Ob osmi obletnici prve javne tradicionalne maše v Sloveniji
God Lurške Matere Božje tistega 11. februarja 2013 je bil za Cerkev po svetu zgodovinsko pomemben, kajti na ta dan je, nam vsem ljubi sveti oče, Benedikt XVI. naznanil svoj odstop in s tem popolnoma pretresel vesoljno Cerkev. Kljub temu izjemnemu a izredno žalostnemu zgodovinskemu dogodku, se je slovenska tradicionalna skupnost z vsem srcem radovala in klicala s psalmistom »Eructavit cor meum verbum bonum: dico ego opera mea regi«, kajti prva javna tradicionalna maša po desetletjih, se bo ponovno darovala na glavnem oltarju cerkvice svetega Alojzija v Mariboru. Kako je do tega izrednega dogodka sploh prišlo je zelo dolga zgodba. Pobuda je prišla iz dijaških vrst. Sam, ki sem takrat obiskoval tretji letnik Škofijske gimnazije v Mariboru ter moj zelo dober prijatelj, ki je sedaj cistercijanski menih v avstrijski opatiji Svetega Križa, sva bila pobudnika te ideje, ki je kmalu padla na plodna tla. S pomočjo dveh uglednih profesorjev, dr. Iva Keržeta in dr. Aleša Mavra, je ideja, ki je še pred kratkim izgledala kot sanje, počasi začela dobivati obliko. Z idejo smo kmalu tudi navdušili profesorja glasbe, ki je bil pripravljen zagotoviti glasbeno spremljavo ter gregorijansko petje. Orgelski del je prevzela sošolka, gospodična Renata Verdinek, ki je zvesto spremljala vse svete maše v Mariboru, ter tudi jubilejno mašo na Lurdu leta 2018. Ko je bil ta večinski delež pokrit, nam je blagopokojni kanonik ter stolni dekan msgr. Jožef Goličnik radovoljno prepustil uporabo cerkvice svetega Alojzija. Nas je čakala še najtežja naloga – najti duhovnika. Tako sva se s Klemenom (sedaj br. Benjaminom), odpravila na diplomatsko misijo k prevzvišenemu škofu Jožefu Smeju. Izredno dolg pogovor, ki se je zavlekel nad uro, je bil za naju oba izredno duhovno bogat ter nade poln. Milostljivi gospod se je gorečih oči spominjal svoje mladosti kot ministrant, bogoslovnih let, svoje mašniške mladosti, ter goreče blagoslovil naša prizadevanja. Bil je celo pripravljen, da sam obhaja sveto daritev, a na koncu ni mogel. Tako je dr. Maver našel duhovnika, ki je bil pripravljen zagotoviti sveto liturgijo, takrat še patra Jerneja Kurinčiča OFM. Izbira bi vsekakor lahko bila boljša, ampak podarjenemu konju se ne gleda v zobe, pravi pregovor. Na sveto mašo smo se vsi dobro pripravili, tako pevski zbor, kakor tudi midva s Klemenom, ki sva ministrirala.
Na dan D smo lepo okinčali cerkev s cvetjem ter iz cerkvene zakladnice pripravili primeren plašč s podobo Brezmadežne Device Marije in obhajali peto sveto mašo (zbor je prepeval angelsko mašo ter slovenske ljudske pesmi) s kadilom. Vsi napori so se, v Božjo čast, izplačali in led je bil prebit. Tako smo čez tri mesece organizirali že drugo sveto mašo, tokrat v velikonočnem času, na čast svetemu Juriju. Tokrat se je za maševanje opogumil spoštovani profesor dr. Anton Ožinger, ki nas je leta 2019 zapustil. Ta eminentni zgodovinar in dolgoletni profesor je z veseljem zagotovil mašo tudi na god sv. Alojzija, katero je posnel TV Exodus, ter še zadnjo mašo v Mariboru, v začetku novembra za vse rajne, katere so se v sklopu glasbene vzgoje udeležili vsi prvo-letniki, pevsko spremljavo, predvsem proprij je zagotovila sedaj zelo znana skupina Il Divji. V sklopu posnete svete maše sva z dr. Keržetom pripravila tudi daljšo oddajo na TV Exodus, ki je bila predvajana v dveh delih. Kmalu se je gibanje povečalo, ter so se mu pridružili člani iz primorske in kranjske, ki so prisostvovali tudi pri ponovitvi nove maše gospoda Tilošanaca v Mariboru, nekega avgustovskega dne. Gibanje se je kmalu priključilo mednarodnemu gibanju Juventutem ter pričelo z organizacijo svetih maš v cerkvi svetega Roka v Dravljah. Vedno več slovenskih duhovnikov se je opogumilo ter pričelo, če že ne javno, pa vsaj zasebno obhajati tradicionalne maše. Obenem je bil ustanovljen tudi blog Ad Dominum. Z mojim odhodom v semenišče v Griciglianu sem moral postaviti na stran moje aktivnosti s slovensko tradicijo, sem jo pa vedno goreče podpiral z molitvijo. Trenutni višek v našem osemletnem obdobju je bil obisk škofa Schneiderja ob izdaji prevoda njegove knjige Corpus Christi, katerega upam, da bo v kratkem tudi ponovil.
Ob peti obletnici prve svete maše sem se odločil, da je potrebno tak pomemben jubilej spodobno obeležiti. Na god svetega Ludvika IX. je bila na Lurdu, prikupni cerkvici v Savinjski dolini, eni prvih Lurški Mariji posvečenih cerkva na slovenskem. Votivna peta maša je bila na čast Brezmadežnega spočetja Device Marije, kateri je sledila izpostavitev Najsvetejšega ter Te Deum. V počastitev te obletnice je spoštovana gospa Marta Zakošek izdelala mašni plašč, kateremu je bil kasneje dodan tudi grb papeža Benedikta XVI., kajti naši začetki so neizmerno povezani z njim, najprej z njegovim moto proprijem Summorum Pontificum ter kasneje z dnevom naznanitve njegovega odstopa, zato ostaja v naših molitvah in hvaležnem spominu. S hvaležnostjo se spominjamo tudi vseh pokojnih duhovnikov, ki so nam, bodisi z dejanjem bodisi z dobro molitvijo, zgledom in besedo, pomagali pri našem delu; msgr. Smej, msgr. Goličnik, dr. Ožinger so kot naši rajni dobrotniki v naših molitvah, prav tako tudi vsi drugi sodelavci, katerim naj Bog tisočkrat povrne. Osem let je, gotovo, kratka doba, ampak če ne bi bilo naše delo Bogu všečno, bi že kaj hitro propadli – ampak nismo! Naše vrste se krepijo in vedno več ljudi se zbira pri tradicionalni liturgiji.
V Božjem imenu pozivam spoštovane gospode nadškofe in škofe, naj nam v polnosti dovolijo obhajati tradicionalno bogoslužje na rednem nivoju, kot je navada vsepovsod po Evropi in katoliškem svetu. Nismo skupina drugorazrednih posebnežev, temveč goreči verniki ter zvesti sinovi svete Matere Cerkve. Nenazadnje se vsi, predragi naši nadpastirji, trudimo za isto reč: Vse v večjo Božjo čast in slavo ter zveličanje duš.
Tim Zakošek