej tako okrnjeni avtoriteti pa odgovarja prav tako okrnjena pokorščina. Cerkev po njihovem mnenju ne more zahtevati za svoje doktrinarne odločbe notranjega pristanka, ampak se mora zadovoljiti s »spoštljivim molkom«, kar je obsodil že papež Klement XI v znani buli Vineam Domini (l. 1705.). Še dalje gre njihova trditev, obsojena v 8. odstavku modernističnega silaba, ki se glasi dobesedno: »Brez vsake krivde se morajo smatrati tisti, ki prepovedi Kongregacije indeksa in drugih rimskih kongregacij omalovažujejo, prezirajo.« Tu ni treba niti spoštljivega molka več, kaj šele notranjega pristanka. Oboje pa je napačno: že Pij IX. Je v pismu monakovskemu škofu l. 1863. odločno zahteval, da se morajo tudi učenjaki podvreči odločbam rimskih kongregacij. Prav v smislu teh naukov se je modernist Fogazzaro, ki je v svojem romanu »Il santo« širil modernistično miselnost, izrazil, ko je bila njegova knjiga obsojena: »Podvrgel sem se, a nisem spremenil niti ene svojih misli.«

Odveč bi bilo opozarjati, da segajo sledovi te miselnosti prav v naš čas in med nas. Zahteva popolne in absolutne avtonomije znanosti, kulture in umetnosti je izraz tega duha. Smisel za vdano pokorščino Cerkvi je padel tudi med katoličani. Mesto za pravo notranje pričakovanje odrešilne besede iz Rima, je opažati nevoljo in zagrenjenost ob raznih avtoritativnih odločbah. Pravda ob okrožnici »Quadragesimo anno« je pokazala, da smo se morali boriti za dvoje: za priznanje, da ima Cerkev pravico odločilno govoriti tudi v socialnem vprašanju, in pa za pokorščino Cerkvi tudi takrat, kadar ne govori ex cathedra. Tudi je bilo videti, kakor bi se bili hoteli nekateri izmakniti njenem nauku s »spoštljivim molkom«. Doživeli smo pa obenem, da se je prav ob tem pravdanju zbudilo znova in razširilo pravo razmerje do cerkvene avtoritete, pravilno in polno »čutenje s Cerkvijo«.

Svoboda

Pri uporu proti cerkveni avtoriteti, ki po mnenju modernistov nasprotuje znanosti in napredku, so polagali veliko važnost na poudarjanje neomejene svobode človekovega duha. Dosegli so, kakor pravi Pij X. v začetku svoje okrožnice: »da se je veliko katoličanov, kot bi bili vdihavali strupeno ozračje, navzelo navade, da mislijo, govorijo in pišejo z večjo prostostjo, kakor pa pristoji katoličanom«. O njih samih je papež z vso strogostjo sodil: »S svojimi nauki so sami sebe tako pokvarili — in to Nam jemlje skoraj upanje na spreobrnitev — da so postali preziralci vsake avtoritete in da ne trpijo nobenega vodstva; v zaupanju na neko svojo lažnivo vest skušajo pripisovati iskanju resnice, kar v resnici ni drugega kot izrodek njihovega napuha in trdovratnosti.« Zahteva po neomejeni svobodi misli in znanosti sledi nujno iz drugih že omenjenih njihovih načel in je bistveni del modernističnega duha.

S tem so prišli modernisti v nasprotje s katoliškim naukom o svobodi, kakor ga je nekaj let prej podal Leon XIII. V svoji klasični okrožnici Libertas (1888. leta). Onemu, ki pazljivo prebere to encikliko, postane jasno, kako velik prepad se je odprl med krščanskim in modernističnim pojmovanjem svobode. Žal pa je to modernistično pojmovanje postalo kar moderno in vplivalo tudi na mišljenje nekaterih katoličanov, kakor omenja Pij X. Leon XIII. Je visoko cenil človekovo svobodo — saj se začenja njegova okrožnica z besedami: Svoboda, najodličnejša dobrina narave — vendar ji je, prav zaradi njenega bistva, določil meje in mere. Napačno je govoriti o popolni svobodi mišljenja in izražanja, saj je vendar ta svoboda omejena po naravni in nadnaravni resnici. Zahteva take svobode pa je umljiva za onega, ki mu je resnica le nekaj relativnega in spremenljivega, ter za onega, kateremu namen umskega prizadevanja ni resnica, ampak le neprestano ustvarjanje duha. Zato je pretirano in napačno zahtevati v kraljestvu duha kot »življenjski pogoj« svobodo, »ki dopušča v vsakem trenutku svoboden, nepreračunljiv stvariteljski zagon duha«. Tudi je le v omejenem obsegu pravilno zahtevati »svobodo mišljenja, ki je prvi pogoj vsakemu duhovnemu razvoju, pogoj zlasti vsake umetnosti, znanosti in svetovnega nazora«. Prav tako vodi v zmoto enostransko poudarjanje svobodne vesti, »ki nam zavaruje osebno svobodo mišljenja in daje možnost tudi drznega iskanja«, ki daje človeku pravico, »da se razvija svojstveno in po lastni vesti«. Res je vest norma, vodilo, po katerem se je človek vedno dolžan ravnati — a tu se pravo mišljenje o vesti ne konča. Prav v isti svoji vesti je tudi dolžan skrbeti za pravo vest, to je za vest, ki odgovarja resnici, objektivnemu dejanskemu stanju. Vest je subjektivna norma, ki pa mora biti le glasilo objektivnega zakona in objektivne resnice, če hoče biti dokončno pravilna. Človek mora zato skrbeti, da bo svojo vest orientiral po objektivnih normah. Vest more biti zmotna, zato ni logično zaključiti: vest mi pravi, torej je pravilno. Prav iz te zavesti človeške zmotljivosti me vest uči in nagiba, da moram iskati pomoči tudi drugje, tudi pri avtoriteti, posebno pri oni, ki me v vesti veže in ki mi s svojo v Bogu osnovano nezmotljivostjo jamči za pravo oblikovanje vesti. V konfliktu med svojo sodbo in sodbo Cerkve bo oni, ki prizna avtoriteto Cerkve, ravno v imenu svoje vesti odstopil od svojega mnenja ali celo prepričanja, če ne bo hotel grešiti proti svoji lastni vesti. V tem smislu je torej svoboda vesti omejena, omejena po zunanji stvarnosti.

Boj proti sholastični filozofiji

S stališča modernizma do agnosticizma, evolucionizma, do razumskega dokazovanja, avtoritete in svobode, nam postane razumljiva njegova nadaljnja značilna plat: preziranje, zasmehovanje in uničevanje sholastike. To početje Pij X. ponovno obsoja v svoji okrožnici. Zelo značilna je papeževa izjava: »Ni bolj gotovega znaka za to, da se je v človeku pojavilo nagnjenje k modernističnim naukom, kot to, da pričenja sovražiti sholastično metodo.« V tem preziranju se kaže antipatija do prave krščanske filozofije in teologije, obenem pa omalovaževanje cerkvenih določb glede sholastike in sv. Tomaža. Modro je Pij X. med sredstvi zoper modernizem in modernističnega duha postavil na prvo mesto študij sholastike. Kakor je poudarjal že veliki Leon XIII. Pomen sholastike za pravo katoliško mišljenje, tako je za Pijem X. tudi Pij XI. Vedno in vedno priporočal ne samo klerikom, ampak tudi laikom študij njenih velikih zastopnikov, predvsem sv. Tomaža Akvinskega. Zato ni znamenje pravega duha veliko pomanjkanje vsakega zanimanja za to modrost iz srednjega veka, še manj pa preziranje, kakor ga izdajajo besede, da je sholastika mrtev sistem, le predmet zgodovinskih učbenikov.

Modernost

Iz imena modernizem že zaslutimo novo značilnost modernističnega duha: hlastanje po novem, oboževanje vsega, kar je novo in moderno. S tem pa je združeno zaničevanje vsega starega, tradicionalnega, prezir vrednot, ki so jih ustvarila prejšnja stoletja. Pij X. takole slika modernista: »Čim večjo predrznost kaže pisatelj v tem, da skuša podreti vse staro, uničiti vpliv tradicije in cerkvenega učiteljstva, za tem večjega učenjaka ga imajo.« Gorje pa onemu, ki bi se drznil ugovarjati, ki bi »to ali ono novotarijo hotel obsojati po svojem lastnem preudarku; takoj padejo po njem in ga zaznamujejo z nevednežem«. In še enemu gorje! Tistemu, ki nastopi za pravice Cerkve, Takega pa naravnost preganjajo in ga hočejo onemogočiti. Tako Pij X. Seveda je to precenjevanje novega in podcenjevanje starega v njihovem sistemu nujno. Saj je v večnem razvoju — po njihovem evolucionizmu — to, kar je novejše, tudi popolnejše, po njihovem imanentizmu — to, kar je bolj pristno, tudi bolj življenjsko in resnično. V zvezi s tem pa je nujna tudi zahteva po reformi. Staro naj se umakne novemu, zdravemu na vseh poljih: v filozofiji, teologiji, zgodovini; preuredi naj se cerkvena hierarhija v svojem bistvu in delovanju, odpravijo naj se razne nepotrebne pobožnosti, zaveje naj nov duh, po želji nekaterih naj se odpravi celibat itd.

Klic po reformi ni nikdar popolnoma utihnil. Upravičen je, kadar hoče odpraviti izrodke in zlorabe, kadar mu je na tem, da življenje preuredi v smislu resnice in večnih zakonov. Reformirati in modernizirati Cerkev — in to na ljubo in v smislu modernih idej in modernega človeka — pa ni v smislu večnosti in nespremenljivosti, s katero jo je obdaril Kristus. Nasprotno: ob neporušni skali je treba reformirati modernega človeka, da se nanjo nasloni, moderno mišljenje prepojiti s cerkvenim naukom in njenim duhom. To je reforma, ki jo zahteva čas. V nebistvenih rečeh se resda tudi Cerkev more prilagoditi novim razmeram, in to tudi dela. Ni pa posameznik, še manj pa kdor je prežet z malo krščansko miselnostjo, poklican, da presodi, kje je taka prenovitev možna in potrebna in kako naj se izvrši. Mar ne kažejo take zahteve po reformi le preveč človeškega pojmovanja Cerkve? Cerkev vodi Duh božji, zanjo je merodajna božja beseda, ne pa človeška zamisel. Cerkev se ne ravna po kriteriju novosti, izvirnosti ali duhovitosti; preveč minljivi so taki temelji za večno stavbo.

»Ni težko razumeti, da je ves smisel tako imenovanih sodobnih problemov v temle stavku: ali duh krščanstva, Kristus, križ in Cerkev, ali pa duh sveta, naj bo v modernizmu ali liberalizmu… Srednje poti med tema dvema ni.«

V teh prav kratko in splošno naznačenih načelih so sestavine modernističnega nauka in modernističnega duha. Osnove te miselnosti so povsem nekrščanske in heretične. Viri teh zmot pa segajo daleč nazaj. Izvirno in novo pri modernizmu je le to, da je s starimi zmotami človeškega duha hotel pomladiti Cerkev in njen božji nauk. Mimo modernih protestantskih teologov gre razvoj nazaj do Kanta, velikega filozofa protestantizma in modernizma, pa do Lutra, Descartesa, tja do nominalista Occhama, ki je bil Lutrov učitelj. Od tam izvirajo njegove ideje. Kam pa vodijo? Sami so izdali svoje namere v stavku, ki ga je Pij X. obsodil: »Sodobno katoličanstvo se ne more spraviti v soglasje z moderno vedo, če se ne spremeni v neko nedogmatično krščanstvo, v liberalni protestantizem.« To pomeni, da se modernizem vdaja težnjam, ki vodijo v razkroj krščanstva. Saj v modernem liberalnem protestantizmu ni več mesta za resnične verske dogme, za nadnaravno religijo božjega razodetja. Vse se je razgubilo in padlo pod mečem njihovega kriticizma. O teh sistemih moderne protestantske teologije je dejal njihov zgodovinar Zahn, da so »najjasnejši dokaz popolne izčrpanosti in obubožanosti protestantizma, ki ob koncu 19. stoletja ne ve nič drugega več povedati, kakor to, kar je navadno ljudstvo vedno vedelo: delaj dobro in nikogar se ne boj«. Iz tega bogastva je hotel dajati modernizem Cerkvi in modernemu katoličanstvu!

Kar je pisal ob času modernističnih bojev p. Weiss O. P., velja še danes: »Ni težko razumeti, da je ves smisel tako imenovanih sodobnih problemov v temle stavku: ali duh krščanstva, Kristus, križ in Cerkev, ali pa duh sveta, naj bo v modernizmu ali liberalizmu… Srednje poti med tema dvema ni.« Zato pa je najbolj zavarovan proti duhu modernizma, ki ga je še danes zaslediti v vseh mogočih oblikah, le oni, ki se popolnoma preda onemu prvemu duhu: duhu pravega krščanstva, katerega vedno živa in življenjska nositeljica je Cerkev.

Kaj lep nauk daje sv. Janez Krizostom možem: »Krščanski mož! ako moreš kaj potrpeti, kaj prenesti, je kaj pristojno za te, da voljno prenašaš pomanjkljivosti svoje žene. Ako je tvoja žena uboga, ne očitaj ji tega. Ako je revna, ne zaničuj je, temuč pokaži, da si bolj razumen, saj je vendar le tvoja žena. Prosi Boga za njo, opominjaj jo k dobremu ter stori, kar moreš, da jo pripelješ na boljšo pot. Misli si: Kar sum si podrobil, moram jesti, kakor sem si postlal, tako moram ležati; kar mi je bilo nekdaj všeč, se mi nikdar ne sme gnusiti.«

Zlasti se pa ogibaj vsake surovosti, jeze, čemernosti, zakaj to vse onesrečuje zakon, družino. Se surovostjo, neprijaznostjo še noben mož ni poboljšal žene, se surovim obnašanjem se je pa bilo že veliko dobrih žen pokvarilo. »Svojo ženo pretepati, je največja sramota« – uči sv. Janez Krizostom – »a ne za ženo, ampak za moža, ki jo bije. – Pa če bi še toliko zakrivila, vendar je nikdar ne smeš pretepati.«

Mož mora dalje ženo ljubiti pametno in sveto, ne z meseno, ampak s čisto, sveto ljubeznijo. Skrbeti mora, da duša ne trpi škode v tej ljubezni, da skupaj enkrat dosežeta večno življenje, ki skupaj uživata tukajšnje življenje.

»Bog je možu dal ženo kakor kip v roko, da jo obdeluje z besedo in dejanjem ter jo popolno stori,« piše sv. Janez Krizostom. Mož se mora vsega zdržati, kar bi svetost svetega zakona oskrunjevalo, zakaj nad tistimi, ki v zakonu grdo žive, ima svojo moč hudobni duh (Tob. 6, 77), a ta ne vodi družine ne k časni ne k večni sreči. – Le mož, ki ženo delavno, potrpežljivo, sveto, pametno ljubi, jo ljubi kakor je Kristus ljubil svojo cerkev, le tak vodi svojo ženo in celo družino, kakor Kristus svojo cerkev, k časni in večni sreči.

V mali vasici, blizu mesta Altona, je živel reven črevljar, Ludovik Garbon po imenu. Ta je imel ženo, ki je bila vsled bolezni popolnoma oslepela. Ljudje na deželi si navadno dolgo pomišljajo, preden gredo h kakemu boljšemu zdravniku. Boje se prevelikih stroškov. Ta črevljar pa ni bil tak. Raznovrstna zdravila je že rabil dve do tri leta, a nič ni pomagalo. Naposled zve za spretnega zdravnika za oči v mestu Altona. Takoj se odpravi na pot. Ne glede na grdo vreme spremlja svojo ženo do tja. Zdravnik mu obeča, da mu bo ženo ozdravil, ako mu plača petindvajset srebrnikov. To je bila za črevljarja pač velika svota. Drugi bi se bil ustrašil in odšel, črevljar pa tega z ni storil. Sam gre domov, proda edino kravo, ki je bila skoraj njegovo edino premoženje in je celo družino redila, proda jo iz ljubezni do žene. Ves vesel nese denar zdravniku in v malo dneh pripelje svojo ženo zdravo na dom. – Taka je ljubezen, katero zahteva apostol od moža, rekoč: »Možje, ljubite žene, kakor Kristus svojo cerkev.«

Le mož, ki ženo delavno, potrpežljivo, sveto, pametno ljubi, jo ljubi kakor je Kristus ljubil svojo cerkev, le tak vodi svojo ženo in celo družino, kakor Kristus svojo cerkev, k časni in večni sreči.

Vir: J. M. Seigerschmied. Sveta družina, vzor krščanskim družinam. Celovec: Družba sv. Mohorja; 1906; 97-99

Pripis:

Na našem portalu objavljamo še en tekst iz Ehrlichovih stražarskih krogov: tokrat prav iz njihove lastne revije – Straže v viharju (št. 8, l. II, 1936), ki je izhajala v predvojnih letih. Besedilo objavljamo, ker se nam zdi izrazito aktualno. Če zamenjamo izraze kot so SSSR in kominterna s Kitajsko in njeno komunistično partijo, ter v »oligarhiji finančnih kraljev« vidimo razne sodobne predstavnike te vrste, kot so Gates, Soros, Rockefeller itd., vidimo, da stražarska analiza položaja še vedno (in vedno bolj) drži. Sploh se to vse bolj jasno kaže v pričujoči situaciji nadvse sumljivih »protivirusnih« ukrepov, ki drastično krčijo naše svoboščine ob bolezni, kjer smrtnost znaša 1% (razumljivi bi bili taki ukrepi ob boleznih kot so kuga ali ebola, kjer je smrtnost 50-100%). Tu je spoj rumenega in rdečega kapitala prav očiten saj vidimo, da so glavni akterji položaja Kitajska, od koder virus prihaja in informacijski ter farmacevtski velekapital, v spregi s politično oblastjo, ki širijo bolesten strah pred virusom, izdelujejo »cepiva« in sprejemajo ukrepe.

Skratka, zdi se, da smo leta 2021 bolj kot leta 1936 na poti v svetovni komunizem, ki pa ga ne bodo vzpostavili Stalinovi tanki, pač pa strah pred »pandemijo« in drastična kontrola prebivalstva pod krinko protivirusnih ukrepov, kot so bili že dolgo načrtovani na WEF-u v Davosu. Na nek način paradoksalno in žalostno pa je, da se naši slovenski pomladni borci zoper komunizem, s svojim paladinom na čelu, te velike nevarnosti ne le ne zavedajo, pač pa so glavni in najbolj prepričani tvorci davosovske agende. To pa pomeni, da nas v Sloveniji pred komunizmom ne brani več nobena politična tvorba. Treba bo nekaj ukreniti: krvavo potrebujemo močno antiglobalistično stranko, ki odločno nastopi zoper »protivirusne ukrepe«.

Morda se bo kdo obregnil ob »antisemitske« izjave na koncu besedila: treba jih je razumeti v kontekstu. Stražin »antisemitizem« je katoliški, kar pomeni, da je duhovne narave in ne biološke, za razliko od nacističnega: njegov cilj je spreobrnjenje juda, ne pa njegov umor. Izvira iz ljubezni do Juda (kot do vsakega človeka) in ne iz sovraštva do njega. Straža se je jasno distancirala od nacističnega rasizma v več besedilih, npr. v članku Evangelij rase in krvi (št. 5, l. IV, 1937). V ozadju Stražinega opozarjanja na »židovsko zaroto« je pač dejstvo, da je judovski religiji od dogodkov v Velikem tednu dalje inherenten srd zoper Jezusa Kristusa, ki ga niso in nočejo priznati kot Mesija, saj so si ga oni predstavljali kot mogočnega vladarja, ki bo vzpostavil svetno kraljevanje Izraela nad vsemi narodi. Vse to pa je dalje povezano z dejstvom, da med glavnimi nosilci protikrščanske ideologije čez celotno zgodovino najdemo presenetljivo veliko priimkov judovskega porekla, tudi dandanes (Soros, Zuckerberg, Page…).

+ + +

Straža v viharju (št. 8, l. II, 1936)

Nekateri bi hoteli na čuden način zaviti Straži vrat. Takole modrujejo: Straža vodi borbo proti komunizmu, ne vidi pa kapitalizma. To je zgrešeno, — menijo, — saj je vendar kapitalizem dejanski sovražnik itd. Taka premetena zavijanja, zgrajena na finem sofizmu, bi utegnila koga, ki n. pr. ni temeljito prebiral vseh 27 dosedaj izšlih številk Straže, zavesti. To je namreč pravi namen iniciatorjev te najnovejše protistražarske strategije, ki se često javlja v obliki »dobrohotne« kritike. Zato ne bo odveč, če si — brez sklicevanja na jasno stališče Straže do kapitalizma — čisto preprosto predočimo sodobni položaj na svetovnem bojišču in skušamo ugotoviti odnose med »kapitalizmom« (ta izraz namreč ne označuje več dovolj točno tega, kar naj bi predstavljal) in komunizmom ter zadržanje oziroma aktivnost katoličanov, kakor naj se javlja v sodobnem svetu z ozirom na prave odnose med »kapitalizmom« in komunizmom, kakršni danes so (ne kakršni »so« v smislu marksističnih krilatic).

Kapitalizma v prvotnem pomenu in v prvotnih liberalno-gospodarskih oblikah ni več. Ostal pa je kapitalistični duh. Toda ta kapitalistični duh, ki je vcepljen množicam, danes ne more doseči praktične realizacije, ker je ves zapadni in kolonialni kapital v širšem smislu že davno zaseden in železno zaključen v internacionalnem, brezosebnem akcijskem sistemu, ki ga brezpogojno obvladuje še trdnejše organizirana in zavarovana maloštevilna druščina veleakcionarjev in še ožja oligarhija finančnih »kraljev«. Taka je struktura modernega velekapitalizma, ki vlada gospodarsko in socialno življenje evropskega zapada, Amerike in kolonialnih dežel. To je rumeni kapital.

Na prostranih, 1/6 kontinenta obsegajočih predelih SSSR pa vlada takozvani 100% nasprotnik »kapitalizma« — komunizem, ki predstavlja »doma« pravno sankcionirano obliko najdosledneje izvedene koncentracije kapitala v najširšem smislu, v rokah tako imenovane »države«, t. j. praktično v popolni oblasti in lasti maloštevilnih, na prstih ene roke preštetih — nosilcev boljševiške diktature. Izven SSSR se predstavlja po svojih vidnih in nevidnih advokatih kot »antikapitalistični zemeljski raj«. To je rdeči kapital, ki vlada oziroma skuša vladati v dveh svetovih na dva različna načina; v SSSR direktno po državno-kapitalističnem gospodarskem sistemu, ki je vrgel vse ljudi v mezdno razmerje do »države« in prav zato lahko dekretira okrutne oblike: prisilnega dela, kazenskih taborišč, stahanovstva itd. in po državno absolutističnem političnem sistemu sovjetske oligarhije; izven SSSR pa indirektno po svojih ambasadorjih in z njihovimi bianco-čeki (n. pr. Uruguai) pod vodstvom g. Litwinovega ter po fino stkani mreži kominterne.

Kakor je dvojen način gospodovanja rdečega kapitala, tako so dvojni odnosi med rumeno in rdečo interesno sfero. Po eni, vsem smrtnikom vidni strani, se proglaša rdeče omrežje za antipoda rumenega kapitala. Po drugem, manj vidnem kanalu pa priteče iz bančnih tressorov rumenega zapada (n. pr. te dni iz Francije in Anglije, dednih dežel framasonerije) v rdeče morje zlato, kadarkoli ga tam potrebujejo, da postavijo kako »grandiozno čudo moderne industrijske in vojne tehnike«. Diplomacija rumenega zapada je s presenetljivo vnemo pritegnila »upirajočega se« rdečega tovariša v »buržujsko Zvezo Narodov«. Bolj kot kdajkoli poprej se je v zadnji dobi razkrila zloba in morala vladajočega sveta. Ta edinstvena perfidnost je produkt zakona med framazonerijo, elitno predstavnico rumenega velekapitala, in kominterno, oligarhično centralo rdečega kapitala in njegove svetovne mreže. Ljudski svet še danes skoraj noče verjeti v resničnost te, njemu nepojmljive aliance. Težko je namreč s preprosto ljudsko pametjo spraviti v sklad spojitev »vode in ognja«. Ljudstva izven SSSR so vkljub svojim najrazličnejšim odnosom do marksizma na splošno v njem vendarle zrle velikega gromovnika proti »kapitalizmu«, ker pravi obraz »rdečega revolucionarja« ni bil nikdar obrnjen na evropsko stran. Šele v zadnji dobi razumevajo narodi, da pomenja boljševizem največjo prevaro, kar jih pozna zgodovina.

Tako so n. pr. socialisti in komunisti, ko je pred par tedni bil v francoskem parlamentu vložen predlog za razpust tajnih framazonskih lož, oprt na dokaze iz afere Stavisky, soglasno glasovali proti predlogu!

Najpopolnejši izraz te prevare pa je rumeno-rdeča alianca za uničenje krščanske kulture in morale potom izgladovanja in usužnjenja narodov v vezi rumeno-akcijskega in sovjetsko-oligarhičnega tiranizma.

Vkljub vidnemu in občutnemu dejstvu rumeno-rdeče zveze je vendarle treba poiskati in pokazati pravi razlog, ki je bil za nastanek zveze odločilen, vedeti moramo zakaj je prišlo do skupne fronte svetovnega satanizma. Kar je ločil zunanji videz, spretno sprožena in umetno vzdrževana psihologija mas, to je spajal in združil isti židovski duh, ki je nesporni stvaritelj obeh obrazov istega židovskega nestvora! Zveza framazonerije in kominterne je v zgodovini prvi resni poizkus uresničenja edine židovske religije: doseči na vsak način, z vsakim sredstvom absolutno gospostvo judaizma nad vsemi narodi in predeli sveta. Da pa se ta cilj doseže, je potrebno, da ugrabi židovstvo:

1. oblast nad vsem svetovnim kapitalom (v najširšem pomenu);

2. politično vlado.

Kar se prve zahteve tiče, jo je židovstvo z malimi izjemami doseglo. Ves kapital SSSR je v židovski oblasti. Pretežni del kapitala v rumenem svetu je v židovskih rokah. Kaj je s politično oblastjo? V SSSR je absolutno židovska. V rumenem svetu pred leti ni mnogo manjkalo do tega… Danes je položaj že precej drugačen. Zapadni narodi razumevajo…

Taka je prava slika modernega sveta. Židovski satanizem, ki je ubil Kristusa Odrešenika, se je vrasel v vsa narodna telesa sveta. Vse narode je »pojudil«, vsa ljudstva je razlastil, vso kulturo je zastrupil, vse etične in moralne norme je razkrojil. Svojo svetovno misijo je začel kot krošnjar, jo nadaljeval kot trgovec, jo dosegal kot kapitalist, bankir, veleakcionar, lastnik časopisnih koncernov, kot monopolni faktor kinoindustrije, kot vladar knjigotrštva itd. — dosegel pa jo je kot rdeči revolucionar! Židovstvo se je v stoletni svetovni praksi prepričalo, da je rdeči sistem 100 odstotnega družabnega absolutizma in oligarhičnega »državnega kapitalizma« tista popolna oblika realiziranega židovskega gospostva nad vsemi narodi sveta, ki pomeni uresničenje židovske tisočletne želje… Rumeni sistem pod vodstvom framazonerije pa je tista zadnja predstopnja, ko naj se prekoplje ves svet, da se bo vanj jutri razlilo rdeče morje.

To je pravi smisel rumeno-rdeče aliance. Hvala Bogu, da narodi odpirajo oči! Kdor je spoznal ta svetovni načrt modernega satanizma, ta ve, kaj mu je storiti, proti komu se boriti z vsemi sposobnostmi, ki so mu dane, z vsemi močmi, ki jih ima, z vso življenjsko silo, ki je v njem! Dilema sveta je namreč ta: satanizem — krščanstvo!

Knjiga o liturgizmu (Revija katoliške akcije,1940, številka 4: Filip Žakelj)

• P. Max Kassiepe OMI: Irrwege und Umwege im Frömmigkeitsleben der Gegenwart. Verlag Butzon & Bercker Kevelaer, 1939, str. 100.

Delo za liturgično obnovo se zadnjih deset let pri nas kar lepo razvija. V slovenskem jeziku imamo doslej že nekaj prav lepih knjig o tem vprašanju. Omenim npr. Turnškovo knjigo Leto božjih skrivnosti in Oražmovo knjigo Naša župnija. »Božji vrelci« budé in poglabljajo smisel za liturgično življenje s sveto Cerkvijo. Že več let imamo v rokah slovenski prevod Rimskega obrednika. Tudi več liturgičnih molitvenikov imamo že na razpolago. Z veseljem pričakujemo prevod Rimskega misala v slovenščino (op.p. Ta je izšel leta 1944, nato pa še leta 1961). Ljudsko petje se zadnja leta znova razlega po naših cerkvah. Mnogo pobude za zdrav liturgični razvoj nam je podal novi Zakonik ljubljanske škofije. Podrobnih navodil in misli še pričakujemo od pastoralne instrukcije, ki bo izšla kot važen dodatek Zakoniku. Naše stremljenje za liturgično obnovo vsega vernega ljudstva je gotovo na najboljši poti. Zato je prav, da ob tej priliki opozorimo, katerih stvari se moramo pri delu za liturgično obnovo posebno varovati, da ne bi zašli na kako napačno pot. Prav o taki zgrešeni poti pa govori Kassiepejevo delce o stranpoteh in zgrešenih potih v sodobnem religioznem življenju. Ozira se predvsem na Nemčijo in bivšo Avstrijo. Ker je pred leti tudi k nam zašla od tod kaka napačna misel, naj glavne stvari iz te knjižice omenim.

Napačno pojmovanje liturgičnega gibanja

Gre v prvi vrsti za napačno umevano liturgično gibanje in za stvari, ki so s tem gibanjem v tesni zvezi. Pisatelj, ki je sam zelo navdušen za temeljito liturgično obnovo in je mnogo liturgičnih tednov v toku let sam vodil, imenuje to zgrešeno stremljenje liturgizem.

Liturgizem je zagrešil to napako: ustvaril si je svoje liturgične predpise. Na rubrike, ki jih je predpisala oz. zapovedala Cerkev, se kaj malo ozira. Ni mu znano, kaj se pravi sentire cum Ecclesia. Premalo pazi na predpise glede liturgične obleke. Posebno pri glavnih delih sv. maše ti liturgisti ne pazijo na stroge predpise sv. Cerkve. Pripadniki tega gibanja se branijo, da bi ob istem času več mašnikov opravljalo sveto daritev v isti cerkvi. Drugi spet nočejo maševati, če ni zraven »občestva«. Navdušujejo se za koncelebracijo. Ko so ob neki priliki te vrste duhovniki prosili Pija XI., da bi smeli biti med njegovo mašo pri sv. obhajilu, jih je Pij XI. zavrnil, naj sami mašujejo. Prejšnji dan so bili prav ti duhovniki pri papeževi avdienci precej neduhovniško oblečeni.

Nekateri so zašli tako daleč, da ne dovoljujejo pred obhajanjem moliti: Spovem se. Tudi odveze pred sv. obhajilom ne molijo. V neki veliki bolnišnici n.pr. pred obhajilom nikoli ne molijo: Glej Jagnje božje…, temveč: Glej tvoj prijatelj, kralj prihaja k tebi. Beseda greh pri molitvi Jagnje božje bi namreč bolnike vznemirjala. S prižnice kar v popolni liturgični mašniški obleki pridigujejo. Vrše brez dovoljenja liturgijo velike sobote namesto zjutraj, ponoči od sobote na nedeljo.

Čudne zablode liturgistov

Pisatelj na več mestih omenja, kako ti liturgisti nastopajo proti molitvi sv. rožnega venca. Težko prenašajo, da ga je treba moliti meseca oktobra, če ni druge prilike celo med sv. mašo, ker je tako naročil Leon XIII. Drugače pa Bog varuj zmoliti le eno desetko v cerkvi. Saj še celo zdravomarijo po molitvi očenaša kaj radi opuščajo. Sploh je videti, da za Marijo niso preveč navdušeni, ker so pač tako zelo »kristocentrični«.

Za molitve po sv. Maši niso navdušeni, brevir molijo nekateri le v nemškem jeziku.

Glede cerkvenih stavb in okrasitve cerkvene notranjščine imajo čudne puritanske nazore. Graja jih v tem pogledu tudi kardinal Faulhaber.

Pretirano zahtevajo izključno uporabo misala. Pisatelj zahteva, naj bi ne silili vernikov, da bi vedno morali vsi opravljati skupno molitve med sv. mašo. Saj se še drugače da odpomoči zahtevi po občestvenosti. Zadosti je n.pr. že to, da so vsi istega duha in misli med sv. daritvijo.

Omenja tudi, da Pij X. najbrž nikoli ni izrekel besed, da je treba sv. mašo moliti, temveč je mislil le na petje mašnih pesmi med sv. mašo, ne pa drugih pesmi, ki s sveto daritvijo nimajo nikake zveze.

Ti liturgisti odklanjajo tudi neliturgične molitve, ki pa jih je Cerkev obdarovala z odpustki ter jih priporočala v papeških okrožnicah. Take pobožnosti so n.pr. sv. rožni venec, križev pot, češčenje presvetega Rešnjega Telesa, češčenje presv. Srca Jezusovega, ki ga je Pij XI. v dveh okrožnicah priporočal, češčenje Matere božje in svetnikov, šmarnice itd.

Res je, da Cerkev želi, naj bi verniki, kolikor je le mogoče, med sv. mašo pristopali k daritvenemu obedu, vendar pa n.pr. v Kodeksu c. 864. dovoljuje iz vsakega upravičenega razloga sv. obhajilo pred, po in izven sv. Maše. Saj so zakramenti zaradi ljudi. Liturgizem pa zahteva sv. obhajilo le med sv. daritvijo. Na ta račun so na nekem verskem tednu morali možje, ki jih je bilo okrog 800, več kot poldrugo uro čakati na sv. Obhajilo, ker je njihov župnik zahteval, da morajo vsi med njegovo sv. Mašo iz njegovih rok prejeti sv. Obhajilo.

Ustanovitelji in veliki reformatorji redov se niso zadovoljevali le s kako objektivno pobožnostjo, ampak so zahtevali obenem tudi subjektivno udejstvovanje, osebno prizadevanje, izpraševanje vesti, pogosto sv. spoved, premišljevanje itd.

Odklanjajo subjektivno pobožnost

Ti liturgisti govore le o neki objektivni pobožnosti, odločno pa odklanjajo subjektivno pobožnost in temeljito osebno stremljenje za svetostjo. Pisatelj jih dobro zavrača, da so bili še vsi svetniki kanonizirani ne zaradi objektivne, temveč subjektivne pobožnosti. Še noben svetnik pa doslej tako pristransko ni poudarjal le objektivne pobožnosti kot liturgisti.

Ustanovitelji in veliki reformatorji redov se niso zadovoljevali le s kako objektivno pobožnostjo, ampak so zahtevali obenem tudi subjektivno udejstvovanje, osebno prizadevanje, izpraševanje vesti, pogosto sv. spoved, premišljevanje itd.

Tudi ni preveč posrečena misel, ki zveličanju duš tudi malo pripomore, da nekateri vedno ločijo objektivno in subjektivno, ascetično in liturgično, individualno (osebno) in občestveno pobožnost. Vse te pobožnosti se morajo med seboj dopolnjevati, ekskluzivnost prav tu ni dobra.

Pisatelj tudi naglaša, da je skoraj nemogoče uporabljati le liturgijo za religiozno vzgojno sredstvo vsega ljudstva. Le v samostanih, kjer žive vedno v duhovnem ozračju, more liturgija človeka popolnoma preoblikovati, pa še tu laične brate drugače vzgajajo. Današnji redovniki pa imajo itak ukazane duhovne vaje in premišljevanje. Opozarja, da je posebno pri mladini treba paziti, da ne bo vzgoja ekskluzivno liturgična in proti drugim formam religioznega življenja. Pij XI. je po kardinalu Gasparriju 28. decembra 1928 opozarjal katoliško nemško akademsko zvezo na duhovne vaje in življenje z liturgijo, svaril pa je pred pretiravanjem glede liturgičnega gibanja. Pisatelj navaja lepo molitev znanega cistercianskega opata Chautarda, ki je vršil vse svoje verske vaje v zvezi z liturgijo, naj ga Bog obvaruje zmotne liturgične smeri.

Razpravica o razmerju med starimi in mladimi nas toliko ne zanima, ker so v tem pogledu povsod podobni problemi. Omenjamo le, da so mlajši pri starejših naleteli na hud odpor zaradi prevelike zaletelosti. Predvsem pa se mlajši od starejših odlikujejo po strašni nejasnosti v svojih govorih.

Zmote o spovedi

Liturgizem se nič kaj posebno ne zavzema za pogosto spoved iz pobožnosti. Pisatelj navaja točne predpise iz kodeksa glede pogoste spovedi redovnikov in redovnic ter bogoslovcev. V Nemčiji so se pred leti vnele v liturgičnih revijah pravde za in proti pogosti sveti spovedi. Pri nas je to vprašanje, da mimogrede omenim, resno, temeljito in pravilno reševal dr. Ciril Potočnik v »Bogoslovnem vestniku« in zlasti glede pogoste spovedi otrok v »Vzajemnosti«.

V Nemčiji sami pa so javne razprave za in proti pogosti sveti spovedi med mlajše, za liturgijo navdušene klerike, in sploh v katoliške akademske vrste zanesle precejšnjo zmedo. Kar so pisatelji razprav le skušali znanstveno formulirati, so mnogi kar sprejeli kot utemeljen teološki nauk.

Prav tu so se dogodile velike napake, ker je prav to razpravljanje o pogosti spovedi v širših plasteh napravilo mnogo škode. Ljudje so začeli pogosto spoved zanemarjati. Dobe se ljudje, ki niso bili le nekaj mesecev, temveč kar po več let pri sv. spovedi in vendar hodijo kar naprej k sv. obhajilu. To niso le starejši ljudje, ampak mladina, ki je še sredi vročih bojev, ki potrebuje pogostega očiščenja in opore pri svojih borbah.

Zgodilo se je, da so v nekem mestu v srednji Nemčiji duhovniki odganjali može od spovednice, češ kakšen nesmisel je hoditi vsake štiri tedne k sv. spovedi. Slišati je bilo celo pri duhovnih vajah govorjenje proti spovedi iz pobožnosti. Pri nekem tečaju je prav iz teh razlogov od trideset udeleženk le ena šla k sv. spovedi. Pri nekem tečaju za izobražene može je voditelj dejal: »Smatram, da ste vsi v posvečujoči milosti in iz te misli o božjem otroštvu pri svojih predavanjih izhajamo. Posledica je bila, da mnogi od udeležencev niso šli ne k sv. spovedi ne k sv. obhajilu. Kakšna je bila pot domov po takih psevdoeksercicijah, si lahko mislimo. Spet drugod pri duhovnih vajah udeleženci besede greh niti čuli niso. Kaj šele, da bi jim kdo omenil smrt, sodbo, pekel! Kako bi potem prišla v poštev pogosta spoved iz pobožnosti!

Čeprav jo taki pretirani liturgisti odklanjajo, vendar pisatelj naglaša važnost pogoste sv. spovedi za zgledno življenje po veri iz tehle razlogov. Pri spovedi iz pobožnosti spovedanec prejema več posvečujoče milosti, ker se mu z vsako sv. spovedjo pomnoži. Poleg posvečujoče milosti dobiva tudi mnogo dejanskih milosti. Spovedanec vedno globlje spoznava samega sebe in svoje slabosti. Spovedanec postaja vedno bolj pazljiv, previden in čuječ. Bolj pogosta sv. spoved je močna obramba proti mlačnosti v duhovnem življenju. Vest postaja vedno bolj nežna. Pogosta spoved nam prinaša dušno zadovoljnost in mir. Pisatelj navaja pretresljiv zgled duhovnika, ki je bil prej, dokler je hodil tedensko k sv. spovedi, pobožen in zgleden. Ko pa je mislil, da zadošča, če pri sv. maši moli le konfiteor, je šlo vse navzkriž. Po svojem odpadu je priznal, da zadnjih šest let, preden je postal apostat, sploh ni bil pri sv. spovedi.

Še druge čudne zmote

Liturgizem tudi vprašanje zakramenta sv. zakona obravnava preveč enostransko. Naglaša le zakramentalni pomen sv. zakona, kar je seveda popolnoma v redu, slika s Pavlovimi izrazi ideal zakonske zveze, zelo pa se odmika realnemu življenju in premalo poudarja nravstveno vprašanje in moralne dolžnosti staršev glede rodnje in vzgoje otrok. Zato je v teh krogih mnogo zablod. Oboje je potrebno: visok pojem o zakramentu sv. zakona in temeljito poznanje nravstvenih zahtev. S kakimi idiličnimi in liričnimi izlivi se težko vprašanje ne da rešiti.

Liturgizem se tudi vse preveč sklicuje na pra-cerkev in pra-krščanstvo. Pisatelj omenja, da so se na prvotno krščanstvo kaj radi sklicevali protestanti, janzenisti, starokatoliki, pripadniki češke narodne cerkve in se sedaj sklicujejo zastopniki od Rima proste nemške katoliške narodne cerkve.

Cerkev tudi ni okamenelo, okostenelo mistično telo Kristusovo, temveč je živ organizem, živo drevo, ki vedno poganja nove cvetove in prinaša, rodi nove sadove. Ne samo Avguštin in Gregor Veliki, ampak tudi Tomaž, Bonaventura, pozna sholastika in novejša teologija ima za vero mnogo zaslug. Tudi v drugih cerkvenih znanostih opažamo v zgodovini sv. Cerkve močan razvoj: v moralki, pastoralki, homiletiki, katehetiki, ascetiki, mistiki, cerkveni umetnosti.

Prav isti razvoj imamo tudi v liturgiji. Pracerkev ni imela n. pr. praznika presv. Rešnjega Telesa, praznikov Srca Jezusovega in Kristusa Kralja. Prav tako ni prva Cerkev imela praznika Brezmadežne, številnih godov svetnikov itd.

Zato je treba stavek: »Nazaj k pracerkvi« trezno in kritično premisliti. Prav ti, ki tako govore, malo poznajo liturgijo. Trdijo, da je prvotna Cerkev poznala le liturgično molitev, ko pa viri drugače govore. Molitev brevirja je bila v svojih početkih le zasebnega značaja. Šele v 4. stoletju je dobila liturgični značaj. Tudi občestvene sv. maše, kakor jo danes pojmujemo, v prvotni cerkvi ni bilo. Oltar so v Rimu postavljali v sredino cerkve v prvi vrsti zato, ker je bila stara navada, da so med molitvijo in daritvijo gledali proti vzhodu. Niso postavljali oltarjev v sredino cerkve v prvi vrsti zato, da bi bila zveza med ljudstvom, duhovnikom in oltarjem tesnejša. Vzhodna cerkev tudi prej, preden je začela pred oltar postavljati ikone, te zveze ni poznala, čeprav se v vzhodnih liturgijah ljudstvo bolj aktivno udeležuje liturgije kot pri nas.

Velikokrat ti liturgisti preveč naglašajo objektivno pobožnost, pretiravajo le opus operatum, kakor se dogmatika izraža, in premalo poudarjajo opus operantis, prizadevanje prejemnika zakramentov ali udeleženca pri sv. daritvi in drugih liturgičnih pobožnostih. Resnica pa je, da je prvotna Cerkev zahtevala mnogo več osebne prizadevnosti, kakor se marsikje danes zahteva. Pomislimo na težko pokoro pri sv. spovedi, na hude cerkvene kazni, na mnoge poste itd. Berimo pridige Leona Velikega za kvatrne tedne!

Nekak semikvietizem

Liturgizem se zadovoljuje z nekim semikvietizmom, skuša vse versko življenje poenostaviti, premalo računa na resnico, da so nam zaradi izvirnega greha ostala v duši slaba nagnjenja, da so v nas strasti, ki jih je treba neprestano zatirati. Res je, da smo člani skrivnostnega telesa Kristusovega, toda liturgizem premalo naglaša, da si je treba neprestano prizadevati, da ostanemo živi udje tega telesa, žive mladike na vinski trti, ki je Kristus. Govori o neki celotni rasti v Kristusa, je pa proti temu, da bi se vadili v posameznih krepostih in opravljali n.pr. posebno izpraševanje vesti. Kako nesmiselne so potem zahteve sv. očeta Pija X. o verskih vajah, ki jih priporoča v Exhortatio ad clerum in so povzete v kodeksu! Kako smešno je v očeh takih liturgistov Unio apostolica za duhovnike, ki zahteva močno in vztrajno osebno prizadevanje za svetost!

Če nekateri ne marajo krščanstva, jih pusti, saj imajo svobodno voljo, pa naj se odločijo, kakor sami hočejo. Nikar jim ne pridiguj in vzbujaj vesti.

Zadovoljuje se z malenkostim prizadevanjem posameznikov, čemur pravimo religiozni minimalizem. Odmikajo se apostolskemu delu zlasti sedaj, ko bi morali v preganjanju biti najbolj junaški. Vdajajo se pesimizmu, da pač tako mora biti. Če nekateri ne marajo krščanstva, jih pusti, saj imajo svobodno voljo, pa naj se odločijo, kakor sami hočejo. Nikar jim ne pridiguj in vzbujaj vesti. Zadovoljujejo se s svojim izbranim liturgičnim krogom vernih. Niso navdušeni ne za ljudske misijone ne za vnanje misijone ne za Katoliško akcijo. V njihove vrste sili neki laksizem, ki se n.pr. pojavlja v tem, da mladina hodi ob delavnikih k obhajilu, v nedeljo pa hodi na izlete v gozdove. Priliko za sv. mašo imajo, ker cerkev ni tako daleč, toda njihov voditelj jim je rekel, da v takih primerih niso dolžni. V vseh stvareh je mnogo nejasnosti, mešanice in zmedenosti.

Za svoje trditve navaja pisatelj mnogo avtorjev. Knjižica je pisana trezno in premišljeno. Opozoril sem le na glavne stvari. Ker se za liturgično obnovo zanimajo in se morajo zanimati duhovniki in laiki, ker je tudi za uspešen razvoj KA pri nas globlje, notranje življenje s cerkveno liturgijo zdravo in potrebno, je prav, da se varujemo podobnih napak, kar bo zdravemu liturgičnemu gibanju pri nas le koristilo. Kdor se za te stvari zanima še bolj podrobno, bo knjižico rad vzel v roke.

(Savelj Ludovik C. M.; Čas revija Leonove družbe 1931/1932)

Danes praznujemo tako zvani materinski dan. V trenutku, ko proslavljamo Marijo Devico, mater Kristusovo in mater vseh kristjanov, se v hvaležnosti spominjamo tudi svoje lastne rodne matere, kakor tudi mater vsega katoliškega sveta. Občudujoč njih tihe žrtve, slavimo čast in dostojanstvo materinstva kot takega.

Materinske proslave so v naši dobi potrebnejše kakor kdajkoli poprej. Genij podlosti — satan – ki že od nekdaj cinično blati vse, kar je božjega in svetega, se je namreč zadnje čase vrgel celo na materinstvo. Kakor vsem drugim božjim ustanovam hoče tudi materinstvu odvzeti oni višji sijaj in značaj svetosti, ki ga ima po božjem in človeškem pravu. Zaveda se, da z razkristjanjenjem celice krščanskega življenja – družine, dejansko razkristjani človeško družbo. V dosego tega namena slika materinstvo kot golo počutnost in naslado, kot egoizem in sebičnost. Nobene prilike ne smemo zato zamuditi, da dvignemo čast in dostojanstvo materinstva. Temu smotru naj bodo posvečene tudi sledeče besede o duhovnem in telesnem materinstvu in o dostojanstvu obeh.

Duhovno materinstvo.

V bistvu vsakega zdravega in normalno čutečega ženskega srca je težnja po materinstvu: telesnem ali duhovnem materinstvu. Seveda je treba vzeti duhovno materinstvo na kolikor mogoče široki osnovi. Tudi usmiljenka, tudi neporočena učiteljica more postati v najidealnejšem smislu duhovna mati, kakor se tudi zgodi, da prava rodna mati nima niti trohice materinskega duha. Materinstvo namreč ni vezano na roditeljstvo. Roditeljica je zgolj naraven, mati obenem moralen pojem. Da nam bo to še jasneje, se poglobimo v bistvo materinstva.

Kaj je materinstvo?

a) Materinstvo je zlasti zmožnost ženskega srca, da misli in se z ljubeznivo skrbjo zanima za tisoč malenkosti in podrobnosti, ki tvorijo naše dnevne življenjske potrebščine. Miselnost matere gre pri tem delu kakor solnčni žarki na vse strani. Nič umsko ne razstavlja, nič ne sklepa, takoj vse pregleda in premisli. To raznosmerno miselnost podpira z energijo volje in s priročnostjo, ki je prišla že v pregovor.

Svojo dopolnitev in usovršitev pa dobé vse te dušne in srčne zmožnosti šele v ljubezni. Naj ima kakšna oseba še tako odlične zmožnosti in znanje v gospodinjskih poklicih, naj ima še tako veliko priročnost za strežbo bolnikov in nego otrok, vse te zmožnosti, vse to znanje še ne tvori bistva duhovnega materinstva, marveč le ljubezen in žrtvovanje same sebe. Žensko srce, ki se v tej ljubezni ne udejstvuje, ostane mrtvo in vse drugo poklicno delo je zgolj smrtni ples. Ta ljubezen pa mora biti ne mimoidoče trenutno razpoloženje, ampak trajna lastnost, čednost. Prava duhovna mati mora svoje ljubezensko stremljenje izgraditi v pravi gotični slog. V skrajni doslednosti in jasnovidnosti mora vsa svoja tudi najbolj vsakdanja dela in vso svojo bit podrediti velikemu cilju ljubezni.

To pa brez žrtev ni možno. Dà, materinstvo je v resnici in v svojem bistvu žrtev, žrtvovanje samega sebe za druge, žrtvovanje do popolne samoodpovedi. V bistvu materinstva je, da mati sama sebe drugim dá…, da pozabi na sebe, da živi le v drugih. (Goethe, Hermann und Dorothea.) Mati, ki se ne žrtvuje, ne zasluži v polni meri tega častnega naslova. Ne more se tudi voljno podvreči vsem neštetim ponižanjem in uslugam, ki jih zahteva strežba njej v varstvo izročenih.

Samoljubna oseba torej zapravo ne more biti prava mati, tudi ne mati v zgolj duhovnem pomenu. Egoizem, sebičnost ji zakrkne srce, da vidi le sebe, čuti le svoje potrebe, misli le na svojo udobnost. Samoljubje ne vpliva le kvarno na duhovno materinstvo, ampak ga v mnogih srcih naravnost zatre. In če se kje v naši dobi krči število telesnih ali duhovnih mater, je temu pojavu ne malo vzrok mrzli duh egoizma, ki prevzema žal že tudi mnoga ženska srca.

Hvala Bogu, med našim zlasti preprostim ljudstvom je še mnogo pravega, resničnega materinskega duha. Odtod toliko mater, ki jih zaradi njih preprostosti niti ne opazimo, ki pa bi, če bi poznali njih žrtve, zrasle v naših očeh v prave herojinje, junakinje. V večnosti bo Bog odkril pred našimi očmi ves ogromen material zaslug te ali one matere, ki se morda ni nihče zmenil za njo, katere tiha požrtvovalnost pa odtehta največja junaštva velikih mož svetovne povestnice. To so matere, ki jih mojstrsko opisuje pisatelj Cankar, ko vzklika: »O, mati, zdaj vem: tvoje telo smo uživali in tvojo kri smo pili! Zato si šla tako zgodaj od nas. Na naslov takih dobrih, požrtvovalnih mater je pesnik Danilo Gorinšek zapel ono ljubko, genljivo pesmico:

Kaj boš ti tičica,

tička vesela!

Slajše kot mamica

tička ni pela.

Skrijte se zvezdice

zlate brez broja!

Lepše oči ima

mamica moja.

Kaj bi le zemski krog,

vsak ga premeril

Nihče pa mamici

srca ne zmeri.

Pravim, da je v našem ljudstvu še mnogo materinskega duha. Odtod tudi toliko blagih src, ki se v cvetu svoje mladosti za vse življenje posvete onemu poklicu, ki zahteva največ materinskega duha, to je strežbi bolnikov ali vzgoji otrok v raznih kongregacijah in redovih. Morda še ni znano, da je bilo v stari avstro-ogrski državi nad polovico vseh usmiljenk Slovenk. In Slovenija še sedaj zalaga celo Jugoslavijo s sličnimi poklici.

b) Materinstvo pomeni nadalje zmožnost ženske duše vživeti se v dušo človeka, ki ji je izročen v varstvo. V tem oziru bi lahko govorili o neki intuitivni zmožnosti ženske duše. Pravijo, da mati svojega otroka nikdar nima za brezupno izgubljenega, naj se ta še tako pokvari. Razjarjeni oče svojega razuzdanega otroka kaj kmalu pred vrata postavi in zavrže, mati pa še vedno upa in upa do zadnjega zdihljaja, da se bo otrok spametoval, poboljšal in vrnil v naročje svojega očeta kakor izgubljeni sin v evangeliju. V njenem srcu in na oknu njene izbe še vedno gori lučica, ki naj vračajočemu se sveti v temni noči. To nikakor ni slepa ljubezen ali neutemeljen optimizem, marveč jasnovidna materina ljubezen, ki prodre v najgloblje globine otrokove duše in odkrije tam na dnu srca še košček svete zemlje, da se usidra na njem.

c) Še en svetel žarek materinstva moram omeniti, namreč neizčrpno zmožnost za odpuščanje. Mož, ki je po naravi bolj trd, smatra morda to lastnost za slabost. Pa ni vedno tako, ampak je prednost, v kateri ima mati svoje najmočnejše orožje. Materina prizanesljivost in odpustljivost trosi goreče oglje na glavo padlega in kar se ne posreči strogosti in ostrosti moža, se posreči njej, da s svojim odpuščanjem razoroži in premaga tudi najzakrknjenejše srce. Tako se zgodi, da veruje mož in otrok, da je pravemu materinstvu možno vse! Bolj ko vsa druga pedagoška in znanstvena modrost udarja materinstvo na one srčne strune, ki v duši otroka še dolgo odmevajo ter ga spominjajo na njegove dolžnosti.

To je torej duhovno materinstvo, ki ga je zmožno srce poročene in neporočene osebe, in ki ga je treba poplemenititi, očistiti sebične navlake in dvigniti do najvišje dosegljive popolnosti. To duhovno materinstvo bo prekvasilo in prenovilo po moderni hiperkulturi razrvano (neuravnovešeno) družinsko in socialno življenje.

Fizično materinstvo.

Če je pa duhovno materinstvo plemenito dostojanstvo, je telesno materinstvo hkrati dostojanstvo in skrivnost. Razume se, da ima vse te privilegije le v luči krščanstva .

V luči krščanstva je namreč materinstvo posnemanje Boga, je v ustvarjenem redu živa reprodukcija tega, kar se je zgodilo od vekomaj v Bogu Očetu, v katerem je spoznanje samega sebe, svoje neskončne popolnosti rojstvo večnega Sina, ki nosi Očetovo bit in naravo. Nekaj sličnega se zgodi tudi v materinstvu. Slabotno bitje kot je mati postane dejansko in aktivno deležna božje rodovitnosti.

V psalmih stoji zapisano: “Signatum est super nos lumen vultus Tui, Domine. – Luč božjega obličja je vtisnjena v nas.” (4.Ps.7.) Ta luč je duh božji, ki biva v nas. V prvi vrsti gori ta luč v našem obličju, ki izraža duhovnost. Pa ne samo tu. To božje znamenje je vtisnjeno tudi v intimnost materinega naročja, ki postane na ta način prava božja delavnica. Kakor je tam gori v Bogu naročje Očeta, v katerem se je rodil Sin, tako je tu doli naročje matere. Eno kot drugo je vir in ognjišče življenja.

Materinstvo je potemtakem podoba in odmev tega, kar imenujemo življenje Boga v njem samem. V tej luči nam bo umevno veselje, ki ga ima Bog nad to podobo svojega lastnega življenja. V tej luči nam bodo tudi umevne besede Gospodove:”Crescite et multiplicamini – Rastite in množite se!” Čim več je duhovnih bitij, čim več je ljudi, ki spoznavajo Boga, tem večja je slava božja – vsaj zunanja. Kakor je stvarstvo kot tako Bogu v čast že s tem, da biva, tako in še veliko bolj je Bogu v čast vsako ustvarjanje novih duhovnih bitij. In morebiti je Bog takrat, ko je rekel, da mati po porodu hitro pozabi na bolečine, ki jih je prestala, od veselja, da je človek rojen na svet (Jan. 16, 21.), morebiti pravim je Bog s temi besedami razkril skrivnost svojega lastnega srca, ker veselje matere je samo odsev njegovega lastnega veselja. Pa poglobimo se še bolj v skrivnost materinstva! Mati ni sama in edina početnica življenja svojega otroka, ampak skupno z očetom je tisto deblo, iz katerega izhaja življenje in sad. Pa tudi kot taka zmoreta dati otroku le telo, ne pa duše, kakor je izpovedala že makabejska mati, ko je govorila svojim otrokom: “Jaz vam nisem dala ne duha ne duše ne življenja, ampak stvarnik sveta vam ga je dal.” Bog sam je moral sodelovati in je v resnici sodeloval z očetom in materjo pri tem delu kot njih bistveno potrebni sočinitelj, da se ustvari otrok.

To dejstvo je skrivnost, pred katero človeški razum kar onemi. Ne vemo namreč, kaj bi bolj občudovali, ali neskončno ljudomilost Boga, ki se poniža in skloni do človeka ter postane njegov sodelavec, ali tajinstveno svetost in dostojanstvo, do katere je po tem božjem aktu dvignjeno materinstvo.

Mislite si mater preprostega rodu, nepoznano svetu, brez posebnega znanja in premoženja, mater, ki je slabotno in vrhu tega morebiti še z grehi omadeževano bitje; pa vendar, ko se ji zahoče, nekako primora Boga in njegovo neskončno modrost in vsemogočnost, da mora sodelovati z materjo pri ustvarjanju novega človeškega bitja, če hoče, da se razširi človeški rod. On, ki je neomejen zakonodavec in gospod nad vsem, se da vpreči v voz njene volje, in dejanje, h kateremu mati nagne Boga, to dejanje je najbolj in bistveno božje delo, je dejanje, ki so ga angeli in ljudje sami iz sebe absolutno nezmožni. To je dejanje Stvarnika, ki prikliče iz nič stvar večje vrednosti, kakor so vsi planeti in nebesni stvori, v primeri s katero ves materialni svet nima več vrednosti kakor mali prašek na zemlji. Ta stvar je duša – po svoji naravi sorodnica božja, ker je duhovno, Bogu podobno bitje.

Oni dan torej cenjene matere, ko ste mogle reči: Mati sem postala je dan velikega čuda. Ko bi bil Bog isti dan ustvaril na milijone planetov, lepših od naše zemlje, na tisoče osončij, krasnejših od našega, pa bi bilo vse to prava malenkost v primeri z ustvarjenjem duše, ki pa se je zgodilo po vas in radi vas. Brez vašega sodelovanja, brez vaše volje te duše namreč nikdar ne bi bilo. Bitje, ki ga oživlja ta duša, je v resnici vaš otrok ter vas kliče za svojo mater. Izvira namreč prav tako iz vas kakor iz Boga.

O mati, tvoje ime je skrivnost! Kako pravi že pesnik?

Kdor ni okusil nikoli sladkosti maternih dni,

kdor jokal nikoli ni v boli,

ki mati jo mnoga trpi, zakrito je temu življenje,

zakrita največja skrivnost,

zakrito najgloblje trpljenje,

zakrita najvišja sladkost. (Meško: Mati.)

Dr. Filip Žakelj o Lambertu Ehrlichu in njegovi čistosti

Že na svojo fantovsko čistost je na srednji šoli tako pazil, da so mu dali priimek sv. Stanislav Kostka, kakor je po njegovi smrti izpovedal dr. Janko Arnejc. Isti trdi, da se je zaradi mladega dijaka Lamberta Ehrlicha razbil dijaški kvartet, ker Lambert ni hotel, da bi prepevali nekatere nekoliko opolzke Koroške pesmi. Iz vsega njegovega obnašanja in govorjenja je vsak mogel sklepati, da je to svojo nedolžnost srca ohranil do svoje mučeniške smrti. Tako tiho je bilo v sostrški župnijski cerkvi, da bi lahko miško slišal, ko je v postu leta 1936 fantom pri duhovnih vajah z vsem notranjim prepričanjem poudarjal, kako bi morala popolna čistost biti fantu za vzor; saj je samo tak fant pravi vitez.