Laiški apostolat za Katoliško Tradicijo v Sloveniji
Hvaljen Jezus in Marija!
Ponovno smo z vami, tokrat že z drugo izdajo novičnika! Na tem mestu pošiljamo hiter pregled preteklega dogajanja, pravtako imate pripetih nekaj oddaj, ki se nanašajo na uvodni zapis.
Bratje in Sestre – postni čas se nezadržno bliža in v luči tega ponižajmo naše veselje. Vse to delamo v slavo Gospodu, da ga bomo delili združeni z njim.
Jokajoči senilni boomerski starčki, ki jim umirajo še zadnji trohice upanja, da jim uspe njihova brezbožna modernistična panteistična proticerkvena in protikrščanska laž in revolucija, so se dokončno zjokali in svoje pismo poslali na portal Domovina.
V zadnjem odstavku pozivajo k temu, da naj bi se slovenski škofje in vodstvo Cerkve “uradno opredelili do medijske skupine »Scutum Fidei«, ki si očitno prisvaja pravico, da je »vrhovni arbiter« prave vere v katoliški Cerkvi.”
Mi pa POZIVAMO vse vas, vse VERNIKE, vse, ki ljubite našega GOSPODA JEZUSA KRISTUSA, ki verujete in izpovedujete vero v SVETO TROIJCO in v ENO, SVETO, KATOLIŠKO CERKEV,da se TUDI VI sami pri sebi in ob poglobljeni molitvi in premišljevanju OPREDELITE:
ali je to, kar predstavlja modernizem, ta gnusoba, ta strup, ta gadja zalega, ta lažniva demonskost, ki se ne more(!) izjasniti glede TEMELJNIH katoliških pozicij in Nauka Cerkve o:
– tridentinski obliki svete maše
– prejemanju svetega obhajila zgolj na jezik
– vlogi žensk v Cerkvi in družbi
– pomenu oratorijev, skavtov in drugih skupin znotraj Cerkve
– PORAZNEM delu duhovnikov, propadanju cerkva in samostanov ter zapiranju propadajočih in mrtvih župnij- papeževem delu
ALI JE TO še vedno vaša Katoliška vera in ste jih še vedno tako s prisostvovanjem pri njihovih cirkuških svetih mašah, pri skrunitvah Svetih Hostij, pri podajanju lažnega, dvoumnega in zavajajočega Nauka finančno in drugače
ŠE VEDNO PRIPRAVLJENI PODPIRATI?
Odprite oči! Ni jim mar za Boga! Držijo se svojih finančnih virov, svojih toplih in BREZPLAČNIH župnišč, svojih umirajočih skupnosti za katere jim ni mar, svojih vplivnih pozicij v državi in na fakultetah. To je vse!
Niso se zmožni kot KATOLIKI opredeliti niti do temeljev Katoliške vere: primernih svetih maš, spoštljivega pristopa do obhajila in vlog moškega in ženske v Katoliški družbi!
Nehajte se slepiti, da bo bolje, ker ne bo! Dokler bodo mislili, da imajo vas, bodo še naprej širili svoje zmote, zablode in laži!
Da, in kar naj nas zasmehujejo in mislijo, da nismo SCUTUM FIDEI. Smo! ŽAL moramo biti! Ker, kot pravi Božja beseda: “Vsi so odpadli, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga niti enega.” (Ps 53,4).
Obljubljamo pa vam, da se bomo za Sveto Trojico, za Božjo Mati Devico Marijo, za vse svetnike in za Sveto Mati, Katoliško Cerkev, borili tudi za ceno poniževanj, preganjanj, zasmehovanj, materialnih stisk in celo za ceno naše krvi. Saj kot pravi naš Gospod: “Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega!” (Lk 6,22)
DEUS VULT + AMDG + ICR +
Pismo vodstva KATOLIŠKEGA Zavoda, Gimnazije in Vikariata slovenski katoliški javnosti:
Drugi teden februarja, šesti delavnik po peti nedelji po Gospodovem razglašenju, god prikazanja preblažene Matere Božje sv. Bernardki v Lurdu.
Božični bogoslužni krog se je zaključil z zapovedanim praznikom Marijinega očiščevanja ali svečnico, 2. februarja. Blagoslovili smo sveče, ki predstavljajo Gospoda kot luč vsem narodom in nas kličejo k oznanjanju evangelija poganom. Marija darovala Jezusa v templju in ob njej je bil sv. Jožef, čeprav Božjemu Sinu to ni bilo potrebno, pa se je ponižal in izpolnil postavo, kakor je to storila tudi njegova Mati, ki je vsa čista in ji očiščevanje ne bi bilo potrebno. Z zaključkom tega vstopamo v velikonočni bogoslužni krog, ki se začenja s prvo predpostno nedeljo (sedemdesetnico), in predstavlja daljno pripravo na Veliko noč.
Barva tega časa je vijolična. Po starodavnem običaju so na predvečer s posebnim obredom »pokopali Alelujo«, kar ponekod še vidimo.
Z vstopom v velikonočni bogoslužni krog naj si vsakdo izbere svojo pokoro, ki jo bo opravljal med postom. Postopoma se v predpostnem času držimo, kar pomeni, da se počasi držimo vedno več tistega, kar bo potem predstavljalo naše postno, molitveno pravilo ter miloščino. Tega se res držimo in to spolnjujemo ter doživimo ta velikonočni čas v skupnem trpljenju z našim Gospodom. Tako izkoristimo prihajajoči bogoslužni krog za duhovno preroditev in utrditev po poti združevanja z Bogom, preko molitve in odpovedi posvetnemu, preko posta in miloščine. V času, ko se zaradi brezglavosti naših predstojnikov uvaja vse več novosti, novosti, ki se sploh ne ozirajo na sam liturgični koledar naše Cerkve ter bogoslužne kroge, ki so nam služili vso znano preteklost, je toplo priporočeno vsakemu verniku, da izgradi in utrdi svojo oporno točko ter jo tako zanesljivo postavi za v prihodnje.
Na primer – če si mlad neporočen moški, naj bo ta čas namenjen utrditvi tvoje vere, ki te bo napolnila z milostjo, pa bo tvoja ost za posvetitev v duhovnika, redovne zaobljube, ali pa za to, da si ustvariš družino – odvisno od tvojega poklica. Tako je za izbiro tvoje poti vedno vprašanje tvojega osebnega časa, torej ali se boš na Veliko noč pripravljal tako, da si odrediš molitev enega dela rožnega venca na dan (veseli del ob ponedeljkih in četrtkih, žalostni ob torkih, petkih in sedaj nedeljah ter častitljivi ob sredah in sobotah), če pa si to že dosegel, da zmoliš cel rožni venec v enem dnevu (vse 3 dele) – razporejen na tri dele dneva, torej jutro, opoldne in večer. Ob petkih je priporočena molitev križevega pota, pa morda še kateri drug dan.
Seveda je postni čas obogaten s telesnim mrtvičenjem, da se odpovedujemo mesu toplokrvnih živali in da si tudi pritrgavamo v jedi. Ta nam je koristen zato, ker tako delamo pokoro in dobivamo moč zoper nagnjenje k zlu – povedano drugače, postenje nas krepi in disciplinira. Katekizem naše Cerkve uči, da si v štiridesetdnevnem postu pritrgamo v jedi vsak dan, oz. vsaj ob sredah, petkih in sobotah, ob petkih pa je hkrati tudi zdržek od mesa toplokrvnih živali (torej strogi post, ki je tudi na Pepelnico). Če je mogoče, se je dobro odpovedati mesu skozi celoten post, ali se vsaj odločiti, da jemo bolj pusto meso. Ob nedeljah sicer ni posta, ni pa potrebno pretiravati – privoščite si kaj, česar si ne čez teden, recimo sladico. Seveda pa ta uradni napotek naše Cerkve ni vse, kar si lahko posamezen vernik odredi.
Godovi in prazniki: 12.2. – Sedem sv. Ustanoviteljev reda služabnikov MB (servitov), 3. reda; 14.2. – sv. Valentin, duhovnik in mučenec, spomin; 15.2. – sv. Favstin in Jovita, mučenca, spomin; 18.2. – sv. Simeon, škof in mučenec, spomin.
Oddaje Scutum Fidei preteklega tedna:
https://youtu.be/me66V2mLnVw
Kulturni boj – Ženske v športu, v poslu, v tovornjakih, na fronti (gost: A. Ernecl, Marko Debevec)
Najbolj udarna oddaja tega tedna, odmevala je na Twitterju.
Oddaje na kanalu SF iz preteklosti:
https://youtu.be/fuf_BydMvfc (20. februar 2021)
Domus Orationis IV – Predpostni čas, Pepelnica, Post | Tim Zakošek
Predstavitev prihajajočega bogoslužnega kroga.
https://youtu.be/8Gc7f1gMSUQ (15. februar 2021)
Scutum Fidei – Post in postni čas
Pogovor Alena z dr. Tadejem Rifljem in dr. Ivom Keržetom o pomenu posta in samega postnega časa.
https://youtu.be/BH2VgmxV-QE (2. jan. 2021)
Exodus, Slavljenje, Prava Možatost | Scutum Fidei
Predstavitev novosti Exodus 90, ki se ne ozira na bogoslužne kroge.
Novice iz slovenske Cerkve:
Novice iz Cerkve po svetu:
Na navedenih straneh v angleščini sicer najdete še druge novice, ki bi vas morda zanimale. Imejte blagoslovljen teden in na svidenje na prihodnji petek.
V kolikor bi želeli prejemati novičnik po elektronski pošti, nam pošljite sporočilo na info@scutumfidei.si.
Ekipa Scutum Fidei
Angleški katoliški novinar Jules Gomes je dejal, da je bila beseda »sinodalnost« neprestano na ustih, vendar v času njegovega dela v anglikanski skupnosti, kjer je bil pastor. Medtem se je spreobrnil v katoliško vero in upal, da ne bo poslušal enih in istih ključnih besed, vendar je opazil, da se je zmotil – kar je pustil v anglikanski skupnosti, je našel spet v katoliški Cerkvi. Besedo »sinodalnost« torej najdemo pri protestantih, kar ne čudi, glede na to, kam sta »sinodalni poti« privedla najprej v Cerkvi v Združenem kraljestvu, potem pa še v Nemčiji. Nekoč je en oče v šoli dejal enemu katoliškemu profesorju, kako da so Švedi precej pred njimi. »Ja, ja,« je dejal katoliški profesor: »na poti v pekel.« Na kar je prvi oče odgovoril: »Jaz nočem v pekel…« Epizoda, ki pove marsikaj. Najbolj pa to, da se skuša v družbi vse bolj »napredovati«, a tako, da se gre proti naravnemu in Božjemu zakonu. Sinoda naj bi tako pomenila, da »hodimo skupaj«, kakor se je izrazil celjski škof, vendar se poraja vprašanje, kam hodimo skupaj. Četudi ne bi šli po poti angleške, nemške, avstrijske krajevne Cerkve, kakor tudi ne po poteh, ki so jih že davno ubrale protestantske denominacije, ki so pač ubrale pot proti prepadu, pa še vedno ostaja vprašanje, kam naj bi hodili skupaj. Se sploh ve, kam? Če se na sinodi razpravlja o sinodalnosti, potem se pojavlja kakšno vprašanje.
Po drugi strani imamo simpatiziranje z vzhodnimi razkolniki, kjer je sicer bolj kot sinodalnost v rabi »sinoda«. Zgodovinsko gledano, je v vzhodnem delu Cerkve veljalo, da sinoda pravzaprav pomeni koncil, torej cerkveni zbor, pa naj bo to ekumenski, torej »vesoljni«, ali pa krajevni. V latinskem delu Cerkve se je razlikovalo med koncilom kot vesoljnim cerkvenim zborom in sinodo, ki pomeni lokalni cerkveni zbor, ali pa cerkveni zbor, ki obravnava določene natančno opredeljene težave ali vprašanja neke krajevne Cerkve. Koncil je bil vselej precej bolj doktrinarne narave, obravnaval je torej vprašanja nauka, ki so bila v danem obdobju ključna za vso Cerkev, medtem ko je sinoda obravnavala navadno bolj vprašanja, ki so zadevala prakso določene krajevne Cerkve. ». Vatikanski vesoljni cerkveni zbor ali koncil je bil koncil posebne sorte, pa ne, da ne bi bil prav nič doktrinaren, kolikor bolj, da ni dal jasnih definicij in sodb ter obsodb glede določenih vprašanj. Če vzamemo zares neke vrste delitev na »leve in desne«, na »konservativne in progresivne«, potem je treba reči, da nobena od obeh strani s koncilom ni bila zadovoljna, ko so dokumenti bili zunaj. Po koncilu je tako prišlo do neke vrste »konciliarizma«, v smislu, da je, kot je dejala bolonjska šola, šlo za enkratni dogodek, vendar pa zadeve gredo naprej in se razvijajo, zato pa jih je potrebno še naprej prediskutirati. V tej smeri je, kot najbolj znan, šel kardinal Martini, ki je sicer govoril o tem, da bi moral biti sicer še tretji vatikanski koncil. Nekako pa se je, kakor somišljeniki, zadovoljil s tem neke vrste koncilom v stalnem teku, glede na to, da so se na vsakih nekaj let vrstile sinode, kakršne poznamo.
Zanimivo je to, da te sinodalnosti ne najdemo na 2. vatikanskem koncilu in v njegovih dokumentih, kar je priznal tudi p. Cestnik, hkrati pa tudi pravilno opozoril, da je papež Pavel VI. Praktično že takoj po koncilu ustanovil škofovsko sinodo kot organizem (več tukaj). Ali je menil enako kot predstavniki bolonjske šole in t. i. naprednjaški predstavniki Cerkve, da je torej koncil bil enkratni dogodek, stvari pa se razvijajo naprej in bi jih bilo potrebno znova in znova prediskutirati, ne moremo prav dobro vedeti. Moremo pa videti, da se je tako zgodilo v praksi. Sam koncil v resnici o marsičem ni govoril, pa se je potem stvar uveljavila v praksi – kot recimo obhajilo na dlan ali upepeljevanje mrličev. Kar smo pa pri vseh teh sinodah mogli najbolj opaziti, je določena zmota, ki jo je v knjigo ‘Osnove krščanske duhovnosti’ omenil tudi jezuitski kardinal Tomaš Špidlik, to pa je pretirani sociologizem oz., kakor ga imenuje, »enostranski krščanski sociologizem«. Gre za tehtnico, ki gre preveč v prid družbenemu udejstvovanju, pozablja pa na prvenstvo milosti oz misli na to, da je treba najprej iskati »nebeško kraljestvo in njegovo pravičnost«.
Pretiran pa je sociologizem tudi v smislu prevelikega zanašanja na sociološke metode z vprašalniki, družbenimi raziskavami in podobnim. Sploh pri zadnji sinodi gre preveč za pridobivanje mnenj predstavnikov, ki delajo po skupinah, potem pa gre to naprej na višjo raven, potem še na višjo raven, dokler ne pride do samega vrha. Vsaka od skupin na najnižji ali osnovni ravni se pogovarja in naredi povzetek. Voditelj srečanja naredi povzetek teh povzetkov. Recimo, da imamo najprej neko dekanijsko srečanje. Zadeva se potem zbere na škofijski ravni, potem na državni ravni in tako naprej. Jasno je, da imajo potem v Rimu le še povzetek veliko povzetkov. Podobno velja za vprašalnike, kjer pa velja omeniti še to, da je vprašanje, kdo izbira odgovore. Kaj je s tistimi odgovori, ki so »nekorektni«? To je bila npr. težava vprašalnikov sinode o mladih. Pater Cestnik to sicer imenuje sistem »od spodaj navzgor«, ki se je uporabljal tudi na slovenski ravni, vendar pa se, kot vidimo, ne moremo strinjati. Ne, da se ne bi hoteli, ampak tako pač je. Sploh pa sinoda v pravem pomenu ne pomeni ravno tovrstnega sistema. Če bi resnično veljal sistem »od spodaj navzgor«, potem bi marsikaj moralo iti po drugačni poti, kot recimo že omenjeno obhajilo na dlan. Ali pa recimo določeni vprašalnik, ki so ga nedolgo nazaj izpolnjevali svetovni škofje. Shema »od spodaj navzgor« je v smislu navodila sv. Benedikta v ‘Reguli’ možna v nekih zaokroženih skupnostih, če so seveda to res skupnosti, in sicer v smislu, da mora skupnost zanimati mnenje tudi najmanjšega brata. Samo po sebi je seveda umevno, da to mnenje ne gre proti Božjemu in naravnemu zakonu, zdravi pameti in seveda proti katoliškemu nauku. V dokumentih v pripravi na sinodo je rečeno, da je treba poslušati – vprašanje je, koga?
V istih dokumentih najdemo tudi ključne besede: poslušanje, vključevanje, sodelovanje, sanje, upanje, novost, sprememba, stereotipi, predsodki, dialog, sprava, podeljevanje (v smislu, da si nekaj med sabo podelimo – jaz nekaj dam tebi, ti pa nekaj meni), periferije, razločevanje, dostopnost, enakost, soodgovornost… Tudi pri teh besedah velja, da se ne ve natančno, kaj pomenijo, podobno kot velja za sinodo in sinodalnost, pa se vsaki lahko da katerikoli pomen, odvisno od tega, kdo z določeno ključno besedo operira. Koga se torej posluša, vključi, s kom se sodeluje, s kom pa ne? Kateri so ti stereotipi in predsodki in do koga se jih goji? Je to mišljeno v smislu tega sveta, t. i. »mainstreama«, ali kako drugače? Cerkev seveda res tudi posluša in prisluhne, sploh Duhu, če je mišljen Sveti Duh, vendar pa je Cerkev najprej tista, ki pove tisto, kar ji je Duh razodel. Še več, to jasno oznani oz. bi morala. Če pa le posluša in ničesar ne oznanja, kakšna je sploh še njena vloga? Cerkev pa je tu, da oznanja resnico in Resnico in da svet s sredstvi milosti, ki ji jih je izročil njen ustanovitelj, Odrešenik Jezus Kristus, ta isti svet odrešuje. Je namreč skrivnostno Kristusovo Telo in ne neko mednarodno telo OZN ali, kakor je dejal sam papež Frančišek, nevladna organizacija. Če se je treba ukvarjati na sinodi s tem, kaj je sinodalnost, potem je stvar zaskrbljujoča, saj se zdi, da vlada določena kriza istovetnosti.
Poskrbimo, da smo slišani (če že ne poslušani) na sinodi! Svojemu škofu pošljite pismo, v katerem izražate željo po pravovernem nauku, pravi liturgiji in resnični pobožnosti:
Po intervjuju objavljenem na blogu Rorate Cæli.
(iz angleščine prevedel Nejc Škrbec)
Patra Philippa Laguérieja ni potrebno predstavljati. Mašniško posvečenje je prejel po rokah nadškofa Lefebvra in bil leta 1984 postavljen za župnika cerkve Saint Nicolas du Chardonnet (največje cerkve FSSPX v Parizu), kjer je služil do leta 1998. Leta 2004 je zapustil FSSPX in postal eden od soustanoviteljev Inštituta dobrega pastirja (Institut du Bon Pasteur, “IBP”), družbe apostolskega življenja s papeško odobritvijo, katerega duhovniki so formirani v duhu Tradicije in darujejo izključno tradicionalno latinsko sveto mašo. Do leta 2019 je bil celo predstojnik IBP.
Pater, ste si kdaj mislili, da boste spet doživeli “lov na čarovnice” (če smem uporabiti ta izraz) zoper tradicionalni obred?
Da in ne! Če poznamo temeljne vzroke za liturgično revolucijo, ki se je zgodila v šestdesetih letih – modernistične pritiske na Drugem vatikanskem koncilu (ki so bili celo hujši od tistih na prvem efeškem koncilu), vzroke, ki vedno privedejo do enakih posledic, lahko rečem, da sem to pričakoval. Kljub poskusom Benedikta XVI. (za katere lahko danes rečemo, da so spodleteli), s katerimi je želel dvatisočletni liturgiji Cerkve vrniti njeno prvotno slavo, so cerkveni dostojanstveniki ostali v svojem bistvu revolucionarni. “Bolno drevo ne more obroditi dobrega sadu.” Če se zamislimo nad nasiljem zadnjih dveh dokumentov iz Rima (Traditionis Custodes in Responsa ad dubia), njihovim sovraštvom do liturgičnega izročila, cinizmom urepov, ki jih uvajata, nad s sovraštvom prepojenim besom in željo po sistematičnem uničevanju, potem lahko zaključimo, da papež ne dela več “na obrobjih” ampak v drugi galaksiji. Kakor dobro vemo iz njegovih mnogih potovanj, je njegova pravovernost odvisna od kvadrata nadmorske višine, na kateri se nahaja! Da, zaprepadenost, zgroženost… Spet smo v sedemdesetih letih, s “suspenzom a divinis”, “divjim semeniščem” in “izobčenji”. Voham smodnik.
Kako naj razumemo odnos papeža Frančiška do Izročila? Gre za čisto zlobo, ali zgolj za dosledno interpetacijo Drugega vatikanskega koncila?
Ne pozabimo na dejstvo, da je papež jezuit, kar je prvič in, upam da, tudi zadnjič. Jezuit vedno postavlja učinkovitost nad doslednost. Sveti Ignacij se je tega dobro zavedal, ko je svoje redovnike podvrgel četrti obljubi: pokorščini papežu. To je služilo za omejevanje težav, ki bi jih mnogoteri geniji v tem redu mogli povzročiti. Učinkovitost, prepuščena sama sebi, se sprevrže v pretiranost, predrznost, megalomanijo in citiranje samega sebe. Kardinali so v preteklosti to razumeli in niso nikdar izvolili jezuita. Jezuitski papež je brez nadrejenega kot nori genij, ki pilotira X-15 ali Lockheed YF-12. Želim si, da bi s svojim letalom varno pristal. Ni potrebe, da se sprašujemo po zlobi notranjih krogov, saj gre navsezadnje zgolj za stvar odobritve. Jezuit lahko nekoga enostavno umori “Ad majorem Dei gloriam”, če dobro začrta svoje namene in nima nadrejenega, ki bi temu nasprotoval. V 17. stoletju so jezuiti izumili nešteta krivoverstva (probalizem, Molinizem, kazuistiko itd.), da jih je moral papež utišati. In so utihnili! Danes pa si težko predstavljam da bi kdo, razen morda sam Jezus Kristus, utišal jezuita. Ampak lepo prosim, naj jezuit nikoli več ne pilotira letala.
Kaj si mislite o izjavi: “Kdor želi darovati zgolj stari obred, postavlja pod vprašaj vrednost novega.”
Na tej točki moram, po obdobju diplomatskega molka, biti jasen. Sem eden tistih, ki verjamejo, da zavrnitev maše Pavla VI. ni čustvena, disciplinska, karizmatična itd. Je teološka, dogmatična in moralna. Z eno besedo: absolutna! Izvirni greh tega ostudnega liturgičnega spora v Cerkvi je neverjetna in naravnost nora predrznost papeža Pavla VI., ki ga je pripeljala do tega, da je razglasil popolnoma nov ordo missæ, ki temelji na raziskavah “strokovnjakov”, prostozidarjev in protestantov ter zavrže mašo papežev Leona in Gregorja Velikega. Katoliška liturgija je in mora biti zgolj prenos apostolske dediščine. Maša, narejena devetnajst stoletij kasneje, je lahko le nekakšna prometejska ambicija, romantično-libertarski neuresničljivi sen, slab populizem in je zato nevredna Cerkve Jezusa Kristusa. Razglasitev novega reda svete maše Pavla VI. je nedvomno legalna in veljavna, ampak zagotovo nelegitimna. Kar bo zelo poučno, je način, na katerega se bodo vsi odzvali na to krizo. Tisti, ki se poslužujejo cerkvene diplomacije, bodo utonili. Tisti, ki ljubijo Resnico, bodo ostali. Ker se borim že celo svoje življenje, lahko izrazim svoje veselje, da bom umrl kot vojak in ne kot upokojenec.
Kakšno je vaše mnenje o problemu mašniških posvečenj?
Odločitev glede te problematike prepuščam glavnemu predstojniku Inštituta, patru Gabrielu Barreru, ki ima dober pristop in poglede, a upravičeno trenutno zahteva tišino…
Ali po vašem mnenju obstaja resnično tveganje, da bi se prekinil prenos tradicionalnega bogoslužja? Če da, kakšne bi lahko bile posledice?
Ne, niti najmanjšega tveganja ni! “Bitko” za katoliško mašo je dokončno in ireverzibilno dobil nadškof Lefebvre v osemdesetih. Ni potrebe da bi delali nekaj, kar je že storjeno! Na svetu je na desettisoče duhovnikov, ki darujejo Gregorijansko mašo, in ne obstaja rimski tajnik ali lokalni škof, ki bi lahko glede tega karkoli spremenil. Prepozno je, zmagali smo. Nisem en tistih, ki upajo, da papeža zadane kap. To se mi zdi zlobno, saj lahko tistega, ki si to želi, čaka ravno takšna usoda. Vem pa, da NIHČE od duhovnikov, ki jih poznam (začenši z mano), ne bo obhajal maše, ki je uničila Cerkev na Zahodu, v Ameriki in Afriki. Macron bo cepil novorojenčke veliko prej, preden bo Frančišek prisilil nas v obred Pavla VI. Ali mislite, da po 43 letih duhovništva potrebujem dovoljenje, da darujem mašo, ki sem jo daroval na dan svojega posvečenja?
Celoten intervju v angleščini si lahko preberete na: https://rorate-caeli.blogspot.com/2022/01/the-battle-for-mass-is-won-interview.html
V nedavnih internetnih razpravah smo ponovno mogli videti, kakšna zmedenost vlada glede določenih konceptov, natančneje glede koncepta avtoritete. Pogosto se močno meša, če ne kar zamenjuje, avtoriteto z močjo oz. oblastjo. Ko je Pilat rekel našemu Gospodu, da ima oblast, da ga da usmrtiti, mu je Gospod seveda to oblast priznal, vendar ga je opozoril, da mu ta oblast prihaja od zgoraj. Rimski prokurator pa je pravzaprav Gospodu v obraz vrgel to, da ima moč to storiti in da mu nihče nič ne more, če se za to odloči. Naš Gospod mu je z opazko povedal, da niti te moči ne bi imel, če bi Bog tega ne dopustil. To smo videli že pred tem, in sicer v prizoru v Getsemaniju, ko zalezovalci ob besedah: »Jaz sem.« popadajo na zadnjo plat, a se jim kasneje Božji Sin sam da prijeti, ker tako hoče. A preidimo na našo razpravo o moči in avtoriteti v Cerkvi. Na pomoč bomo poklicali katoliškega urednika in pisca Erica Sammonsa, ki ureja ‘Crisis Magazine’. Zapis (tukaj) je naredil konec decembra, ko je neki rimski birokrat gospe Jones hotel ukazati, kaj sme in kaj ne dati v župnijska oznanila v svoji župniji v ZDA. Gospa je hotela namreč v oznanila dati tudi urnik tradicionalnih latinskih maš.
Skratka, danes vlada velika zmeda in se v povprečju ne ve, če bi recimo vprašali povprečnega vernika, kaj je to avtoriteta v Cerkvi. Zmedeni kot so, mislijo, da lahko dušni pastir, od najvišjega do najnižjega položaja, reče karkoli, mi pa naj bi to morali izvesti. To bi naj bila pokorščina avtoriteti. Pri zgoraj omenjenih oznanilih je smešno to, da se neki birokrat spravi na določeno urednico župnijskih oznanil zato, ker se tam pač odvija TUDI tradicionalno bogoslužje, hkrati pa vsi vemo, kako se ne niti pisne, ko se v oznanila piše vse mogoče reči, tudi krivoverstva. Tišina ali opravičevanje prevladata tudi, ko kak duhovnik javno govori stvari, ki jasno gredo proti katoliškemu nauku, kakor se je to zgodilo v primeru g. Goloba. Grosupeljski župnik je le primer, ker se to po vsem svetu dogaja, pri nas pa je še več duhovnikov in vernikov, ki širijo takšne in podobne reči. Pa ni treba, da bi se oglasil nekdo iz Rima, saj bi moral za jasnost in čistost nauka skrbeti »nadzornik« ali »oskrbnik«, kar beseda za škofa »episkopos« tudi pomeni. Ob legitimnih in upravičenih prošnjah po kruhu, ribi in jajcu, se dobi kamen, kačo in škorpijona. Zakaj? Ker lahko. Dvojna merila? Seveda, ker so lahko. Sveti oče se je pred časom pritoževal nad »a la carte« kristjani, ampak bi težko bi bili verniki drugačni od svojih pastirjev, ki prav tako izbirajo, kateri so jim všeč, katerih pa ne marajo, med duhovniki in med verniki. Tiste, ki jim niso po volji, se zaenkrat daje na rob krožnika, so pa zelo evidentne namere, da se jih ob prvi priložnosti vrže v koš za biološke odpadke oz. v kompostnik. Spet je tu argument moči.
Sammons pravi: »Žal imajo danes mnogi cerkveni voditelji za svojimi ukazi moč, ne pa avtoritete. Vedo, da lahko od večine katolikov zahtevajo pokorščino svojim navodilom, zato pa izvajajo moč za svoje namene ali zaradi svoje ideologije, namesto da bi to delali za skupno dobro.« Poda nekatere primere: »- Nemški škofje, ki želijo normalizirati gejevske poroke, lahko imajo moč, da med nemškimi katoliki to naredijo, nimajo pa avtoritete za to; – Ameriški škofje, ki dovoljujejo politikom, ki zagovarjajo splav, kakršen je Joe Biden, da prejemajo obhajilo, lahko imajo moč, da to počnejo, a za to nimajo avtoritete; – Kardinal Cupich lahko ima moč prepovedati obhajanje maše ‘Ad Orientem’, vendar za to nima avtoritete; – Papež Frančišek lahko ima moč prepovedati latinsko mašo, vendar nima avtoritete.«
Sammons pravi, da moramo znati presneto dobro razločiti med močjo in avtoriteto, šolski primer pa je nekdanji kardinal McCarrick, ki je zaradi svoje neverjetne moči imel podporo visoko rangiranih cerkvenih uradnikov, čeprav so slednji vedeli za njegova izkrivljena dejanja. To moč je uveljavljal še po tem, ko je bil umaknjen, pa je imel zelo majhno, če ne nično avtoriteto. »Če kardinal Cupich prepove obhajanje maše “Ad Orientem”, lahko nima te avtoritete po cerkvenem (ali Božjem) pravu, a lahko naredi življenje nemogoče kateremukoli duhovniku, ki bi si drznil ne ubogati. To je moč.«
Od kod prihaja moč? »Moč prihaja od spodaj – mogoča je le, če ima konsenz (bodisi prisiljen bodisi prostovoljni) s strani ljudi, ki so pod nadzorom. Josip Stalin je imel v Sovjetski zvezi moč, ker si nihče pod njim ni drznil upreti se. Tudi Mihail Gorbačov je imel moč, vse dokler mu je ljudstvo Sovjetske zveze ni prenehalo dajati.« Podobno je bilo pri ostalih diktatorjih, tudi pri nas smo imeli kakšnega. Tudi oni so se zavedali, da imajo moč razpolagati z ljudmi, ki so bili pod njimi.
»Avtoriteta pa, po drugi strani, prihaja od zgoraj, končno od Boga. Oče ali škof ali celo katoliški monarh ima v določenih sferah avtoriteto, ki mu jo je dal Bog za skupno dobro njegove družine, škofije ali kraljestva. Tisti, ki so pod njegovo avtoriteto, so dolžni slediti predstojnikovim ukazom ne zaradi svojega strinjanja, ampak zato, ker avtoriteta končno prihaja od Enega, ki ima pravo avtoriteto nad vsemi. Zaradi izvirnega greha lahko moč na tem svetu postane praktično brezmejna s pomočjo sile in vplivnosti. Česa Stalin ne bi mogel storiti v času svojega vladanja? Človek z močjo želi po navadi pridobiti še več moči. Kakor je zapisal Lord Acton: »Moč izprija, absolutna moč absolutno izprija.« Imeti možnost ljudem reči, kaj naj delajo, je lahko opijanjajoče.«
Kot nam Sammons lepo pove, je doseg avtoritete vselej omejen, saj ima samo Bog neomejeno avtoriteto. Pravzaprav pa ima tudi pravice edinole Bog, mi ljudje pa imamo do Boga dolžnosti. Bog določene vidike svoje avtoritete nato poverja posameznikom, pač kolikor je potrebno, da bi ljudi vodil bliže sebi.
Kot rečeno, ima samo Bog neomejeno avtoriteto nad vsakim človekom, zemeljski nosilci avtoritete, torej tudi cerkveni, pa imajo omejeno avtoriteto. To je lepo povedal sveti Tomaž Akvinski – ljudje smo dolžni Bogu pokorščino v vsem, svojim zemeljskim predstojnikom, cerkvenim ali svetnim, pa v nekaterih zadevah in na posebne načine (Summa Theologiae II-II. Q 105, Art. 5). 1. vatikanski vesoljni cerkveni zbor je te omejitve prepoznal in definiral v papeški službi. Takole pravi: »Kajti Sveti Duh je bil obljubljen naslednikom Petra ne zato, da bi lahko, po njegovem razodetju, oznanili kak nov nauk, ampak zato, da bi z njegovo pomočjo mogli vdano ohranjati in zvesto razlagati razodetje ali izročilo vere, ki so jo izročili apostoli.« To pomeni, da papež pravilno in legitimno vrši svojo avtoriteto takrat, kadar skrbno ohranja in zvesto razlaga t. i. depositum fidei, torej tisto izročilo, ki mu pravimo tudi apostolsko izročilo. To pomeni, da je podajanje nekih novih naukov in novih razlag, ki bi ne bile skladne s stalnim naukom in izročilom Cerkve, nekaj popolnoma nelegitimnega. To pomeni, da ima tudi vsak papež omejeno avtoriteto, četudi je res, da ima v sodobnih časih malodane neomejeno moč (pa tu ni mišljen samo sedanji papež, da ne bo spet kdo skočil pokonci…). Če pa to velja za papeža, to toliko bolj velja za škofe in duhovnike.
Vidimo torej, kaj se zgodi, ko voditelji in predstojniki zamešajo svojo od Boga dano avtoriteto z močjo, pa mislijo, da lahko nekaj naredijo zato, ker morejo oz. lahko to storijo, saj pač uporabijo argument moči in zmagajo. Bodisi, da se jim nihče ne postavi po robu, bodisi, da so moči in glasovi, ki se jim zoperstavijo, prešibki. Pač, nekaj storijo, pa se jim nič ne zgodi. Tako je recimo, ko se otroci ne morejo zoperstaviti zlorabljajočemu očetu – slednji ima namreč nad njimi tolikšno moč, da ga ne morejo nadvladati. Podobno je s škofi, ki po mili volji prestavljajo duhovnike, ki jim niso po volji, kakor tudi porabljanje škofijskih sredstev za svoje osebne kaprice ali za čudne investicije – imajo pač moč to delati. Naš Gospod je tovrstno zlorabo avtoritete z uporabo moči strogo obsodil in dejal, da tako pač delajo pogani (Mt 20,25-27). Prava avtoriteta, ki prihaja od Boga, je vedno postavljena v službo podrejenim. Priporočamo v branje Pastoralno vodilo sv. Papeža Gregorja Velikega, kjer pravi, da je predhodnik Antikrista tisti, ki ima sebe za univerzalnega škofa, zato pa je svojo papeško službo označil kot Servus servorum Dei, Služabnik Božjih služabnikov.
Sammons nadaljuje svoje razmišljanje s tem, da se posveti še razpravi glede pokorščine, ki je resnično precej žgoča v Cerkvi. Mogli pa bi reči, da je žgoča tudi v svetu, sploh v teh kovidnih časih. Pravi, da je za slabo razumevanje pokorščine krivo slabo razlikovanje med močjo in avtoriteto. Mnogi katoliki tako v sebi čutijo, da je pokorščina zelo pomembna in potrebna. S tem se strinjamo tudi mi. Težava nastane, ko se zgodijo zelo vprašljiva navodila ali izjave s strani cerkvenega predstojnika, pa se vsa pozornost razprave v bistvu preusmeri le na to, da bi naj tisti pod predstojnikovo avtoriteto morali zaradi tega enostavno ubogati. Ogromno se govori, kako je pa »nekoč bilo« tako, da je morala vladati slepa pokorščina, kakor da danes tega več ne bi bilo. Ko se govori o redovnicah, ki naj bi recimo morale saditi iz pokorščine solato z listi v zemljo in korenino ven, vsi razumemo, kako to ni prav, če se je zgodilo. Danes pa praktično ni nobene razprave o tem, ali neki cerkveni voditelj resnično izraža svojo avtoriteto, ali pa ne raje zlorablja moči in vpliva, ki ju ima. Podrejeni tiho ubogajo, kar njegovo moč in vpliv le še povečuje, kar pa potem vodi k še slabšim ukazom v prihodnosti. Mar v Sloveniji tega nismo videli in ne vidimo?
Kako razločimo med zapovedmi, ukazi in navodili, ki izhajajo iz legitimne avtoritete, od tistih, ki so vir moči? Treba je pogledati naravo ukaza ali navodila, ki nam je bilo dano. Sammons da nekaj primerov. Ko oče ukaže šestletnemu sinu, naj poje svojo zelenjavo na krožniku, izvaja svojo legitimno avtoriteto nad njim, ker je vodja svoje družine, vendar pa oče, ki svojemu sinu pravi, da je pravzaprav deklica, ker mu je všeč baletni ples, no to pa je izvajanje moči nad sinom. Prvi ukaz je v dobro sina, drugi v škodo. Le legitimni ukazi, zapovedi in navodila spadajo na področje izvajanja avtoritete tistega, ki vlada, in je v dobro tistih, ki so pod njegovo oblastjo, medtem ko je vse drugo le izvajanje moči.
Ne moremo torej mimo dejstva, da vlada tudi v Cerkvi, ne samo v svetu, kriza avtoritete. Ta kriza ne vlada zato, ker bi Cerkev ne imela legitimne avtoritete, enako velja tudi za papeža, škofe in duhovnike. Težava je, da so ti cerkveni voditelji opijanjeni z močjo, pa uporabljajo slednjo za vladanje, namesto, da bi izvajali od Boga dano jim avtoriteto za skupno dobro – blagor duš. Iščejo, kako bi prišli do svojega prek uporabe surove moči. Sammons nam pravi, da moramo katoliki vdano sprejeti avtoriteto hierarhije, da pa moramo odločno zavrniti njihovo zlorabo moči in oblasti ter vpliva. Klerikalizem je res velika težava, ampak klerikalizem je ravno v tem, da pastirji ne izvajajo avtoritete, temveč vršijo moč – kjerkoli pač morejo. V Sloveniji je takšen pristop laikov očitno nekaj novega, zato pa je tako moteč. Pa saj je razumljivo, ker je človeško. Vendar pa naš Gospod ni prišel, da bi bili bolj človeški, ampak bolj Božji, kakor je ob Božiču lepo dejal don Alberto Secci. Ko je torej modernemu cerkvenemu pastirju povedano, da je nag, je sicer razumljivo, da ga to moti, vendar pa bi vseeno bilo dobro, da bi pomislil, ali nima tisti mali muren, ki mu to govori (prosto po Ostržku), morda vendarle prav, pa se cesar v podobi škofa ali duhovnika ne moti. Kako je že bilo v reklami – »Hrbtenica vam bo hvaležna!« Hrbtenica Cerkve so verniki, če kdo ni razumel.
Prvi dan božične devetdnevnice (ki je posebna med devetdnevnicami, saj se konča na sam praznični dan, op. a.) smo dobili v branje komentar moralnega teologa, dr. Andreja Marka Pozniča, ihanskega župnika in domžalskega dekana. Gospod sicer večkrat opozori nase s svojimi izjavami. Ob praznovanju Velike noči leta 2019 se je npr. ukvarjal s tem, koliko naj bi verniki darovali pri prazničnem ofru. Ne vemo, koliko je bilo od tega stvarnega učinka že recimo pri katerem od preostalih prazničnih ofrov še v letu 2019, glede na to, da velikonočnega ofra v Sloveniji že dvakrat ni bilo. V rajnki Jugoslaviji se je še vsako leto dalo praznovati velikonočno Tridnevje… Pri Scutum Fidei ihanskemu župniku sicer predlagamo enostavno rešitev – darovanje tradicionalne latinske maše vsaj ob nedeljah in praznikih, pa bo videl, kako se to pozna že v navadni pušici, da potem o ofru niti ne govorimo. A dovolj obujanja spominov, ker je čas, da se ustavimo ob njegovem zadnjem komentarju.
Že naslov »Proticepilci načenjajo potrpežljivost in pripravljenost družbe za boj proti epidemiji« je zanimiv. V novoreku Orwellovega spomina sicer nov izraz več ni nič presenetljivega, vendar je treba tudi povedati, kako določeni izrazi sploh nič ne povedo oz. niso skladni z resničnostjo. Gre pravzaprav za obuditev nominalizma, ko je poimenovanje le poimenovanje, prazna beseda, pa naj bo zapisana ali izgovorjena. Kdo so torej ti proticepilci? So to, če rečemo z dr. E. Michaelom Jonesom, kategorija resničnosti ali so samo kategorija v glavah določenih ljudi? Bomo malce »žleht« – v katalogu kmetijskih strojev najdemo cepilec, ne najdemo pa »proticepilca«. Tako vidimo, kako neumesten in nesmiseln izraz je to. Služi pa za diskvalifikacijo vseh, ki kakorkoli zavračajo cepljenje proti tej (ne več tako) novi bolezni. Moralni teolog bi se sicer moral ukvarjati s cepljenji tako, da naprej širi tisto, kar je Cerkev glede tega izjavila kot Mati in Učiteljica v izjavi Kongregacije za nauk vere, ki smo jo pred nekaj časa že podali. S tem v zvezi je jasno, da je takoj, ko moralni teolog prične svoje brate po veri označevati z določeno kategorijo, kljub temu da ne ravnajo v nasprotju z naukom Cerkve, tak teolog nemoralen.
Gremo naprej. »Če čemu, potem se lahko čudimo učinku, ki ga ima epidemija na družbo. Pa ne mislim na število umrlih, temveč na padanje mask, ki sledi po skoraj dveh letih boja zoper virus.« Da nekdo v tako zamaskirani družbi, kakor je naša, govori o tem, da so maske padle, govori o pomanjkanju občutka za realnost… Dovolj heca. Maske so seveda res padle, če mislimo na preneseni pomen fraze, vendar menimo, da ne tako, kakor to misli dr. Poznič. Najprej je treba reči, da bi le stežka nekaj imenovali »kitajsko«, razen, če bi virusu nadeli geografsko poreklo, kakor navadno velja za geografsko zaščitena živila. Primerjati tisto, kar Poznič imenuje »kitajska gripa« s špansko gripo (pustimo, da je slednja trajala od leta 1918 do vsaj aprila leta 1920, in pustimo, da je ne moremo šteti za glavni vzrok konca vojne), je neprimerno. Sploh z agitpropovskimi številkami, ki se jih poslužuje ihanski župnik in jih najdemo v t. i. mainstreamu. In ne, dr. Poznič, mi ne trdimo, da virusa ni in da ni nevaren, smo pa zelo kritični do marsičesa, kar je povezano bolj kot s samim virusom z ukrepanjem ob njem.
S Pozničem se sicer strinjamo, da si ne želimo kitajskega modela in da je financiranje tamkajšnjega režima nepotrebno. Vendar je treba obenem tudi povedati, da smo se mi sami prvi odpovedali proizvodnji in obrti, da bi namesto nas to proizvajala v največji meri Kitajska. Ta ogromna država zdaj dela tisto, česar mi več nočemo, mi pa zdaj komentiramo, kako to dela, potem ko zadeve nimamo več v svojih rokah. V skoraj izumrlo Evropo prihajajo horde tujcev iz t. i. tretjega sveta, vendar prihajajo tja, kjer je prostor. Gradbeništvo je postala zadeva Albancev, ker smo se mu sami odpovedali. In tako naprej. In tako dalje. Za povrh pa še to – nočemo kitajskega modela, a ga hkrati hočemo. Stremimo k digitalizaciji vsega in k čim večjemu nadzoru ljudi. Stremimo tudi k politiki majhne rodnosti ter množično prakticiramo kontracepcijo in splav. Z vsem tem ne moremo reči, da bi mi prav veliko manj podpirali sužnjelastniško družbo. O zatiranju drugače mislečih bi pa tako ali tako vsakdo od tovrstnih komentatorjev naredil zlato delo, če bi molčal.
Ne moremo se strinjati s tem, ko se Poznič gre »Post hoc, sed et propter hoc« (Po tem, zato pa tudi zaradi tega). Prepričan je namreč, da je do tolikšnega zmanjšanja okužb prišlo zaradi ukrepov, med katerimi je bil tudi t. i. »lockdown«. Naj ga opozorimo, da termin v angleščini pomeni nič manj kot »zaprtje v zapor«. Najbrž ni pomislil, da bi lahko pri vsem šlo tudi za stvar letnega časa. Glede ukrepov pa smo prepričani, pa ne le mi, da bi določeni znanstveni pristop prišel še kako prav pri presoji, koliko so bili učinkoviti in koliko so bili pretirani, nesorazmerni in škodljivi. Prav glede širjenja okužb po cerkvah bi veljalo vsaj poskusiti. Dobro bi bilo tudi delati primerjalne analize. O tem, da niti Poznič ne pozna razlike med pravicami in svoboščinami, pa ne bi. Že tu smo na področju religije, ki se v nadaljevanju le še poglobi.
Poznič uporabi fatimsko sporočilo (sv. Hijacinta in Frančišek Marto sta umrla za špansko gripo, op. a.), da nam pove, kako nas bo Evropejce pobralo, če se ne spreobrnemo. Sporočilo Fatime je preveč resno, da bi ga kar tako banalizirali in posplošili. Vprašanje, če tudi ihanski župnik dogajanje delno razume tudi kot Božjo kazen, kakor to mi razumemo. Res je, rodnost je premajhna in otroke se pobija, ali pa se niti ne dovoli, da bi se spočeli, o čemer smo nekaj že rekli, ampak ni problem tujcev, ki nimajo odnosa do naše kulture, jezika in zgodovine, ampak smo to najprej mi. No, sodelavci SF skušamo ta odnos spet vzpostaviti in ga obnoviti. Naša kultura je namreč tradicionalna vera s svojim bogoslužjem, jezik latinščina, vse skupaj pa ni le zgodovina, ampak gre za vedno živ organizem. V resnici so to tista drevesa, ki se jih je sekalo in se jih seka, ali pa se jim ne dovoli, da bi rastla, ali da bi se jih v zemljo vsadilo. Če se je slučajno kje zgodilo pogozdovanje, se je hitro naredilo sečnjo, da bi slučajno ne zrastel mogočen gozd in bi potem bilo prepozno. Vendar pa drevesa rastejo tudi na njim nedostopnih krajih, ob njih pa je veliko mladih drevesc. Železobeton, ki je bil postavljen namesto gozda, je že močno načet, ponekod se je že zrušil. Vsekakor ni razloga, da bi se tujcev bali, če imamo pravo vero in se trudimo po njej živeti. Res je, dragi naši modernisti – če se kot narod ne spreobrnete, boste izginili. Pravzaprav se to že dogaja.
Kako je sama Božja milost pripeljala sedanjo vlado z Janezom Janšo, je preveč patetično, da bi sploh komentirali. Kakršnokoli navezovanje na nedolžno pomorjene žrtve druge svetovne vojne in pomorov po njej, češ da bi naj oni izprosili to vlado, je pa res neokusno. Kdo tu dela paniko, je povsem jasno, to pa nismo mi in nismo mi tisti, ki bi »izklopili možgane«. Res izbrane besede, potem pa vsi v zrak, ko recimo kdo od nas reče kaj bolj krepkega. Kdo ne loči med resničnim in lažnim, je pa spet retorično vprašanje.
Podnaslov »Nova družbena omrežja so orodje gibanja proticepilcev« je zgodba zase. Kot smo že povedali, je težko reči, da dobimo toliko »proticepilcev« na družbenih omrežjih, a je vseeno bolje biti označeni kot proticepilci, kot pa biti kot cepilci v katalogu kmetijskih strojev. A, kot smo dejali, prehajamo na področje religije, zato imamo pravoverne in krivoverce, ortodoksne in heretike, čiste in nečiste. Zanimivo, kako se tudi pri tistih, ki se imajo za katolike, vračamo k delitvi na čiste in nečiste. No, pozabili smo, da se je katoliška Cerkev v kar veliki večini svoje duhovščine po zadnjem koncilu ponovno judaizirala. Spet vidimo, kako Poznič nima občutka za realnost, saj govori o nekem »gibanju proticepilcev«, ki je v njegovi glavi in glavi njemu podobnih. Vsekakor je nekdo pravi doktor znanosti, pravi vernik ali karkoli že samo, če je cepljen, sicer pa ne. Zanimivo, komu se potem očita povzdigovanje, napuh in še kaj. Vemo, da je težko imenovati nečisti Scutum Fidei po imenu, lažje je reči, da imamo sebe za »cvetober Cerkve« – če morda ni mislil nas, se dr. Pozniču opravičujemo. Mi namreč nimamo pravega pogleda na karkoli, ker smo pač označeni. Se je pa naša označenost začela že pred to »pandemijo«. Vemo, da ste jezni, ker s pridom izrabljamo družbena omrežja, a kaj drugega nam je sploh še preostalo, ko pa so nam vse druge možnosti bile odvzete. Smo pa v dobri družbi, saj so bili izločeni tudi mnogi veliki umi, marsikateri od njih kljub dejstvu, da se je cepil, vendar pa se je pregrešil v tem, da je krivoversko govoril o tem virusu ali spopadanju z njim. Vemo pa, da se lahko vsak krivoverec lahko skesa in vrne med izvoljene. Verjamemo, da »cepilci«, ki jih, kot smo dejali, najdemo v katalogu kmetijskih strojev, goreče molijo za to, čeprav nas po drugi strani iskreno prezirajo in se nad nas povzdigujejo. Med njimi in nami je pač prepad, predvsem pa velja dejstvo, da bomo mi umrli, oni pa ne. Oni to vejo, zato jim je nemogoče karkoli dopovedati.
Tu navedemo kar dr. Pozniča: »Priče smo popolnemu odklopu razumnosti. Stojimo pred dogmo: »Moraš mi verjeti, ker sem jaz tako rekel!« In gorje, če ne verjameš. Deležen si verbalnega napada. Nate se vlije ploha očitkov in diskvalifikacij, pred katerimi si nemočen. Kajti pred seboj nimamo razumnega človeka, temveč trmastega pridigarja, ki postane nasilen, kakor hitro vidi, da mu ne slediš. Nasilje pa raste, kakor raste bes, ki ga hrani.« Tu se res moramo strinjati, ker se nam te stvari vseskozi dogajajo. Če smo mi proticepilci, potem so tisti, ki nam to delajo, cepilci – najbrž pa nam ni treba še enkrat ponoviti, v katerem katalogu jih najdemo? Vztrajanje pri levo-desni delitvi je še en dokaz o dejstvu, da naš moralni teolog in kompanija pač nimajo občutka za realnost, ker sebe uvrščajo med »desne«, nas pa med »leve«. No, morda pa le stvar ni napačna, če gre za evangeljsko primerjavo med zveličanimi – na desni – in pogubljenimi – na levi. Če želimo izvedeti, zakaj so določeni ljudje umrli, pa tudi vemo, koga moramo vprašati.
Da smo mi sebičneži, oni pa veliki altruisti, o tem sploh nikdar ni bilo nobenega dvoma. Je pa zanimivo, kako se moralni teolog čudi, »da je utvara o »dobrih ljudeh« mit, fatamorgana, ki ji hočemo verjeti, a nima nobene osnove.« Mit o dobrih ljudeh je vendar stvar naturalizma, ki zanika zaznamovanost z izvirnim grehom. Veseli nas, da je dr. Poznič ponovno spoznal, da smo vsi zaznamovani z grehom.
Zdaj pa še »dulcis in fundo«: »Proticepilci načenjajo potrpežljivost in pripravljenost družbe, da bi se soočila z žrtvami in odrekanjem, ki jih zahteva boj proti epidemiji.« Ponovno vidimo, da naši modernisti nimajo občutka za realnost, saj bi sicer vedeli, da živimo v družbi, ki hoče vse in takoj, kakor je prepeval pred tridesetimi leti preminuli Freddie Mercury s skupino Queen v eni pesmi, zato pa ta družba ni potrpežljiva. Vemo, da bi tudi naši pastirji radi, da verniki pač samo sledimo temu, kar oni rečejo. Govorijo sicer, kakor tu, da »izklop pameti« ni zaželen, v resnici pa si želijo ravno tega. Kot v prejšnjem režimu namreč velja, da imamo v Cerkvi škofe in teologe, ki mislijo namesto nas. Zato tudi vemo, da se ne smemo imeti za intelektualce in dobre vernike, ampak moramo počakati, da nam bodo te nazive podelili oni. Če se vrnemo še malo nazaj, potem tudi vemo, da so oni razsvetljeni, mi pa smo mračnjaki.
Vemo, da bi morali zbornike, razmišljanja, članke in »nastope na raznih ekranih« imeti samo razsvetljeni, da se ne bi širile razne teorije zarote, ampak bi šli skupaj proti soncu prihodnosti. Tudi pri SF nismo najbolj navdušenji nad raznimi videnji in razodetji, sploh nepotrjenimi s strani Cerkve, vendar pa hkrati ne moremo kar tako diskvalificirati bratov v veri, za katere si še kako želimo, da se znebijo preveč čustvenega pojmovanja vere, a hkrati vemo, da jih ne gre kar tako vreči v koš. Poleg tega pa nam rezultira, da mnogi slovenski prijatelji Medžugorja, Kureščka, poslušalci p. Manjackala in podobni ne spadajo ravno med »proticepilce«, kdorkoli bi naj to že bil. Hočemo reči, da tu ni vse kar tako črno-belo. Poznič zaključuje, da »vera gradi na spoznanju in poslušanju, ne pa na negotovosti in spremenljivosti človeškega čustvovanja, ki je marsikdaj odvisno od kemije tj. od stvari, ki jih ne moremo obvladati.« Spoznanje ima v polnosti Bog, kar je bilo potrebno, pa nam je razodel, zato v resnici vera temelji na Božjem razodetju, kar je povedal tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, je pa res, da je glas Boga in njegove Cerkve treba poslušati. Ker pa mnogim pastirjem ta glas ni bil všeč, so ga zamenjali s svojo glasbo, po kateri še danes želijo, da bi vsi plesali. Sporočamo jim, da se na pravi glas Boga in Cerkve da plesati, na tega novega pač ne. Zato takšno dezertiranje plesov že toliko desetletij. In res je, vera ni stvar samo čustev, je predvsem dejanje razuma, ampak prava katoliška vera, ne tista, ki se nam jo propagira po zadnjem koncilu. Tista je prav tako stvar čustev, ker pa je zadovoljitev le kratkotrajna, se mnogi pač odpravijo drugam.
2. decembra je nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere, kardinal Gerhard Ludwig Müller v intervjuju z vatikanistom Edwardom Pentinom (TUKAJ) podal nekaj zanimivih odgovorov. Seveda velja kakor za nas, da kardinal ni razsvetljen, ampak mračnjaški, tako da naj tisti, ki berejo samo razsvetljene duhovnike in škofe raje ustavijo na tej točki in ne nadaljujejo. Pri mnenju glede tega, kaj velja za pastirje, ki so »zaprli cerkve in odrekli zakramente ljudem, ki so iskali pomoč«, kardinal prav nič ne slepomiši in pravi, da gre za »težak greh proti njihovi od Boga dani avtoriteti«, kar pomeni, da so škofje s tem zlorabili svojo avtoriteto z argumentom moči. Težak greh = smrtni greh! Bili so seveda razsvetljeni, glede na to, da so se šli neke vrste »makijavelizem« (po Machiavelliju), ko cilji posvečujejo sredstva, ki se jih uporabi. Najprej se je kardinal sicer obregnil ob politike, medije in tehnološka podjetja, ki so po njegovo »neusmiljeno izkoristili« pandemijo za širjenje totalitarne miselnosti, ki razdvaja tudi družine. Za škofe je še dejal, da se »ne smejo nuditi kot podaniki in propagandisti oblastnikov«. Kardinal jasno razlikuje med upoštevanjem smiselnih pravil za preprečevanje širjenja bolezni in nesmiselnimi, vsekakor pa, pravi, nič ne more upravičiti odrekanja zakramentov, saj »večno življenje mora imeti prednost pred časnimi dobrinami«. Tu je treba povedati, da se v nekaterih škofijah v Nemčiji svete maše lahko udeležijo le osebe, ki so se cepile ali so pred kratkim prebolele Covid.
Tovrstni ukrepi, kakor tudi zapiranje cerkva so »osupljiv dokaz mere, do kakršne sta sekularizacija in razkristjanjenje misli že prišla pri pastirjih Kristusove črede«, je dejal Müller. Kardinal lepo pravi, da je naloga katoliške Cerkve in vlad promoviranje družbene povezanosti in izogibanje ukrepov, ki bi mogli povzročiti radikalne delitve v družbi. Pravi, da je treba obsoditi odpravljanje ljudi z drugačnim mnenjem kot »teoretike zarote« ali kot »grešnike proti ljubezni do bližnjega«. Naloga škofov in duhovnikov je »služiti spravi med Bogom in človekom ter spravi človeka z drugimi ljudmi«. Pravi, da »morajo v kriznih časih biti odprti bogoslužni prostori in odprta srca ljudi, da bi ljudje mogli dobiti zatočišče v Bogu, od kogar prihaja vsakršna pomoč. Nobeno zdravilo ali tehnična novost nas ne more rešiti pred smrtjo. Kruh, ki ga Jezus daje, je zdravilo pred večno smrtjo in hrana za večno življenje.«
Ne vemo, če boste novico zasledili v slovenskih katoliških medijih, zato vam jo nudimo tu. 17. novembra so v Baltimoru ameriški katoliški škofje potrdili dokument o svetem obhajilu ‘The Mystery of the Eucharist in the life of the Church’ (Skrivnost evharistije v življenju Cerkve). 222 jih je bilo za, 8 proti, trije pa so se vzdržali.
Takšna večina je zanimiva, saj je spomladi bilo kar 55 škofov proti tovrstnemu dokumentu, 6 pa se jih je vzdržalo. Glede na vse govorice, izid z 222 škofi, ki se strinjajo, ni bil pričakovan. Tudi vemo, da so se vršili pritiski in lansiranje tega, kar je dejal ameriški predsednik Biden, da naj bi mu rekel papež: »Rekel mi je, da lahko še naprej prejemam obhajilo.«
Zakaj torej takšna večina? Ker se je spet tresla gora, pa rodila miš – naredili so kompromisni dokument. Osredotoča se na »Kristusov dar samega sebe in naš odgovor na ta dar«, izognili pa so se, kot so že spomladi dejali »nacionalni politiki odrekanja obhajila politikom«. O tem poglejmo, kako se sedaj glasi del, ki se nanaša na to: »Laiki, ki vršijo kakršno koli obliko javne avtoritete imajo posebno odgovornost, da svojo vest oblikujejo po veri Cerkve in moralnem zakonu in da človeški družini služijo tako, da podpirajo življenje in človekovo dostojanstvo.«
Ni torej nobenega imena in jasnega napotka škofom, kaj storiti v teh primerih, vendar je to bilo pričakovano, kakor je nekaj dni pred srečanjem povedal msgr. Paprocki, škof v Springfieldu. Želijo spodbuditi evharistično prebujenje, kakor je ptrdil tudi predsednik USCCB, msgr. Gomez: »Namen dokumenta je že od začetka vzgojiti katolike glede Jezusove resnične navzočnosti v evharistiji.«
So se pa posamezni škofje, med njimi tudi omenjeni Paprocki, ustavili tudi pri žgočem vprašanju. Škof v Springfieldu je dejal, da je v določenih primerih prav in potrebno ne dati obhajila, glede na javno držo glede splava, pa so pomenljive besede nadškofa v San Franciscu, Cordileona: »Izvolitev predsednika Bidna, katolika, ki hodi v cerkev, ki pa tudi zavzema položaje, ki so neposredni napad na človeško življenje, je precej pripomogla k temu.« Dejal je, da so prvič v zgodovini konference sicer pričeli srečanje z dopoldnevom molitve in refleksije, kar je, po njegovem mnenju, pripeljalo do razlike. Pravi, da se želijo resnično potruditi in evangelizirati katolike in druge z veselo novico. Pravi, da je vsaka sveta maša čudež, kjer je Kristus tu med nami in želi, da se združimo z njim, da bi skupaj bili Kristusovo Telo. Pravi, da se delo škofov začenja sedaj.
Verjamemo, da bo to delo uspešno, če bodo mnogi škofje sledili zgledu nadškofa Cordileona v implementaciji dokumenta ‘Traditiones Custodes’ – še povečal je število tradicionalnih latinskih maš in postavil še eno novo prav v stolnico v San Franciscu. Seveda pravo in ne karikaturo, kakršno so po zloglasnem papeškem dokumentu škofje, na čelu z ljubljanskim, omogočili vernikom v stiškem samostanu. Sinodalnost se v Sloveniji pač razume drugače kot pri pastoralno modrih pastirjih v ZDA.
V luči čarobne besede »sinodalnost«, ki bi naj pomenila skupno hojo Cerkve, je zanimivo pogledati, kako se na ukrepe odzivata dve škofovski konferenci, slovenska in hrvaška – ne bomo rekli lokalni Cerkvi, saj lokalna Cerkev pomeni v osnovi posamezno škofijo, ne pa neko škofovsko konferenco. Obe škofovski konferenci sta isti dan, v petek 12. novembra podali izjavo (https://ika.hkm.hr/novosti/stalno-vijece-hrvatske-biskupske-konferencije-je-li-cjepivo-protiv-covida-19-moralno-prihvatljivo/ https://katoliska-cerkev.si/skupna-izjava-slovenske-skofovske-konference-in-slovenske-karitas) v zvezi z ukrepi, ki bi naj pripomogli k ustavitvi širjenja znane bolezni, le da se je slovenski škofovski konferenci pridružila še Slovenska Karitas. Izjavi se razlikujeta, a v obeh primerih bi naj šlo za katoliške škofe. Povsem brez težav pa lahko zatrdimo, da imamo pri škofih sosednje države izjavo, ki je precej katoliška, pri naših pa žal ne.
Mediji v Sloveniji, ki bi naj bili katoliški, o tem vsi lepo molčijo. Molči tudi tisti medij, čigar ustvarjalci bi naj bili močno povezani z Medžugorjem, ker se tamkajšnji redovniki in prav tako s tem krajem povezani duhovniki drugače odzivajo na razmere, v katerih smo. Preidimo na sami izjavi. Slovenski škofje pozivajo k odgovornemu ravnanju, ki bi naj bilo v tem, da upoštevamo veljavne ukrepe. So še bolj natančni: »Odgovorno ravnamo, če brezpogojno upoštevamo vse preventivne ukrepe.« Ne smemo torej imeti nobenih pomislekov in ne smemo postavljati nobenih pogojev, ker je pač tako rekla medicinska stroka. Poleg tega pa pravijo še: » Ob tem pa spodbujamo, da se čim prej cepimo na način in v obsegu, kot ga priporoča zdravstvena stroka. Za cepljenje se odločimo iz solidarnosti do tistih, ki kljub cepljenju nimajo zaščite, saj s cepljenjem zmanjšujemo pojavnost virusa, čas in intenzivnost trajanja bolezni ter s tem hitrost širjenja epidemije. Pomembna je tudi solidarnost do vseh, ki imajo druge resne zdravstvene težave in ne bodo mogli priti do posega ali ustreznega zdravljenja zaradi prezasedenosti postelj in osebja v bolnicah.« Pri tem se tudi zahvaljujejo vsem, ki ravnajo odgovorno – seveda po njihovih merilih. Lahko sklepamo, da pravzaprav za našo škofovsko konferenco odgovorno ravnamo le, če se cepimo, saj izjavo takole zaključujejo: »Ob zahvali pa tudi spodbuda in prošnja vsem, ki dvomijo ali oklevajo pri odgovornem ravnanju. Nikar ne odlašajmo, stopimo skupaj. Zaupajmo tudi v molitev, ki nas umirja, krepi našo povezanost z Bogom in pomaga slišati našo vest, ki nas nagovarja k odgovornemu ravnanju.«
Vidimo tudi, da najbolj pomaga cepivo, šele zatem je tu molitev, o tem, da bi spodbujali k zakramentu svete pokore, če že ne ravno pričakujemo, da bi spodbujali vse druge potrebne katoliške prakse v primerih nalezljivih bolezni, pa raje ne izgubljamo besed. Še manj lahko pričakujemo, da bi se o bolezni govorilo kot o Božji kazni, ker to pač ni več moderno. Katoliško vero se je torej v Sloveniji pričelo enačiti z vero v zdravstveno stroko. Katoliško to seveda ni. No, kot smo dejali, je na Hrvaškem drugače. Medtem ko se naši škofje ne naslanjajo na mnenje Kongregacije za nauk vere v zadevi, pa hrvaški ravnajo drugače. Sklicujejo se na luč evangelija, ki jo želijo prinesti v tem času izzivov, in sicer zato, ker nas Gospod poziva, da smo »sol zemlje in luč sveta«. Najprej v 1. točki pravijo, da je, ko je Kongregacija za nauk vere dejala, da je moralno dopustno sprejeti cepiva proti Covid-19, hkrati tudi pozvala k proizvodnji, odobravanju in distribuciji ter ponudbi etično sprejemljivih cepiv, ki ne ustvarjajo nobenih konfliktov v vesti tako zdravstvenih delavcev, kot tudi tistih, ki bi se cepili. Pravijo, da cepljenje sicer ostaja sredstvo za preprečevanje in zmanjšanje prenosa dejavnika obolelosti, vendar pa po navodilu Kongregacije le-to mora biti prostovoljno. MORA! Kaj je namreč težava? Hrvaški škofje jasno povedo: »V zadnjih dneh se je ustvarilo ozračje določenih pritiskov na osebe, ki so navajale težavo svoje vesti. Zaradi izgube delovnih mest in družbenega položaja zato, ker se nekateri niso cepili, se je še dodatno otežilo in razburkalo zaupanje in družbeno klimo. Ko nam je jasno, da je temelj družbene ureditve spoštovanje človeka in njegovega dostojanstva, mislimo, da je potrebno upoštevati argumente in razloge posameznikov, ki iz upravičenih razlogov izključujejo možnost cepljenja.« Že tu so hrvaški škofje zelo jasni, vendar se ne ustavijo le pri tem, saj nadaljujejo: »V tem kontekstu morajo biti vse mere in odloki za preprečitev širjenja okužbe koronavirusa brez prisile in pogojevanja, kakor poudarja navodilo Kongregacije, posebej kar zadeva pravico do dela, usluge in sodelovanje v družbenem življenju. Prav tako se priporoča uporaba ne invazivnih metod in drugih oblik testiranja.« Vse še pozivajo k osebnemu doprinosu v ustvarjanju zdravega medsebojnega ozračja, da se v preprečevanju okužb pazi na človekovo dostojanstvo in njegove pravice, da se ne bi ustvarila v družbi diskriminacija, kjer velja še posebna pozornost revnim in ostarelim, da se jim omogoči zdravstveno in vsakršno drugo pozornost, da bi se počutili zaščiteni in »doma«.
Razlika je očitna. Najbrž tudi razlogi, zakaj v naših »katoliških« medijih nismo zasledili tega, kar pravijo hrvaški škofje. Najbrž bi se morali odpovedati plačilu reklam za cepiva… Skratka, škofje hodijo po skupni sinodalni poti, kar zadeva državno raven, vendar vidimo, kako sta si sinodalni poti med seboj različni.