Avtor: Tim Zakošek

Naš sodelavec Matevž je slovenskim škofom namenil naslednje pismo:

Vaše ekscelence, slovenski škofje,

nisem škof, nisem duhovnik in nisem diakon. Imam pa očitno več znanja, kot vsi Vi in Vaši liturgisti.

V rimskem misalu na Veliki četrtek piše: “Po zelo starem izročilu Cerkve so danes PREPOVEDANE vse maše BREZ udeležbe ljudstva.”

Kako si torej drzne posvetna oblast prepovedati nekaj tako svetega in tako božjega, kot je sveta evharistija in vi pri tem niti malo ne povzdignete svojega očetovskega in pastirskega glasu, kot prvi varuhi zakramentov in Cerkve? Vam je mar za svojo čredo? Pastirsko palico nosite tudi zato, da ščitite čredo pred napadi zveri. Kako nas lahko tako brezbrižno prepustite volkovom? Mar ste sami volkovi v ovčjih oblačilih?

Vas nič ne čudi, da je vlada ravno v najbolj svetem in častitljivem delu cerkvenega leta uvedla popolno prepoved svetih maš. Verniki smo tako že tretjič ostali brez možnosti prejema milosti, ki prihajajo z obhajanjem praznika Našega Gospoda. Neštete milosti, ki jih prinaša udeležba in sodelovanje pri bogoslužju tridnevja, velike noči in velikonočne osmine so nam onemogočen. Gre za duhovno kastracijo vernikovi in si upam trdit, tudi naroda. Mar vi ne vidite v tem nobenih hudičevih sadov? Se zavedate, da boste pred Večnim Sodnikom odgovarjali za vsako izgubljeno dušo?

Hvala vam, ker si iz mnogih zgledov, svetih slovenskih škofov in duhovnikov, ki so se skozi zgodovino borili za blagor vernikov in za rešitev nesmrtnih duš, niste izbrali prav nobenega.

Felix Alleluia,

Matevž Hribernik

Ljubljana, 30. 3. 2021

Javno pismo slovenskim škofom ob prepovedi svetih maš za veliko noč 2021

Ob branju tega so se mi porodile še naslednje misli…

Dragi škofje, pomen Velike noči omejujete na druženje ob velikonočnem zajtrku, h kateremu nas bodo povabili celo cerkveni zvonov. Isti zvonovi, ki večer poprej pri Gloria oznanijo Kristusovo vstajenje in Ga med vstajenjsko procesijo slovesno spremljajo in milo prosijo, naj nas blagoslavlja in varuje. Zvonovi naj bi vabili katoliškega človeka k molitvi in zakramentom, ne pa k niti zakramentalnemu delu Velike noči. Velikonočna jedila so blagoslovljena, a blagoslov na daljavo ni isto.

Velika noč ni šunka niti pirhi, ampak Kristusovo vstajenje in njegova zmaga nad smrtjo in grehom.

To je relativizacija Velike noči na nekaj sentimentalnih dogodkov, ki so vsekakor pomembni, a drugorazredni. Velika noč ni šunka niti pirhi, ampak Kristusovo vstajenje in njegova zmaga nad smrtjo in grehom. Kateri je najlepši in najprimernejši način da proslavimo Zmago? Mastenje ob šunki in potici? Vsekakor ne! Temveč prisostvovanje pri daritvi svete maše, prisotni in z enim srcem združeni z angeli in svetniki, ne pa pred zaslonom. Kako naj prejemamo milosti, ki nam jih Bog deli med sveto mašo, predvsem v svetem tridnevju in velikonočni osmini, če nam vi, naši nadpastirji, nasledniki apostolov, preprečujete dostop do najvišje oblike čaščenja – daritve svete maše. Meditirajte odgovore velikega četrtka, ki nas spominjajo na Judeževo izdajo, kajti kljub njegovi vzvišeni službi je izdal svojega Učitelja. Ali ni to dejanje, že drugo leto zapored, podobno tistemu, ki ga je naredil Judas mercator pessimus? Da prodajate svojega Učitelja za 30 srebrnikov in vodite v pogubo trume duš? Zgledi prvih kristjanov, katerim tako radi pojete hvalo, nam kažejo drugače, ti so raje umrli, kot pa prodali svojega Učitelja in se uklonili grešnim zakonom posvetne oblasti.

Preljubi nadpastrji, namen Škofovske konference je jasen, da » v skladu z Zakonikom cerkvenega prava (kanoni 447–459), statutom in drugimi pravnimi normami izvršujejo pastoralno službo v dobro vernikov tega ozemlja«. Vaš raison d’être je jasen a ste ga radvoljno opustili, kakšen je potem še sploh pomen Škofovske konference?

Duhovno zdravje je pomembnejše od telesnega. Vaša dolžnost je voditi duše v nebesa! Bolje dobro umreti, kot slabo živeti. Zgled vaše vere in gorečnost za Boga in Cerkev bi morali biti vaši edino orožje. Ne čudite se upadu vernikov in duhovnih poklicev, če sami ne morete vzeti v roke ščit vere in braniti zaupano vam čredo!

Kljub vsemu za vas še vedno goreče molim in vas priporočam Brezmadežni Devici Mariji, Kraljici nebes in zemlje, svetemu Jožefu njenemu prečistemu ženinu ter vsem svetnikom. Naj vas branijo in podelijo vseh milosti potrebnih za opravljanje Vaše službe.

Objave v medijih:

Domovina.je: Javno pismo slovenskim škofom ob prepovedi svetih maš za veliko noč

Ob osmi obletnici prve javne tradicionalne maše v Sloveniji

God Lurške Matere Božje tistega 11. februarja 2013 je bil za Cerkev po svetu zgodovinsko pomemben, kajti na ta dan je, nam vsem ljubi sveti oče, Benedikt XVI. naznanil svoj odstop in s tem popolnoma pretresel vesoljno Cerkev. Kljub temu izjemnemu a izredno žalostnemu zgodovinskemu dogodku, se je slovenska tradicionalna skupnost z vsem srcem radovala in klicala s psalmistom »Eructavit cor meum verbum bonum: dico ego opera mea regi«, kajti prva javna tradicionalna maša po desetletjih, se bo ponovno darovala na glavnem oltarju cerkvice svetega Alojzija v Mariboru. Kako je do tega izrednega dogodka sploh prišlo je zelo dolga zgodba. Pobuda je prišla iz dijaških vrst. Sam, ki sem takrat obiskoval tretji letnik Škofijske gimnazije v Mariboru ter moj zelo dober prijatelj, ki je sedaj cistercijanski menih v avstrijski opatiji Svetega Križa, sva bila pobudnika te ideje, ki je kmalu padla na plodna tla. S pomočjo dveh uglednih profesorjev, dr. Iva Keržeta in dr. Aleša Mavra, je ideja, ki je še pred kratkim izgledala kot sanje, počasi začela dobivati obliko. Z idejo smo kmalu tudi navdušili profesorja glasbe, ki je bil pripravljen zagotoviti glasbeno spremljavo ter gregorijansko petje. Orgelski del je prevzela sošolka, gospodična Renata Verdinek, ki je zvesto spremljala vse svete maše v Mariboru, ter tudi jubilejno mašo na Lurdu leta 2018. Ko je bil ta večinski delež pokrit, nam je blagopokojni kanonik ter stolni dekan msgr. Jožef Goličnik radovoljno prepustil uporabo cerkvice svetega Alojzija. Nas je čakala še najtežja naloga – najti duhovnika. Tako sva se s Klemenom (sedaj br. Benjaminom), odpravila na diplomatsko misijo k prevzvišenemu škofu Jožefu Smeju. Izredno dolg pogovor, ki se je zavlekel nad uro, je bil za naju oba izredno duhovno bogat ter nade poln. Milostljivi gospod se je gorečih oči spominjal svoje mladosti kot ministrant, bogoslovnih let, svoje mašniške mladosti, ter goreče blagoslovil naša prizadevanja. Bil je celo pripravljen, da sam obhaja sveto daritev, a na koncu ni mogel. Tako je dr. Maver našel duhovnika, ki je bil pripravljen zagotoviti sveto liturgijo, takrat še patra Jerneja Kurinčiča OFM. Izbira bi vsekakor lahko bila boljša, ampak podarjenemu konju se ne gleda v zobe, pravi pregovor. Na sveto mašo smo se vsi dobro pripravili, tako pevski zbor, kakor tudi midva s Klemenom, ki sva ministrirala.

Na dan D smo lepo okinčali cerkev s cvetjem ter iz cerkvene zakladnice pripravili primeren plašč s podobo Brezmadežne Device Marije in obhajali peto sveto mašo (zbor je prepeval angelsko mašo ter slovenske ljudske pesmi) s kadilom. Vsi napori so se, v Božjo čast, izplačali in led je bil prebit. Tako smo čez tri mesece organizirali že drugo sveto mašo, tokrat v velikonočnem času, na čast svetemu Juriju. Tokrat se je za maševanje opogumil spoštovani profesor dr. Anton Ožinger, ki nas je leta 2019 zapustil. Ta eminentni zgodovinar in dolgoletni profesor je z veseljem zagotovil mašo tudi na god sv. Alojzija, katero je posnel TV Exodus, ter še zadnjo mašo v Mariboru, v začetku novembra za vse rajne, katere so se v sklopu glasbene vzgoje udeležili vsi prvo-letniki, pevsko spremljavo, predvsem proprij je zagotovila sedaj zelo znana skupina Il Divji. V sklopu posnete svete maše sva z dr. Keržetom pripravila tudi daljšo oddajo na TV Exodus, ki je bila predvajana v dveh delih. Kmalu se je gibanje povečalo, ter so se mu pridružili člani iz primorske in kranjske, ki so prisostvovali tudi pri ponovitvi nove maše gospoda Tilošanaca v Mariboru, nekega avgustovskega dne. Gibanje se je kmalu priključilo mednarodnemu gibanju Juventutem ter pričelo z organizacijo svetih maš v cerkvi svetega Roka v Dravljah. Vedno več slovenskih duhovnikov se je opogumilo ter pričelo, če že ne javno, pa vsaj zasebno obhajati tradicionalne maše. Obenem je bil ustanovljen tudi blog Ad Dominum. Z mojim odhodom v semenišče v Griciglianu sem moral postaviti na stran moje aktivnosti s slovensko tradicijo, sem jo pa vedno goreče podpiral z molitvijo. Trenutni višek v našem osemletnem obdobju je bil obisk škofa Schneiderja ob izdaji prevoda njegove knjige Corpus Christi, katerega upam, da bo v kratkem tudi ponovil.

Ob peti obletnici prve svete maše sem se odločil, da je potrebno tak pomemben jubilej spodobno obeležiti. Na god svetega Ludvika IX. je bila na  Lurdu, prikupni cerkvici v Savinjski dolini, eni prvih Lurški Mariji posvečenih cerkva na slovenskem. Votivna peta maša je bila na čast Brezmadežnega spočetja Device Marije, kateri je sledila izpostavitev Najsvetejšega ter Te Deum. V počastitev te obletnice je spoštovana gospa Marta Zakošek izdelala mašni plašč, kateremu je bil kasneje dodan tudi grb papeža Benedikta XVI., kajti naši začetki so neizmerno povezani z njim, najprej z njegovim moto proprijem Summorum Pontificum ter kasneje z dnevom naznanitve njegovega odstopa, zato ostaja v naših molitvah in hvaležnem spominu. S hvaležnostjo se spominjamo tudi vseh pokojnih duhovnikov, ki so nam, bodisi z dejanjem bodisi z dobro molitvijo, zgledom in besedo, pomagali pri našem delu; msgr. Smej, msgr. Goličnik, dr. Ožinger so kot naši rajni dobrotniki v naših molitvah, prav tako tudi vsi drugi sodelavci, katerim naj Bog tisočkrat povrne. Osem let je, gotovo, kratka doba, ampak če ne bi bilo naše delo Bogu všečno, bi že kaj hitro propadli – ampak nismo! Naše vrste se krepijo in vedno več ljudi se zbira pri tradicionalni liturgiji.

V Božjem imenu pozivam spoštovane gospode nadškofe in škofe, naj nam v polnosti dovolijo obhajati tradicionalno bogoslužje na rednem nivoju, kot je navada vsepovsod po Evropi in katoliškem svetu. Nismo skupina drugorazrednih posebnežev, temveč goreči verniki ter zvesti sinovi svete Matere Cerkve. Nenazadnje se vsi, predragi naši nadpastirji, trudimo za isto reč: Vse v večjo Božjo čast in slavo ter zveličanje duš.

Tim Zakošek

---

Daljši odgovor na nekatere komentarje pod našim zadnjim posnetkom.

Najprej hvala, da ste si vzeli čas ter pogledali ta (ter mogoče se kakšen drug) video posnetek na naši strani, potem hvala, da ste začeli nadvse zanimiv pogovor na kar nekaj perečih tem. Naj pričnem na samem začetku.

Vsak duhovnik, bodisi sekularen ali redovnik ima dolžnost in obveznost do spodobnih oblačil za darovanje Svete Maše; se pravi redovna obleka ali talar (če le-te možnosti ni, pa vsaj rimski kolar) ter primerna obutev (črni čevlji, če ni predpisano drugače, kot je npr. za nekatere redovnike). Ko sem bil v semenišču, so pravila prepovedovala nošnjo kakršnih koli drugih čevljev kot pa črnih čevljev (razen za delo in šport). Že iz samega spoštovanja do Svete Maše bi moral duhovnik biti pravilno oblečen in obut, po drugi strani pa že sam občutek za estetiko ne dovoljuje drugačnih čevljev kot črnih. Edina izjema so lahko liturgični sandali ter čevlji iz rdečega usnja za kardinale. 

Eno izmed najbolj perečih vprašanj, ki je tu dvignilo veliko prahu, je vprašanje prejemanja svetega obhajila na jezik in zakaj je ta oblika edina vredna in spodobna. Sveta Mati Cerkev je že od samega začetka spodbujala prejemanje svetega obhajila na jezik in ne na roke. Že sv. Sikst I. v začetku II. stoletja piše: “Svetih posod se lahko dotikajo le posvečene roke“; takoj se tu lahko sklepa, da če že gre svetim posodam takšna čast, kakšna gre šele Najsvetejšemu? Sveti Bazilij Veliki dovoljuje obhajilo na roke le v primeru preganjanja. Toledska in Zaragoška sinoda predvidevata izobčenje za vsakega, ki prejme obhajilo na roke. VI. ekumenski koncil v Konstantinoplu leta 681 prepoveduje prejemanje obhajila na roke ter zagrozi z izobčenjem vsakemu, ki bi si to upal storiti. Veliki Doctor Angelicus sv. Tomaž Akvinski, cvet katoliške misli, piše v svoji Summi:

“/../ iz samega spoštovanja do Zakramenta, nič se ga ne dotika, razen kar je posvečeno; zatorej sta kelih in korporal posvečene ter prav tako duhovnikove roke, da se lahko dotikajo Najsvetejšega/../”

Summa Theologiae, Pars III, Q. 82, Art. 3, R. Obj. 8.

Sveti Tridentinski koncil potrjuje, da je apostolska tradicija, da obhajilo deli le duhovnik s posvečenimi rokami. Sv. Pavel VI. v “Memoriale Domini” piše, da je potrebno ohraniti navado deljenja obhajila na jezik. Sv. Janez Pavel II. kasneje pravi v Dominicae Cenae, da je dotikanje in deljenje svetega obhajila z lastnimi rokami privilegij posvečenih.

Sedaj, ko smo obdelali doktrinalni del, se posvetimo še Svetemu pismu. Vsi vemo, da je Biblija sestavljena iz Starega in Novega Testamenta; in vemo, da sta v Sveti Rimski Cerkvi oba veljavna, ter da eden ne negira drugega ter ga ne preklicuje, temveč drug drugega dopolnjujeta. Jezus sam je rekel :

Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu. 

Mt 5, 17-19

Odnos do Svetega je v Bibliji stalno prisoten. Le leviti in duhovniki so se smeli dotikati svetih stvari in opravljati daritve. Lep primer tega je prigoda, ko kralj David seli Skrinjo zaveze. Dovolimo Pismu, naj nas samo pouči o tej prigodi:

Ko so prišli h Kidónovemu mlatišču, je Uzá iztegnil roko, da bi podržal skrinjo, ker sta jo vola nagnila. Tedaj se je vnela GOSPODOVA jeza nad Uzájem in ga je udaril, ker je iztegnil roko proti skrinji. Umrl je tam pred Bogom. 

1 Krn 13, 9-10

Bog je pravičen! Kljub temu, da je Uzá le želel pomagati, ko se je dotaknil Skrinje, je storil bogoskrunstvo in nase priklical Božjo jezo, ker se je dotaknil svete stvari, ne da bi bil maziljen. Velika skrb je šla v čast Božjo in vedno, ko so se Izraelci obrnili od svojega Boga, je Bog nad njih poslal nadloge ter jim poslal preroke, da bi spreobrnili njihova trda srca. Skrb za božjo službo ter izpolnjevanje njegovih zapovedi ni farizejsko, kakor marsikdo takoj pomisli, ko se citira Stara Zaveza in reče: “Ah Jezus je ljubezen, vse nas ima rad, on odpušča, Nova Zaveza je vse spremenila...” Enkrat za vselej rečem: nehajmo že enkrat s tem osladnim, hipijevskim Jezusom! Jezus je Ljubezen in ljubezen do nas je najbolj pokazal, ko se je daroval na Križu, da bi nas vse odrešil. Jezus, kakor njegov Oče, ljubita vse Stvarstvo, tudi grešnike, a sovražita greh, ki je samo nasprotje Boga. Nauk je jasen: kdor umre v smrtnem grehu brez kesanja, je pogubljen. Jezus je Bog in naš Odrešenik, ki na ta svet ni prišel, kakor sam pravi: “da prinesem mir, ampak meč.” (Mt 10, 34). Kljub vsej svoji božji naravi je imel tudi popolno človeško naravo, kajti bil nam je v vsem podoben, razen v grehu. Kljub temu, da je Jezus imel tudi človeško naravo, ga to ne naredi nič manj popolnega.

Zato je čas, da se neha Jezusa predstavljat kot nekega naivnega hipija, temveč kot Boga, Rešenika in Sodnika, “da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.“

Flp 2, 10-11

Preden zaključim ta del o pravilnem prejemanju svetega obhajila, bi rad izpostavil pet točk:

1. Prejemanje obhajila kleče in na jezik poveča spoštovanje do Najsvetejšega.
2. Obstaja manj verjetnosti, da bi nekatoliki pristopili k božji mizi.
3. Kanček ponižnosti je potreben, da se jezik iztegne pred duhovnikom.
4. Možnost, da hostija pade na tla ali da jo kdo shrani v žepu, ker ne bi vedel, kaj je to ali da bi z njo storil kaj brezbožnega je manjša.
5. Vez s cerkvenim izročilom je močnejša. 

---

Večna debata, da so usta bolj grešna kot roke, postaja počasi že zelo mučna. Res je, da Sveto Pismo večkrat strogo obsoja jezik. Toda vedno je bila od Boga izvoljena peščica, kateri so mazilili roke, s katerimi se opravljajo svete reči. Če začnemo tajiti svetost duhovništva, službe, ki je višja od angelov, se sama esenca katolištva zruši. Center Katolikovega življenja je Sveta Maša, ki je vir milosti in dobrin (skupaj z vsemi zakramenti in zakramentali) in Sveto Mašo lahko daruje le posvečen duhovnik. Ko škof moli med posvečenjem in mazili roke novemu svečeniku, pravi:

“Consecrare, et sanctificare digneris, Domine, manus istas per istam unctionem, et nostram bene dictionem.”
(Gospod, blagovoli posvetiti te roke s tem maziljenjem in našim blagoslovom).

Ko zatem mazili desnico moli: “Ut quaecumque benedixerint, benedicantur, et quaecumque consecraverint, consecrentur, et sanctificentur, in nomine Domini nostri Jesu Christi.”
(Vse, kar boš blagoslavljal naj bo blagoslovljeno, ter vse kar boš posvečeval naj bo posvečeno in sveto v Kristusa našega Gospoda. 

Ko škof med posvečenčeve prste položi na pateno položeno hostijo, govori: “Accipe potestatem offerre sacrificium Deo, Missasque celebrare, tam pro vivis, quam pro defunctis. In nomine Domini.” 
(Sprejmi oblast, da Bogu daruješ daritve in mašuješ, tako za žive kakor za pokojne)^[1].

---

Te prekrasne molitve takoj odgovorijo na vprašanje, da se le po svečenikovih rokah lahko deli Sveta Skrivnost. Sveti Tomaž Akvinski v svoji pesmi slednici za praznik Presvetega Rešnjega Telesa in Krvi pravi: 

Ta pesem ni samo hvalnica, temveč cel Katekizem! V skorajda vsaki strofi (dovolil sem si, da sem odstranil strofe, ki so v tem razmišljanju nepomembne), Tomaž uči o eni od resnic o presvetem zakramentu. Jezus je resnično pričujoč v Sveti Hostiji, v vsakem še tako majhnem delčku, čeprav je skrit v podobi vina in kruha, je Jezus prisoten v obeh naravah, tako božji kot človeški. Ob spremenjenju podoba ostane ista, ampak njena substanca se spremeni in tako je Jezus pričujoč, a skrit našim očem. Tako pravični kakor grešnik ga jesta, ampak en jé v svojo pogubo, drugi pa v svoje zveličanje. Zame v vsej katoliški poeziji ni lepše pesmi kot je Lauda Sion, ki je ne le pesniško bogata, ampak tudi teološko in filozofsko. Zatorej vsakemu, ki dvomi o resnični prisotnosti, ali ki omahuje v svoji veri v Najsvetejše, svetujem, da redno bere to pesem.

---

Kratek odgovor naj bo namenjen še tej nesrečni karikaturi. Živimo v času, ko sta zvok in slika izrednega pomena in kjer nas na vsakem koraku bombardira tisoč in ena podoba. Sam nisem velik pristaš ne karikatur ne memov (baje jih nekateri Slovenci kličejo jaz-jazi), toda od nekoga, ki se na dnevnem nivoju ukvarja z mladino, bi pričakoval, da bi razumel pomen memov. Nikoli ni primerno, ne lepo se norčevati iz kogar koli, sploh ne iz duhovnikov ter Boga. Na žalost smo lahko na lastne oči videli, kaj lahko prinesejo slabo razumljene karikature in šale (Charlie Hebdo in vsi napadi povezani z Mohamedovimi karikaturami). Po drugi strani mora vsaka javna oseba oziroma oseba, ki se veliko izpostavlja v javnosti, računati na to, da bo slej ko prej postala tarča karikatur in javnih norčevanj. Meme, ki ga je objavil profil Scutum Fidei, ni bil na nikakršen način žaljiv do njegove ekscelence, ne do njegove vzvišene pastirske službe. Upam, da se je ljubljanski nadpastir le nasmehnil in zamahnil z roko ob tej sliki, kajti že marsikatera hujša karikatura ali drugačna neprilika je doletela že mnogo dobrih pastirjev. Vsi smo izredno hvaležni nadškofu, da se je postavil za vse Katolike in ga podpiramo v njegovem boju ter mu zagotavljamo našo večno zvestobo ter molitve. Tradicionalna skupnost v Sloveniji, ki je resda relativno mlada in h kateri se močno nagiba tudi Scutum Fidei, je v polnem občestvu tako z Rimskim škofom, kakor tudi z vsemi slovenskimi ordinariji. Hvaležni smo našim pastirjem za to, kar nam omogočajo, ter jih podpiramo z našimi molitvami in dobrimi deli ter jih prosimo naj nas še naprej podpirajo in nam pomagajo pri naši rasti. 

Naj obenem tudi izpostavim, da Slovensko tradicionalno gibanje ni nikakršna sekta in je v polnem občestvu z Rimsko cerkvijo, ter priznava vse koncile in odredbe. Živimo in verujemo to, kar je Cerkev učila že od nekdaj. Zatorej sem se kot član te skupnosti počutil skorajda napadenega, da so nas nekateri ljudje, celo duhovniki(!), postavili ob bok shizmatikom, sektašem ter celo satanistom.

Duh veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.

Jn 3, 8

Sveti Duh je tisti, ki nas vodi in ne hudi duh. Včasih je resnica boleča, a nenazadnje nas bo le Resnica osvobodila (prim Jn 8, 32). Vsi smo udje ene Cerkve, Kristusovega mističnega telesa (Pij XII.); njegove Neveste, ter moramo najprej skrbeti za svoje zveličanje in zatem za zveličanje drugih, kakor pravi Pismo, “odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata” (prim. Mt 7, 5).

Vprašanje liturgije je izrednega pomena. Močno me žalosti, ko vidim toliko liturgičnih zlorab vsepovsod po svetu, ki so vedno pogosteje blasfemične. Kardinal Sarah govori takole o liturgiji: “Liturgija ni o tebi ali meni, ni kraj kjer bi obhajali našo lastno identiteto, dosežke, povzdigovali ali promovirali našo kulturo ali lokalne verske navade. Liturgija je prvo in najpomembneje o Bogu in o tem, kaj je storil za nas.” Liturgija se ne sme nikoli v popolnosti prilagajati kulturi, navadi, obdobju, času, itd. Ker enkrat, ko se to zgodi, liturgija izgubi svoj smisel in postane bolj podobna gledališču, kot pa čaščenju Boga. Prednost tradicionalne liturgije je njena univerzalnost ter obenem mehka strogost glede pravil. V zgodovini Cerkve smo večkrat videli, da se liturgija lahko do neke mere prilagodi neki kulturi, kot je bil primer na Kitajskem, z uporabo bele namesto črne barve pri pogrebih. A obenem smo lahko videli, da preveliko prilagajanje hitro privede do zmot in zlorab. Primer le-tega je zopet Kitajska, s svojim kitajskim obredom, ki je bil prepovedan s strani Rima. V tem obredu so jezuiti skušali spojiti dve kulturi v eno ter so primerjali čaščenje prednikov kot čaščenje katoliških svetnikov, celo jih postavili na isti nivo. Te tendence so vedno večje tudi po spremembi liturgije, kajti enotnost obreda je izginila. Sedaj nam ni več potrebno iti v drugo državo, da opazimo, da se liturgija obhaja drugače kot doma, lahko gremo le v drugo župnijo in razlika bo jasna pred našimi očmi. Trditev, da tradicionalna liturgija ne more biti blizu azijskim ali afriškim državam, je zmotna. Prav v Afriki sta bili rojeni dve najmočnejši tradicionalni skupnosti: Bratovščina Svetega Pija X. (iz katere sta kasneje nastali Bratovščina Svetega Petra ter iz le-te tudi Inštitut Dobrega Pastirja) ter Inštitut Kristusa Kralja Najvišjega Duhovnika. Tako v Afriki kot v Aziji število tradicionalnih duhovnikov in vernikov narašča. Če se vprašate, zakaj misijoni niso več to, kar so včasih bili, se vam odgovor ponuja kot na pladnju. Odklon od pristne liturgije in pravega katoliškega nauka kažeta svoje sadove; medtem ko tradicionalni misijoni cvetijo, moderni počasi venijo. Zatorej se je potrebno zavedati, da je napredek in prihodnost le v tradiciji in to ne le v Cerkvi, temveč tudi v naši kulturi in politiki. Naj nas vse varuje Marija, Mati Cerkve in naša Kraljica!

---

^[1] PONTIFICALE ROMANUM Clementis VIII. ac Urbani VIII. jussu editum, postremo a Ss.mo Domino Nostro Benedicto XIV. recognitum et castigatum,  Venetiis MDCCXXIII. Apud Hæredes Balleonios Typ. ac Edit.

^[2] Lauda Sion