V skladu z noto Kongregacije za nauk vere je dejal, da je vprašanje cepljenja ali ne cepljenja svobodna odločitev posameznika v vesti, na kar so poleti opozorili tudi na Hrvaškem po komisiji »Iustitia et pax« hrvaške škofovske konference po tajniku, dr. Dugaliću: »Položaj Cerkve v vseh izjavah in dokumentih je zagovarjanje načela prostovoljnosti. Tudi Kongregacija pravi, da cepljenje načeloma ni moralna obveza, zato mora biti tu prostovoljnost. … Varovati se je treba kakršne koli vrste pritiskov, ki bi pod vprašaj postavili svobodo državljanov in prostovoljnost.« 

Isti organ druge države, torej Komisije Pravičnost in mir v Sloveniji pa: »Odločitev za cepljenje je seveda svobodna, vendar ne poljubna, saj človeka k temu zavezuje odgovornost za lastno zdravje in zdravje drugih. Nihče nima pravice v imenu svoje svobode ogrožati življenja svojih bližnjih.« 

 

Opozoril je na to, da cepivo pač ni dogma, torej verska resnica, da pa se v Cerkvi žal danes po večini tako gleda na to.

P. Lanzetta je dejal, da se presoja moralnost samega dejanja cepljenja, kjer pač ni nemoralno, če se cepimo, opozoril je pa, da gre pri tem za svobodno odločitev posameznika v vesti in se k temu ne sme siliti. Opozoril je na to, da cepivo pač ni dogma, torej verska resnica, da pa se v Cerkvi žal danes po večini tako gleda na to. Kot pravi dr. Dugalić zgoraj, ponavljamo: »Cepljenje ni moralna obveza!« 

Vidimo zanimiv način pojmovanja po načelu črno-belo, kar samo kaže na to, da živimo v digitalni dobi, kjer velja bodisi 1 bodisi 0. Če se torej želiš cepiti si »cepilec«, če se ne želiš, si »proticepilec«. Podobno velja, da si v prvem primeru »znanstven«, v drugem pa »ne-znanstven«, si »za znanost« ali »proti znanosti«. 

Oni dan je dr. Peter Kwasniewski, ameriški katoliški strokovnjak za liturgijo in cerkveni glasbenik, podal v angleščino prevedeno strnjeno mnenje dr. Miguela Ayusa, španskega pravnika, filozofa prava in politika, zelo znanega tradicionalnega katolika, glede 2. vatikanskega koncila. Ayuso je dejal, da imamo pravzaprav le še Koncil oziroma »edini Koncil«. Po besedah tedanjega kardinala Ratzingerja, so iz 2. vatikanskega koncila ustvarili »super-dogmo«. Tudi glede zadnjega koncila torej velja podobno, kakor velja glede cepiv proti aktualnemu virusu – črno-bela tehnika: si zanj, ali pa si proti njemu. 

V resnici je mišljeno to, ali si za »fantomatični duh koncila«, kakor je slednjega označil Ratzinger, ali pa si proti njemu. Kdor koli je kakor koli kritičen, je seveda proti. Podobno velja za papeža. Posebej naj bi to veljalo za katolike, ki s(m)o kritični do vseh pokoncilskih zablod in poskusov, pa ki nam je blizu katoliško izročilo. Na las torej podobno debatam o cepivu. Zanimive so potem označbe kakega »paradnega konja« slovenskega katoliškega mainstreama, ki za gnostike označuje druge, hkrati pa sam pogosto rabi črno-beli dualizem. In ni edini.