Pišem na dan, v katerem se bodo Združene države odločile, ali so za življenje ali smrt. Trump na strani ukinitve splava, Biden na strani, ki bi splavu odstranila vse omejitve in ga naprtila na davkoplačevalska pleča.Iz te temeljne odločitve sledijo vse ostale temeljne usmeritve obeh politik. Na eni strani ZDA z veliko svoboščinami (nizki davki, pravica do nošenja orožja, svoboda govora) in s tem tudi posameznikovimi dolžnostmi (skrb za lastno socialno in zdravstveno varstvo ter izobraževanje), s katerimi je državljanu omogočeno, da sam kroji svojo usodo. Na drugi strani pa je vzhajajoča nova realnost, ki smo jo spoznali v covid eri; to je omejevanje svoboščin (svobode gibanja, govora, religije, šolanja, da ne rečem – dihanja) v zameno za obet večje varnosti s strani mame države, katere skrb naj bi bila državljanova celotna zemeljska dobrobit. Kakšna je uresničljivost takšnih obljub, mi, ki že desetletja živimo v bolj ali manj mehkem komunizmu, vemo; saj poznate tisti rek: ‘Kdor hodi s tujimi nogami, je vedno šepav’.
S splavom so pravzaprav povezane vse stvari, ki danes veljajo za aktualne. Pa naj je to včerajšnji teroristični napad na Dunaju ali so množični ‘ženski’ protesti v Varšavi. Krvava razsajanja islamistov smo omogočili sami, ko smo s pridno uporabo kontracepcije in abortusa v nekaj desetletjih naredili tolikšen prazen prostor, da smo vanj prav vabili rodovitnosti bolj naklonjene prišleke. O varšavskih večernih sprehodih razjarjenih feministk in njihovih gejevskih produktov pa lahko rečem samo to, da sramotno zagovarjanje evgenično pogojevanih splavov na odprti sceni ni mogoče razlagati drugače kot z dejstvom, da je tolikšne brezsramne poniglavosti sposoben samo človek z masko na obrazu. Hmja, še en ‘lep’ rezultat nove covid realnosti, v kateri smo vedno bolj kruti, brezobzirni, sebični, odtujeni, skratka, postali smo uresničenje tega, v kar smo bili vzgojeni v svojih skrbno načrtovanih (beri sistematično okleščenih) družinah.Rdečo nit splava bi rada spletla v nekoliko (še) bolj oseben preostanek tega pisanja. K sreči s ta pravim splavom sama nimam izkušnje. Morda je k temu bistven doprinos dal dr. Bernard Nathanson, saj sem si leta 1990 v domači beltinski cerkvi v okviru župnijskega misijona ogledala njegov film Nemi krik. Takrat mi je bilo jasno, da gre pri splavu za raztrganje živega človeškega bitja in moj sklep je bil, da po tej poti nikoli ne bom šla. Žal pa mi takrat ni nihče zares povedal, da kontracepcija ni niti približno manjše zlo, saj pri njej prav tako gre za ubijanje otrok. Po tej poti žal sem šla, kar me je duševno in duhovno tako zaznamovalo, da se s temi posledicami spopadam še danes. Vsekakor sem bila ob svojem 24. rojstnem dnevu, ko sem spoznala svojega bodočega moža, tako brez notranje avtoritete kot oseba in ženska, da sploh nisem razumela, da sem zapravila že kar nekaj najbolj cvetočih let, namenjenih za vzgojo otrok. Pred mano so bila še 4 mučna leta, v katerih sva tavala od poncija do pilata in iskala trdna tla, na katero bi postavila temelje svoje družine.Nekaj mesecev pred svojim 30. rojstnim dnem sem postala mati. Pozno, mnogo prepozno, a vendar so mi v tej točki bile že popolnoma jasne temeljne stvari.1. Prostovoljno sem zavrgla vse poklicne ambicije in sem raje denarno odvisna, kot pa da bi v tuje roke prezgodaj izročala svoje otroke, zato moj otrok po moji volji nikoli ne bo obiskoval vrtca – tudi jutranja varstva in podaljšana bivanja ne pridejo v poštev; moji boleči spomini na te položaje so še vedno dovolj živi.2. Z zobmi in nohti se borim za dobrobit svojih otrok, od ranega jutra do pozne noči – zame v tem pogledu ni petka ne svetka, kajti vneto bedim nad njihovim prostim časom, domačimi nalogami in gospodinjskimi opravili. Skopa sva z ekrani, voljno utrpevam ‘umazane posledice’ njihovih avantur v naravo in preprečujem nezdrave napade na hladilnik s konstantno domačo prehrano.3. Z možem jih vodiva v svet intelektualnega sveta, zlasti branja (pri tem je vloga cenzorja ključna) in jih uvajava v svet vere (domače učenje katekizma, redna molitev in obiskovanje latinskih maš).Z izkušnjo ‘bolečine nedoživetega’ spodbujam mlade punce, da se mlade poročijo in imajo mnogo otrok, če morda res naletijo na kakega normalnega fanta, kar je med prevladujočim trendom ‘rož maminih’ seveda redkost, če že ne čudež. Tistim, ki imajo za sabo tragedijo kontracepcije in celo splava, jim svetujem čimprejšnji začetek zdravljenja, ki je na voljo, vendar je v večinski kulturi seveda močno ovirano. Govorim iz izkušnje žalovanja za tremi spontanimi splavi, ko mi je bil proces žalovanja za umrlimi otroki prepovedan, saj je smrt otroka pred rojstvom tabu tema ravno zaradi teme abortusa.
Splav ni stvar izbire, ampak prisile. Zmeraj, tudi sama sem bila s strani zdravnikov siljena v to smer, ker ni predvideno le, da imaš danes ‘ekološko ozaveščeno’ število otrok, temveč da so le-ti tudi skrbno presejani skozi drobna evgenična sita. Kaj se naredi s ‘plevami’, vemo – odvržejo se. Mi smo naše dete obdržali, čeprav je imel zelo slabe napovedi in je danes zdrav ter izredno brihten predšolarček.Moja zadnja beseda velja feministom, ki so zame še stopničko nižje od njihovih ženskih ustreznic. Mednje žal sodi tudi v uvodu omenjeni Trump; mater osmih otrok je postavil na vrhovno sodišče, govori o astronavtki na Marsu in menda vidi svojo hčer v Beli hiši. Ženske, vsaj mame, sodimo domov, kjer imamo kraljevsko poslanstvo. Rane, ki jih je povzročila mamina službena odsotnost, me bolijo vse do današnjega dne. Splava ne bomo rešili, dokler se moški iz feminizma ne spreobrnejo, kar pa bo sila težko, ker imajo ravno oni od njega največ ugodnosti.To je zelo dolg proces in po mojem bo potrebno več generacij, da bomo prišli do normalnih zahodnih moških. Pogoj zanje pa je resno katoliško življenje. Za predsednika Trumpa molim, da bi ponovno zmagal, ukinil splav, se spreobrnil v katolištvo in zahodni svet začel voditi nazaj k Bogu. Vsem možakarjem, ki pa se do današnjega dne skrivata za ženino zaposlitvijo in jih prepuščate same v boju z domačimi opravki, medtem ko sami zasledujete svoje magari prav visoke cilje in zaposlitve, pa vzklikam z že zelo upehanim Bidnom : ‘Come on, man!’
Tadeja Kerže