Taizé – da (ne) bi bili vsi eno

Ko bi vsaj bil v edinosti z materjo Cerkvijo! Pa ni. Med našimi srednješolci in študenti je Taizé presenetljivo nekontroverzna tema. Stvar okusa, bi skoraj mislili, prostočasna dejavnost, ki komu ugaja, spet drugemu ne – po zgledu večine skupin, obstoječih znotraj Cerkve v Sloveniji. A branje tega prispevka vsekakor ne bo pustilo nikogar ravnodušnega tako na eni, kot na drugi strani. Površni opazovalec si bo mislil, da je taizejska dejavnost izraz pravovernega in prvotnega krščanstva, a s tem člankom želim opozoriti na nekatere pomisleke, ki se porajajo ob podrobnejšem pogledu na taizejsko skupnost v Franciji in njene sledilce po vsem svetu.

Za začetek bi rad predstavil svojo izkušnjo s Taizé-ja. Obiskal sem ga v štirih poletnih počitnicah, praktično od trenutka, ko sem bil dovolj star, da se ga udeležim, bil sem tudi na enem regionalnem srečanju v Gradcu in zadnjem novoletnem srečanju v Vroclavu. Sem del skupine mladih v Sloveniji, ki organizira edino javno, redno taizejsko molitev v Sloveniji. Ta kratek samospev naj bo v vedenje bralcu, da ne gre za neutemeljeno kritiko nevednega opazovalca, ki se obrega ob svetni uspeh gibanja, ampak gre za (deloma samo-) kritiko osebe, ki je celotno dogajanje imela priložnost videti in doživeti od znotraj.

Taizé je skupnost bratov, zavezanih k celibatu, ki »s svojim obstojem kaže primer skupnosti, ki želi, da je njeno življenje znak sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi narodi.«[1] Gre torej za moderno pojmovano ekumensko skupnost. Ustanovil jo je švicarski protestant Roger Shütz (brat Roger), v začetku za pomoč žrtvam 2. sv. vojne. Hkrati je Taizé kraj, kamor se vsako poletje zgrinja tisoče ljudi starih od 15 do 30 let (v manjšem številu tudi starejši in družine), ki pridejo iskat preproščino, mir, sproščenost ter neko duhovnost in teologijo, katere se bom še dotaknil. Tja pridejo povečini za en teden, redkeje dva, nekateri pa ostanejo celo prostovoljci za celo poletje, ali celo čez celo leto. V tem času jim je na voljo dnevni program, ki obsega trikratno taizejsko molitev, katehezo, delavnice in prostovoljstvo. Taizejska skupnost organizira tudi regionalna in evropska novoletna srečanja, ki so programsko precej drugačna.

Ljudje med molitvijo v taizejski cerkvi. [vir: commons.wikimedia.org]

»Ekumenizem« in doktrinarna brezna

Pomislimo na definicijo ekumenizma naših sodobnikov – srečati se v skupnih točkah ali celo srečati se na sredini. Vsak popusti na kakšni točki in pridemo skupaj. V Taizé-ju sta daleč prevladujoči katoliško in protestantsko izročilo. Toda srečata se, kot se protestantizem in katolicizem vedno srečata – v protestantizmu. Eklatanten primer je nauk o transsubstanciaciji. Po ustnem in pisnem[2] nauku taizejskih bratov, ki je za kristjana prej nova meglica kot odgovor, so v zakramentu sv. Evharistije prisotni življenje z Bogom, dar temelja krščanske skupnosti, Jezusova gesta pomena njegovega življenja in smrti, enotnost skupnosti, asimilacija s Kristusom, nadaljevanje življenja tisočletne krščanske tradicije, prezenco in aktivnost Boga med svojim ljudstvom, vrhunec prisotnosti Boga in vstop vernikov v občestvo s Kristusom v njegovem vstajenju, klic in poslanstvo kristjanov ter predokus nebeške gostije; a kljub omembam vseh teh sekundarnih vidikov se izognejo enemu in edinemu bistvu Najsvetejšega Zakramenta – pod podobo kruha in vina je navzoč naš Odrešenik Jezus Kristus in sicer s Telesom in Krvjo, Dušo in Božanstvom! To nas lahko vodi le k zaključku, da ga dejansko ne priznavajo. Žalostno, da katoliški bratje dopuščajo, da s takim naukom taizejska skupnost mladim prikriva zveličavno moč sv. Evharistije.

Drug primer je učenje o peklu. Cerkev nas jasno uči – pekel je kraj, tako kot nebesa, je zelo resničen, medtem ko taizejska skupnost uči, da »je bil čas, ko je krščansko pridiganje vsebovalo obvezno omembo pekla, da bi streslo mlačne in nepopravljive vernike.«[3] V nadaljevanju sledi nejasen zapis o zgodovini starozaveznega nauka o Šeolu ter obstoja pekla le ob obstoju Vesele novice, tj. Evangelija. Katolik po svoji najboljši volji ne more pristati na tak nauk, saj bi s tem sprejel krivo vero. K temu lahko dodam tudi ustno pričevanje: prisotni na katehezi o evangeljskem odlomku o izgubljenem sinu smo slišali, da je nauk te prilike, da nas bo, ne glede na naše grehe in zablode, Bog končno pripeljal k sebi. Torej neodvisno od našega kesanja, truda za svetost in zadoščevanja za svoje grehe. Če verujemo, da nas greh loči od Boga, se katoliki lahko zgolj zgrozimo nad takšnim pojmovanjem. Lahko ima težke posledice za resnost (ali brezbrižnost) človekove hoje za Kristusom.

Obstaja še veliko drugih problemov glede taizejskega “ekumenizma”, ki bi katolika morali odvrniti od želje po udejstvovanju na takih katehezah, npr. ignoranca do Marije in svetnikov ter mnogi napačni zaključki na podlagi Evangelija. Ključno je, da je za kristjana taizejska teologija lahko kvečjemu škodljiva. K temu pripomore splošna lahkomiselna praksa veronauka, ki jo lahko najlažje opišemo kot “ohlapnost ugajanja”. Zanjo sta značilna posladkano, a brezpomensko izrazoslovje in prazno besedičenje. Prenasičenost z metaforami, stavki z referencami na naključne odlomke Svetega pisma, izogibanje direktnim moralnim razločevanjem so lastnosti neodgovornega veronauka. Posledice so vidne na licu mesta, kjer lahko srečate kristjane, od katerih ima vsak lastno teorijo razlage Evangelija in krščanstva. Zgolj možna obramba taizejskih teologov je, da v resnici ne podajajo nauka – a kaj je torej kateheza brez nauka?

Družbenopolitični vzgibi

Teološki površnosti nasprotno je živahno socialno sporočilo Taizé-ja. Brat Alois, katolik po vzgoji, predstojnik in naslednik brata Roger-ja, rad omenja okoljevarstvo, kot je to storil v svojem nagovoru[4] evropski mladini v Wroclavu. V njem je zelo neposredno poudaril potrebo po “varovanju biodiverzitete” in prosil “odpuščanja” za konzumeristično ravnanje svoje generacije. Nedavno je v svojem članku[5] oprt na papeževo okrožnico Laudato Si’ ponovno pozval: “Da, zbudimo se,” ob omembi dejstva, da je situacija Covid pokazala, da so drastične družbene spremembe možne. Mladim, ki so “predani” takemu aktivizmu, je svetoval: “Ne izgubite poguma spričo počasnosti in omahovanja, ki jih vidite,” in ponovno opozoril na neizbežen bližnji prihod okoljske krize. Vse našteto je zaokrožil s citatom brez konteksta Laudato Si’: “Združeni smo z nevidnimi vezmi in tvorimo neke vrste univerzalno družino.” Rad se izraža tudi glede migrantske krize[6], o kateri trdi, da je neizogibna in se namesto ohranitve krščanske civilizacije in narodov raje ukvarja s hvaljenjem francoske protestantske cerkve, ki jih sprejema v svojo državo z odprtimi rokami ter vabi vsakega izmed nas, naj navežemo oseben stik z migranti, da bi lahko poslušali njihove zgodbe. Trdi tudi, da sedaj “poglabljamo svoje znanje o njihovi (op. a. muslimanski) religiji,” ki je seveda ne smemo zamešati z “nečloveško islamistično ideologijo.”

Te in druge ponavljajoče se teme, med katere spadajo tudi dialog z muslimani, od katerih lahko v Taizé-ju dobite lekcije o njihovi religiji, komentarji ekonomskega stanja sveta (npr. organizacija predavanj o univerzalnem temeljnem dohodku – UBI), itd., zavzemajo velik del taizejskega pogovora. Po drugi strani lahko zaman iščemo odkrito ali odločno izrekanje o temah, o katerih se naj bi strinjali vsi kristjani – grozote morije nerojenih otrok, sprejemljivost in celo spodbujanje sodomije v zahodni družbi, oblast sekularizma in liberalizma itd., da ne omenjamo tematik, ki so še posebej pomembne katolikom, kot so odnos do zakonske spolnosti in prokreacije ter upad vere v resnično navzočnost. Brez posebno stroge sodbe smemo iz postopanja brata Aloisa zaključiti, da ga ti problemi ne motijo tako intenzivno, kot progresivne ideje, ki se kot ‘po naključju’ ujemajo z današnjo politično strujo neomarksistov.

Obhajilo

Kljub izpostavljenim pomislekom se lotimo še največje problematike. Deljenje obhajila je najbolj problematična in zanesljivo škodljiva praksa taizejske skupnosti. Proti koncu vsake jutranje molitve se izvede proces deljenja obhajila, h kateremu so povabljeni vsi, ki so krščeni in “verjamejo” v resnično navzočnost Jezusa v kruhu. Ob pisanju sem bil soočen z dejstvom, da na internetu nikjer ni dostopna liturgična forma tega “obreda” (kar vzbuja dodatno skrb), čeprav je dostopna bolj splošna oblika taizejske molitve, ki jo pozna vsak redni udeleženec. Zaradi tega se moram na žalost nanašati na izkušnjo sebe in drugih, ki smo temu bili priče. 

Po preprostem povabilu v že prej omenjenem smislu se deli na eni strani simbolični kruh, ki ni posvečen, na drugi pa od katoliškega duhovnika veljavno posvečene hostije. To je zavajajoče je povabilo bratov, ki se na noben način ne potrudijo karseda natančno razložiti, kakšne morajo biti okoliščine prejema svetega obhajila – obhajanec se mora dobro zavedati pomena prejema tega zakramenta in v povezavi z zakramentom sprave biti v stanju posvečujoče milosti. Katoliki med brati zavestno sodelujejo pri  neizogibnem bogoskrunstvu prejema Najsvetejšega Zakramenta. Če se vam zdi, da so skrbi neupravičene, oz. da je “odgovornost na ljudeh, saj imajo drugo izbiro” ali “tudi pri katoliški maši nas lahko neznanec zavede, da mu podelimo sv. obhajilo”, se spomnite, da govorimo o okolju, za katerega vemo, da ga v velikem številu obiskujejo protestanti in anglikanci, med katerimi jih veliko veruje v konsubstanciacijo[7] in ne prejemajo veljavnih zakramentov, torej je nevarnost za nejasnost namena velika. Le predstavljajte si, da bi svoje otroke poslali k obhajilu z besedami: “Pojdi, če verjameš, da je tam Jezus.” Katoliška Cerkev uči, da je potrebno za prejem Svetega Obhajila zavedanje pomena resnične navzočnosti (KKC 11; 913).

Taize – pokvečen dvojnik zgodnje Cerkve

Kot že omenjeno je za mnoge katolike, tudi v Sloveniji, Taizé svetel zgled nečesa, kar sami razumejo kot pristno sobivanje ne le kristjanov, ampak vseh religij sveta. Marsikdo bi mu rad kar nadel avreolo novih prvih kristjanov in se morda raje tja obračal za razumevanje krščanske duhovnosti in praks. Toda Taizé iskalca avtentičnega krščanstva razočara. Namesto jasne teologije in napora za vzdrževanje pravovernosti ustvarja nove in nove meglice, ki sicer navidezno brišejo razlike med kristjani, a jih v resnici skupaj peljejo dlje stran od Kristusovega nauka. Namesto pravih zakramentov in sv. maše vabi kristjane k vedno-spreminjajočemu-se obredu, ki le spominja na mašo, katerega resnični namen zakriva. Namesto pravega božjega češčenja Najsvetejšega ter čaščenja presvete device Marije in svetnikov ponuja sicer glasbeno primerne in lepe, v nekaterih elementih tudi tradicionalne katoliške molitve, katerih korist pa zaduši s tem, da popolnoma izbriše kesanje in zadoščevanje za grehe iz molitvene prakse. Končno namesto papeža in klera postavlja med nas laike, ki nočejo zavzeti prave vloge duhovnika skupaj s pripadajočo odgovornostjo in se radi ukvarjajo s svetnim. Z vsem tem Taizé zapravlja svoj potencial središča izkušnje preprostega, meditativnega življenja in se kaže kot slab dvojnik prve Cerkve, kakršnega so si želeli mnogi revolucionarji post-koncilskega zanosa.

Morda ste opazili, da v resnici z vsem povedanim opisujem tudi pokoncilski izraz človeške kvarljivosti zemeljske katoliške Cerkve. Ravno zato je tako pomembno, da se nehamo posluževati teologije in “duhovnosti” gibanja, katerega simbolično liturgični in socialni vrhunec predstavlja ravno Taizé. Cerkev bo “nazaj k izvirom” pripeljalo to, kar jo je vedno – Sveti Duh, katerega delovanje je Sveto pismo, papeštvo, Cerkveni nauk in apostolska tradicija. Nič nas ne bo rešilo pred prihajajočimi zemeljskimi kaznimi, pripravljenimi za krščanski svet, ki se je odločil obrniti hrbet Bogu. Ne okoljski aktivizem, niti sprejemanje migrantov ne more ublažiti posledic odpada naše civilizacije. A na nekaj lahko vplivamo – to je naše zveličanje. Toda zanj so potrebni zakramenti, molitev in zadoščevanje ter pravi nauk, nikakor ne razvodenitev krščanstva za ugajanje svetu.

[1] Skupnost danes [https://www.taize.fr/sl_article7611.html]

[2] Eucharist [https://www.taize.fr/en_article1730.html]

[3] Hell: Must a Christian believe in the existence of hell? [https://www.taize.fr/en_article2896.html]

[4] Meditations by Brother Alois [https://www.taize.fr/en_article27068.html]

[5] Five years after Laudato Si’ (an article by Brother Alois) [https://www.taize.fr/en_article28110.html]

[6] By welcoming refugees, we receive more than we give [https://www.taize.fr/en_article20708.html]

[7] Konsubstanciacija je protestantska doktrina, ki uči, da sta substanci (bistvo) Kristusovega Telesa in Krvi navzoči skupaj s substancama kruha in vina. Večina protestantov razlaga konsubstanciacijo na način, da je hostija – kruh in Jezus hkrati, oblika navzočnosti je različna od duhovne do telesne. Katoliški nauk uči o  transsubstanciaciji, substanci kruha in vina po katoliškem nauku ne obstajata več, obstajajo zgolj njune pritikline (fizična podoba). Sveta Hostija pa je Kritusovo telo, kri, duša in božanstvo.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina