Patra Philippa Laguérieja ni potrebno predstavljati. Mašniško posvečenje je prejel po rokah nadškofa Lefebvra in bil leta 1984 postavljen za župnika cerkve Saint Nicolas du Chardonnet (največje cerkve FSSPX v Parizu), kjer je služil do leta 1998. Leta 2004 je zapustil FSSPX in postal eden od soustanoviteljev Inštituta dobrega pastirja (Institut du Bon Pasteur, “IBP”), družbe apostolskega življenja s papeško odobritvijo, katerega duhovniki so formirani v duhu Tradicije in darujejo izključno tradicionalno latinsko sveto mašo. Do leta 2019 je bil celo predstojnik IBP.
Oče Philippe Laguérie, bivši predstojnik Inštituta Dobrega Pastirja.
Pater, ste si kdaj mislili, da boste spet doživeli “lov na čarovnice” (če smem uporabiti ta izraz) zoper tradicionalni obred?
Da in ne! Če poznamo temeljne vzroke za liturgično revolucijo, ki se je zgodila v šestdesetih letih – modernistične pritiske na Drugem vatikanskem koncilu (ki so bili celo hujši od tistih na prvem efeškem koncilu), vzroke, ki vedno privedejo do enakih posledic, lahko rečem, da sem to pričakoval. Kljub poskusom Benedikta XVI. (za katere lahko danes rečemo, da so spodleteli), s katerimi je želel dvatisočletni liturgiji Cerkve vrniti njeno prvotno slavo, so cerkveni dostojanstveniki ostali v svojem bistvu revolucionarni. “Bolno drevo ne more obroditi dobrega sadu.” Če se zamislimo nad nasiljem zadnjih dveh dokumentov iz Rima (Traditionis Custodes in Responsa ad dubia), njihovimsovraštvom do liturgičnega izročila, cinizmom urepov, ki jih uvajata, nad s sovraštvom prepojenim besom in željo po sistematičnem uničevanju, potem lahko zaključimo, da papež ne dela več “na obrobjih” ampak v drugi galaksiji. Kakor dobro vemo iz njegovih mnogih potovanj, je njegova pravovernost odvisna od kvadrata nadmorske višine, na kateri se nahaja! Da, zaprepadenost, zgroženost… Spet smo v sedemdesetih letih, s “suspenzom a divinis”, “divjim semeniščem” in “izobčenji”. Voham smodnik.
Kako naj razumemo odnos papeža Frančiška do Izročila? Gre za čisto zlobo, ali zgolj za dosledno interpetacijo Drugega vatikanskega koncila?
Ne pozabimo na dejstvo, da je papež jezuit, kar je prvič in, upam da, tudi zadnjič. Jezuit vedno postavlja učinkovitost nad doslednost. Sveti Ignacij se je tega dobro zavedal, ko je svoje redovnike podvrgel četrti obljubi: pokorščini papežu. To je služilo za omejevanje težav, ki bi jih mnogoteri geniji v tem redu mogli povzročiti. Učinkovitost, prepuščena sama sebi, se sprevrže v pretiranost, predrznost, megalomanijo in citiranje samega sebe. Kardinali so v preteklosti to razumeli in niso nikdar izvolili jezuita. Jezuitski papež je brez nadrejenega kot nori genij, ki pilotira X-15 ali Lockheed YF-12. Želim si, da bi s svojim letalom varno pristal. Ni potrebe, da se sprašujemo po zlobi notranjih krogov, saj gre navsezadnje zgolj za stvar odobritve. Jezuit lahko nekoga enostavno umori “Ad majorem Dei gloriam”, če dobro začrta svoje namene in nima nadrejenega, ki bi temu nasprotoval. V 17. stoletju so jezuiti izumili nešteta krivoverstva (probalizem, Molinizem, kazuistiko itd.), da jih je moral papež utišati. In so utihnili! Danes pa si težko predstavljam da bi kdo, razen morda sam Jezus Kristus, utišal jezuita. Ampak lepo prosim, naj jezuit nikoli več ne pilotira letala.
Kaj si mislite o izjavi: “Kdor želi darovati zgolj stari obred, postavlja pod vprašaj vrednost novega.”
Na tej točki moram, po obdobju diplomatskega molka, biti jasen. Sem eden tistih, ki verjamejo, da zavrnitev maše Pavla VI. ni čustvena, disciplinska, karizmatična itd. Je teološka, dogmatična in moralna. Z eno besedo: absolutna! Izvirni greh tega ostudnega liturgičnega spora v Cerkvi je neverjetna in naravnost nora predrznost papeža Pavla VI., ki ga je pripeljala do tega, da je razglasil popolnoma nov ordo missæ, ki temelji na raziskavah “strokovnjakov”, prostozidarjev in protestantov ter zavrže mašo papežev Leona in Gregorja Velikega. Katoliška liturgija je in mora biti zgolj prenos apostolske dediščine. Maša, narejena devetnajst stoletij kasneje, je lahko le nekakšna prometejska ambicija, romantično-libertarski neuresničljivi sen, slab populizem in je zato nevredna Cerkve Jezusa Kristusa. Razglasitev novega reda svete maše Pavla VI. je nedvomno legalna in veljavna, ampak zagotovo nelegitimna. Kar bo zelo poučno, je način, na katerega se bodo vsi odzvali na to krizo. Tisti, ki se poslužujejo cerkvene diplomacije, bodo utonili. Tisti, ki ljubijo Resnico, bodo ostali. Ker se borim že celo svoje življenje, lahko izrazim svoje veselje, da bom umrl kot vojak in ne kot upokojenec.
Kakšno je vaše mnenje o problemu mašniških posvečenj?
Odločitev glede te problematike prepuščam glavnemu predstojniku Inštituta, patru Gabrielu Barreru, ki ima dober pristop in poglede, a upravičeno trenutno zahteva tišino…
Ali po vašem mnenju obstaja resnično tveganje, da bi se prekinil prenos tradicionalnega bogoslužja? Če da, kakšne bi lahko bile posledice?
Ne, niti najmanjšega tveganja ni! “Bitko” za katoliško mašo je dokončno in ireverzibilno dobil nadškof Lefebvre v osemdesetih. Ni potrebe da bi delali nekaj, kar je že storjeno! Na svetu je na desettisoče duhovnikov, ki darujejo Gregorijansko mašo, in ne obstaja rimski tajnik ali lokalni škof, ki bi lahko glede tega karkoli spremenil. Prepozno je, zmagali smo. Nisem en tistih, ki upajo, da papeža zadane kap. To se mi zdi zlobno, saj lahko tistega, ki si to želi, čaka ravno takšna usoda. Vem pa, da NIHČE od duhovnikov, ki jih poznam (začenši z mano), ne bo obhajal maše, ki je uničila Cerkev na Zahodu, v Ameriki in Afriki. Macron bo cepil novorojenčke veliko prej, preden bo Frančišek prisilil nas v obred Pavla VI. Ali mislite, da po 43 letih duhovništva potrebujem dovoljenje, da darujem mašo, ki sem jo daroval na dan svojega posvečenja?
V nedavnih internetnih razpravah smo ponovno mogli videti, kakšna zmedenost vlada glede določenih konceptov, natančneje glede koncepta avtoritete. Pogosto se močno meša, če ne kar zamenjuje, avtoriteto z močjo oz. oblastjo. Ko je Pilat rekel našemu Gospodu, da ima oblast, da ga da usmrtiti, mu je Gospod seveda to oblast priznal, vendar ga je opozoril, da mu ta oblast prihaja od zgoraj. Rimski prokurator pa je pravzaprav Gospodu v obraz vrgel to, da ima moč to storiti in da mu nihče nič ne more, če se za to odloči. Naš Gospod mu je z opazko povedal, da niti te moči ne bi imel, če bi Bog tega ne dopustil. To smo videli že pred tem, in sicer v prizoru v Getsemaniju, ko zalezovalci ob besedah: »Jaz sem.« popadajo na zadnjo plat, a se jim kasneje Božji Sin sam da prijeti, ker tako hoče. A preidimo na našo razpravo o moči in avtoriteti v Cerkvi. Na pomoč bomo poklicali katoliškega urednika in pisca Erica Sammonsa, ki ureja ‘Crisis Magazine’. Zapis (tukaj) je naredil konec decembra, ko je neki rimski birokrat gospe Jones hotel ukazati, kaj sme in kaj ne dati v župnijska oznanila v svoji župniji v ZDA. Gospa je hotela namreč v oznanila dati tudi urnik tradicionalnih latinskih maš.
Skratka, danes vlada velika zmeda in se v povprečju ne ve, če bi recimo vprašali povprečnega vernika, kaj je to avtoriteta v Cerkvi. Zmedeni kot so, mislijo, da lahko dušni pastir, od najvišjega do najnižjega položaja, reče karkoli, mi pa naj bi to morali izvesti. To bi naj bila pokorščina avtoriteti. Pri zgoraj omenjenih oznanilih je smešno to, da se neki birokrat spravi na določeno urednico župnijskih oznanil zato, ker se tam pač odvija TUDI tradicionalno bogoslužje, hkrati pa vsi vemo, kako se ne niti pisne, ko se v oznanila piše vse mogoče reči, tudi krivoverstva. Tišina ali opravičevanje prevladata tudi, ko kak duhovnik javno govori stvari, ki jasno gredo proti katoliškemu nauku, kakor se je to zgodilo v primeru g. Goloba. Grosupeljski župnik je le primer, ker se to po vsem svetu dogaja, pri nas pa je še več duhovnikov in vernikov, ki širijo takšne in podobne reči. Pa ni treba, da bi se oglasil nekdo iz Rima, saj bi moral za jasnost in čistost nauka skrbeti »nadzornik« ali »oskrbnik«, kar beseda za škofa »episkopos« tudi pomeni. Ob legitimnih in upravičenih prošnjah po kruhu, ribi in jajcu, se dobi kamen, kačo in škorpijona. Zakaj? Ker lahko. Dvojna merila? Seveda, ker so lahko. Sveti oče se je pred časom pritoževal nad »a la carte« kristjani, ampak bi težko bi bili verniki drugačni od svojih pastirjev, ki prav tako izbirajo, kateri so jim všeč, katerih pa ne marajo, med duhovniki in med verniki. Tiste, ki jim niso po volji, se zaenkrat daje na rob krožnika, so pa zelo evidentne namere, da se jih ob prvi priložnosti vrže v koš za biološke odpadke oz. v kompostnik. Spet je tu argument moči.
Sammons pravi: »Žal imajo danes mnogi cerkveni voditelji za svojimi ukazi moč, ne pa avtoritete. Vedo, da lahko od večine katolikov zahtevajo pokorščino svojim navodilom, zato pa izvajajo moč za svoje namene ali zaradi svoje ideologije, namesto da bi to delali za skupno dobro.« Poda nekatere primere: »- Nemški škofje, ki želijo normalizirati gejevske poroke, lahko imajo moč, da med nemškimi katoliki to naredijo, nimajo pa avtoritete za to; – Ameriški škofje, ki dovoljujejo politikom, ki zagovarjajo splav, kakršen je Joe Biden, da prejemajo obhajilo, lahko imajo moč, da to počnejo, a za to nimajo avtoritete; – Kardinal Cupich lahko ima moč prepovedati obhajanje maše ‘Ad Orientem’, vendar za to nima avtoritete; – Papež Frančišek lahko ima moč prepovedati latinsko mašo, vendar nima avtoritete.«
Sammons pravi, da moramo znati presneto dobro razločiti med močjo in avtoriteto, šolski primer pa je nekdanji kardinal McCarrick, ki je zaradi svoje neverjetne moči imel podporo visoko rangiranih cerkvenih uradnikov, čeprav so slednji vedeli za njegova izkrivljena dejanja. To moč je uveljavljal še po tem, ko je bil umaknjen, pa je imel zelo majhno, če ne nično avtoriteto. »Če kardinal Cupich prepove obhajanje maše “Ad Orientem”, lahko nima te avtoritete po cerkvenem (ali Božjem) pravu, a lahko naredi življenje nemogoče kateremukoli duhovniku, ki bi si drznil ne ubogati. To je moč.«
Od kod prihaja moč? »Moč prihaja od spodaj – mogoča je le, če ima konsenz (bodisi prisiljen bodisi prostovoljni) s strani ljudi, ki so pod nadzorom. Josip Stalin je imel v Sovjetski zvezi moč, ker si nihče pod njim ni drznil upreti se. Tudi Mihail Gorbačov je imel moč, vse dokler mu je ljudstvo Sovjetske zveze ni prenehalo dajati.« Podobno je bilo pri ostalih diktatorjih, tudi pri nas smo imeli kakšnega. Tudi oni so se zavedali, da imajo moč razpolagati z ljudmi, ki so bili pod njimi.
»Avtoriteta pa, po drugi strani, prihaja od zgoraj, končno od Boga. Oče ali škof ali celo katoliški monarh ima v določenih sferah avtoriteto, ki mu jo je dal Bog za skupno dobro njegove družine, škofije ali kraljestva. Tisti, ki so pod njegovo avtoriteto, so dolžni slediti predstojnikovim ukazom ne zaradi svojega strinjanja, ampak zato, ker avtoriteta končno prihaja od Enega, ki ima pravo avtoriteto nad vsemi. Zaradi izvirnega greha lahko moč na tem svetu postane praktično brezmejna s pomočjo sile in vplivnosti. Česa Stalin ne bi mogel storiti v času svojega vladanja? Človek z močjo želi po navadi pridobiti še več moči. Kakor je zapisal Lord Acton: »Moč izprija, absolutna moč absolutno izprija.« Imeti možnost ljudem reči, kaj naj delajo, je lahko opijanjajoče.«
Kot nam Sammons lepo pove, je doseg avtoritete vselej omejen, saj ima samo Bog neomejeno avtoriteto. Pravzaprav pa ima tudi pravice edinole Bog, mi ljudje pa imamo do Boga dolžnosti. Bog določene vidike svoje avtoritete nato poverja posameznikom, pač kolikor je potrebno, da bi ljudi vodil bliže sebi.
Kot rečeno, ima samo Bog neomejeno avtoriteto nad vsakim človekom, zemeljski nosilci avtoritete, torej tudi cerkveni, pa imajo omejeno avtoriteto. To je lepo povedal sveti Tomaž Akvinski – ljudje smo dolžni Bogu pokorščino v vsem, svojim zemeljskim predstojnikom, cerkvenim ali svetnim, pa v nekaterih zadevah in na posebne načine (Summa Theologiae II-II. Q 105, Art. 5). 1. vatikanski vesoljni cerkveni zbor je te omejitve prepoznal in definiral v papeški službi. Takole pravi: »Kajti Sveti Duh je bil obljubljen naslednikom Petra ne zato, da bi lahko, po njegovem razodetju, oznanili kak nov nauk, ampak zato, da bi z njegovo pomočjo mogli vdano ohranjati in zvesto razlagati razodetje ali izročilo vere, ki so jo izročili apostoli.« To pomeni, da papež pravilno in legitimno vrši svojo avtoriteto takrat, kadar skrbno ohranja in zvesto razlaga t. i. depositum fidei, torej tisto izročilo, ki mu pravimo tudi apostolsko izročilo. To pomeni, da je podajanje nekih novih naukov in novih razlag, ki bi ne bile skladne s stalnim naukom in izročilom Cerkve, nekaj popolnoma nelegitimnega. To pomeni, da ima tudi vsak papež omejeno avtoriteto, četudi je res, da ima v sodobnih časih malodane neomejeno moč (pa tu ni mišljen samo sedanji papež, da ne bo spet kdo skočil pokonci…). Če pa to velja za papeža, to toliko bolj velja za škofe in duhovnike.
Vidimo torej, kaj se zgodi, ko voditelji in predstojniki zamešajo svojo od Boga dano avtoriteto z močjo, pa mislijo, da lahko nekaj naredijo zato, ker morejo oz. lahko to storijo, saj pač uporabijo argument moči in zmagajo. Bodisi, da se jim nihče ne postavi po robu, bodisi, da so moči in glasovi, ki se jim zoperstavijo, prešibki. Pač, nekaj storijo, pa se jim nič ne zgodi. Tako je recimo, ko se otroci ne morejo zoperstaviti zlorabljajočemu očetu – slednji ima namreč nad njimi tolikšno moč, da ga ne morejo nadvladati. Podobno je s škofi, ki po mili volji prestavljajo duhovnike, ki jim niso po volji, kakor tudi porabljanje škofijskih sredstev za svoje osebne kaprice ali za čudne investicije – imajo pač moč to delati. Naš Gospod je tovrstno zlorabo avtoritete z uporabo moči strogo obsodil in dejal, da tako pač delajo pogani (Mt 20,25-27). Prava avtoriteta, ki prihaja od Boga, je vedno postavljena v službo podrejenim. Priporočamo v branje Pastoralno vodilo sv. Papeža Gregorja Velikega, kjer pravi, da je predhodnik Antikrista tisti, ki ima sebe za univerzalnega škofa, zato pa je svojo papeško službo označil kot Servus servorum Dei, Služabnik Božjih služabnikov.
Sammons nadaljuje svoje razmišljanje s tem, da se posveti še razpravi glede pokorščine, ki je resnično precej žgoča v Cerkvi. Mogli pa bi reči, da je žgoča tudi v svetu, sploh v teh kovidnih časih. Pravi, da je za slabo razumevanje pokorščine krivo slabo razlikovanje med močjo in avtoriteto. Mnogi katoliki tako v sebi čutijo, da je pokorščina zelo pomembna in potrebna. S tem se strinjamo tudi mi. Težava nastane, ko se zgodijo zelo vprašljiva navodila ali izjave s strani cerkvenega predstojnika, pa se vsa pozornost razprave v bistvu preusmeri le na to, da bi naj tisti pod predstojnikovo avtoriteto morali zaradi tega enostavno ubogati. Ogromno se govori, kako je pa »nekoč bilo« tako, da je morala vladati slepa pokorščina, kakor da danes tega več ne bi bilo. Ko se govori o redovnicah, ki naj bi recimo morale saditi iz pokorščine solato z listi v zemljo in korenino ven, vsi razumemo, kako to ni prav, če se je zgodilo. Danes pa praktično ni nobene razprave o tem, ali neki cerkveni voditelj resnično izraža svojo avtoriteto, ali pa ne raje zlorablja moči in vpliva, ki ju ima. Podrejeni tiho ubogajo, kar njegovo moč in vpliv le še povečuje, kar pa potem vodi k še slabšim ukazom v prihodnosti. Mar v Sloveniji tega nismo videli in ne vidimo?
Kako razločimo med zapovedmi, ukazi in navodili, ki izhajajo iz legitimne avtoritete, od tistih, ki so vir moči? Treba je pogledati naravo ukaza ali navodila, ki nam je bilo dano. Sammons da nekaj primerov. Ko oče ukaže šestletnemu sinu, naj poje svojo zelenjavo na krožniku, izvaja svojo legitimno avtoriteto nad njim, ker je vodja svoje družine, vendar pa oče, ki svojemu sinu pravi, da je pravzaprav deklica, ker mu je všeč baletni ples, no to pa je izvajanje moči nad sinom. Prvi ukaz je v dobro sina, drugi v škodo. Le legitimni ukazi, zapovedi in navodila spadajo na področje izvajanja avtoritete tistega, ki vlada, in je v dobro tistih, ki so pod njegovo oblastjo, medtem ko je vse drugo le izvajanje moči.
Ne moremo torej mimo dejstva, da vlada tudi v Cerkvi, ne samo v svetu, kriza avtoritete. Ta kriza ne vlada zato, ker bi Cerkev ne imela legitimne avtoritete, enako velja tudi za papeža, škofe in duhovnike. Težava je, da so ti cerkveni voditelji opijanjeni z močjo, pa uporabljajo slednjo za vladanje, namesto, da bi izvajali od Boga dano jim avtoriteto za skupno dobro – blagor duš. Iščejo, kako bi prišli do svojega prek uporabe surove moči. Sammons nam pravi, da moramo katoliki vdano sprejeti avtoriteto hierarhije, da pa moramo odločno zavrniti njihovo zlorabo moči in oblasti ter vpliva. Klerikalizem je res velika težava, ampak klerikalizem je ravno v tem, da pastirji ne izvajajo avtoritete, temveč vršijo moč – kjerkoli pač morejo. V Sloveniji je takšen pristop laikov očitno nekaj novega, zato pa je tako moteč. Pa saj je razumljivo, ker je človeško. Vendar pa naš Gospod ni prišel, da bi bili bolj človeški, ampak bolj Božji, kakor je ob Božiču lepo dejal don Alberto Secci. Ko je torej modernemu cerkvenemu pastirju povedano, da je nag, je sicer razumljivo, da ga to moti, vendar pa bi vseeno bilo dobro, da bi pomislil, ali nima tisti mali muren, ki mu to govori (prosto po Ostržku), morda vendarle prav, pa se cesar v podobi škofa ali duhovnika ne moti. Kako je že bilo v reklami – »Hrbtenica vam bo hvaležna!« Hrbtenica Cerkve so verniki, če kdo ni razumel.
Prvi dan božične devetdnevnice (ki je posebna med devetdnevnicami, saj se konča na sam praznični dan, op. a.) smo dobili v branje komentar moralnega teologa, dr. Andreja Marka Pozniča, ihanskega župnika in domžalskega dekana. Gospod sicer večkrat opozori nase s svojimi izjavami. Ob praznovanju Velike noči leta 2019 se je npr. ukvarjal s tem, koliko naj bi verniki darovali pri prazničnem ofru. Ne vemo, koliko je bilo od tega stvarnega učinka že recimo pri katerem od preostalih prazničnih ofrov še v letu 2019, glede na to, da velikonočnega ofra v Sloveniji že dvakrat ni bilo. V rajnki Jugoslaviji se je še vsako leto dalo praznovati velikonočno Tridnevje… Pri Scutum Fidei ihanskemu župniku sicer predlagamo enostavno rešitev – darovanje tradicionalne latinske maše vsaj ob nedeljah in praznikih, pa bo videl, kako se to pozna že v navadni pušici, da potem o ofru niti ne govorimo. A dovolj obujanja spominov, ker je čas, da se ustavimo ob njegovem zadnjem komentarju.
Težava površnega etiketiranja
Že naslov »Proticepilci načenjajo potrpežljivost in pripravljenost družbe za boj proti epidemiji« je zanimiv. V novoreku Orwellovega spomina sicer nov izraz več ni nič presenetljivega, vendar je treba tudi povedati, kako določeni izrazi sploh nič ne povedo oz. niso skladni z resničnostjo. Gre pravzaprav za obuditev nominalizma, ko je poimenovanje le poimenovanje, prazna beseda, pa naj bo zapisana ali izgovorjena. Kdo so torej ti proticepilci? So to, če rečemo z dr. E. Michaelom Jonesom, kategorija resničnosti ali so samo kategorija v glavah določenih ljudi? Bomo malce »žleht« – v katalogu kmetijskih strojev najdemo cepilec, ne najdemo pa »proticepilca«. Tako vidimo, kako neumesten in nesmiseln izraz je to. Služi pa za diskvalifikacijo vseh, ki kakorkoli zavračajo cepljenje proti tej (ne več tako) novi bolezni. Moralni teolog bi se sicer moral ukvarjati s cepljenji tako, da naprej širi tisto, kar je Cerkev glede tega izjavila kot Mati in Učiteljica v izjavi Kongregacije za nauk vere, ki smo jo pred nekaj časa že podali. S tem v zvezi je jasno, da je takoj, ko moralni teolog prične svoje brate po veri označevati z določeno kategorijo, kljub temu da ne ravnajo v nasprotju z naukom Cerkve, tak teolog nemoralen.
Ali res trdimo, kar nam očitajo?
Gremo naprej. »Če čemu, potem se lahko čudimo učinku, ki ga ima epidemija na družbo. Pa ne mislim na število umrlih, temveč na padanje mask, ki sledi po skoraj dveh letih boja zoper virus.« Da nekdo v tako zamaskirani družbi, kakor je naša, govori o tem, da so maske padle, govori o pomanjkanju občutka za realnost… Dovolj heca. Maske so seveda res padle, če mislimo na preneseni pomen fraze, vendar menimo, da ne tako, kakor to misli dr. Poznič. Najprej je treba reči, da bi le stežka nekaj imenovali »kitajsko«, razen, če bi virusu nadeli geografsko poreklo, kakor navadno velja za geografsko zaščitena živila. Primerjati tisto, kar Poznič imenuje »kitajska gripa« s špansko gripo (pustimo, da je slednja trajala od leta 1918 do vsaj aprila leta 1920, in pustimo, da je ne moremo šteti za glavni vzrok konca vojne), je neprimerno. Sploh z agitpropovskimi številkami, ki se jih poslužuje ihanski župnik in jih najdemo v t. i. mainstreamu. In ne, dr. Poznič, mi ne trdimo, da virusa ni in da ni nevaren, smo pa zelo kritični do marsičesa, kar je povezano bolj kot s samim virusom z ukrepanjem ob njem.
Kdo zares hoče kitajski model?
S Pozničem se sicer strinjamo, da si ne želimo kitajskega modela in da je financiranje tamkajšnjega režima nepotrebno. Vendar je treba obenem tudi povedati, da smo se mi sami prvi odpovedali proizvodnji in obrti, da bi namesto nas to proizvajala v največji meri Kitajska. Ta ogromna država zdaj dela tisto, česar mi več nočemo, mi pa zdaj komentiramo, kako to dela, potem ko zadeve nimamo več v svojih rokah. V skoraj izumrlo Evropo prihajajo horde tujcev iz t. i. tretjega sveta, vendar prihajajo tja, kjer je prostor. Gradbeništvo je postala zadeva Albancev, ker smo se mu sami odpovedali. In tako naprej. In tako dalje. Za povrh pa še to – nočemo kitajskega modela, a ga hkrati hočemo. Stremimo k digitalizaciji vsega in k čim večjemu nadzoru ljudi. Stremimo tudi k politiki majhne rodnosti ter množično prakticiramo kontracepcijo in splav. Z vsem tem ne moremo reči, da bi mi prav veliko manj podpirali sužnjelastniško družbo. O zatiranju drugače mislečih bi pa tako ali tako vsakdo od tovrstnih komentatorjev naredil zlato delo, če bi molčal.
Verjemi, da ukrepi delujejo!
Ne moremo se strinjati s tem, ko se Poznič gre »Post hoc, sed et propter hoc« (Po tem, zato pa tudi zaradi tega). Prepričan je namreč, da je do tolikšnega zmanjšanja okužb prišlo zaradi ukrepov, med katerimi je bil tudi t. i. »lockdown«. Naj ga opozorimo, da termin v angleščini pomeni nič manj kot »zaprtje v zapor«. Najbrž ni pomislil, da bi lahko pri vsem šlo tudi za stvar letnega časa. Glede ukrepov pa smo prepričani, pa ne le mi, da bi določeni znanstveni pristop prišel še kako prav pri presoji, koliko so bili učinkoviti in koliko so bili pretirani, nesorazmerni in škodljivi. Prav glede širjenja okužb po cerkvah bi veljalo vsaj poskusiti. Dobro bi bilo tudi delati primerjalne analize. O tem, da niti Poznič ne pozna razlike med pravicami in svoboščinami, pa ne bi. Že tu smo na področju religije, ki se v nadaljevanju le še poglobi.
Kaj sporoča fatimsko sporočilo?
Poznič uporabi fatimsko sporočilo (sv. Hijacinta in Frančišek Marto sta umrla za špansko gripo, op. a.), da nam pove, kako nas bo Evropejce pobralo, če se ne spreobrnemo. Sporočilo Fatime je preveč resno, da bi ga kar tako banalizirali in posplošili. Vprašanje, če tudi ihanski župnik dogajanje delno razume tudi kot Božjo kazen, kakor to mi razumemo. Res je, rodnost je premajhna in otroke se pobija, ali pa se niti ne dovoli, da bi se spočeli, o čemer smo nekaj že rekli, ampak ni problem tujcev, ki nimajo odnosa do naše kulture, jezika in zgodovine, ampak smo to najprej mi. No, sodelavci SF skušamo ta odnos spet vzpostaviti in ga obnoviti. Naša kultura je namreč tradicionalna vera s svojim bogoslužjem, jezik latinščina, vse skupaj pa ni le zgodovina, ampak gre za vedno živ organizem. V resnici so to tista drevesa, ki se jih je sekalo in se jih seka, ali pa se jim ne dovoli, da bi rastla, ali da bi se jih v zemljo vsadilo. Če se je slučajno kje zgodilo pogozdovanje, se je hitro naredilo sečnjo, da bi slučajno ne zrastel mogočen gozd in bi potem bilo prepozno. Vendar pa drevesa rastejo tudi na njim nedostopnih krajih, ob njih pa je veliko mladih drevesc. Železobeton, ki je bil postavljen namesto gozda, je že močno načet, ponekod se je že zrušil. Vsekakor ni razloga, da bi se tujcev bali, če imamo pravo vero in se trudimo po njej živeti. Res je, dragi naši modernisti – če se kot narod ne spreobrnete, boste izginili. Pravzaprav se to že dogaja.
Milostni darovi?
Kako je sama Božja milost pripeljala sedanjo vlado z Janezom Janšo, je preveč patetično, da bi sploh komentirali. Kakršnokoli navezovanje na nedolžno pomorjene žrtve druge svetovne vojne in pomorov po njej, češ da bi naj oni izprosili to vlado, je pa res neokusno. Kdo tu dela paniko, je povsem jasno, to pa nismo mi in nismo mi tisti, ki bi »izklopili možgane«. Res izbrane besede, potem pa vsi v zrak, ko recimo kdo od nas reče kaj bolj krepkega. Kdo ne loči med resničnim in lažnim, je pa spet retorično vprašanje.
Čisti in nečisti
Podnaslov »Nova družbena omrežja so orodje gibanja proticepilcev« je zgodba zase. Kot smo že povedali, je težko reči, da dobimo toliko »proticepilcev« na družbenih omrežjih, a je vseeno bolje biti označeni kot proticepilci, kot pa biti kot cepilci v katalogu kmetijskih strojev. A, kot smo dejali, prehajamo na področje religije, zato imamo pravoverne in krivoverce, ortodoksne in heretike, čiste in nečiste. Zanimivo, kako se tudi pri tistih, ki se imajo za katolike, vračamo k delitvi na čiste in nečiste. No, pozabili smo, da se je katoliška Cerkev v kar veliki večini svoje duhovščine po zadnjem koncilu ponovno judaizirala. Spet vidimo, kako Poznič nima občutka za realnost, saj govori o nekem »gibanju proticepilcev«, ki je v njegovi glavi in glavi njemu podobnih. Vsekakor je nekdo pravi doktor znanosti, pravi vernik ali karkoli že samo, če je cepljen, sicer pa ne. Zanimivo, komu se potem očita povzdigovanje, napuh in še kaj. Vemo, da je težko imenovati nečisti Scutum Fidei po imenu, lažje je reči, da imamo sebe za »cvetober Cerkve« – če morda ni mislil nas, se dr. Pozniču opravičujemo. Mi namreč nimamo pravega pogleda na karkoli, ker smo pač označeni. Se je pa naša označenost začela že pred to »pandemijo«. Vemo, da ste jezni, ker s pridom izrabljamo družbena omrežja, a kaj drugega nam je sploh še preostalo, ko pa so nam vse druge možnosti bile odvzete. Smo pa v dobri družbi, saj so bili izločeni tudi mnogi veliki umi, marsikateri od njih kljub dejstvu, da se je cepil, vendar pa se je pregrešil v tem, da je krivoversko govoril o tem virusu ali spopadanju z njim. Vemo pa, da se lahko vsak krivoverec lahko skesa in vrne med izvoljene. Verjamemo, da »cepilci«, ki jih, kot smo dejali, najdemo v katalogu kmetijskih strojev, goreče molijo za to, čeprav nas po drugi strani iskreno prezirajo in se nad nas povzdigujejo. Med njimi in nami je pač prepad, predvsem pa velja dejstvo, da bomo mi umrli, oni pa ne. Oni to vejo, zato jim je nemogoče karkoli dopovedati.
Tu navedemo kar dr. Pozniča: »Priče smo popolnemu odklopu razumnosti. Stojimo pred dogmo: »Moraš mi verjeti, ker sem jaz tako rekel!« In gorje, če ne verjameš. Deležen si verbalnega napada. Nate se vlije ploha očitkov in diskvalifikacij, pred katerimi si nemočen. Kajti pred seboj nimamo razumnega človeka, temveč trmastega pridigarja, ki postane nasilen, kakor hitro vidi, da mu ne slediš. Nasilje pa raste, kakor raste bes, ki ga hrani.« Tu se res moramo strinjati, ker se nam te stvari vseskozi dogajajo. Če smo mi proticepilci, potem so tisti, ki nam to delajo, cepilci – najbrž pa nam ni treba še enkrat ponoviti, v katerem katalogu jih najdemo? Vztrajanje pri levo-desni delitvi je še en dokaz o dejstvu, da naš moralni teolog in kompanija pač nimajo občutka za realnost, ker sebe uvrščajo med »desne«, nas pa med »leve«. No, morda pa le stvar ni napačna, če gre za evangeljsko primerjavo med zveličanimi – na desni – in pogubljenimi – na levi. Če želimo izvedeti, zakaj so določeni ljudje umrli, pa tudi vemo, koga moramo vprašati.
Da smo mi sebičneži, oni pa veliki altruisti, o tem sploh nikdar ni bilo nobenega dvoma. Je pa zanimivo, kako se moralni teolog čudi, »da je utvara o »dobrih ljudeh« mit, fatamorgana, ki ji hočemo verjeti, a nima nobene osnove.« Mit o dobrih ljudeh je vendar stvar naturalizma, ki zanika zaznamovanost z izvirnim grehom. Veseli nas, da je dr. Poznič ponovno spoznal, da smo vsi zaznamovani z grehom.
Zdaj pa še »dulcis in fundo«: »Proticepilci načenjajo potrpežljivost in pripravljenost družbe, da bi se soočila z žrtvami in odrekanjem, ki jih zahteva boj proti epidemiji.« Ponovno vidimo, da naši modernisti nimajo občutka za realnost, saj bi sicer vedeli, da živimo v družbi, ki hoče vse in takoj, kakor je prepeval pred tridesetimi leti preminuli Freddie Mercury s skupino Queen v eni pesmi, zato pa ta družba ni potrpežljiva. Vemo, da bi tudi naši pastirji radi, da verniki pač samo sledimo temu, kar oni rečejo. Govorijo sicer, kakor tu, da »izklop pameti« ni zaželen, v resnici pa si želijo ravno tega. Kot v prejšnjem režimu namreč velja, da imamo v Cerkvi škofe in teologe, ki mislijo namesto nas. Zato tudi vemo, da se ne smemo imeti za intelektualce in dobre vernike, ampak moramo počakati, da nam bodo te nazive podelili oni. Če se vrnemo še malo nazaj, potem tudi vemo, da so oni razsvetljeni, mi pa smo mračnjaki.
Samozvani intelektualci in verniki
Vemo, da bi morali zbornike, razmišljanja, članke in »nastope na raznih ekranih« imeti samo razsvetljeni, da se ne bi širile razne teorije zarote, ampak bi šli skupaj proti soncu prihodnosti. Tudi pri SF nismo najbolj navdušenji nad raznimi videnji in razodetji, sploh nepotrjenimi s strani Cerkve, vendar pa hkrati ne moremo kar tako diskvalificirati bratov v veri, za katere si še kako želimo, da se znebijo preveč čustvenega pojmovanja vere, a hkrati vemo, da jih ne gre kar tako vreči v koš. Poleg tega pa nam rezultira, da mnogi slovenski prijatelji Medžugorja, Kureščka, poslušalci p. Manjackala in podobni ne spadajo ravno med »proticepilce«, kdorkoli bi naj to že bil. Hočemo reči, da tu ni vse kar tako črno-belo. Poznič zaključuje, da »vera gradi na spoznanju in poslušanju, ne pa na negotovosti in spremenljivosti človeškega čustvovanja, ki je marsikdaj odvisno od kemije tj. od stvari, ki jih ne moremo obvladati.« Spoznanje ima v polnosti Bog, kar je bilo potrebno, pa nam je razodel, zato v resnici vera temelji na Božjem razodetju, kar je povedal tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, je pa res, da je glas Boga in njegove Cerkve treba poslušati. Ker pa mnogim pastirjem ta glas ni bil všeč, so ga zamenjali s svojo glasbo, po kateri še danes želijo, da bi vsi plesali. Sporočamo jim, da se na pravi glas Boga in Cerkve da plesati, na tega novega pač ne. Zato takšno dezertiranje plesov že toliko desetletij. In res je, vera ni stvar samo čustev, je predvsem dejanje razuma, ampak prava katoliška vera, ne tista, ki se nam jo propagira po zadnjem koncilu. Tista je prav tako stvar čustev, ker pa je zadovoljitev le kratkotrajna, se mnogi pač odpravijo drugam.
2. decembra je nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere, kardinal Gerhard Ludwig Müller v intervjuju z vatikanistom Edwardom Pentinom (TUKAJ) podal nekaj zanimivih odgovorov. Seveda velja kakor za nas, da kardinal ni razsvetljen, ampak mračnjaški, tako da naj tisti, ki berejo samo razsvetljene duhovnike in škofe raje ustavijo na tej točki in ne nadaljujejo. Pri mnenju glede tega, kaj velja za pastirje, ki so »zaprli cerkve in odrekli zakramente ljudem, ki so iskali pomoč«, kardinal prav nič ne slepomiši in pravi, da gre za »težak greh proti njihovi od Boga dani avtoriteti«, kar pomeni, da so škofje s tem zlorabili svojo avtoriteto z argumentom moči. Težak greh = smrtni greh! Bili so seveda razsvetljeni, glede na to, da so se šli neke vrste »makijavelizem« (po Machiavelliju), ko cilji posvečujejo sredstva, ki se jih uporabi. Najprej se je kardinal sicer obregnil ob politike, medije in tehnološka podjetja, ki so po njegovo »neusmiljeno izkoristili« pandemijo za širjenje totalitarne miselnosti, ki razdvaja tudi družine. Za škofe je še dejal, da se »ne smejo nuditi kot podaniki in propagandisti oblastnikov«. Kardinal jasno razlikuje med upoštevanjem smiselnih pravil za preprečevanje širjenja bolezni in nesmiselnimi, vsekakor pa, pravi, nič ne more upravičiti odrekanja zakramentov, saj »večno življenje mora imeti prednost pred časnimi dobrinami«. Tu je treba povedati, da se v nekaterih škofijah v Nemčiji svete maše lahko udeležijo le osebe, ki so se cepile ali so pred kratkim prebolele Covid.
Kardinal Müller.
Tovrstni ukrepi, kakor tudi zapiranje cerkva so »osupljiv dokaz mere, do kakršne sta sekularizacija in razkristjanjenje misli že prišla pri pastirjih Kristusove črede«, je dejal Müller. Kardinal lepo pravi, da je naloga katoliške Cerkve in vlad promoviranje družbene povezanosti in izogibanje ukrepov, ki bi mogli povzročiti radikalne delitve v družbi. Pravi, da je treba obsoditi odpravljanje ljudi z drugačnim mnenjem kot »teoretike zarote« ali kot »grešnike proti ljubezni do bližnjega«. Naloga škofov in duhovnikov je »služiti spravi med Bogom in človekom ter spravi človeka z drugimi ljudmi«. Pravi, da »morajo v kriznih časih biti odprti bogoslužni prostori in odprta srca ljudi, da bi ljudje mogli dobiti zatočišče v Bogu, od kogar prihaja vsakršna pomoč. Nobeno zdravilo ali tehnična novost nas ne more rešiti pred smrtjo. Kruh, ki ga Jezus daje, je zdravilo pred večno smrtjo in hrana za večno življenje.«
Ne vemo, če boste novico zasledili v slovenskih katoliških medijih, zato vam jo nudimo tu. 17. novembra so v Baltimoru ameriški katoliški škofje potrdili dokument o svetem obhajilu ‘The Mystery of the Eucharist in the life of the Church’ (Skrivnost evharistije v življenju Cerkve). 222 jih je bilo za, 8 proti, trije pa so se vzdržali.
Škofje na konferenci v Baltimoru, 2021 (slikovni vir: National Catholic Reporter).
Takšna večina je zanimiva, saj je spomladi bilo kar 55 škofov proti tovrstnemu dokumentu, 6 pa se jih je vzdržalo. Glede na vse govorice, izid z 222 škofi, ki se strinjajo, ni bil pričakovan. Tudi vemo, da so se vršili pritiski in lansiranje tega, kar je dejal ameriški predsednik Biden, da naj bi mu rekel papež: »Rekel mi je, da lahko še naprej prejemam obhajilo.«
Zakaj torej takšna večina? Ker se je spet tresla gora, pa rodila miš – naredili so kompromisni dokument. Osredotoča se na »Kristusov dar samega sebe in naš odgovor na ta dar«, izognili pa so se, kot so že spomladi dejali »nacionalni politiki odrekanja obhajila politikom«. O tem poglejmo, kako se sedaj glasi del, ki se nanaša na to: »Laiki, ki vršijo kakršno koli obliko javne avtoritete imajo posebno odgovornost, da svojo vest oblikujejo po veri Cerkve in moralnem zakonu in da človeški družini služijo tako, da podpirajo življenje in človekovo dostojanstvo.«
Ni torej nobenega imena in jasnega napotka škofom, kaj storiti v teh primerih, vendar je to bilo pričakovano, kakor je nekaj dni pred srečanjem povedal msgr. Paprocki, škof v Springfieldu. Želijo spodbuditi evharistično prebujenje, kakor je ptrdil tudi predsednik USCCB, msgr. Gomez: »Namen dokumenta je že od začetka vzgojiti katolike glede Jezusove resnične navzočnosti v evharistiji.«
So se pa posamezni škofje, med njimi tudi omenjeni Paprocki, ustavili tudi pri žgočem vprašanju. Škof v Springfieldu je dejal, da je v določenih primerih prav in potrebno ne dati obhajila, glede na javno držo glede splava, pa so pomenljive besede nadškofa v San Franciscu, Cordileona: »Izvolitev predsednika Bidna, katolika, ki hodi v cerkev, ki pa tudi zavzema položaje, ki so neposredni napad na človeško življenje, je precej pripomogla k temu.« Dejal je, da so prvič v zgodovini konference sicer pričeli srečanje z dopoldnevom molitve in refleksije, kar je, po njegovem mnenju, pripeljalo do razlike. Pravi, da se želijo resnično potruditi in evangelizirati katolike in druge z veselo novico. Pravi, da je vsaka sveta maša čudež, kjer je Kristus tu med nami in želi, da se združimo z njim, da bi skupaj bili Kristusovo Telo. Pravi, da se delo škofov začenja sedaj.
Verjamemo, da bo to delo uspešno, če bodo mnogi škofje sledili zgledu nadškofa Cordileona v implementaciji dokumenta ‘Traditiones Custodes’ – še povečal je število tradicionalnih latinskih maš in postavil še eno novo prav v stolnico v San Franciscu. Seveda pravo in ne karikaturo, kakršno so po zloglasnem papeškem dokumentu škofje, na čelu z ljubljanskim, omogočili vernikom v stiškem samostanu. Sinodalnost se v Sloveniji pač razume drugače kot pri pastoralno modrih pastirjih v ZDA.
V luči čarobne besede »sinodalnost«, ki bi naj pomenila skupno hojo Cerkve, je zanimivo pogledati, kako se na ukrepe odzivata dve škofovski konferenci, slovenska in hrvaška – ne bomo rekli lokalni Cerkvi, saj lokalna Cerkev pomeni v osnovi posamezno škofijo, ne pa neko škofovsko konferenco. Obe škofovski konferenci sta isti dan, v petek 12. novembra podali izjavo (https://ika.hkm.hr/novosti/stalno-vijece-hrvatske-biskupske-konferencije-je-li-cjepivo-protiv-covida-19-moralno-prihvatljivo/https://katoliska-cerkev.si/skupna-izjava-slovenske-skofovske-konference-in-slovenske-karitas) v zvezi z ukrepi, ki bi naj pripomogli k ustavitvi širjenja znane bolezni, le da se je slovenski škofovski konferenci pridružila še Slovenska Karitas. Izjavi se razlikujeta, a v obeh primerih bi naj šlo za katoliške škofe. Povsem brez težav pa lahko zatrdimo, da imamo pri škofih sosednje države izjavo, ki je precej katoliška, pri naših pa žal ne.
Molk slovenske katoliške sfere
Mediji v Sloveniji, ki bi naj bili katoliški, o tem vsi lepo molčijo. Molči tudi tisti medij, čigar ustvarjalci bi naj bili močno povezani z Medžugorjem, ker se tamkajšnji redovniki in prav tako s tem krajem povezani duhovniki drugače odzivajo na razmere, v katerih smo. Preidimo na sami izjavi. Slovenski škofje pozivajo k odgovornemu ravnanju, ki bi naj bilo v tem, da upoštevamo veljavne ukrepe. So še bolj natančni: »Odgovorno ravnamo, če brezpogojno upoštevamo vse preventivne ukrepe.« Ne smemo torej imeti nobenih pomislekov in ne smemo postavljati nobenih pogojev, ker je pač tako rekla medicinska stroka. Poleg tega pa pravijo še: » Ob tem pa spodbujamo, da se čim prej cepimo na način in v obsegu, kot ga priporoča zdravstvena stroka. Za cepljenje se odločimo iz solidarnosti do tistih, ki kljub cepljenju nimajo zaščite, saj s cepljenjem zmanjšujemo pojavnost virusa, čas in intenzivnost trajanja bolezni ter s tem hitrost širjenja epidemije. Pomembna je tudi solidarnost do vseh, ki imajo druge resne zdravstvene težave in ne bodo mogli priti do posega ali ustreznega zdravljenja zaradi prezasedenosti postelj in osebja v bolnicah.« Pri tem se tudi zahvaljujejo vsem, ki ravnajo odgovorno – seveda po njihovih merilih. Lahko sklepamo, da pravzaprav za našo škofovsko konferenco odgovorno ravnamo le, če se cepimo, saj izjavo takole zaključujejo: »Ob zahvali pa tudi spodbuda in prošnja vsem, ki dvomijo ali oklevajo pri odgovornem ravnanju. Nikar ne odlašajmo, stopimo skupaj. Zaupajmo tudi v molitev, ki nas umirja, krepi našo povezanost z Bogom in pomaga slišati našo vest, ki nas nagovarja k odgovornemu ravnanju.«
Cepivo ali molitev in zakramenti?
Vidimo tudi, da najbolj pomaga cepivo, šele zatem je tu molitev, o tem, da bi spodbujali k zakramentu svete pokore, če že ne ravno pričakujemo, da bi spodbujali vse druge potrebne katoliške prakse v primerih nalezljivih bolezni, pa raje ne izgubljamo besed. Še manj lahko pričakujemo, da bi se o bolezni govorilo kot o Božji kazni, ker to pač ni več moderno. Katoliško vero se je torej v Sloveniji pričelo enačiti z vero v zdravstveno stroko. Katoliško to seveda ni. No, kot smo dejali, je na Hrvaškem drugače. Medtem ko se naši škofje ne naslanjajo na mnenje Kongregacije za nauk vere v zadevi, pa hrvaški ravnajo drugače. Sklicujejo se na luč evangelija, ki jo želijo prinesti v tem času izzivov, in sicer zato, ker nas Gospod poziva, da smo »sol zemlje in luč sveta«. Najprej v 1. točki pravijo, da je, ko je Kongregacija za nauk vere dejala, da je moralno dopustno sprejeti cepiva proti Covid-19, hkrati tudi pozvala k proizvodnji, odobravanju in distribuciji ter ponudbi etično sprejemljivih cepiv, ki ne ustvarjajo nobenih konfliktov v vesti tako zdravstvenih delavcev, kot tudi tistih, ki bi se cepili. Pravijo, da cepljenje sicer ostaja sredstvo za preprečevanje in zmanjšanje prenosa dejavnika obolelosti, vendar pa po navodilu Kongregacije le-to mora biti prostovoljno. MORA! Kaj je namreč težava? Hrvaški škofje jasno povedo: »V zadnjih dneh se je ustvarilo ozračje določenih pritiskov na osebe, ki so navajale težavo svoje vesti. Zaradi izgube delovnih mest in družbenega položaja zato, ker se nekateri niso cepili, se je še dodatno otežilo in razburkalo zaupanje in družbeno klimo. Ko nam je jasno, da je temelj družbene ureditve spoštovanje človeka in njegovega dostojanstva, mislimo, da je potrebno upoštevati argumente in razloge posameznikov, ki iz upravičenih razlogov izključujejo možnost cepljenja.« Že tu so hrvaški škofje zelo jasni, vendar se ne ustavijo le pri tem, saj nadaljujejo: »V tem kontekstu morajo biti vse mere in odloki za preprečitev širjenja okužbe koronavirusa brez prisile in pogojevanja, kakor poudarja navodilo Kongregacije, posebej kar zadeva pravico do dela, usluge in sodelovanje v družbenem življenju. Prav tako se priporoča uporaba ne invazivnih metod in drugih oblik testiranja.« Vse še pozivajo k osebnemu doprinosu v ustvarjanju zdravega medsebojnega ozračja, da se v preprečevanju okužb pazi na človekovo dostojanstvo in njegove pravice, da se ne bi ustvarila v družbi diskriminacija, kjer velja še posebna pozornost revnim in ostarelim, da se jim omogoči zdravstveno in vsakršno drugo pozornost, da bi se počutili zaščiteni in »doma«.
Razlika je očitna. Najbrž tudi razlogi, zakaj v naših »katoliških« medijih nismo zasledili tega, kar pravijo hrvaški škofje. Najbrž bi se morali odpovedati plačilu reklam za cepiva… Skratka, škofje hodijo po skupni sinodalni poti, kar zadeva državno raven, vendar vidimo, kako sta si sinodalni poti med seboj različni.
V ponedeljek je odlični teolog, p. Serafino M. Lanzetta govoril (tukaj) o vernem pogledu, ki vidi onkraj. Ustavil se je tudi pri vprašanju cepljenja, kjer je presodil predvsem dejanje kot takšno, ne pa cepivo samo.
V skladu z noto Kongregacije za nauk vere je dejal, da je vprašanje cepljenja ali ne cepljenja svobodna odločitev posameznika v vesti, na kar so poleti opozorili tudi na Hrvaškem po komisiji »Iustitia et pax« hrvaške škofovske konference po tajniku, dr. Dugaliću: »Položaj Cerkve v vseh izjavah in dokumentih je zagovarjanje načela prostovoljnosti. Tudi Kongregacija pravi, da cepljenje načeloma ni moralna obveza, zato mora biti tu prostovoljnost. … Varovati se je treba kakršne koli vrste pritiskov, ki bi pod vprašaj postavili svobodo državljanov in prostovoljnost.«
Isti organ druge države, torej Komisije Pravičnost in mir v Sloveniji pa: »Odločitev za cepljenje je seveda svobodna, vendar ne poljubna, saj človeka k temu zavezuje odgovornost za lastno zdravje in zdravje drugih. Nihče nima pravice v imenu svoje svobode ogrožati življenja svojih bližnjih.«
Opozoril je na to, da cepivo pač ni dogma, torej verska resnica, da pa se v Cerkvi žal danes po večini tako gleda na to.
P. Lanzetta je dejal, da se presoja moralnost samega dejanja cepljenja, kjer pač ni nemoralno, če se cepimo, opozoril je pa, da gre pri tem za svobodno odločitev posameznika v vesti in se k temu ne sme siliti. Opozoril je na to, da cepivo pač ni dogma, torej verska resnica, da pa se v Cerkvi žal danes po večini tako gleda na to. Kot pravi dr. Dugalić zgoraj, ponavljamo: »Cepljenje ni moralna obveza!«
Vidimo zanimiv način pojmovanja po načelu črno-belo, kar samo kaže na to, da živimo v digitalni dobi, kjer velja bodisi 1 bodisi 0. Če se torej želiš cepiti si »cepilec«, če se ne želiš, si »proticepilec«. Podobno velja, da si v prvem primeru »znanstven«, v drugem pa »ne-znanstven«, si »za znanost« ali »proti znanosti«.
Oni dan je dr. Peter Kwasniewski, ameriški katoliški strokovnjak za liturgijo in cerkveni glasbenik, podal v angleščino prevedeno strnjeno mnenje dr. Miguela Ayusa, španskega pravnika, filozofa prava in politika, zelo znanega tradicionalnega katolika, glede 2. vatikanskega koncila. Ayuso je dejal, da imamo pravzaprav le še Koncil oziroma »edini Koncil«. Po besedah tedanjega kardinala Ratzingerja, so iz 2. vatikanskega koncila ustvarili »super-dogmo«. Tudi glede zadnjega koncila torej velja podobno, kakor velja glede cepiv proti aktualnemu virusu – črno-bela tehnika: si zanj, ali pa si proti njemu.
V resnici je mišljeno to, ali si za »fantomatični duh koncila«, kakor je slednjega označil Ratzinger, ali pa si proti njemu. Kdor koli je kakor koli kritičen, je seveda proti. Podobno velja za papeža. Posebej naj bi to veljalo za katolike, ki s(m)o kritični do vseh pokoncilskih zablod in poskusov, pa ki nam je blizu katoliško izročilo. Na las torej podobno debatam o cepivu. Zanimive so potem označbe kakega »paradnega konja« slovenskega katoliškega mainstreama, ki za gnostike označuje druge, hkrati pa sam pogosto rabi črno-beli dualizem. In ni edini.
Še pomnite, tovar’ši, oddajo o skavtih? Od nje sta pretekla skoraj dva meseca, toda njeni odmevi so šele dobro zaživeli. Kljub prijaznemu obrazu, ki ga vodstvo ZSKSS kaže v medijih, ko je msgr. nadškof Zore blagoslovil temeljni kamen nove Skavtske hiše, se notranji pretresi nadaljujejo. Želimo vam osvežiti spomin, da boste trenutno dogajanje lažje postavili v perspektivo.
Slišali smo, da nismo pripravljeni na dialog. Slišali smo, da poskušamo reševati mimo interne strukture skavtov. Slišali, da smo obsojajoči, mračnjaški, ne sprejemamo drugih mnenj. Nasprotno – v svojo oddajo smo povabili oba načelnika in številne druge vidne osebnosti v skavtskih krogih. Razen norčevanja gluhih ušes je oddaja požela ogromen uspeh, za kar smo Bogu hvaležni. Vemo, da je sprožila nekatere procese, ki lahko privedejo do učinkovite duhovne reforme skavtizma, in očitno tudi presekala status quo.
Nekateri skavti so se počutili dolžni vrniti uslugo in tako je nastal intervju urednice revije Skavtič, Elektre Korošec, z Alenom Komanom, v katerem je dobil priložnost, da poda tudi svoje lastno mnenje, saj je v oddajah pustil gostom obilo prostora, da sami izrazijo svoja. Za njeno iskreno zanimanje in uvidevnost smo ji zelo hvaležni. Toda vrh združenja je s pritiskom na urednico preprečil njegovo objavo, po čemer je ponudila svoj odstop. Zaradi tega Elektrin intervju sedaj z njenim dovoljenjem objavljamo na Scutum Fidei. Toliko o dialogu.
Naj to ne bo razlog za zamero, ampak lekcija, ki nam jo o modernistih daje že sv. papež Pij X.: “Hočejo, da se jih tretira z oljem, milom in božanjem. Toda morali bi biti tepeni s pestmi. V dvoboju ne meriš zamahov, udariš kot lahko.” Hkrati pa opomin, da sprejmemo vsakega, ki se odpove slabemu in pokaže vsaj modikum kesanja.
Intervju z Alenom Komanom
Avtorica: Elektra Korošec
Pred dobrim mesecem je na spletu završalo, ko je kanal Scutum fidei pod drobnogled vzel katolištvo slovenskih skavtov. Med skavti je – logično – završalo. Usule so se kritike in se vrstila tako strinjanja, kot nestrinjanja. Polemika je ostala nekako odprta, nedokončana. Zato sem se odločila, da osebno kontaktiram obraz kanala Scutum fidei, Alena Komana, in ga prosim za širšo razlago svojih pomislekov proti katoliškosti slovenskih skavtov. Naj ne mislimo da smo predobri, da bi se zaprli pred konstruktivno podano kritiko. Oprimo se nanjo, zrastimo, bodimo še boljši.
Tako se je glasil uvod članka, ki je bil namenjen za objavo v majski številki letošnje slovenske skavtske revije Skavtič. Ker je vodstvo Slovenskih katoliških skavtinj in skavtov njegovo objavo prepovedalo, se je uredništvo Scutum fidei ponudilo, da intervju v celoti objavi na svoji spletni strani. Hvala; prvič se namreč pri skavtih izpostavlja ta problem – resnično katoliškost katoliških skavtov. Na žalost se je izkazalo, da je ta problematika še kako aktualna in potrebna pozornosti. Ker le-te ni dobila, sem s spodnjim intervjujem nanjo želela opozoriti kot glavna urednica skavtskega medija – revije Skavtič. A intervju je, zaradi prepovedi objave s strani vodstva Združenja slovenskih skavtov, objavljen tu: ne da seje razdor ali prepir, temveč da čim jasneje implicira nadvse aktualen problem, za katerega do sedaj še ni bilo posluha.
Lep pozdrav, Alen Koman. Slovenske skavte ste kar nekoliko šokirali, ko ste v svoji oddaji analizirali katoliškost slovenskih katoliških skavtov. Preden začnemo z bistvenim problemom, bi vas prosila; povejte nam, zakaj ste se sploh lotili analize slovenskih skavtov?
»Pri vsaki tematiki, ki jo osebno odpiram, je vedno v ozadju samo to, da se prečisti kar je zasvinjano. Skavt nisem bil nikdar, vendar jih poznam, spremljam in sem s skavti v stiku. Zato tudi vem kako mrtva je katoliška duhovnost pri skavtih. Duhovnost je, vendar je močno prežeta z duhom modernizma, z dojemanjem, da so vse religije enake, vmešavanjem naturalizma, vzhodnjaškega mišljenja in češčenjem narave, kar niti ni slavljenje stvarstva. In kako se zametuje katoliško izročilo, predvsem iz načina darovanja svete maše. Kajti če nisi stoodstotno usmerjen v Boga, si vsaj delno usmerjen stran od njega. Kar pa vodi nekatere počasneje, druge hitreje v popolno herezijo. Končna pozicija je torej, da se popolnoma in brez sramu oddaljiš od prave vere in Boga.«
Se vam torej zdi, da glede na to, da je ZSKSS organizacija, ki temelji na prostovoljcih in smo skavtski voditelji tudi sami pogosto prepuščeni temu, da mladim predajamo vero, bolje, da katoliško vero predajamo kolikor zmoremo po najboljših močeh, ali torej po vašem mnenju raje ne vpletamo vere v naš program?
»Ni naših moči. Mi moramo zgolj moliti in svoje delo predajati v Božje roke. Če se ima nek steg za del katoliških skavtov, potem mora skrbeti za nek katoliški minimum. Predvsem to, da se živi katoliškemu nauku primerno. In da je, kadar se organizacija zbira in deluje, na prvem mestu katoliški nauk. Seveda se počne tudi ostale stvari, vendar kadar govorimo o elementu katolicizma pri skavtih, mora biti ta neoporečen. Ne moremo reči, da je bolje, da so otroci malo v stiku z duhovnostjo, saj je to kot bi dobili hkrati malo čokolade in malo strupa. Takšno delovanje je potem lažno, »na pol«. Če delamo, moramo delati in se dajati v polnosti. Sklicevanje na (slabega) duhovnega asistenta ne more biti izgovor. Sklicevanje na tovrstni klerikalizem je lahko zelo nevarno, saj tudi sami laiki zelo hitro začnemo prevzemati naloge duhovnikov, jim tako praktično dajemo potuho, oni pa ostajajo kot nekakšni večni otroci, ki pričakujejo, da bomo laiki naredili vse. In podobno je verjetno pri skavtih, vsak stegovodja ali voditelj lahko reče, da si želi, da nek steg deluje pod blagoslovom določenega Kristusovega pastirja – po možnosti lokalnega in mu postavi določene pogoje; jasno izrazi na katere stvari skavti pristajate in na katere ne. In če se duhovni asistent s tem ne strinja, iščite dalje. K temu, kar storiti potem, nas vabi tudi drugi vatikanski koncil, in Scutum fidei sledi isti smernici; toliko bolj se moramo pripraviti laiki sami. Ne igramo se več neke srečne-sprejmemo-čisto-vse Cerkve, ampak se dejansko sami začnemo uriti v katoliški veri, začenši tako, da recimo vzamemo v roke dober katekizem.
Najprej mora vsak pri sebi razčistiti koliko vredno se mu zdi vredno umreti zase. Sploh danes, ko so generacije prežete z modernizmom, in postaviti v središče Jezusa, ga uzreti, umirajočega na križu, in se vprašati: kaj pa jaz počnem? Če smo potem vrženi v neko povprečno, ultra modernistično, naravo-slavilno, človeka-v-središče-dajajočo sveto mašo, hitro opazimo, da Jezusa pač tam ni. V tistem trenutku se moramo vprašati: okej, kje smo zašli? Da dam Jezusa (nazaj) v središče, kaj moram storiti? Bolj kot postajaš iskren do Boga in bolj kot umiraš v sebi, bolj vidiš, da tako kot zdaj, ne gre več naprej. In ko bodo skavtski voditelji to dosegli, upam da tudi s poslušanjem vsebin na Scutum fidei, potem ne bo bojazni, da ne dobite dobrega duhovnega vodje. Vsaka organizacija potrebuje dobrega duhovnega vodjo, tako kot jo potrebuje tudi vsaka družina, kjer mora biti to v prvi vrsti oče. Če nek steg do tega ne more priti, je torej dolžnost voditeljev, da poglobijo svojo vero v duhu iskrenosti do katoliške vere. Spraševati se torej, kaj v resnici govori nespremenljiv katoliški nauk. Ne bojte se rasti v veri! To je tudi moja največja kritika vseh modernističnih mladinskih gibanj: delati iz mladih večne otroke. Neke resne vere na tovrstnih programih ni zaslediti. Vera pomeni biti tudi razumsko veren, poznati teologijo, katoliški nauk, ne le govoriti, kako se moramo imeti lepo. To je laž, to je zavajanje. To je ropanje vere mladih generacij. Potem imamo 25 let stare ljudi, ki se versko obnašajo enako kot pri dvanajstih ali trinajstih.«
Kakšna je potem po vašem mnenju rešitev?
»Enostavno: dnevni rožni venec, tradicionalna liturgija in branje katoliških avtorjev, ki so utrjeni v katoliškem izročilu. Tudi skavti lahko kupite npr. deset izvodov Christus Vincit, ki si jih razdelite med sabo in boste imeli krasno začetno vstopno točko v ponovno oživljanje vere v vašem življenju. Kako smo pa mi, naša generacija vse skupaj zmogli? Kaj naj torej vi posredujete skavtom? Maše na kamnu pač ne, hrenovk v petek ne. Ravno nasprotno: potrebna je šok terapija. Iti nekam z otroci, petek preživeti ob kruhu in vodi ter jim povedati vse o velikem petku. To je verska vzgoja. Naše telo ni ločeno od duše. Ta starodaven zakon: lex orandi, lex vivendi, lex credendi – tako kot bom molil, tako bom živel in na ta način se bo oblikovala moja vera. Po moji molitveni drži se bo oblikovalo tudi moje življenje. Če za začetek spremenim le svojo molitveno držo, iz nje pride življenje po veri. To je pomembno, mlade navduševati za to, kar je pozabljeno. Potrebna so dejanja: če imam svojo ženo rad, ji moram to tudi pokazati. In koliko bolj je to potrebno v odnosu do Kristusa. Če želite mlade navdušiti za vero, morate začeti živeti po veri. V središče moramo dati Jezusa, Boga in tako tudi delati. S sveto mašo in s svojimi dejanji kazati in delati, da je v središču Bog. Naše besede se morajo ujemati z našimi dejanji, sicer smo lažnivci – če nekaj govoriš in tega ne počneš, potem si pač lažnivec.
Če nas naši duhovni očetje ne naučijo določenih stvari, nam nihče ne sme in ne more braniti, da ne pridemo do teh znanj sami. Če te oče ne nauči zavezati kravate, potem se jo naučiš zavezati sam. Kdor želi iskati dostop do pravega izvira katoliške vere, mu je to dostopno. In v našem prostoru poskušamo tudi s Scutum fidei, vsaj na površju podajati vsebine, ki poslušalca spodbudijo, da odrine s površja in začne odkrivati globine katoliške vere tudi sam.«
Članek objavljamo na željo avtorja, saj ni bil objavljen v internem glasilu Skavtič, ki ga izdaja Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov.
V tem članku vam bi rad prikazal zakaj sploh kjerkoli klečati, zakaj klečati tudi na travi in zakaj s klečanjem najbolj počastimo Boga.
Le kdor kleči pred Bogom lahko trdno stoji pred čemerkoli.
Ta preprost rek skriva v sebi ključno komponento s katero častimo Boga – s tem, da pred njim klečimo. Če se bomo brez težav vrgli na kolena, nam On nakloni milosti, da bomo trdno stali pred preizkušnjami, grehi in zastopali Troedinega. Klečanje je največja gesta zvestobe, bogočastja, spoštovanja. Z njim prepričamo svoje telo, da so trenutki, ki sledijo namenjeni Bogu, molitvi, prošnji in zahvali.
Jezus je vir, iz katerega črpamo in posnemamo naše krščansko življenje. Kdaj je Jezus klečal? Vemo, da je klečal, ko je molil in prelival krvavi pot na Oljski gori ter goreče prosil Očeta, naj se izpolni njegova volja. Papež Benedikt XVI. pravi, da s tem, ko pri molitvi klečimo, vstopamo v Jezusovo molitev na Oljski gori. Tudi Simon Peter je zvestobo in svojo majhnost pred Jezusom izpovedal s padcem na kolena, rekoč: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« Simon Peter je prepoznal Božjo naravo v Kristusu in ga obravnaval ne le kot človeka in prijatelja, ampak kot Boga.
Drugi skavtski zakon pravi: Skavt je zvest Bogu (in domovini). Premislimo najprej kako izkazujemo zvestobo Bogu prek tega, da klečimo. Klečanje je očitno dejanje ponižnosti, spoštovanja in češčenja. Zvestoba Bogu mora vsebovati vse prej opisane vrline. Vitezi so ob prejemu viteštva klečali ter s tem prikazali svojo vrlino ponižnosti in predanosti nadrejenemu. Tako, kot smo spoznali v začetku članka: kdor je ponižen pred Bogom, ne bo ponižan pred svetom. Tako so se lahko borili pred zlom tedanjega sveta ter ščitili najmanjše, vrednote krščanske civilizacije in katoliško vero. Predvsem vrlina ponižnosti nam manjka pred Bogom. Ko bomo znali pred njim poklekniti, nam bo Bog zagotovil milosti, poguma in moči za boj proti zmaju greha. Hudič sovraži klečanje.
Boga častimo s svojimi mislimi, besedami in dejanji. Večkrat samo mislimo in govorimo o tem, kako častimo Boga, na tretjo komponento bogočastja pa pozabljamo! Dejanja pokleka, klečanja, znamenje križa, obiskovanje svete maše, odkrivanje pokrival, romanja, karitativna dejanja, so stvari, na katere pozabljamo in se nam zdijo še celo nazadnjaška, češ: »to so stvari srednjega veka«. Bog nam ni dal samo misli in besed, ampak tudi telo in življenje, da ga z njim častimo in se zveličamo. Tudi svojemu dekletu pokažeš svojo ljubezen ne le z mislimi in besedami o tem, kako jo imaš rad in kako bi za njo naredil vse, ampak tudi z dejanji ljubezni. Tudi Jezus ni le mislil in govoril o tem, kako bo s križem odrešil svet – to je tudi storil.
Obrnimo piramido in zidajmo najprej na dejanjih, iz katerih rastejo besede in misli.
Na koncu te vabim, da klečiš. Mislim, da sem navedel dovolj razlogov. Poklekni pri večerni molitvi, ko moliš rožni venec, ob kapelicah in križih na tvoji poti, ob povzdigovanju pri sveti maši, ob in po prejemu obhajila. Opazuj, kako se ob klečanju krepi in poglablja tvoja vera, ponižnost in zaupanje v Boga.
Ko bi vsaj bil v edinosti z materjo Cerkvijo! Pa ni. Med našimi srednješolci in študenti je Taizé presenetljivo nekontroverzna tema. Stvar okusa, bi skoraj mislili, prostočasna dejavnost, ki komu ugaja, spet drugemu ne – po zgledu večine skupin, obstoječih znotraj Cerkve v Sloveniji. A branje tega prispevka vsekakor ne bo pustilo nikogar ravnodušnega tako na eni, kot na drugi strani. Površni opazovalec si bo mislil, da je taizejska dejavnost izraz pravovernega in prvotnega krščanstva, a s tem člankom želim opozoriti na nekatere pomisleke, ki se porajajo ob podrobnejšem pogledu na taizejsko skupnost v Franciji in njene sledilce po vsem svetu.
Za začetek bi rad predstavil svojo izkušnjo s Taizé-ja. Obiskal sem ga v štirih poletnih počitnicah, praktično od trenutka, ko sem bil dovolj star, da se ga udeležim, bil sem tudi na enem regionalnem srečanju v Gradcu in zadnjem novoletnem srečanju v Vroclavu. Sem del skupine mladih v Sloveniji, ki organizira edino javno, redno taizejsko molitev v Sloveniji. Ta kratek samospev naj bo v vedenje bralcu, da ne gre za neutemeljeno kritiko nevednega opazovalca, ki se obrega ob svetni uspeh gibanja, ampak gre za (deloma samo-) kritiko osebe, ki je celotno dogajanje imela priložnost videti in doživeti od znotraj.
Taizé je skupnost bratov, zavezanih k celibatu, ki »s svojim obstojem kaže primer skupnosti, ki želi, da je njeno življenje znak sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi narodi.«[1] Gre torej za moderno pojmovano ekumensko skupnost. Ustanovil jo je švicarski protestant Roger Shütz (brat Roger), v začetku za pomoč žrtvam 2. sv. vojne. Hkrati je Taizé kraj, kamor se vsako poletje zgrinja tisoče ljudi starih od 15 do 30 let (v manjšem številu tudi starejši in družine), ki pridejo iskat preproščino, mir, sproščenost ter neko duhovnost in teologijo, katere se bom še dotaknil. Tja pridejo povečini za en teden, redkeje dva, nekateri pa ostanejo celo prostovoljci za celo poletje, ali celo čez celo leto. V tem času jim je na voljo dnevni program, ki obsega trikratno taizejsko molitev, katehezo, delavnice in prostovoljstvo. Taizejska skupnost organizira tudi regionalna in evropska novoletna srečanja, ki so programsko precej drugačna.
Ljudje med molitvijo v taizejski cerkvi. [vir: commons.wikimedia.org]
»Ekumenizem« in doktrinarna brezna
Pomislimo na definicijo ekumenizma naših sodobnikov – srečati se v skupnih točkah ali celo srečati se na sredini. Vsak popusti na kakšni točki in pridemo skupaj. V Taizé-ju sta daleč prevladujoči katoliško in protestantsko izročilo. Toda srečata se, kot se protestantizem in katolicizem vedno srečata – v protestantizmu. Eklatanten primer je nauk o transsubstanciaciji. Po ustnem in pisnem[2] nauku taizejskih bratov, ki je za kristjana prej nova meglica kot odgovor, so v zakramentu sv. Evharistije prisotni življenje z Bogom, dar temelja krščanske skupnosti, Jezusova gesta pomena njegovega življenja in smrti, enotnost skupnosti, asimilacija s Kristusom, nadaljevanje življenja tisočletne krščanske tradicije, prezenco in aktivnost Boga med svojim ljudstvom, vrhunec prisotnosti Boga in vstop vernikov v občestvo s Kristusom v njegovem vstajenju, klic in poslanstvo kristjanov ter predokus nebeške gostije; a kljub omembam vseh teh sekundarnih vidikov se izognejo enemu in edinemu bistvu Najsvetejšega Zakramenta – pod podobo kruha in vina je navzoč naš Odrešenik Jezus Kristus in sicer s Telesom in Krvjo, Dušo in Božanstvom! To nas lahko vodi le k zaključku, da ga dejansko ne priznavajo. Žalostno, da katoliški bratje dopuščajo, da s takim naukom taizejska skupnost mladim prikriva zveličavno moč sv. Evharistije.
Drug primer je učenje o peklu. Cerkev nas jasno uči – pekel je kraj, tako kot nebesa, je zelo resničen, medtem ko taizejska skupnost uči, da »je bil čas, ko je krščansko pridiganje vsebovalo obvezno omembo pekla, da bi streslo mlačne in nepopravljive vernike.«[3] V nadaljevanju sledi nejasen zapis o zgodovini starozaveznega nauka o Šeolu ter obstoja pekla le ob obstoju Vesele novice, tj. Evangelija. Katolik po svoji najboljši volji ne more pristati na tak nauk, saj bi s tem sprejel krivo vero. K temu lahko dodam tudi ustno pričevanje: prisotni na katehezi o evangeljskem odlomku o izgubljenem sinu smo slišali, da je nauk te prilike, da nas bo, ne glede na naše grehe in zablode, Bog končno pripeljal k sebi. Torej neodvisno od našega kesanja, truda za svetost in zadoščevanja za svoje grehe. Če verujemo, da nas greh loči od Boga, se katoliki lahko zgolj zgrozimo nad takšnim pojmovanjem. Lahko ima težke posledice za resnost (ali brezbrižnost) človekove hoje za Kristusom.
Obstaja še veliko drugih problemov glede taizejskega “ekumenizma”, ki bi katolika morali odvrniti od želje po udejstvovanju na takih katehezah, npr. ignoranca do Marije in svetnikov ter mnogi napačni zaključki na podlagi Evangelija. Ključno je, da je za kristjana taizejska teologija lahko kvečjemu škodljiva. K temu pripomore splošna lahkomiselna praksa veronauka, ki jo lahko najlažje opišemo kot “ohlapnost ugajanja”. Zanjo sta značilna posladkano, a brezpomensko izrazoslovje in prazno besedičenje. Prenasičenost z metaforami, stavki z referencami na naključne odlomke Svetega pisma, izogibanje direktnim moralnim razločevanjem so lastnosti neodgovornega veronauka. Posledice so vidne na licu mesta, kjer lahko srečate kristjane, od katerih ima vsak lastno teorijo razlage Evangelija in krščanstva. Zgolj možna obramba taizejskih teologov je, da v resnici ne podajajo nauka – a kaj je torej kateheza brez nauka?
Družbenopolitični vzgibi
Teološki površnosti nasprotno je živahno socialno sporočilo Taizé-ja. Brat Alois, katolik po vzgoji, predstojnik in naslednik brata Roger-ja, rad omenja okoljevarstvo, kot je to storil v svojem nagovoru[4] evropski mladini v Wroclavu. V njem je zelo neposredno poudaril potrebo po “varovanju biodiverzitete” in prosil “odpuščanja” za konzumeristično ravnanje svoje generacije. Nedavno je v svojem članku[5] oprt na papeževo okrožnico Laudato Si’ ponovno pozval: “Da, zbudimo se,” ob omembi dejstva, da je situacija Covid pokazala, da so drastične družbene spremembe možne. Mladim, ki so “predani” takemu aktivizmu, je svetoval: “Ne izgubite poguma spričo počasnosti in omahovanja, ki jih vidite,” in ponovno opozoril na neizbežen bližnji prihod okoljske krize. Vse našteto je zaokrožil s citatom brez konteksta Laudato Si’: “Združeni smo z nevidnimi vezmi in tvorimo neke vrste univerzalno družino.” Rad se izraža tudi glede migrantske krize[6], o kateri trdi, da je neizogibna in se namesto ohranitve krščanske civilizacije in narodov raje ukvarja s hvaljenjem francoske protestantske cerkve, ki jih sprejema v svojo državo z odprtimi rokami ter vabi vsakega izmed nas, naj navežemo oseben stik z migranti, da bi lahko poslušali njihove zgodbe. Trdi tudi, da sedaj “poglabljamo svoje znanje o njihovi (op. a. muslimanski) religiji,” ki je seveda ne smemo zamešati z “nečloveško islamistično ideologijo.”
Te in druge ponavljajoče se teme, med katere spadajo tudi dialog z muslimani, od katerih lahko v Taizé-ju dobite lekcije o njihovi religiji, komentarji ekonomskega stanja sveta (npr. organizacija predavanj o univerzalnem temeljnem dohodku – UBI), itd., zavzemajo velik del taizejskega pogovora. Po drugi strani lahko zaman iščemo odkrito ali odločno izrekanje o temah, o katerih se naj bi strinjali vsi kristjani – grozote morije nerojenih otrok, sprejemljivost in celo spodbujanje sodomije v zahodni družbi, oblast sekularizma in liberalizma itd., da ne omenjamo tematik, ki so še posebej pomembne katolikom, kot so odnos do zakonske spolnosti in prokreacije ter upad vere v resnično navzočnost. Brez posebno stroge sodbe smemo iz postopanja brata Aloisa zaključiti, da ga ti problemi ne motijo tako intenzivno, kot progresivne ideje, ki se kot ‘po naključju’ ujemajo z današnjo politično strujo neomarksistov.
Obhajilo
Kljub izpostavljenim pomislekom se lotimo še največje problematike. Deljenje obhajila je najbolj problematična in zanesljivo škodljiva praksa taizejske skupnosti. Proti koncu vsake jutranje molitve se izvede proces deljenja obhajila, h kateremu so povabljeni vsi, ki so krščeni in “verjamejo” v resnično navzočnost Jezusa v kruhu. Ob pisanju sem bil soočen z dejstvom, da na internetu nikjer ni dostopna liturgična forma tega “obreda” (kar vzbuja dodatno skrb), čeprav je dostopna bolj splošna oblika taizejske molitve, ki jo pozna vsak redni udeleženec. Zaradi tega se moram na žalost nanašati na izkušnjo sebe in drugih, ki smo temu bili priče.
Po preprostem povabilu v že prej omenjenem smislu se deli na eni strani simbolični kruh, ki ni posvečen, na drugi pa od katoliškega duhovnika veljavno posvečene hostije. To je zavajajoče je povabilo bratov, ki se na noben način ne potrudijo karseda natančno razložiti, kakšne morajo biti okoliščine prejema svetega obhajila – obhajanec se mora dobro zavedati pomena prejema tega zakramenta in v povezavi z zakramentom sprave biti v stanju posvečujoče milosti. Katoliki med brati zavestno sodelujejo pri neizogibnem bogoskrunstvu prejema Najsvetejšega Zakramenta. Če se vam zdi, da so skrbi neupravičene, oz. da je “odgovornost na ljudeh, saj imajo drugo izbiro” ali “tudi pri katoliški maši nas lahko neznanec zavede, da mu podelimo sv. obhajilo”, se spomnite, da govorimo o okolju, za katerega vemo, da ga v velikem številu obiskujejo protestanti in anglikanci, med katerimi jih veliko veruje v konsubstanciacijo[7] in ne prejemajo veljavnih zakramentov, torej je nevarnost za nejasnost namena velika. Le predstavljajte si, da bi svoje otroke poslali k obhajilu z besedami: “Pojdi, če verjameš, da je tam Jezus.” Katoliška Cerkev uči, da je potrebno za prejem Svetega Obhajila zavedanje pomena resnične navzočnosti (KKC 11; 913).
Taize – pokvečen dvojnik zgodnje Cerkve
Kot že omenjeno je za mnoge katolike, tudi v Sloveniji, Taizé svetel zgled nečesa, kar sami razumejo kot pristno sobivanje ne le kristjanov, ampak vseh religij sveta. Marsikdo bi mu rad kar nadel avreolo novih prvih kristjanov in se morda raje tja obračal za razumevanje krščanske duhovnosti in praks. Toda Taizé iskalca avtentičnega krščanstva razočara. Namesto jasne teologije in napora za vzdrževanje pravovernosti ustvarja nove in nove meglice, ki sicer navidezno brišejo razlike med kristjani, a jih v resnici skupaj peljejo dlje stran od Kristusovega nauka. Namesto pravih zakramentov in sv. maše vabi kristjane k vedno-spreminjajočemu-se obredu, ki le spominja na mašo, katerega resnični namen zakriva. Namesto pravega božjega češčenja Najsvetejšega ter čaščenja presvete device Marije in svetnikov ponuja sicer glasbeno primerne in lepe, v nekaterih elementih tudi tradicionalne katoliške molitve, katerih korist pa zaduši s tem, da popolnoma izbriše kesanje in zadoščevanje za grehe iz molitvene prakse. Končno namesto papeža in klera postavlja med nas laike, ki nočejo zavzeti prave vloge duhovnika skupaj s pripadajočo odgovornostjo in se radi ukvarjajo s svetnim. Z vsem tem Taizé zapravlja svoj potencial središča izkušnje preprostega, meditativnega življenja in se kaže kot slab dvojnik prve Cerkve, kakršnega so si želeli mnogi revolucionarji post-koncilskega zanosa.
Morda ste opazili, da v resnici z vsem povedanim opisujem tudi pokoncilski izraz človeške kvarljivosti zemeljske katoliške Cerkve. Ravno zato je tako pomembno, da se nehamo posluževati teologije in “duhovnosti” gibanja, katerega simbolično liturgični in socialni vrhunec predstavlja ravno Taizé. Cerkev bo “nazaj k izvirom” pripeljalo to, kar jo je vedno – Sveti Duh, katerega delovanje je Sveto pismo, papeštvo, Cerkveni nauk in apostolska tradicija. Nič nas ne bo rešilo pred prihajajočimi zemeljskimi kaznimi, pripravljenimi za krščanski svet, ki se je odločil obrniti hrbet Bogu. Ne okoljski aktivizem, niti sprejemanje migrantov ne more ublažiti posledic odpada naše civilizacije. A na nekaj lahko vplivamo – to je naše zveličanje. Toda zanj so potrebni zakramenti, molitev in zadoščevanje ter pravi nauk, nikakor ne razvodenitev krščanstva za ugajanje svetu.
[7] Konsubstanciacija je protestantska doktrina, ki uči, da sta substanci (bistvo) Kristusovega Telesa in Krvi navzoči skupaj s substancama kruha in vina. Večina protestantov razlaga konsubstanciacijo na način, da je hostija – kruh in Jezus hkrati, oblika navzočnosti je različna od duhovne do telesne. Katoliški nauk uči o transsubstanciaciji, substanci kruha in vina po katoliškem nauku ne obstajata več, obstajajo zgolj njune pritikline (fizična podoba). Sveta Hostija pa je Kritusovo telo, kri, duša in božanstvo.
“To so ljudje, ki se v svoji pravovernosti postavijo nad vse in zviška razglašajo krivoverce in nevredneže; govorijo proti papežu, večkrat tudi proti koncilu. Kdor se odpove papežu, kdor ga ne priznava, ga ne spoštuje ali začne govoriti proti njemu, je prestopil mejo in ni več katoličan.”
S temi besedami so nadškof Zore zaključili pridigo ob prazniku Gospodovega vnebovhoda. Z besedami, ki smo jih kot del Katoliške Cerkve slišali ali prebrali tudi ustvarjalci vsebin na Scutum Fidei.
In se čutili nagovorjene.
Nagovorjene, saj v trenutni vsesplošni teološki, moralni, liturgični in doktrinarni zmedi in vsesplošnim dvoumnostim ter skrunitvam edini povzdigujemo glas zoper kršilce Gospodovega nespremenljivega Nauka, zoper skrunitelje Gospoda v Najsvetejšem oltarnem zakramentu, zoper klovnske vsiljevalce posvetnega v Gospodova svetišča in pa tudi zoper očete in pastirje, ki so prepustili svoje sinove in črede podivjanim viharjem posvetnega, satanovim krempljem in volkovom na preži.
V teh svojih opominjanjih in pojasnjevanju zmot ŽAL seveda pogosto tudi ne moremo mimo kritik zoper svetega očeta.
Kar seveda NE POMENI, da ga ne priznavamo ali da smo se mu odpovedali, saj verjamemo, da je EDINI Božji vikar na Zemlji, pa če je še tako šibke vere in pogosto širi nejasnosti in zmote.
Dolžni pa smo vas vse opomniti, da so besede gospoda nadškofa zavajajoče in morda celo namerno lažnive z željo po sejanju strahu med vsemi, ki spremljate naše vsebine. Da so besede gospoda nadškofa želja po očrnitvi in diskreditaciji dela Scutum Fidei in goreče ljubezni do Troedinega Boga vseh, ki nas spremljate.
Kar pomeni tudi, da so za nekatolike označeni s strani današnje Cerkve v Sloveniji, ki je trdno zasidrana v modernistični hereziji, VSI, ki ljubimo Resnico, Boga in Njegov večni Nauk, ki se vse od apostolskih časov prenaša iz roda v rod na vse veke preko Svetega Izročila.
Sveti John Henry Newman je zapisal “Prej bom nazdravil svoji vesti kakor papežu.” in tudi samemu svetemu Pavlu smo lahko hvaležni, da danes nismo vsi obrezani, ko je šel in se možato zoperstavil PAPEŽU, ko je verjel, da je le ta v zmoti.
Ne pristajajmo in ne klonimo torej pod temi nesramnimi lažmi, ko nas zaradi svoje strahopetnosti pred svetom in pekoče vesti pred Resnico preganjajo in želijo omadeževati naše delo in zvestobo Kristusu Križanemu. Ohranjajmo svojo zvestobo Svetemu Bogu, Sveti Devici Mariji, Sveti Katoliški Cerkvi, Svetemu Izročilu in Kristusovemu Nauku, ki se prenaša po njem.
Ali kot je rekel apostol v svojem pismu: “Potemtakem sem postal vaš sovražnik, ker sem vam govoril resnico?” (Gal 4:16)
V petdesetih letih prejšnjega stoletja so se v ZDA ukvarjali z velikim valom spreobrnitev iz protestantizma in potrebovali so dela, ki so bila primerna za spreobrnjence ter njihove otroke. Tako je leta 1954 izšel v ZDA strip Know Your Mass, ki ga je napisal frančiškan p. Demetrius Manousos in je še danes v prodaji. Po več desetletjih je bil v Franciji v polnosti digitaliziran in popravljen ter izdan s strani založb Nuntiavit in RSE. Na tej najnovejši izdaji temelji tudi slovenski prevod.
Strip je podrobna, v celoti ilustrirana razlaga svete maše, ki bralca korak za korakom vodi skozi obred ter podaja razlago tako v liturgičnem kot duhovnem smislu. Kratka in preprosta razlaga je primerna tako za otroke kakor za odrasle, ki bi se radi bolje seznanili s tradicionalno latinsko sveto mašo ter samim bistvom svete maše.
Strip se začne s kratkim uvodom kjer angel varuh mladega fanta spodbudi k resnosti udeležbe pri sveti maši. V naslednjem poglavju se bralec seznani z liturgičnimi predmeti, nato pa sledi krasna razlaga vsakega dela svete maše. Strip ima 95 strani.
Z nakupom podprete delovanje Scutum Fidei, nadaljnje projekte in dobite knjigo, ki vam bo gotovo koristila. Lahko je seveda tudi krasno darilo.
The technical storage or access is strictly necessary for the legitimate purpose of enabling the use of a specific service explicitly requested by the subscriber or user, or for the sole purpose of carrying out the transmission of a communication over an electronic communications network.
Preferences
The technical storage or access is necessary for the legitimate purpose of storing preferences that are not requested by the subscriber or user.
Statistics
The technical storage or access that is used exclusively for statistical purposes.The technical storage or access that is used exclusively for anonymous statistical purposes. Without a subpoena, voluntary compliance on the part of your Internet Service Provider, or additional records from a third party, information stored or retrieved for this purpose alone cannot usually be used to identify you.
Marketing
The technical storage or access is required to create user profiles to send advertising, or to track the user on a website or across several websites for similar marketing purposes.
