Še pomnite, tovar’ši, oddajo o skavtih? Od nje sta pretekla skoraj dva meseca, toda njeni odmevi so šele dobro zaživeli. Kljub prijaznemu obrazu, ki ga vodstvo ZSKSS kaže v medijih, ko je msgr. nadškof Zore blagoslovil temeljni kamen nove Skavtske hiše, se notranji pretresi nadaljujejo. Želimo vam osvežiti spomin, da boste trenutno dogajanje lažje postavili v perspektivo.
Slišali smo, da nismo pripravljeni na dialog. Slišali smo, da poskušamo reševati mimo interne strukture skavtov. Slišali, da smo obsojajoči, mračnjaški, ne sprejemamo drugih mnenj. Nasprotno – v svojo oddajo smo povabili oba načelnika in številne druge vidne osebnosti v skavtskih krogih. Razen norčevanja gluhih ušes je oddaja požela ogromen uspeh, za kar smo Bogu hvaležni. Vemo, da je sprožila nekatere procese, ki lahko privedejo do učinkovite duhovne reforme skavtizma, in očitno tudi presekala status quo.
Nekateri skavti so se počutili dolžni vrniti uslugo in tako je nastal intervju urednice revije Skavtič, Elektre Korošec, z Alenom Komanom, v katerem je dobil priložnost, da poda tudi svoje lastno mnenje, saj je v oddajah pustil gostom obilo prostora, da sami izrazijo svoja. Za njeno iskreno zanimanje in uvidevnost smo ji zelo hvaležni. Toda vrh združenja je s pritiskom na urednico preprečil njegovo objavo, po čemer je ponudila svoj odstop. Zaradi tega Elektrin intervju sedaj z njenim dovoljenjem objavljamo na Scutum Fidei. Toliko o dialogu.
Naj to ne bo razlog za zamero, ampak lekcija, ki nam jo o modernistih daje že sv. papež Pij X.: “Hočejo, da se jih tretira z oljem, milom in božanjem. Toda morali bi biti tepeni s pestmi. V dvoboju ne meriš zamahov, udariš kot lahko.” Hkrati pa opomin, da sprejmemo vsakega, ki se odpove slabemu in pokaže vsaj modikum kesanja.
Intervju z Alenom Komanom
Avtorica: Elektra Korošec
Pred dobrim mesecem je na spletu završalo, ko je kanal Scutum fidei pod drobnogled vzel katolištvo slovenskih skavtov. Med skavti je – logično – završalo. Usule so se kritike in se vrstila tako strinjanja, kot nestrinjanja. Polemika je ostala nekako odprta, nedokončana. Zato sem se odločila, da osebno kontaktiram obraz kanala Scutum fidei, Alena Komana, in ga prosim za širšo razlago svojih pomislekov proti katoliškosti slovenskih skavtov. Naj ne mislimo da smo predobri, da bi se zaprli pred konstruktivno podano kritiko. Oprimo se nanjo, zrastimo, bodimo še boljši.
Tako se je glasil uvod članka, ki je bil namenjen za objavo v majski številki letošnje slovenske skavtske revije Skavtič. Ker je vodstvo Slovenskih katoliških skavtinj in skavtov njegovo objavo prepovedalo, se je uredništvo Scutum fidei ponudilo, da intervju v celoti objavi na svoji spletni strani. Hvala; prvič se namreč pri skavtih izpostavlja ta problem – resnično katoliškost katoliških skavtov. Na žalost se je izkazalo, da je ta problematika še kako aktualna in potrebna pozornosti. Ker le-te ni dobila, sem s spodnjim intervjujem nanjo želela opozoriti kot glavna urednica skavtskega medija – revije Skavtič. A intervju je, zaradi prepovedi objave s strani vodstva Združenja slovenskih skavtov, objavljen tu: ne da seje razdor ali prepir, temveč da čim jasneje implicira nadvse aktualen problem, za katerega do sedaj še ni bilo posluha.
Lep pozdrav, Alen Koman. Slovenske skavte ste kar nekoliko šokirali, ko ste v svoji oddaji analizirali katoliškost slovenskih katoliških skavtov. Preden začnemo z bistvenim problemom, bi vas prosila; povejte nam, zakaj ste se sploh lotili analize slovenskih skavtov?
»Pri vsaki tematiki, ki jo osebno odpiram, je vedno v ozadju samo to, da se prečisti kar je zasvinjano. Skavt nisem bil nikdar, vendar jih poznam, spremljam in sem s skavti v stiku. Zato tudi vem kako mrtva je katoliška duhovnost pri skavtih. Duhovnost je, vendar je močno prežeta z duhom modernizma, z dojemanjem, da so vse religije enake, vmešavanjem naturalizma, vzhodnjaškega mišljenja in češčenjem narave, kar niti ni slavljenje stvarstva. In kako se zametuje katoliško izročilo, predvsem iz načina darovanja svete maše. Kajti če nisi stoodstotno usmerjen v Boga, si vsaj delno usmerjen stran od njega. Kar pa vodi nekatere počasneje, druge hitreje v popolno herezijo. Končna pozicija je torej, da se popolnoma in brez sramu oddaljiš od prave vere in Boga.«
Se vam torej zdi, da glede na to, da je ZSKSS organizacija, ki temelji na prostovoljcih in smo skavtski voditelji tudi sami pogosto prepuščeni temu, da mladim predajamo vero, bolje, da katoliško vero predajamo kolikor zmoremo po najboljših močeh, ali torej po vašem mnenju raje ne vpletamo vere v naš program?
»Ni naših moči. Mi moramo zgolj moliti in svoje delo predajati v Božje roke. Če se ima nek steg za del katoliških skavtov, potem mora skrbeti za nek katoliški minimum. Predvsem to, da se živi katoliškemu nauku primerno. In da je, kadar se organizacija zbira in deluje, na prvem mestu katoliški nauk. Seveda se počne tudi ostale stvari, vendar kadar govorimo o elementu katolicizma pri skavtih, mora biti ta neoporečen. Ne moremo reči, da je bolje, da so otroci malo v stiku z duhovnostjo, saj je to kot bi dobili hkrati malo čokolade in malo strupa. Takšno delovanje je potem lažno, »na pol«. Če delamo, moramo delati in se dajati v polnosti. Sklicevanje na (slabega) duhovnega asistenta ne more biti izgovor. Sklicevanje na tovrstni klerikalizem je lahko zelo nevarno, saj tudi sami laiki zelo hitro začnemo prevzemati naloge duhovnikov, jim tako praktično dajemo potuho, oni pa ostajajo kot nekakšni večni otroci, ki pričakujejo, da bomo laiki naredili vse. In podobno je verjetno pri skavtih, vsak stegovodja ali voditelj lahko reče, da si želi, da nek steg deluje pod blagoslovom določenega Kristusovega pastirja – po možnosti lokalnega in mu postavi določene pogoje; jasno izrazi na katere stvari skavti pristajate in na katere ne. In če se duhovni asistent s tem ne strinja, iščite dalje. K temu, kar storiti potem, nas vabi tudi drugi vatikanski koncil, in Scutum fidei sledi isti smernici; toliko bolj se moramo pripraviti laiki sami. Ne igramo se več neke srečne-sprejmemo-čisto-vse Cerkve, ampak se dejansko sami začnemo uriti v katoliški veri, začenši tako, da recimo vzamemo v roke dober katekizem.
Najprej mora vsak pri sebi razčistiti koliko vredno se mu zdi vredno umreti zase. Sploh danes, ko so generacije prežete z modernizmom, in postaviti v središče Jezusa, ga uzreti, umirajočega na križu, in se vprašati: kaj pa jaz počnem? Če smo potem vrženi v neko povprečno, ultra modernistično, naravo-slavilno, človeka-v-središče-dajajočo sveto mašo, hitro opazimo, da Jezusa pač tam ni. V tistem trenutku se moramo vprašati: okej, kje smo zašli? Da dam Jezusa (nazaj) v središče, kaj moram storiti? Bolj kot postajaš iskren do Boga in bolj kot umiraš v sebi, bolj vidiš, da tako kot zdaj, ne gre več naprej. In ko bodo skavtski voditelji to dosegli, upam da tudi s poslušanjem vsebin na Scutum fidei, potem ne bo bojazni, da ne dobite dobrega duhovnega vodje. Vsaka organizacija potrebuje dobrega duhovnega vodjo, tako kot jo potrebuje tudi vsaka družina, kjer mora biti to v prvi vrsti oče. Če nek steg do tega ne more priti, je torej dolžnost voditeljev, da poglobijo svojo vero v duhu iskrenosti do katoliške vere. Spraševati se torej, kaj v resnici govori nespremenljiv katoliški nauk. Ne bojte se rasti v veri! To je tudi moja največja kritika vseh modernističnih mladinskih gibanj: delati iz mladih večne otroke. Neke resne vere na tovrstnih programih ni zaslediti. Vera pomeni biti tudi razumsko veren, poznati teologijo, katoliški nauk, ne le govoriti, kako se moramo imeti lepo. To je laž, to je zavajanje. To je ropanje vere mladih generacij. Potem imamo 25 let stare ljudi, ki se versko obnašajo enako kot pri dvanajstih ali trinajstih.«
Kakšna je potem po vašem mnenju rešitev?
»Enostavno: dnevni rožni venec, tradicionalna liturgija in branje katoliških avtorjev, ki so utrjeni v katoliškem izročilu. Tudi skavti lahko kupite npr. deset izvodov Christus Vincit, ki si jih razdelite med sabo in boste imeli krasno začetno vstopno točko v ponovno oživljanje vere v vašem življenju. Kako smo pa mi, naša generacija vse skupaj zmogli? Kaj naj torej vi posredujete skavtom? Maše na kamnu pač ne, hrenovk v petek ne. Ravno nasprotno: potrebna je šok terapija. Iti nekam z otroci, petek preživeti ob kruhu in vodi ter jim povedati vse o velikem petku. To je verska vzgoja. Naše telo ni ločeno od duše. Ta starodaven zakon: lex orandi, lex vivendi, lex credendi – tako kot bom molil, tako bom živel in na ta način se bo oblikovala moja vera. Po moji molitveni drži se bo oblikovalo tudi moje življenje. Če za začetek spremenim le svojo molitveno držo, iz nje pride življenje po veri. To je pomembno, mlade navduševati za to, kar je pozabljeno. Potrebna so dejanja: če imam svojo ženo rad, ji moram to tudi pokazati. In koliko bolj je to potrebno v odnosu do Kristusa. Če želite mlade navdušiti za vero, morate začeti živeti po veri. V središče moramo dati Jezusa, Boga in tako tudi delati. S sveto mašo in s svojimi dejanji kazati in delati, da je v središču Bog. Naše besede se morajo ujemati z našimi dejanji, sicer smo lažnivci – če nekaj govoriš in tega ne počneš, potem si pač lažnivec.
Če nas naši duhovni očetje ne naučijo določenih stvari, nam nihče ne sme in ne more braniti, da ne pridemo do teh znanj sami. Če te oče ne nauči zavezati kravate, potem se jo naučiš zavezati sam. Kdor želi iskati dostop do pravega izvira katoliške vere, mu je to dostopno. In v našem prostoru poskušamo tudi s Scutum fidei, vsaj na površju podajati vsebine, ki poslušalca spodbudijo, da odrine s površja in začne odkrivati globine katoliške vere tudi sam.«