Kategorija: Beseda uredništva

Še pomnite, tovar’ši, oddajo o skavtih? Od nje sta pretekla skoraj dva meseca, toda njeni odmevi so šele dobro zaživeli. Kljub prijaznemu obrazu, ki ga vodstvo ZSKSS kaže v medijih, ko je msgr. nadškof Zore blagoslovil temeljni kamen nove Skavtske hiše, se notranji pretresi nadaljujejo. Želimo vam osvežiti spomin, da boste trenutno dogajanje lažje postavili v perspektivo.

Slišali smo, da nismo pripravljeni na dialog. Slišali smo, da poskušamo reševati mimo interne strukture skavtov. Slišali, da smo obsojajoči, mračnjaški, ne sprejemamo drugih mnenj. Nasprotno – v svojo oddajo smo povabili oba načelnika in številne druge vidne osebnosti v skavtskih krogih. Razen norčevanja gluhih ušes je oddaja požela ogromen uspeh, za kar smo Bogu hvaležni. Vemo, da je sprožila nekatere procese, ki lahko privedejo do učinkovite duhovne reforme skavtizma, in očitno tudi presekala status quo.

Nekateri skavti so se počutili dolžni vrniti uslugo in tako je nastal intervju urednice revije Skavtič, Elektre Korošec, z Alenom Komanom, v katerem je dobil priložnost, da poda tudi svoje lastno mnenje, saj je v oddajah pustil gostom obilo prostora, da sami izrazijo svoja. Za njeno iskreno zanimanje in uvidevnost smo ji zelo hvaležni. Toda vrh združenja je s pritiskom na urednico preprečil njegovo objavo, po čemer je ponudila svoj odstop. Zaradi tega Elektrin intervju sedaj z njenim dovoljenjem objavljamo na Scutum Fidei. Toliko o dialogu.

Naj to ne bo razlog za zamero, ampak lekcija, ki nam jo o modernistih daje že sv. papež Pij X.: “Hočejo, da se jih tretira z oljem, milom in božanjem. Toda morali bi biti tepeni s pestmi. V dvoboju ne meriš zamahov, udariš kot lahko.” Hkrati pa opomin, da sprejmemo vsakega, ki se odpove slabemu in pokaže vsaj modikum kesanja.

Intervju z Alenom Komanom

Avtorica: Elektra Korošec

Pred dobrim mesecem je na spletu završalo, ko je kanal Scutum fidei pod drobnogled vzel katolištvo slovenskih skavtov. Med skavti je – logično – završalo. Usule so se kritike in se vrstila tako strinjanja, kot nestrinjanja. Polemika je ostala nekako odprta, nedokončana. Zato sem se odločila, da osebno kontaktiram obraz kanala Scutum fidei, Alena Komana, in ga prosim za širšo razlago svojih pomislekov proti katoliškosti slovenskih skavtov. Naj ne mislimo da smo predobri, da bi se zaprli pred konstruktivno podano kritiko. Oprimo se nanjo, zrastimo, bodimo še boljši. 

Tako se je glasil uvod članka, ki je bil namenjen za objavo v majski številki letošnje slovenske skavtske revije Skavtič. Ker je vodstvo Slovenskih katoliških skavtinj in skavtov njegovo objavo prepovedalo, se je uredništvo Scutum fidei ponudilo, da intervju v celoti objavi na svoji spletni strani. Hvala; prvič se namreč pri skavtih izpostavlja ta problem – resnično katoliškost katoliških skavtov. Na žalost se je izkazalo, da je ta problematika še kako aktualna in potrebna pozornosti. Ker le-te ni dobila, sem s spodnjim intervjujem nanjo želela opozoriti kot glavna urednica skavtskega medija – revije Skavtič. A intervju je, zaradi prepovedi objave s strani vodstva Združenja slovenskih skavtov, objavljen tu: ne da seje razdor ali prepir, temveč da čim jasneje implicira nadvse aktualen problem, za katerega do sedaj še ni bilo posluha.

Lep pozdrav, Alen Koman. Slovenske skavte ste kar nekoliko šokirali, ko ste v svoji oddaji analizirali katoliškost slovenskih katoliških skavtov. Preden začnemo z bistvenim problemom, bi vas prosila; povejte nam, zakaj ste se sploh lotili analize slovenskih skavtov?

»Pri vsaki tematiki, ki jo osebno odpiram, je vedno v ozadju samo to, da se prečisti kar je zasvinjano. Skavt nisem bil nikdar, vendar jih poznam, spremljam in sem s skavti v stiku. Zato tudi vem kako mrtva je katoliška duhovnost pri skavtih. Duhovnost je, vendar je močno prežeta z duhom modernizma, z dojemanjem, da so vse religije enake, vmešavanjem naturalizma, vzhodnjaškega mišljenja in češčenjem narave, kar niti ni slavljenje stvarstva. In kako se zametuje katoliško izročilo, predvsem iz načina darovanja svete maše. Kajti če nisi stoodstotno usmerjen v Boga, si vsaj delno usmerjen stran od njega. Kar pa vodi nekatere počasneje, druge hitreje v popolno herezijo. Končna pozicija je torej, da se popolnoma in brez sramu oddaljiš od prave vere in Boga.«

Se vam torej zdi, da glede na to, da je ZSKSS organizacija, ki temelji na prostovoljcih in smo skavtski voditelji tudi sami pogosto prepuščeni temu, da mladim predajamo vero, bolje, da katoliško vero predajamo kolikor zmoremo po najboljših močeh, ali torej po vašem mnenju raje ne vpletamo vere v naš program?

»Ni naših moči. Mi moramo zgolj moliti in svoje delo predajati v Božje roke. Če se ima nek steg za del katoliških skavtov, potem mora skrbeti za nek katoliški minimum. Predvsem to, da se živi katoliškemu nauku primerno. In da je, kadar se organizacija zbira in deluje, na prvem mestu katoliški nauk. Seveda se počne tudi ostale stvari, vendar kadar govorimo o elementu katolicizma pri skavtih, mora biti ta neoporečen. Ne moremo reči, da je bolje, da so otroci malo v stiku z duhovnostjo, saj je to kot bi dobili hkrati malo čokolade in malo strupa. Takšno delovanje je potem lažno, »na pol«. Če delamo, moramo delati in se dajati v polnosti. Sklicevanje na (slabega) duhovnega asistenta ne more biti izgovor. Sklicevanje na tovrstni klerikalizem je lahko zelo nevarno, saj tudi sami laiki zelo hitro začnemo prevzemati naloge duhovnikov, jim tako praktično dajemo potuho, oni pa ostajajo kot nekakšni večni otroci, ki pričakujejo, da bomo laiki naredili vse. In podobno je verjetno pri skavtih, vsak stegovodja ali voditelj lahko reče, da si želi, da nek steg deluje pod blagoslovom določenega Kristusovega pastirja – po možnosti lokalnega in mu postavi določene pogoje; jasno izrazi na katere stvari skavti pristajate in na katere ne. In če se duhovni asistent s tem ne strinja, iščite dalje. K temu, kar storiti potem, nas vabi tudi drugi vatikanski koncil, in Scutum fidei sledi isti smernici; toliko bolj se moramo pripraviti laiki sami. Ne igramo se več neke srečne-sprejmemo-čisto-vse Cerkve, ampak se dejansko sami začnemo uriti v katoliški veri, začenši tako, da recimo vzamemo v roke dober katekizem.

Najprej mora vsak pri sebi razčistiti koliko vredno se mu zdi vredno umreti zase. Sploh danes, ko so generacije prežete z modernizmom, in postaviti v središče Jezusa, ga uzreti, umirajočega na križu, in se vprašati: kaj pa jaz počnem? Če smo potem vrženi v neko povprečno, ultra modernistično, naravo-slavilno, človeka-v-središče-dajajočo sveto mašo, hitro opazimo, da Jezusa pač tam ni. V tistem trenutku se moramo vprašati: okej, kje smo zašli? Da dam Jezusa (nazaj) v središče, kaj moram storiti? Bolj kot postajaš iskren do Boga in bolj kot umiraš v sebi, bolj vidiš, da tako kot zdaj, ne gre več naprej. In ko bodo skavtski voditelji to dosegli, upam da tudi s poslušanjem vsebin na Scutum fidei, potem ne bo bojazni, da ne dobite dobrega duhovnega vodje. Vsaka organizacija potrebuje dobrega duhovnega vodjo, tako kot jo potrebuje tudi vsaka družina, kjer mora biti to v prvi vrsti oče. Če nek steg do tega ne more priti, je torej dolžnost voditeljev, da poglobijo svojo vero v duhu iskrenosti do katoliške vere. Spraševati se torej, kaj v resnici govori nespremenljiv katoliški nauk. Ne bojte se rasti v veri! To je tudi moja največja kritika vseh modernističnih mladinskih gibanj: delati iz mladih večne otroke. Neke resne vere na tovrstnih programih ni zaslediti. Vera pomeni biti tudi razumsko veren, poznati teologijo, katoliški nauk, ne le govoriti, kako se moramo imeti lepo. To je laž, to je zavajanje. To je ropanje vere mladih generacij. Potem imamo 25 let stare ljudi, ki se versko obnašajo enako kot pri dvanajstih ali trinajstih.« 

Kakšna je potem po vašem mnenju rešitev?

»Enostavno: dnevni rožni venec, tradicionalna liturgija in branje katoliških avtorjev, ki so utrjeni v katoliškem izročilu. Tudi skavti lahko kupite npr. deset izvodov Christus Vincit, ki si jih razdelite med sabo in boste imeli krasno začetno vstopno točko v ponovno oživljanje vere v vašem življenju. Kako smo pa mi, naša generacija vse skupaj zmogli? Kaj naj torej vi posredujete skavtom? Maše na kamnu pač ne, hrenovk v petek ne. Ravno nasprotno: potrebna je šok terapija. Iti nekam z otroci, petek preživeti ob kruhu in vodi ter jim povedati vse o velikem petku. To je verska vzgoja. Naše telo ni ločeno od duše. Ta starodaven zakon: lex orandi, lex vivendi, lex credendi – tako kot bom molil, tako bom živel in na ta način se bo oblikovala moja vera. Po moji molitveni drži se bo oblikovalo tudi moje življenje. Če za začetek spremenim le svojo molitveno držo, iz nje pride življenje po veri. To je pomembno, mlade navduševati za to, kar je pozabljeno. Potrebna so dejanja: če imam svojo ženo rad, ji moram to tudi pokazati. In koliko bolj je to potrebno v odnosu do Kristusa. Če želite mlade navdušiti za vero, morate začeti živeti po veri. V središče moramo dati Jezusa, Boga in tako tudi delati. S sveto mašo in s svojimi dejanji kazati in delati, da je v središču Bog. Naše besede se morajo ujemati z našimi dejanji, sicer smo lažnivci – če nekaj govoriš in tega ne počneš, potem si pač lažnivec.

Če nas naši duhovni očetje ne naučijo določenih stvari, nam nihče ne sme in ne more braniti, da ne pridemo do teh znanj sami. Če te oče ne nauči zavezati kravate, potem se jo naučiš zavezati sam. Kdor želi iskati dostop do pravega izvira katoliške vere, mu je to dostopno. In v našem prostoru poskušamo tudi s Scutum fidei, vsaj na površju podajati vsebine, ki poslušalca spodbudijo, da odrine s površja in začne odkrivati globine katoliške vere tudi sam.«

Članek objavljamo na željo avtorja, saj ni bil objavljen v internem glasilu Skavtič, ki ga izdaja Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov.

V tem članku vam bi rad prikazal zakaj sploh kjerkoli klečati, zakaj klečati tudi na travi in zakaj s klečanjem najbolj počastimo Boga.

Le kdor kleči pred Bogom lahko trdno stoji pred čemerkoli.

Ta preprost rek skriva v sebi ključno komponento s katero častimo Boga –  s tem, da pred njim klečimo. Če se bomo brez težav vrgli na kolena, nam On nakloni milosti, da bomo trdno stali pred preizkušnjami, grehi in zastopali Troedinega. Klečanje je največja gesta zvestobe, bogočastja, spoštovanja. Z njim prepričamo svoje telo, da so trenutki, ki sledijo namenjeni Bogu, molitvi, prošnji in zahvali. 

• Jezus je vir, iz katerega črpamo in posnemamo naše krščansko življenje. Kdaj je Jezus klečal? Vemo, da je klečal, ko je molil in prelival krvavi pot na Oljski gori ter goreče prosil Očeta, naj se izpolni njegova volja. Papež Benedikt XVI. pravi, da s tem, ko pri molitvi klečimo, vstopamo v Jezusovo molitev na Oljski gori. Tudi Simon Peter je zvestobo in svojo majhnost pred Jezusom izpovedal s padcem na kolena, rekoč: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« Simon Peter je prepoznal Božjo naravo v Kristusu in ga obravnaval ne le kot človeka in prijatelja, ampak kot Boga.  

• Drugi skavtski zakon pravi: Skavt je zvest Bogu (in domovini). Premislimo najprej kako izkazujemo zvestobo Bogu prek tega, da klečimo. Klečanje je očitno dejanje ponižnosti, spoštovanja in češčenja. Zvestoba Bogu mora vsebovati vse prej opisane vrline. Vitezi so ob prejemu viteštva klečali ter s tem prikazali svojo vrlino ponižnosti in predanosti nadrejenemu. Tako, kot smo spoznali v začetku članka: kdor je ponižen pred Bogom, ne bo ponižan pred svetom. Tako so se lahko borili pred zlom tedanjega sveta ter ščitili najmanjše, vrednote krščanske civilizacije in katoliško vero. Predvsem vrlina ponižnosti nam manjka pred Bogom. Ko bomo znali pred njim poklekniti, nam bo Bog zagotovil milosti, poguma in moči za boj proti zmaju greha. Hudič sovraži klečanje.

• Boga častimo s svojimi mislimi, besedami in dejanji. Večkrat samo mislimo in govorimo o tem, kako častimo Boga, na tretjo komponento bogočastja pa pozabljamo! Dejanja pokleka, klečanja, znamenje križa, obiskovanje svete maše, odkrivanje pokrival, romanja, karitativna dejanja, so stvari, na katere pozabljamo in se nam zdijo še celo nazadnjaška, češ: »to so stvari srednjega veka«. Bog nam ni dal samo misli in besed, ampak tudi telo in življenje, da ga z njim častimo in se zveličamo. Tudi svojemu dekletu pokažeš svojo ljubezen ne le z mislimi in besedami o tem, kako jo imaš rad in kako bi za njo naredil vse, ampak tudi z dejanji ljubezni. Tudi Jezus ni le mislil in govoril o tem, kako bo s križem odrešil svet – to je tudi storil.

Obrnimo piramido in zidajmo najprej na dejanjih, iz katerih rastejo besede in misli. 

Na koncu te vabim, da klečiš. Mislim, da sem navedel dovolj razlogov. Poklekni pri večerni molitvi, ko moliš rožni venec, ob kapelicah in križih na tvoji poti, ob povzdigovanju pri sveti maši, ob in po prejemu obhajila. Opazuj, kako se ob klečanju krepi in poglablja tvoja vera, ponižnost in zaupanje v Boga.

Bodi pripravljen klečati!

Avtor: Jošt Cankar

Ko bi vsaj bil v edinosti z materjo Cerkvijo! Pa ni. Med našimi srednješolci in študenti je Taizé presenetljivo nekontroverzna tema. Stvar okusa, bi skoraj mislili, prostočasna dejavnost, ki komu ugaja, spet drugemu ne – po zgledu večine skupin, obstoječih znotraj Cerkve v Sloveniji. A branje tega prispevka vsekakor ne bo pustilo nikogar ravnodušnega tako na eni, kot na drugi strani. Površni opazovalec si bo mislil, da je taizejska dejavnost izraz pravovernega in prvotnega krščanstva, a s tem člankom želim opozoriti na nekatere pomisleke, ki se porajajo ob podrobnejšem pogledu na taizejsko skupnost v Franciji in njene sledilce po vsem svetu.

Za začetek bi rad predstavil svojo izkušnjo s Taizé-ja. Obiskal sem ga v štirih poletnih počitnicah, praktično od trenutka, ko sem bil dovolj star, da se ga udeležim, bil sem tudi na enem regionalnem srečanju v Gradcu in zadnjem novoletnem srečanju v Vroclavu. Sem del skupine mladih v Sloveniji, ki organizira edino javno, redno taizejsko molitev v Sloveniji. Ta kratek samospev naj bo v vedenje bralcu, da ne gre za neutemeljeno kritiko nevednega opazovalca, ki se obrega ob svetni uspeh gibanja, ampak gre za (deloma samo-) kritiko osebe, ki je celotno dogajanje imela priložnost videti in doživeti od znotraj.

Taizé je skupnost bratov, zavezanih k celibatu, ki »s svojim obstojem kaže primer skupnosti, ki želi, da je njeno življenje znak sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi narodi.«^[1] Gre torej za moderno pojmovano ekumensko skupnost. Ustanovil jo je švicarski protestant Roger Shütz (brat Roger), v začetku za pomoč žrtvam 2. sv. vojne. Hkrati je Taizé kraj, kamor se vsako poletje zgrinja tisoče ljudi starih od 15 do 30 let (v manjšem številu tudi starejši in družine), ki pridejo iskat preproščino, mir, sproščenost ter neko duhovnost in teologijo, katere se bom še dotaknil. Tja pridejo povečini za en teden, redkeje dva, nekateri pa ostanejo celo prostovoljci za celo poletje, ali celo čez celo leto. V tem času jim je na voljo dnevni program, ki obsega trikratno taizejsko molitev, katehezo, delavnice in prostovoljstvo. Taizejska skupnost organizira tudi regionalna in evropska novoletna srečanja, ki so programsko precej drugačna.

»Ekumenizem« in doktrinarna brezna

Pomislimo na definicijo ekumenizma naših sodobnikov – srečati se v skupnih točkah ali celo srečati se na sredini. Vsak popusti na kakšni točki in pridemo skupaj. V Taizé-ju sta daleč prevladujoči katoliško in protestantsko izročilo. Toda srečata se, kot se protestantizem in katolicizem vedno srečata – v protestantizmu. Eklatanten primer je nauk o transsubstanciaciji. Po ustnem in pisnem^[2] nauku taizejskih bratov, ki je za kristjana prej nova meglica kot odgovor, so v zakramentu sv. Evharistije prisotni življenje z Bogom, dar temelja krščanske skupnosti, Jezusova gesta pomena njegovega življenja in smrti, enotnost skupnosti, asimilacija s Kristusom, nadaljevanje življenja tisočletne krščanske tradicije, prezenco in aktivnost Boga med svojim ljudstvom, vrhunec prisotnosti Boga in vstop vernikov v občestvo s Kristusom v njegovem vstajenju, klic in poslanstvo kristjanov ter predokus nebeške gostije; a kljub omembam vseh teh sekundarnih vidikov se izognejo enemu in edinemu bistvu Najsvetejšega Zakramenta – pod podobo kruha in vina je navzoč naš Odrešenik Jezus Kristus in sicer s Telesom in Krvjo, Dušo in Božanstvom! To nas lahko vodi le k zaključku, da ga dejansko ne priznavajo. Žalostno, da katoliški bratje dopuščajo, da s takim naukom taizejska skupnost mladim prikriva zveličavno moč sv. Evharistije.

Drug primer je učenje o peklu. Cerkev nas jasno uči – pekel je kraj, tako kot nebesa, je zelo resničen, medtem ko taizejska skupnost uči, da »je bil čas, ko je krščansko pridiganje vsebovalo obvezno omembo pekla, da bi streslo mlačne in nepopravljive vernike.«^[3] V nadaljevanju sledi nejasen zapis o zgodovini starozaveznega nauka o Šeolu ter obstoja pekla le ob obstoju Vesele novice, tj. Evangelija. Katolik po svoji najboljši volji ne more pristati na tak nauk, saj bi s tem sprejel krivo vero. K temu lahko dodam tudi ustno pričevanje: prisotni na katehezi o evangeljskem odlomku o izgubljenem sinu smo slišali, da je nauk te prilike, da nas bo, ne glede na naše grehe in zablode, Bog končno pripeljal k sebi. Torej neodvisno od našega kesanja, truda za svetost in zadoščevanja za svoje grehe. Če verujemo, da nas greh loči od Boga, se katoliki lahko zgolj zgrozimo nad takšnim pojmovanjem. Lahko ima težke posledice za resnost (ali brezbrižnost) človekove hoje za Kristusom.

Obstaja še veliko drugih problemov glede taizejskega “ekumenizma”, ki bi katolika morali odvrniti od želje po udejstvovanju na takih katehezah, npr. ignoranca do Marije in svetnikov ter mnogi napačni zaključki na podlagi Evangelija. Ključno je, da je za kristjana taizejska teologija lahko kvečjemu škodljiva. K temu pripomore splošna lahkomiselna praksa veronauka, ki jo lahko najlažje opišemo kot “ohlapnost ugajanja”. Zanjo sta značilna posladkano, a brezpomensko izrazoslovje in prazno besedičenje. Prenasičenost z metaforami, stavki z referencami na naključne odlomke Svetega pisma, izogibanje direktnim moralnim razločevanjem so lastnosti neodgovornega veronauka. Posledice so vidne na licu mesta, kjer lahko srečate kristjane, od katerih ima vsak lastno teorijo razlage Evangelija in krščanstva. Zgolj možna obramba taizejskih teologov je, da v resnici ne podajajo nauka – a kaj je torej kateheza brez nauka?

Družbenopolitični vzgibi

Teološki površnosti nasprotno je živahno socialno sporočilo Taizé-ja. Brat Alois, katolik po vzgoji, predstojnik in naslednik brata Roger-ja, rad omenja okoljevarstvo, kot je to storil v svojem nagovoru^[4] evropski mladini v Wroclavu. V njem je zelo neposredno poudaril potrebo po “varovanju biodiverzitete” in prosil “odpuščanja” za konzumeristično ravnanje svoje generacije. Nedavno je v svojem članku^[5] oprt na papeževo okrožnico Laudato Si’ ponovno pozval: “Da, zbudimo se,” ob omembi dejstva, da je situacija Covid pokazala, da so drastične družbene spremembe možne. Mladim, ki so “predani” takemu aktivizmu, je svetoval: “Ne izgubite poguma spričo počasnosti in omahovanja, ki jih vidite,” in ponovno opozoril na neizbežen bližnji prihod okoljske krize. Vse našteto je zaokrožil s citatom brez konteksta Laudato Si’: “Združeni smo z nevidnimi vezmi in tvorimo neke vrste univerzalno družino.” Rad se izraža tudi glede migrantske krize^[6], o kateri trdi, da je neizogibna in se namesto ohranitve krščanske civilizacije in narodov raje ukvarja s hvaljenjem francoske protestantske cerkve, ki jih sprejema v svojo državo z odprtimi rokami ter vabi vsakega izmed nas, naj navežemo oseben stik z migranti, da bi lahko poslušali njihove zgodbe. Trdi tudi, da sedaj “poglabljamo svoje znanje o njihovi (op. a. muslimanski) religiji,” ki je seveda ne smemo zamešati z “nečloveško islamistično ideologijo.”

Te in druge ponavljajoče se teme, med katere spadajo tudi dialog z muslimani, od katerih lahko v Taizé-ju dobite lekcije o njihovi religiji, komentarji ekonomskega stanja sveta (npr. organizacija predavanj o univerzalnem temeljnem dohodku – UBI), itd., zavzemajo velik del taizejskega pogovora. Po drugi strani lahko zaman iščemo odkrito ali odločno izrekanje o temah, o katerih se naj bi strinjali vsi kristjani – grozote morije nerojenih otrok, sprejemljivost in celo spodbujanje sodomije v zahodni družbi, oblast sekularizma in liberalizma itd., da ne omenjamo tematik, ki so še posebej pomembne katolikom, kot so odnos do zakonske spolnosti in prokreacije ter upad vere v resnično navzočnost. Brez posebno stroge sodbe smemo iz postopanja brata Aloisa zaključiti, da ga ti problemi ne motijo tako intenzivno, kot progresivne ideje, ki se kot ‘po naključju’ ujemajo z današnjo politično strujo neomarksistov.

Obhajilo

Kljub izpostavljenim pomislekom se lotimo še največje problematike. Deljenje obhajila je najbolj problematična in zanesljivo škodljiva praksa taizejske skupnosti. Proti koncu vsake jutranje molitve se izvede proces deljenja obhajila, h kateremu so povabljeni vsi, ki so krščeni in “verjamejo” v resnično navzočnost Jezusa v kruhu. Ob pisanju sem bil soočen z dejstvom, da na internetu nikjer ni dostopna liturgična forma tega “obreda” (kar vzbuja dodatno skrb), čeprav je dostopna bolj splošna oblika taizejske molitve, ki jo pozna vsak redni udeleženec. Zaradi tega se moram na žalost nanašati na izkušnjo sebe in drugih, ki smo temu bili priče. 

Po preprostem povabilu v že prej omenjenem smislu se deli na eni strani simbolični kruh, ki ni posvečen, na drugi pa od katoliškega duhovnika veljavno posvečene hostije. To je zavajajoče je povabilo bratov, ki se na noben način ne potrudijo karseda natančno razložiti, kakšne morajo biti okoliščine prejema svetega obhajila – obhajanec se mora dobro zavedati pomena prejema tega zakramenta in v povezavi z zakramentom sprave biti v stanju posvečujoče milosti. Katoliki med brati zavestno sodelujejo pri  neizogibnem bogoskrunstvu prejema Najsvetejšega Zakramenta. Če se vam zdi, da so skrbi neupravičene, oz. da je “odgovornost na ljudeh, saj imajo drugo izbiro” ali “tudi pri katoliški maši nas lahko neznanec zavede, da mu podelimo sv. obhajilo”, se spomnite, da govorimo o okolju, za katerega vemo, da ga v velikem številu obiskujejo protestanti in anglikanci, med katerimi jih veliko veruje v konsubstanciacijo^[7] in ne prejemajo veljavnih zakramentov, torej je nevarnost za nejasnost namena velika. Le predstavljajte si, da bi svoje otroke poslali k obhajilu z besedami: “Pojdi, če verjameš, da je tam Jezus.” Katoliška Cerkev uči, da je potrebno za prejem Svetega Obhajila zavedanje pomena resnične navzočnosti (KKC 11; 913).

Taize – pokvečen dvojnik zgodnje Cerkve

Kot že omenjeno je za mnoge katolike, tudi v Sloveniji, Taizé svetel zgled nečesa, kar sami razumejo kot pristno sobivanje ne le kristjanov, ampak vseh religij sveta. Marsikdo bi mu rad kar nadel avreolo novih prvih kristjanov in se morda raje tja obračal za razumevanje krščanske duhovnosti in praks. Toda Taizé iskalca avtentičnega krščanstva razočara. Namesto jasne teologije in napora za vzdrževanje pravovernosti ustvarja nove in nove meglice, ki sicer navidezno brišejo razlike med kristjani, a jih v resnici skupaj peljejo dlje stran od Kristusovega nauka. Namesto pravih zakramentov in sv. maše vabi kristjane k vedno-spreminjajočemu-se obredu, ki le spominja na mašo, katerega resnični namen zakriva. Namesto pravega božjega češčenja Najsvetejšega ter čaščenja presvete device Marije in svetnikov ponuja sicer glasbeno primerne in lepe, v nekaterih elementih tudi tradicionalne katoliške molitve, katerih korist pa zaduši s tem, da popolnoma izbriše kesanje in zadoščevanje za grehe iz molitvene prakse. Končno namesto papeža in klera postavlja med nas laike, ki nočejo zavzeti prave vloge duhovnika skupaj s pripadajočo odgovornostjo in se radi ukvarjajo s svetnim. Z vsem tem Taizé zapravlja svoj potencial središča izkušnje preprostega, meditativnega življenja in se kaže kot slab dvojnik prve Cerkve, kakršnega so si želeli mnogi revolucionarji post-koncilskega zanosa.

Morda ste opazili, da v resnici z vsem povedanim opisujem tudi pokoncilski izraz človeške kvarljivosti zemeljske katoliške Cerkve. Ravno zato je tako pomembno, da se nehamo posluževati teologije in “duhovnosti” gibanja, katerega simbolično liturgični in socialni vrhunec predstavlja ravno Taizé. Cerkev bo “nazaj k izvirom” pripeljalo to, kar jo je vedno – Sveti Duh, katerega delovanje je Sveto pismo, papeštvo, Cerkveni nauk in apostolska tradicija. Nič nas ne bo rešilo pred prihajajočimi zemeljskimi kaznimi, pripravljenimi za krščanski svet, ki se je odločil obrniti hrbet Bogu. Ne okoljski aktivizem, niti sprejemanje migrantov ne more ublažiti posledic odpada naše civilizacije. A na nekaj lahko vplivamo – to je naše zveličanje. Toda zanj so potrebni zakramenti, molitev in zadoščevanje ter pravi nauk, nikakor ne razvodenitev krščanstva za ugajanje svetu.

[1] Skupnost danes [https://www.taize.fr/sl_article7611.html]

[2] Eucharist [https://www.taize.fr/en_article1730.html]

[3] Hell: Must a Christian believe in the existence of hell? [https://www.taize.fr/en_article2896.html]

[4] Meditations by Brother Alois [https://www.taize.fr/en_article27068.html]

[5] Five years after Laudato Si’ (an article by Brother Alois) [https://www.taize.fr/en_article28110.html]

[6] By welcoming refugees, we receive more than we give [https://www.taize.fr/en_article20708.html]

[7] Konsubstanciacija je protestantska doktrina, ki uči, da sta substanci (bistvo) Kristusovega Telesa in Krvi navzoči skupaj s substancama kruha in vina. Večina protestantov razlaga konsubstanciacijo na način, da je hostija – kruh in Jezus hkrati, oblika navzočnosti je različna od duhovne do telesne. Katoliški nauk uči o  transsubstanciaciji, substanci kruha in vina po katoliškem nauku ne obstajata več, obstajajo zgolj njune pritikline (fizična podoba). Sveta Hostija pa je Kritusovo telo, kri, duša in božanstvo.

“To so ljudje, ki se v svoji pravovernosti postavijo nad vse in zviška razglašajo krivoverce in nevredneže; govorijo proti papežu, večkrat tudi proti koncilu. Kdor se odpove papežu, kdor ga ne priznava, ga ne spoštuje ali začne govoriti proti njemu, je prestopil mejo in ni več katoličan.”

S temi besedami so nadškof Zore zaključili pridigo ob prazniku Gospodovega vnebovhoda. Z besedami, ki smo jih kot del Katoliške Cerkve slišali ali prebrali tudi ustvarjalci vsebin na Scutum Fidei.

In se čutili nagovorjene.

Nagovorjene, saj v trenutni vsesplošni teološki, moralni, liturgični in doktrinarni zmedi in vsesplošnim dvoumnostim ter skrunitvam edini povzdigujemo glas zoper kršilce Gospodovega nespremenljivega Nauka, zoper skrunitelje Gospoda v Najsvetejšem oltarnem zakramentu, zoper klovnske vsiljevalce posvetnega v Gospodova svetišča in pa tudi zoper očete in pastirje, ki so prepustili svoje sinove in črede podivjanim viharjem posvetnega, satanovim krempljem in volkovom na preži.

V teh svojih opominjanjih in pojasnjevanju zmot ŽAL seveda pogosto tudi ne moremo mimo kritik zoper svetega očeta.

Kar seveda NE POMENI, da ga ne priznavamo ali da smo se mu odpovedali, saj verjamemo, da je EDINI Božji vikar na Zemlji, pa če je še tako šibke vere in pogosto širi nejasnosti in zmote.

Dolžni pa smo vas vse opomniti, da so besede gospoda nadškofa zavajajoče in morda celo namerno lažnive z željo po sejanju strahu med vsemi, ki spremljate naše vsebine. Da so besede gospoda nadškofa želja po očrnitvi in diskreditaciji dela Scutum Fidei in goreče ljubezni do Troedinega Boga vseh, ki nas spremljate.

Kar pomeni tudi, da so za nekatolike označeni s strani današnje Cerkve v Sloveniji, ki je trdno zasidrana v modernistični hereziji, VSI, ki ljubimo Resnico, Boga in Njegov večni Nauk, ki se vse od apostolskih časov prenaša iz roda v rod na vse veke preko Svetega Izročila.

Sveti John Henry Newman je zapisal “Prej bom nazdravil svoji vesti kakor papežu.” in tudi samemu svetemu Pavlu smo lahko hvaležni, da danes nismo vsi obrezani, ko je šel in se možato zoperstavil PAPEŽU, ko je verjel, da je le ta v zmoti.

Ne pristajajmo in ne klonimo torej pod temi nesramnimi lažmi, ko nas zaradi svoje strahopetnosti pred svetom in pekoče vesti pred Resnico preganjajo in želijo omadeževati naše delo in zvestobo Kristusu Križanemu. Ohranjajmo svojo zvestobo Svetemu Bogu, Sveti Devici Mariji, Sveti Katoliški Cerkvi, Svetemu Izročilu in Kristusovemu Nauku, ki se prenaša po njem.

Ali kot je rekel apostol v svojem pismu: “Potemtakem sem postal vaš sovražnik, ker sem vam govoril resnico?” (Gal 4:16)

ICR+

V petdesetih letih prejšnjega stoletja so se v ZDA ukvarjali z velikim valom spreobrnitev iz protestantizma in potrebovali so dela, ki so bila primerna za spreobrnjence ter njihove otroke. Tako je leta 1954 izšel v ZDA strip Know Your Mass, ki ga je napisal frančiškan p. Demetrius Manousos in je še danes v prodaji. Po več desetletjih je bil v Franciji v polnosti digitaliziran in popravljen ter izdan s strani založb Nuntiavit in RSE. Na tej najnovejši izdaji temelji tudi slovenski prevod.

Strip je podrobna, v celoti ilustrirana razlaga svete maše, ki bralca korak za korakom vodi skozi obred ter podaja razlago tako v liturgičnem kot duhovnem smislu. Kratka in preprosta razlaga je primerna tako za otroke kakor za odrasle, ki bi se radi bolje seznanili s tradicionalno latinsko sveto mašo ter samim bistvom svete maše.

Strip se začne s kratkim uvodom kjer angel varuh mladega fanta spodbudi k resnosti udeležbe pri sveti maši. V naslednjem poglavju se bralec seznani z liturgičnimi predmeti, nato pa sledi krasna razlaga vsakega dela svete maše. Strip ima 95 strani.

Z nakupom podprete delovanje Scutum Fidei, nadaljnje projekte in dobite knjigo, ki vam bo gotovo koristila. Lahko je seveda tudi krasno darilo.

Strip najdete v naši spletni trgovini : https://scutumfidei.si/trgovina/

Naš sodelavec Matevž je slovenskim škofom namenil naslednje pismo:

Vaše ekscelence, slovenski škofje,

nisem škof, nisem duhovnik in nisem diakon. Imam pa očitno več znanja, kot vsi Vi in Vaši liturgisti.

V rimskem misalu na Veliki četrtek piše: “Po zelo starem izročilu Cerkve so danes PREPOVEDANE vse maše BREZ udeležbe ljudstva.”

Kako si torej drzne posvetna oblast prepovedati nekaj tako svetega in tako božjega, kot je sveta evharistija in vi pri tem niti malo ne povzdignete svojega očetovskega in pastirskega glasu, kot prvi varuhi zakramentov in Cerkve? Vam je mar za svojo čredo? Pastirsko palico nosite tudi zato, da ščitite čredo pred napadi zveri. Kako nas lahko tako brezbrižno prepustite volkovom? Mar ste sami volkovi v ovčjih oblačilih?

Vas nič ne čudi, da je vlada ravno v najbolj svetem in častitljivem delu cerkvenega leta uvedla popolno prepoved svetih maš. Verniki smo tako že tretjič ostali brez možnosti prejema milosti, ki prihajajo z obhajanjem praznika Našega Gospoda. Neštete milosti, ki jih prinaša udeležba in sodelovanje pri bogoslužju tridnevja, velike noči in velikonočne osmine so nam onemogočen. Gre za duhovno kastracijo vernikovi in si upam trdit, tudi naroda. Mar vi ne vidite v tem nobenih hudičevih sadov? Se zavedate, da boste pred Večnim Sodnikom odgovarjali za vsako izgubljeno dušo?

Hvala vam, ker si iz mnogih zgledov, svetih slovenskih škofov in duhovnikov, ki so se skozi zgodovino borili za blagor vernikov in za rešitev nesmrtnih duš, niste izbrali prav nobenega.

Felix Alleluia,

Matevž Hribernik

Ljubljana, 30. 3. 2021

Javno pismo slovenskim škofom ob prepovedi svetih maš za veliko noč 2021

Ob branju tega so se mi porodile še naslednje misli…

Dragi škofje, pomen Velike noči omejujete na druženje ob velikonočnem zajtrku, h kateremu nas bodo povabili celo cerkveni zvonov. Isti zvonovi, ki večer poprej pri Gloria oznanijo Kristusovo vstajenje in Ga med vstajenjsko procesijo slovesno spremljajo in milo prosijo, naj nas blagoslavlja in varuje. Zvonovi naj bi vabili katoliškega človeka k molitvi in zakramentom, ne pa k niti zakramentalnemu delu Velike noči. Velikonočna jedila so blagoslovljena, a blagoslov na daljavo ni isto.

To je relativizacija Velike noči na nekaj sentimentalnih dogodkov, ki so vsekakor pomembni, a drugorazredni. Velika noč ni šunka niti pirhi, ampak Kristusovo vstajenje in njegova zmaga nad smrtjo in grehom. Kateri je najlepši in najprimernejši način da proslavimo Zmago? Mastenje ob šunki in potici? Vsekakor ne! Temveč prisostvovanje pri daritvi svete maše, prisotni in z enim srcem združeni z angeli in svetniki, ne pa pred zaslonom. Kako naj prejemamo milosti, ki nam jih Bog deli med sveto mašo, predvsem v svetem tridnevju in velikonočni osmini, če nam vi, naši nadpastirji, nasledniki apostolov, preprečujete dostop do najvišje oblike čaščenja – daritve svete maše. Meditirajte odgovore velikega četrtka, ki nas spominjajo na Judeževo izdajo, kajti kljub njegovi vzvišeni službi je izdal svojega Učitelja. Ali ni to dejanje, že drugo leto zapored, podobno tistemu, ki ga je naredil Judas mercator pessimus? Da prodajate svojega Učitelja za 30 srebrnikov in vodite v pogubo trume duš? Zgledi prvih kristjanov, katerim tako radi pojete hvalo, nam kažejo drugače, ti so raje umrli, kot pa prodali svojega Učitelja in se uklonili grešnim zakonom posvetne oblasti.

Preljubi nadpastrji, namen Škofovske konference je jasen, da » v skladu z Zakonikom cerkvenega prava (kanoni 447–459), statutom in drugimi pravnimi normami izvršujejo pastoralno službo v dobro vernikov tega ozemlja«. Vaš raison d’être je jasen a ste ga radvoljno opustili, kakšen je potem še sploh pomen Škofovske konference?

Duhovno zdravje je pomembnejše od telesnega. Vaša dolžnost je voditi duše v nebesa! Bolje dobro umreti, kot slabo živeti. Zgled vaše vere in gorečnost za Boga in Cerkev bi morali biti vaši edino orožje. Ne čudite se upadu vernikov in duhovnih poklicev, če sami ne morete vzeti v roke ščit vere in braniti zaupano vam čredo!

Kljub vsemu za vas še vedno goreče molim in vas priporočam Brezmadežni Devici Mariji, Kraljici nebes in zemlje, svetemu Jožefu njenemu prečistemu ženinu ter vsem svetnikom. Naj vas branijo in podelijo vseh milosti potrebnih za opravljanje Vaše službe.

Objave v medijih:

Domovina.je: Javno pismo slovenskim škofom ob prepovedi svetih maš za veliko noč

Hvaljen Jezus! +

Z največjim veseljem, hvaležnostjo Bogu in zaupanjem v blagoslov Svete Trojice vam sporočamo, da smo dokončno uredili program Duhovnega oddiha TLM in odpiramo mesta za prijave!

Duhovni oddih je namenjen Katoliškim moškim vseh starosti. Potekal pa bo od 16. do 18. aprila (od petka popoldne do nedelje) 2021.

Tema prvega TLM duhovnega oddiha v Sloveniji bo: Štiri poslednje reči – smrt, sodba, pekel ali nebesa.

Število mest je omejeno na 15 udeležencev.

Kotizacija za udeležbo znaša 150,00 €. Za potrditev prijave je potrebno plačilo are v znesku 50,00 €. Prijavo je možno z vračilom are odpovedati do 14 dni pred začetkom oddiha.

Kotizacija za udeleženca vsebuje:

• Nočitve v idiličnem gorskem okolju z glavnimi obroki tekom dneva (večerja, zajtrk, kosilo, večerja, zajtrk, kosilo)
• Duhovno vodstvo Katoliškega duhovnika tekom vseh dni oddiha
• Vsakodnevno darovana Tradicionalna sveta maša
• Predavanja in pogovori o temi oddiha: Štiri poslednje reči
• Redna molitev Rožnega venca v neokrnjeni gorski naravi
• Tridnevno druženje, debate in pogovori z ostalimi Katoliškimi možmi

Prijave pošljite na info@scutumfidei.si, kjer navedete vaše ime in letnico rojstva, nato pa vam bomo posredovali ostale podatke.

Podrobni program bomo poslali udeležencem, ko bo seznam popolnjen oz. nekaj tednov pred začetkom oddiha.

Bog vas blagoslovi in upamo, da se vam bo uspelo udeležiti!

ICR+
Uredništvo Scutum Fidei

V nadaljevanju si boste lahko prebrali recenzijo knjige Guillauma Cucheta, ‘Kako je naš svet prenehal biti krščanski. Anatomija kolapsa’, Editions du Seuil, Pariz, 2018. Recenzijo je naredil Jean-Claude Larchet, sicer francoski pravoslavni teolog in raziskovalec, avtor številnih kvalitetnih del. Ker je njegova recenzija bolj povzetek Cuchetove knjige, jo lahko v celoti ponudimo katoliških bralcev. Več o avtorju v sami recenziji prof. Larcheta. Prevod ponujamo tudi kot dokazilo, da naša opozorila niso »iz trte izvita«, ampak temeljijo na trdni, celo znanstveni, podlagi. 

Številni avtorji že pol stoletja opažajo drastičen zaton katolištva v Franciji in širše v Evropi, to pa jih skrbi: Louis Bouyer; Serge Bonnet, Michel de Certeau in Jean-Marie Domenach, Paul Vigneron, Jean Delumeau, Emile Poulat, mons. Simon, Denis Pelletier, Daniele Hervieu-Léger, Yves-Marie Hilaire, Denis Pelletier, Emmanuel Todd in Hervé Le Bras, Yvon Tranvouez. (Naštevamo samo avtorje, naslove njihovih del pa lahko dobite v uredništvu, če bi koga zanimalo, op. prev.)

“Eden izmed objektivnih kriterijev, ki jih je izbral, je stopnja redne nedeljske prakse med francoskim prebivalstvom, ki je s 27% leta 1952 padla na le 1,8% leta 2017.”

V tej knjigi, ki obrne na glavo naslov knjige Paula Veyneja ‘Kdaj je naš svet postal krščanski’, da bi  prikazal preobrat procesa, katerega začetki so bili analizirani, Guilliaume Cuchet, profesor sodobne zgodovine na Univerzi Pariz-Creteil, specializiran za zgodovino katolištva, skuša opredeliti trenutek, v katerem se je ta upad začel, kakor tudi določiti razloge zanj. Eno glavnih uporabljenih znanstvenih orodij je statistična analiza. Eden izmed objektivnih kriterijev, ki jih je izbral, je stopnja redne nedeljske prakse med francoskim prebivalstvom, ki je s 27% leta 1952 padla na le 1,8% leta 2017. O tem kriteriju bi se sicer dalo razpravljati, ker je po nedavnem članku ‘La Croixa’ (‘Križ’ – osrednji katoliški časnik v Franciji) nekdo lahko “prakticirajoči” katolik tudi z drugimi vrstami delovanja, je pa res, da v odsotnosti nedeljske prakse krščanska kultura lahko traja nekaj časa, vendar jo izguba stika z liturgičnim življenjem postopoma oslabi in povzroči njeno izginotje.

V prvi tretjini knjige je opredeljena pripadnost katolištvu, ki izhaja iz množice statističnih podatkov, ki jih je duhovščina obdelovala med letoma 1945 in 1965, zlasti pa statistika, ki jo je natančno in redno vodil v daljšem obdobju (1880-1965) kanonik Boulard, sociolog in avtor štirih zvezkov gradiva za versko zgodovino Francozov v 19. in 20. stoletju.

Cuchet pravi, da je v šestdeseta leta 20. st., natančneje v leto 1965, mogoče datirati prelom, ki je sprožil proces dekadence katolištva v Franciji. Ta prekinitev sovpada z drugim vatikanskim koncilom, kar je paradoksalno, ker so ga oblikovali njegovi organizatorji kot posodobitev za oživitev katolištva v sodobnem svetu. Toda, poudarja avtor, ki je preučeval različne hipoteze, “ne vidimo, kateri drug dogodek bi lahko sprožil tak odziv. Že s svojim obstojem, kolikor je nenadoma omogočil reformo starih norm, je koncil zadostoval, da jih je zamajal, še posebej, ker je stopila v rabo liturgična reforma, ki je v velikem številu zadevala najbolj vidni del religije, že leta 1964”.

V drugi polovici svoje knjige avtor natančno analizira vzroke, povezane s koncilom, prelom in proces dekadence, ki se na svetovni ravni nadaljuje še danes.

Koncil je povzročil izgubo trdne podlage med verniki. Koncilsko besedilo ‘Dignitatis humanae’, objavljeno leta 1965, o verski svobodi, se je pojavilo “kot nekakšno neuradno pooblastilo za zanašanje na lastno presojo glede prepričanja, vedenja in prakse, ki je močno nasprotovalo prejšnjemu sistemu”. To je vzbudilo žalostno pripombo patra Louisa Bouyerja: “Nihče več ne veruje, vsakdo dela samo, kar hoče.”

Cuchet na področju pobožnosti opaža vidike liturgične reforme, ki bi se lahko zdeli drugotnega pomena, vendar pa na psihološki in antropološki ravni to nikakor niso bili. Ti vidiki vključujejo opustitev latinščine, prejemanje obhajila na roko in relativizacija starih obveznosti, ki so igrali pomembno vlogo. Enako velja za kritike slovesnega obhajila, ki se množijo od leta 1960 in zlasti od leta 1965, nove pastorale krsta (od 1966) in zakonske zveze (v letih 1969-1970), ki so od kandidatov zahtevali večjo stopnjo dostopa do zakramentov in več priprav ter osebnih zavzetosti.

»Katoliška kriza« v letih 1965-1978 je bila sprva kriza duhovščine in dejavnih katolikov. Opuščanje duhovniške obleke (od leta 1962) in verskih navad, politizacija (v levo) duhovščine, zapuščanje stanu duhovnikov, redovnikov in redovnic se je mnogim zdelo resnična “izdaja klera”, opustitev stanu, kakršne niso pomnili vse od francoske »revolucije«, ki je imela enake rušilne učinke”.

Na področju verovanja je štelo že samo dejstvo zamenjave govorice. Spremembe v uradnem nauku so napravile skromne vernike za dvomljivce, ki so logično izpeljali, da če bi se institucija včeraj “motila” v tem, da je razglašala za nespremenljivo, kar je prenehalo biti nespremenljivo, ne more biti nobenega zagotovila, da se to v prihodnosti ne bi več spremenilo. Cela vrsta starodavnih “resnic” je nenadoma padla v pozabo, kot da bi duhovniki sami nehali verjeti vanje ali ne bi vedeli, kaj bi nam o njih povedali, potem ko so o njih že tako dolgo govorili in jih imeli za bistvene.

Drugo področje, na katerem so razmere destabilizirale vernike, ugotavlja avtor, je podoba Cerkve, njene hierarhične strukture in duhovništva. »Katoliška kriza« v letih 1965-1978 je bila sprva kriza duhovščine in dejavnih katolikov. Opuščanje duhovniške obleke (od leta 1962) in verskih navad, politizacija (v levo) duhovščine, zapuščanje stanu duhovnikov, redovnikov in redovnic se je mnogim zdelo resnična “izdaja klera”, opustitev stanu, kakršne niso pomnili vse od francoske »revolucije«, ki je imela enake rušilne učinke”.

Po drugi strani pa je »koncil utrl pot tistemu, kar bi lahko imenovali kolektivni izstop iz obvezne prakse pod kaznijo smrtnega greha, ki je v starodavnem katolištvu zavzemal osrednje mesto. […] Ta starodavna kultura obvezne prakse je bila izražena predvsem na področju “cerkvenih zapovedi”, ki so se jih otroci na pamet učili pri verskem pouku in katerih spoštovanje je bilo treba preveriti med izpraševanjem vesti, ko se pripravlja na spoved”, ki je vključevala dolžnost posvečevanja nedelj in praznikov, spovedovanja grehov in prejemanja obhajila vsaj enkrat letno, zdržka in posta ob petkih, ob velikih praznikih in v spokornih obdobjih, imenovanih “kvatre” (lat. Quattuor tempora). Vse te zahteve so toliko omehčali, da so izginile, razen obhajila, ki je postalo sistematično in je potekalo brez kakršne koli priprave, saj sta spoved in post praktično izginila. Mehčanje evharističnega posta pa je bilo izvedeno v različnih predhodnih fazah: leta 1953 je Pij XII., medtem ko je obdržal obveznost posta od polnoči pred obhajilom, odločil, da je uživanje vode ne bo nikoli prekinilo; leta 1957 je motu proprij ‘Sacram communionem’ post zmanjšal na tri ure za trdo hrano in na eno uro za tekočino; leta 1964 je Pavel VI. odredil, da bi v obeh primerih zadostovala ura, kar konkretno pomeni izginotje evharističnega posta, saj je ura čas, ki je potreben za odhod v cerkev in za del maše pred obhajilom. (Zanimiva pripomba enega vernega katolika je nekoč bila, da ena ura evharističnega posta pred obhajilom pomeni, da pač vernik ne je sendviča med samo mašo in nič več kot to, op. prev.)

V tem koncilskem in pokoncilskem obdobju je “presenetljivo – opaža avtor – videti, kako so duhovniki prostovoljno odstranili stari sistem norm, s katerim so se toliko trudili, da bi ga uresničili”. Pri ljudeh je to neizogibno ustvarilo občutek, da so “spremenili svojo vero” in, po eni strani, privedlo do  vtisa splošnega relativizma.

Avtor posveča dve poglavji vzrokom za dekadenco, ki se mu zdijo temeljni: kriza zakramenta pokore in kriza pridiganja o poslednjih rečeh.

1) Po mnenju G. Cucheta je »kriza spovedi eden najbolj očitnih in presenetljivih vidikov “katoliške krize” v letih 1965-1978«. «Vrednost spovedi je sama po sebi pomembno sociološko in duhovno dejstvo, ki ga zgodovinarji in sociologi verjetno niso v celoti upoštevali. Pravzaprav ni privedlo do nič manj, kot do izjemne preobrazbe v množično opustitev v nekaj letih tiste prakse, ki je dolga stoletja močno oblikovala katoliško miselnost. Leta 1952 je 51% odraslih katolikov izjavilo, da bodo šli k spovedi vsaj enkrat v letu (na Veliko noč, kot je bilo obvezno v 21. kanonu IV. Lateranskega koncila iz leta 1215); leta 1974 jih je bilo le še 29%, leta 1983 pa 14%. Po avtorjevih besedah ​​je prelomna točka okoli leta 1965-1966, ko se je spoved prenehalo predstavljati kot “zakrament pokore” in je bila predstavljena kot “zakrament sprave”. Ta pojav je šel z roko v roki:

– s koncem že omenjene “obvezne prakse” in dekriminalizacijo opuščanja verske prakse (beri – opustitev udeležbe pri nedeljski in praznični sveti maši), ki se je prej štela za greh, ker je bila, glede na cerkvene zapovedi, ena od absolutnih dolžnosti, ki se jim je treba podrediti;

– z izgubo občutka za greh v vesti mnogih vernih, pa tudi med duhovščino, ki se je bala, da bi vzbujala v ljudeh ta čut, kakor tudi tistega o poslednjih rečeh. Avtor v zvezi s tem opaža: “Duhovniki so  nenadoma nehali govoriti o vseh teh občutljivih temah, kot da vanje ne bi več verjeli, medtem ko je hkrati v njihovih govorih zmagovala rusojevska (Rousseau) vizija Boga: “Bog-ljubezen” (in ne več samo “ljubezni”) v letih 1960-1970. “Duhovniki so asfaltirali pot v nebesa,” je v začetku sedemdesetih v intervjuju s sociologom Fanchom Élégoëtom povzela ostarela bretonska kmečka žena. Nekoč ozka in strma, je zdaj postala avtocesta, ki so jo prevozili skoraj vsi. Ni mogla peljati drugam, če ni bi bilo več nobenega greha ali pekla, niti kakšnega težkega greha, ki bi komu mogel odvzeti nebesa. Koristnost spovedi je bila v njeni tradicionalni definiciji dejansko vse manj očitna”;

– s prelomom med spovedjo in obhajilom. “V starem sistemu smo se več spovedovali, kot se obhajali, spoved pa je bila v glavnem pojmovana kot nekakšno obredno očiščenje, ki pogojuje dostop do evharistije.” Razvoj pogostega obhajila, ki ga spremlja izguba občutka za greh, in ideja nekaterih pripadnikov duhovščine, na katere vpliva psihoanaliza, v skladu s katero bi bilo treba vernike osvoboditi krivde in jih »osvoboditi spovednice«, je privedlo do tega, da so bili verniki zdaj vabljeni k obhajilu, ne da bi se morali spovedovati. Obhajilo se je torej banaliziralo, same priložnosti za spoved pa praktično ni bilo več. Redne posamezne spovedi so bile od leta 1974 nadomeščene s “spokornimi slavji”, ki so se praznovala enkrat letno pred veliko nočjo; na teh srečanjih se verniki niso več ničesar spovedali (avtor jih imenuje »oblike pokore brez spovedi«), ampak so prejeli kolektivno odvezo po poslušanju nejasnega govora, v katerem so pojem greha vse bolj zamegljevali. In ko je možnost spovedi ostala v nekaterih župnijah ali je bila kasneje obnovljena, “verniki niso dobro vedeli, kako naj se spovejo, niti ali bi to sploh prinašalo kakšno korist”.

2) Zadnje poglavje je posvečeno vzroku za dekadenco, ki se avtorju zdi enako temeljnega pomena: kriza pridiganja o “poslednjih rečeh”; avtor se v naslovu poglavja vpraša, ali to z drugimi besedami ne pomeni “konca odrešenja”. Avtor ugotavlja, da je bilo v starih katekizmih in teoloških razpravah pomembno mesto namenjeno smrti, sodbi in dvema končnima ciljema onstranstva, peklu in nebesom. Zaskrbljeni, ker so videli, kako izginjajo iz poučevanja in pridiganja, so že decembra 1966 francoski škofje ugotovili: “Izvirni greh […], pa tudi poslednji cilji in sodba, so točke katoliškega nauka, neposredno povezane z odrešenjem v Jezusu Kristusu in njihovo podajanje vernikom se kaže kot nekaj izredno težkega mnogim duhovnikom. Ne vemo, kako bi o tem govorili.” Malo pred tem je kardinal Ottaviani, prefekt Kongregacije za nauk vere, opazil, da je izvirni greh skoraj popolnoma izginil iz sodobnega oznanjevanja. G. Cuchet poudarja, da ni šlo le za problem predstavljanja dogme, pastoralne in pedagoške narave, ampak da je “v resnici šlo za problem vere in nauka ter za splošno nelagodje duhovščine in vernikov. Vse se je zgodilo tako, kot bi nenadoma na koncu celotnega dela tajnih priprav celotni deli starodavnega nauka, ki so se do zdaj štele za bistvene, kot so sodba, pekel, vice, hudič, postali nemogoči za verovanje za vernike in nepredstavljivi za teologe”. Avtor to krizo (čeprav je nanjo namigoval že nekaj  prej) umešča v šestdeseta leta, pa tudi v krizo spovedi, pri čemer opaža njeno tesno povezanost s spovedjo: “Propad prakse spovedi sledi enaki kronologiji, še posebej v skoraj izginotje v nekaj letih ali celo nekaj mesecih nekoč dosledne skupine tistih, ki so pogosto hodili k spovedi. Odnos je neposreden, če ne celo izključen, z odpovedjo pojmu smrtnega greha (v smislu greha, vrednega pogubljenja). Imelo pa je posledice tudi za druge zakramente, povezane z “zadnjimi cilji”. V novem obredu krsta so se eksorcizmi bistveno zmanjšali (ker se ne zdi primerno poudarjati vloge Satana, v katerega del duhovščine ne verjame več in za katerega se zdi, da pripada mitologiji, katere je treba osvoboditi vernike, ki so označeni kot naivneži); obstajala pa je tudi jasna cenzura izvirnega greha, za katerega je bil [krst] zdravilo, da je zagotovil večno življenje. “

Kar zadeva krst, je nova reforma od decembra 1965 privedla do nezadovoljstva številnih vernih nad “novo pastoralo krsta, kjer je bilo, če je bila prva skrb do takrat krst otrok čim prej, tukaj ravno nasprotno, rok se odloži, da se starši bolj vključijo v priprave. Dodati je treba, da so številni posvečeni odvračali od krsta dojenčkov pod pretvezo, da mora biti to svobodno, prostovoljno in popolnoma zavestno dejanje, in trdili, da čakajo, da ga preložijo v obdobja mladosti (beri – se bo odločil sam, ko odraste, op. prev.).

Vsi ti dejavniki so spremenili sam koncept pogojev za odrešenje. »Stara koncentrična ekleziologija s krogi padajoče verjetnosti odrešenja sploh ni bila več primerna. S tega vidika je bil 2. VCZ prizorišče neke vrste “noči 4. avgusta” (francoska revolucija)  posmrtnega življenja, ki je končala privilegije katolikov glede odrešenja. Zdaj je bilo Cerkev moč razumeti bolj kot neko sredstvo odrešenja za vse, brez diskriminacije ali privilegijev, četudi so se verniki, vajeni zelo drugačne teologije, v teh razmerah znašli v nevarnosti določene zmedenosti in se začeli spraševati, kakšno dejansko korist sploh ima njihova pripadnost Cerkvi”.

Avtor v svojem sklepu poudarja tudi katastrofalne učinke krize iz šestdesetih let na dogmatično zavest vernih, ki je bila na neki način protestantizirana: “Prevlada svobode vesti na koncilu, se je v Cerkvi pogosto razlagala, sprva nepričakovano, kot novo svobodo katoliške vesti, ki ji je implicitno bilo dovoljeno, da se znebi bremena dogem in obveznih praks. Sam pojem dogme (kot obveznega prepričanja v vesti) je tako postal problematičen. Zdi se, da je ta pomembni sklep koncila skupaj s konceptom “hierarhije” resnic v mislih mnogih deloval kot nekakšna formalna dekriminalizacija “vernika po svojem lastnem okusu”, ki je močno nasprotovala prejšnji situaciji , ko je bilo treba verske resnice sprejeti kot celoto in brez pravice do izbire. Pričakovati je bilo, da bodo najbolj neprijetne med njimi ali tiste najbolj v nasprotju s splošnim čutom plačale visoko ceno, kot se je kasneje tudi zgodilo.

Katerikoli pa so že zunanji dejavniki, ki so lahko privedli do propada katolištva (sodobna miselnost, družbeni pritisk itd.), so po mnenju avtorja te knjige notranji dejavniki tisti odločilni.

Katolištvo samo nosi veliko odgovornost pri razkristjanjenju Francije (in bolj splošno Evrope, ker analiza v drugih državah vodi do enakih zaključkov). Posodobitve, ki jih je opravil Drugi vatikanski koncil, ker je predlagal, da se soočimo z izzivi sodobnega sveta, ni privedel do ničesar drugega kakor do popolne prilagoditve svetu. Mislil je, da ga bo pritegnil, pa mu je pričel slediti. Ker je hotelo biti slišano v svojem času, se je katolištvo sekulariziralo. V strahu pred potrebo po utrjevanju lastne identitete, se je relativiziralo do te mere, da mnogi verniki v njem ne najdejo več znamenj, ki so jih bili vajeni ali so jih pričakovali, in ne najdejo več nobenega interesa, da bi v njem iskali tisto, kar jim svet že ponuja na manj zahteven način.

“(vse to vse bolj spoznavamo tudi pri nas, četudi se skuša zadeve predstaviti kot pozitivne – proces pelje v isto smer in k enakim ali podobnim številkam tudi v Sloveniji, zato ni tolažba v številkah, ki še niso takšne, op. prev.)”

Katoliške oblasti so skušale minimalizirati kolaps, opisan v tej knjigi z raznimi argumenti (veliko število Francozov ostaja katolikov in da krstiti svoje otroke; verska praksa se raje meri z zavzetostjo, kot pa s številom udeležencev pri maši; kvaliteta je zamenjala kvantiteto itd.). Ti argumenti pa niso kaj prida prepričljivi. Pogosto se Janeza Pavla II. predstavlja kot tistega, ki je privedel do izboljšanja po ekscesih, ki so sledili 2. vatikanskemu koncilu, vendar pa moramo opozoriti, da je udeležba pri nedeljski sveti maši v Franciji padla s 14% v letu njegove izvolitve na le 5% v času njegove smrti, leta 2005 (kakor je bilo rečeno, je sedaj ta praksa le še 1,7%, najbrž še manjša, glede na to, da je minilo še nekaj let od izida knjige). Če drži, da skupnosti, ki živijo po mestih lahko nudijo lažen primer (kakor je tudi držalo za tistih nekaj cerkva, ki so bile odprte v komunističnem obdobju v vzhodnem bloku, ki so bile natrpane na račun drugih, ki so jih zaprli), kakor tudi spektakularna zbiranja mladih na Svetovnih dneh mladih, pa je vseeno francosko podeželje tisto, ki kaže na resničnost dramatične dezertifikacije (spremembe v puščavo, op. prev.): stalno povečevanje opuščenih cerkva (kar pomeni, da se cerkva več ne uporablja kot bogoslužne prostore); duhovniki, ki morajo skrbeti za po dvajset ali celo trideset župnij, vsako nedeljo pa darujejo »regionalno« mašo za majhno skupino vernikov, povečini priletnih, ki so včasih prepotovali desetine kilometrov (neki sorodniki iz Belgije so nam pravili, bili so že v letih, zdaj so pokojni, kako se vozijo več kot uro stran za pevske vaje in sveto mašo, op. prev.); izginotje pogrebov, ki jih obhaja duhovnik, zaradi pomanjkanja celebrantov (to so tisti duhovniki, ki obhajajo oz. vodijo bogoslužje, op. prev.); pomanjkanje stika med duhovnikom in verniki zaradi medsebojne razdalje in nedostopnosti prvih, ki so bolj zasedeni z duhovniškimi srečanji kakor s pastoralnimi obiski (vse to vse bolj spoznavamo tudi pri nas, četudi se skuša zadeve predstaviti kot pozitivne – proces pelje v isto smer in k enakim ali podobnim številkam tudi v Sloveniji, zato ni tolažba v številkah, ki še niso takšne, op. prev.).

Ob osmi obletnici prve javne tradicionalne maše v Sloveniji

God Lurške Matere Božje tistega 11. februarja 2013 je bil za Cerkev po svetu zgodovinsko pomemben, kajti na ta dan je, nam vsem ljubi sveti oče, Benedikt XVI. naznanil svoj odstop in s tem popolnoma pretresel vesoljno Cerkev. Kljub temu izjemnemu a izredno žalostnemu zgodovinskemu dogodku, se je slovenska tradicionalna skupnost z vsem srcem radovala in klicala s psalmistom »Eructavit cor meum verbum bonum: dico ego opera mea regi«, kajti prva javna tradicionalna maša po desetletjih, se bo ponovno darovala na glavnem oltarju cerkvice svetega Alojzija v Mariboru. Kako je do tega izrednega dogodka sploh prišlo je zelo dolga zgodba. Pobuda je prišla iz dijaških vrst. Sam, ki sem takrat obiskoval tretji letnik Škofijske gimnazije v Mariboru ter moj zelo dober prijatelj, ki je sedaj cistercijanski menih v avstrijski opatiji Svetega Križa, sva bila pobudnika te ideje, ki je kmalu padla na plodna tla. S pomočjo dveh uglednih profesorjev, dr. Iva Keržeta in dr. Aleša Mavra, je ideja, ki je še pred kratkim izgledala kot sanje, počasi začela dobivati obliko. Z idejo smo kmalu tudi navdušili profesorja glasbe, ki je bil pripravljen zagotoviti glasbeno spremljavo ter gregorijansko petje. Orgelski del je prevzela sošolka, gospodična Renata Verdinek, ki je zvesto spremljala vse svete maše v Mariboru, ter tudi jubilejno mašo na Lurdu leta 2018. Ko je bil ta večinski delež pokrit, nam je blagopokojni kanonik ter stolni dekan msgr. Jožef Goličnik radovoljno prepustil uporabo cerkvice svetega Alojzija. Nas je čakala še najtežja naloga – najti duhovnika. Tako sva se s Klemenom (sedaj br. Benjaminom), odpravila na diplomatsko misijo k prevzvišenemu škofu Jožefu Smeju. Izredno dolg pogovor, ki se je zavlekel nad uro, je bil za naju oba izredno duhovno bogat ter nade poln. Milostljivi gospod se je gorečih oči spominjal svoje mladosti kot ministrant, bogoslovnih let, svoje mašniške mladosti, ter goreče blagoslovil naša prizadevanja. Bil je celo pripravljen, da sam obhaja sveto daritev, a na koncu ni mogel. Tako je dr. Maver našel duhovnika, ki je bil pripravljen zagotoviti sveto liturgijo, takrat še patra Jerneja Kurinčiča OFM. Izbira bi vsekakor lahko bila boljša, ampak podarjenemu konju se ne gleda v zobe, pravi pregovor. Na sveto mašo smo se vsi dobro pripravili, tako pevski zbor, kakor tudi midva s Klemenom, ki sva ministrirala.

Na dan D smo lepo okinčali cerkev s cvetjem ter iz cerkvene zakladnice pripravili primeren plašč s podobo Brezmadežne Device Marije in obhajali peto sveto mašo (zbor je prepeval angelsko mašo ter slovenske ljudske pesmi) s kadilom. Vsi napori so se, v Božjo čast, izplačali in led je bil prebit. Tako smo čez tri mesece organizirali že drugo sveto mašo, tokrat v velikonočnem času, na čast svetemu Juriju. Tokrat se je za maševanje opogumil spoštovani profesor dr. Anton Ožinger, ki nas je leta 2019 zapustil. Ta eminentni zgodovinar in dolgoletni profesor je z veseljem zagotovil mašo tudi na god sv. Alojzija, katero je posnel TV Exodus, ter še zadnjo mašo v Mariboru, v začetku novembra za vse rajne, katere so se v sklopu glasbene vzgoje udeležili vsi prvo-letniki, pevsko spremljavo, predvsem proprij je zagotovila sedaj zelo znana skupina Il Divji. V sklopu posnete svete maše sva z dr. Keržetom pripravila tudi daljšo oddajo na TV Exodus, ki je bila predvajana v dveh delih. Kmalu se je gibanje povečalo, ter so se mu pridružili člani iz primorske in kranjske, ki so prisostvovali tudi pri ponovitvi nove maše gospoda Tilošanaca v Mariboru, nekega avgustovskega dne. Gibanje se je kmalu priključilo mednarodnemu gibanju Juventutem ter pričelo z organizacijo svetih maš v cerkvi svetega Roka v Dravljah. Vedno več slovenskih duhovnikov se je opogumilo ter pričelo, če že ne javno, pa vsaj zasebno obhajati tradicionalne maše. Obenem je bil ustanovljen tudi blog Ad Dominum. Z mojim odhodom v semenišče v Griciglianu sem moral postaviti na stran moje aktivnosti s slovensko tradicijo, sem jo pa vedno goreče podpiral z molitvijo. Trenutni višek v našem osemletnem obdobju je bil obisk škofa Schneiderja ob izdaji prevoda njegove knjige Corpus Christi, katerega upam, da bo v kratkem tudi ponovil.

Ob peti obletnici prve svete maše sem se odločil, da je potrebno tak pomemben jubilej spodobno obeležiti. Na god svetega Ludvika IX. je bila na  Lurdu, prikupni cerkvici v Savinjski dolini, eni prvih Lurški Mariji posvečenih cerkva na slovenskem. Votivna peta maša je bila na čast Brezmadežnega spočetja Device Marije, kateri je sledila izpostavitev Najsvetejšega ter Te Deum. V počastitev te obletnice je spoštovana gospa Marta Zakošek izdelala mašni plašč, kateremu je bil kasneje dodan tudi grb papeža Benedikta XVI., kajti naši začetki so neizmerno povezani z njim, najprej z njegovim moto proprijem Summorum Pontificum ter kasneje z dnevom naznanitve njegovega odstopa, zato ostaja v naših molitvah in hvaležnem spominu. S hvaležnostjo se spominjamo tudi vseh pokojnih duhovnikov, ki so nam, bodisi z dejanjem bodisi z dobro molitvijo, zgledom in besedo, pomagali pri našem delu; msgr. Smej, msgr. Goličnik, dr. Ožinger so kot naši rajni dobrotniki v naših molitvah, prav tako tudi vsi drugi sodelavci, katerim naj Bog tisočkrat povrne. Osem let je, gotovo, kratka doba, ampak če ne bi bilo naše delo Bogu všečno, bi že kaj hitro propadli – ampak nismo! Naše vrste se krepijo in vedno več ljudi se zbira pri tradicionalni liturgiji.

V Božjem imenu pozivam spoštovane gospode nadškofe in škofe, naj nam v polnosti dovolijo obhajati tradicionalno bogoslužje na rednem nivoju, kot je navada vsepovsod po Evropi in katoliškem svetu. Nismo skupina drugorazrednih posebnežev, temveč goreči verniki ter zvesti sinovi svete Matere Cerkve. Nenazadnje se vsi, predragi naši nadpastirji, trudimo za isto reč: Vse v večjo Božjo čast in slavo ter zveličanje duš.

Tim Zakošek