UVODNA OPOMBA: Vedno znova leti na ScutumFidei očitek, da se tu pogosto uporablja prerobato izražanje, ki je mestoma tudi žaljivo, sramotilno. V ta namen sem prevedel člen iz Teološke sume (II – II, q. 72, a. 2), kjer sv. Tomaž razčisti, kdaj je sramotilno izražanje mali greh, kdaj smrtni greh in kdaj sploh ni greh. Naj bo branje tega merodajnega besedila vir premisleka tako kritikom našega medija, kot nam, ki pri njem sodelujemo.
Pa še nekaj napotkov k branju: vsak člen Teološke sume je oblikovan tako, da se začne z mnenjem, ki ga uvajajo besede »ZDI SE«; le-tega potem sv. Tomaž ovrže oz. uokviri v osrednjem delu člena, ki izraža Tomaževo stališče in ki se začne z besedami »ODGOVARJAM«; takoj po uvodnem mnenju so z zaporednimi številkami (1., 2., 3.) označeni argumenti, ki podpirajo uvodno mnenje in so pretežno v nasprotju s Tomaževim stališčem; ti argumenti (ali ugovori) so potem razrešeni v protiugovorih na koncu člena, ki se začnejo z besedami »GLEDE PRVEGA (DRUGEGA etc.) UGOVORA«. S Filozofom je mišljen Aristotel, z Apostolom pa sv. Pavel. (Ivo Kerže)
+ + +
ZDI SE, da razžalitev ali sramotitev nista smrtni greh.
1. Noben smrtni greh ni namreč dejanje, ki bi bilo lastno kakšni kreposti. Toda sramotitev je dejanje kreposti, in sicer duhovitosti [eutrapeliae], ki se nanaša na to, da zna nekdo nekoga dobro sramotiti, kakor pravi Filozof v IV. knjigi Etike.[1] Torej sramotitev ali razžalitev nista smrtni greh.
2. DALJE, smrtnega greha ni najti pri popolnih ljudeh. A ti včasih koga sramotijo in razžalijo, kakor npr. Apostol, ki v Gal 3, 1 reče: »O nespametni Galačani!« V Lk 24, 25 tudi Gospod reče: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje!« Torej sramotitev ali razžalitev nista smrtni greh.
3. DALJE drži, da včasih to, kar je po sebi [ex genere] mali greh, lahko postane smrten greh, a kar je po sebi smrten greh, ne more postati mali greh, kakor je bilo rečeno zgoraj (I–II, q. 88, a. 4–6). Če bi torej sramotitev ali razžalitev bila po sebi smrten greh, bi morala biti vedno smrten greh. To pa se zdi zmotno: kakor je razvidno pri onih, ki rahlo, ali iz nesporazuma, ali iz rahle jeze izrečejo kakšno sramotilno besedo. Torej razžalitev ali sramotitev nista po sebi smrtni greh.
TODA PROTI TEMU je treba reči, da nič ne zasluži kazni večnega pekla, razen smrtni greh. Toda sramotitev ali razžalitev zaslužita kazen pekla, kakor piše v Mt 5, 22: »Kdor reče svojemu bratu norec, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja.« Torej sramotitev ali razžalitev sta smrtni greh.
ODGOVARJAM rekoč, da besede, v kolikor so zvoki, ne škodijo nikomur, pač pa škodijo lahko v kolikor nekaj pomenijo, kakor je bilo rečeno zgoraj (a. 1, ad 1). Njihov pomen pa izhaja iz notranjega čustva. Zato pa v besednih grehih je treba najbolj paziti na to, iz katerega čustva nekdo izreka besede. Ker pa sramotitev ali razžalitev po svojem pojmu vključujeta nekakšen odvzem časti, če je namen govorca ta, da z besedami, ki jih izreka, odvzame nekomu čast, je to v pravem pomenu besede sramotitev in razžalitev. In to je smrtni greh, nič manj kot kraja ali tatvina: človek nima namreč nič manj rad svoje časti od stvari, ki jih ima v lasti.
Če pa nekdo izreče drugemu besede razžalitve ali sramotitve, a ne da bi mu želel odvzeti čast [animo dehonorandi], pač pa npr., da bi koga popravil, ali kaj podobnega, ni to sramotitev ali razžalitev formalno in po sebi, pač pa le akcidentalno in materialno, v kolikor je izrečeno nekaj, kar bi lahko bila sramotitev ali razžalitev. Zato pa bi lahko bilo to včasih mali greh; včasih pa noben greh. – Vendar v tem je potrebna previdnost, da človek uporablja take besede (sora)zmerno [moderate].[2] Kajti iz neprevidnosti bi lahko bila izrečena prekomerna sramotitev, ki bi odvzela čast tistim, na katere leti. Tako bi lahko človek smrtno grešil, čeprav ne bi imel namena vzeti drugemu časti. Podobno kot ni brez krivde nekdo, ki neprevidno v igri udari drugega in ga težko poškoduje.
GLEDE PRVEGA UGOVORA je treba reči, da k duhovitosti spada izrekanje rahlih sramotitev, a ne za odvzem časti drugim ali za njihovo razžaloščenje, pač pa za razvedritev in igro. In to je lahko brez greha, če so izpolnjene ustrezne okoliščine. Je pa grešno, kot je prav tam rečeno, če se nekdo ne varuje, da bi razžalostil tiste, na katere leti taka igriva sramotitev, in sicer le zato da bi izzval smeh pri drugih.
GLEDE DRUGEGA UGOVORA je treba reči, da kakor je dopustno nekoga bičati ali kako drugače stvarno kaznovati, da bil s tem podučen, je možno izreči sramotilne besede z istim namenom nekomu, ki ga je treba popraviti. In na ta način je Gospod imenoval svoje učence nespametne ter Apostol Galačane prav tako. Vendar, kakor pravi Avguštin v delu De sermone Domini in monte: »le poredkoma in iz velike nuje se sme sramotiti, in to le zato da bi spodbudili k službi Bogu, ne pa sebi«.[3]
GLEDE TRETJEGA UGOVORA pa je treba reči, da zato ker je greh sramotitve ali razžalitve odvisen od namena govorca, je to lahko mali greh, če gre za rahlo sramotitev, ki človeku ne vzame veliko časti in je izrečena iz določene lahkomiselnosti ali rahle jeze ter brez trdnega sklepa, da bi komu odvzeli čast: kot npr. če kdo hoče koga s takimi besedami rahlo razžalostiti.
[1]Nikomahova etika IV, 8, 1128 a 33. Aristotel opredeljuje krepost duhovitosti kot sredino med burkavostjo (pretiravanjem v humorju) in neotesanostjo (pomanjkanjem smisla za humor), op. IK.
[2] Prevajam latinski izraz »moderate« s »(sora)zmerno«: možno bi bilo torej to besedo razumeti tako kot »zmerno«, kar bi pomenilo v bistvu isto kot »poredkoma« v navedku iz Avguštinat, ki sledi malo nižje; možno bi pa bilo to razumeti tudi kot »sorazmerno« ker imam pri tem v mislih kar sv. Tomaž govori o jezi v II–II, q. 158, a. 2, c., da je ta strast grešna, če ni sorazmerna s krivdo, ki jo z jezo kaznujemo (»če z njo kaznujemo nekoga, ki ni kriv, ali če ga kaznujemo bolj kot je kriv, ali če ga ne kaznujemo po legitimnem postopku, ali če ga ne kaznujemo glede na pravi cilj, ki je ohranjanje pravice in poprava krivice«, prav tam) sicer pa ni grešna, ampak je celo pohvalna. Tudi pri tem razlikovanju uporablja sv. Tomaž izraz »(im)moderate«. Pri vsem tem je jasno, da je sramotitev izraz jeze. Verjetno je mišljeno oboje hkrati, op. IK.
Velika večina se vas sploh ne zaveda, kako prepojeno je življenje sodobnika s feminizmom. Če dobro pomislimo, bi nam moralo biti jasno že iz dejstva, da je ena osrednjih vrednot zahodne liberalne demokracije, katere svobodne lovke vidimo imperialistično raztezati se na vse konce sveta.
Nikakor ni torej čudno, da je s svetom spečana sodobna cerkvena nomenklatura temeljito ponotranjila tezo feminizma; uzurpacijo od Boga postavljenega reda patriarhata v družini. Če to še ni bilo očitno, se je dokončno izjasnilo v zadnjih tednih tega februarja in marca 2022. leta Gospodovega, ko so vsa krila katoliškega medijskega konglomerata napadla moje prijatelje in soborce g. Komana, dr. Keržeta in g. Vončino, ki so odločno in brez strahu pričevali za naravni red odnosov v družinah. Mlačneži so pokazali svojo revščino in temeljno versko neizobraženost, ko so se sramotili z nespametnim odpovedovanjem svojim katoliškim bratom, katerih izjave so mediji pričakovano izrezali in predstavili v najslabši možni luči. Cerkev na Slovenskem, ki je tako pogosto tarča medijskega obrekovanja, bi morala s tem računati. Toda spričo priložnosti, da se znebita asociacije z že itak neljubimi intelektualnimi in pričevalskimi liki, sta katoliški gimnaziji v Vipavi in Mariboru strahopetno opustili priložnost, da bi branili svoja sodelavca. Namesto tega sta izdali malodušni izjavi, v katerih sta se kljub zavedanju, da se sodobne predpostavke o spolih in njunih poslanstvih temeljno razločujejo od katoliškega nauka, popolnoma podredili njegovemu miselnemu ogrodju, da bi ne dobili črnih pik na svojem javnomnenjskem rezimeju. Kasneje sta se jim pridružila komentarja dveh duhovnikov, ki sta, za razliko od g. Vončine, ki je predložil katoliški nauk, izrekala svoja mnenja, ki sta se jih odločila izraziti na lastno pest. Njihova panika je bila pomilovanja vredna.
Da pojasnimo to goreče nasprotovanje, bolj prezir, moramo razumeti, kako globoko v temelju se razhajajo naša ponotranjena stališča. Zmota naših nasprotnikov je najbolj preprosto formulirana takole: Moški (mož) in ženska (žena) imata enako dostojanstvo v smislu, da sta ustvarjena po Božji podobi in podobnosti. Torej imata posledično enako avtoriteto, njuni vlogi v družini pa se razlikujeta le v posameznih vidikih. Prav tako sodobno sociološko gledanje na krščanstvo povzroča, da delno pristajajo na idejo, da sta razliki v vlogah moža in žene socialna konstrukta. Temu nasprotna so naša prepričanja, za katere (bomo kmalu videli) jamči dvatisočletni nauk Cerkve. Med možem in ženo je bistvena razlika v redu stvarjenja/stvarstva. Mož je bil ustvarjen prvi, žena druga. Mož je poimenoval ženo. Mož je glava žene. Mož je naravno nadrejen ženi. Iz tega izvira pogled na krščansko disciplino, ki je ne le nezdružljiv s svojim egalitarnim tekmecem, ampak mu je aktivno sovražen. Skratka, eden o drugem smo prepričani, da zlorablja vloge spolov, ki so, četudi v mislih feministov socialne, intuitivno del naravnega reda.
Od kod take ideje? Niso to samo skrajnosti izrojene razočaranosti nad poženščeno družbo? Na te pogoste očitke odgovorimo z jasnim: “Ne!” Naš pogled podpirajo eksegetsko izredno rigidni in eksplicitni odlomki Svetega pisma. Pri naštevanju si bomo pomagali z odlično knjigo cerkvenega zgodovinarja T. J. Gordona z naslovom ‘The Case for Patriarchy’ (prev. ‘Zagovor patriarhata’):
“Mož je glava žene (Ef 5, 23), ženska je ustvarjena za moškega in ne moški za žensko (1 Kor 9,8); torej si ženska ne sme prilastiti avtoritete moškega (1 Tim 2,12), ampak mora biti poslušna (Tit 2,5; 1 Pt 2,6), se podrediti (Kol 3,1) v spoštovanju (Ef 5, 28) in pokornosti svojemu možu (1 Pt 3,5). Medtem ko mora mož ljubiti svojo ženo kot svoje lastno telo (Ef 5,28), kakor je Kristus ljubil Cerkev in se daroval zanjo (Ef 5,25) ter jo posebej spoštovati zaradi njene šibkosti in odvisnosti (1 Pt 3,7).”
(pogl. The Christian Requirement of Household Patriarchy)
Dalje učijo cerkveni očetje in učitelji. Sv. Tomaž Akvinski primerja odnos žene do moža kot do gospodarja, možu pa pripiše vlogo glave, torej glavarstva, katerega namen je korist njemu podrejenih. Sv. Janez Zlatousti v svojem komentarju 1. pisma Korinčanom zagovarja pokrivanje glave za ženske kot znamenje podrejenosti možu, kar seveda ni nauk, vendar ga utemelji z naukom, češ da je žena odsvit moža (kakor je mož odsvit Boga), torej je oblast moža naravna. Sveti Avguštin uči, da mož vlada ženi, kakor duša vlada telesu. Ponovi tudi, da je bolj naravno, da mož vlada ženi, kakor obratno ter opiše zdravo zakonsko zvezo kot ljubečo podreditev na eni in ljubeče vladanje na drugi strani.
Vse skupaj krona edini vesoljni katekizem, ki uči o dolžnostih žene v svojem domu, to je Katekizem Tridentinskega koncila: “Žene naj bodo pokorne svojim možem,” zgledujoč se po svetih ženah, kakor je Sara, ki je “ubogala Abrahama in ga klicala ‘gospodar.’” Ukvarjajo naj se z vzgojo otrok v kreposti in namenjajo posebno pozornost domačim zadevam. Za piko na i:
“Ponovno, in to je glavno v zakonu, žene naj nikdar ne pozabijo, da morajo za Bogom ljubiti svoje može, jih ceniti bolj kot vse drugo ter jim namenjati v vseh stvareh, ki niso nasprotne krščanski pobožnosti, voljno in gotovo poslušnost.”
(Tridentine Cathechism of the Holy Catholic Church, The Duties Of A Wife, lasten prevod.)
Seveda je edino smiselno preučevati ženine dolžnosti v oziru na moževe, saj moramo z vso resnostjo vzeti svetopisemsko eno telo in en duh. Najlaže si tudi to razložimo z istim katekizmom, ki na to temo enako čudovito uči:
“Moževa dolžnost je, da ravna s svojo ženo velikodušno in častno. /…/ Po mnenju nekaterih svetih očetov je bila torej [žena] oblikovana ne iz stopal, ampak iz moževe strani [torej jo mora mož ljubiti], po drugi strani pa ni bila oblikovana iz njegove glave, da bi razumela, da ji ni poveljevati, ampak ubogati moža.
Mož mora tudi ves čas biti zaposlen v kakšni pošteni dejavnosti, da bi lahko zagotovil življenjske potrebščine za svojo družino ter da bi se izognil brezdelju, ki je izvor skoraj vsake pregrehe.
Tudi mora svojo družino ohranjati v redu, dopolnjevati njihovo krepost in skrbeti, da zvesto izpolnjujejo svoje dolžnosti.“
(Tridentine Cathechism of the Holy Catholic Church, The Duties Of A Husband, lasten prevod.)
Na to temo bi bilo potrebno reči še marsikaj, veliko pa lahko najdete ravno na kanalu Scutum Fidei, kjer se je g. Koman primarno posvetil obnovi moških dolžnosti, v nasprotju z obtožbami krščanskih in posvetnih feministov, ki mu očitajo zatiranje žensk in prelaganje odgovornosti. Bralcu za boljšo izobrazbo in razlago predlagam prej citirano knjigo The Case for Patriarchy, v kateri bo našel dovolj razlogov, da za vedno opusti prazno upanje v karkoli podobnega krščanskemu feminizmu, kar vključuje tudi idejo o “enakopravnosti”.
Zakonska sreča je v predajanju drug drugemu, pri tem pa se ne moremo izogniti naravno danim dolžnostim in vlogam, ki so – kakor vse naravno – ustvarjene po Božji volji. V splošnem pa vsak kristjan ve, vsak človek pa vsaj čuti, da je sreča ravno v zvestem pokoravanju naravnemu redu stvari. To naj bo nam in sodobni družbi lekcija, ki nas pelje ne le ven iz današnje krize, temveč tudi k dolgo opuščenemu družbenemu kraljevanju Kristusa ter na pot svetosti.
Poglejte si tudi oddajo na to temo, na našem kanalu pa boste našli tudi druge:
V zadnji dneh sem postal deležen pozornosti javnosti zaradi stališč, izrečenih v oddaji Preverjeno, ki je bila na sporedu 22. 2. 2022 na Pop TV. Ta pozornost, v glavnem kritična, mestoma celo žolčno kritična, me je malce presenetila, ker sem podobna stališča že večkrat javno (sam sem podobne trditve že večkrat izrekel na ScutumFidei, Časniku in še kje), pa ni bilo takega odziva. Nekaj je gotovo k temu prispeval značaj množičnega medija, ki ga omenjena oddaja nedvomno ima, vendar menim, da to ne zadostuje za razlago pojava. Zlasti me je pa presenetilo, da so prišli ti burni odzivi predvsem iz strani katoličanov (duhovnikov in laikov), to pa zato, ker se iskreno trudim, da bi bila stališča, ki jih izrekam, kar se da v skladu z naukom Cerkve. Ker sem dobil vtis, da je nekatere posebej razburila moja izjava, da je »zaposlitev matere izven doma nekaj izrojenega«, bi rad tu preciziral to stališče in pokazal, kaj o tem pravijo cerkveni dokumenti (pa ne samo predkoncilski, da ne bo pomote).
Kontekst omenjene izjave
Izjave v tej oddaji so bile izrezane. Izraz »izrojeno« mi je dejansko »položila v usta« novinarka, ko me je vprašala nekako takole: »Ali tudi vi menite, da je to, da se ženske ukvarjajo z vrhunskim športom, nekaj izrojenega?« Na to sem sam rekel, da se mi sleherna zaposlitev ženske-matere izven doma zdi nekaj izrojenega, a sem takoj pristavil, da se mi izraz »izrojeno« zdi nekoliko pretiran in da bi raje rekel, da je to nekaj škodljivega za mater, ker jo peha v razdvojeno situacijo, ko bi rada bila s svojimi otroki doma (ali vsaj ve, da bi morala tam biti), pa ne more biti tam, ker je pač v službi. Ta korekcija je bila izrezana, da bi izjava delovala bolj bombastično, kot je za take oddaje pač značilno.
»Izrojeno« je namreč izraz, ki pomeni po mojem nekaj podobnega kot »po notranje neurejeno« ali »po notranje zlo«, tj. dejanja kot so npr. umor, sodomija, ločenost in ponovna poročenost, ki ne morejo nikoli biti izvršena ne da bi predstavljala smrtni greh, kot nas uči okrožnica Veritatis splendor. Materina zaposlitev seveda ni tak tip dejanja, ker si lahko zamislimo situacijo, v kateri nima na sebi nič grešnega: npr. če mora vdova služiti kruh za družino ali če je očetova plača prenizka in mora zato še mati v službo. Vendar izven takih problematičnih položajev (kjer je krivda oblastnikov, da ne poskrbijo za ustrezno socialno politiko, ki bi preprečevala take primere preprečevala, in je naloga Cerkve, da jih na to opozarja), kjer ženi ni treba v službo, pa vseeno gre, se pač žena sama odloča za opcijo, ki je škodljiva zanjo in za družino: to pa je nekaj grešnega – to je bila ugotovitev, ki sem jo želel izraziti.
Omenjena izjava in cerkveni dokumenti
Sklepam, da kljub tej kontekstualizaciji, se bo najbrž večini mojih katoliških kritikov zdela moja ugotovitev še vedno škandalozna in nesprejemljiva. Toda – škandalozna in nesprejemljiva glede na kaj? Prav gotovo glede na kulturno klimo, v kateri živimo, o tem ni dvoma, ne pa glede na uradni nauk Cerkve, kateremu edinemu smo kot katoličani dokončno zavezani in ga moramo izpovedovati ne glede na kulturno klimo (»bodisi prilično ali neprilično«, 2 Tim 4, 2).
Zato bi rad popeljal bralca na sprehod po besedilih cerkvenega učiteljstva, kjer se je le-to izjasnilo glede omenjenega vprašanja. V pretres bom vzel dokumente (pretežno papeške okrožnice) od Rerum novarum (1891) pa do Kompendija družbenega nauka Cerkve (2004). Navajal bom besedila iz vatikanske spletne strani (vatican.va) in sicer tudi v latinščini, tako da jih lahko tam vsakdo preveri (na voljo so tam še prevodi v druge jezike). V navednicah bom uporabljal izraz »pokoncilski«, ker zavračam ločitev cerkvenega nauka na čas pred in po 2. vatikanskem koncilu: Cerkev je le ena in tak je tudi njen nauk. Uporabljam pa ta izraz, ker se bojim, da marsikateri bralec predpostavlja tako ločnico.
a) Oče kot vzdrževalec družine in družinska plača
Začnimo torej z okrožnico Rerum novarum Leona XIII., ki jasno pove, da je po naravnem zakonu vzdrževanje družine očetova in ne materina dolžnost (Sanctissima naturae lex est, ut victu omnique cultu paterfamilias tueatur quos ipse procrearit, § 10).
S tem je povezana tema, ki so jo cerkveni dokumenti na temo družbenega nauka Cerkve od Leona XIII. dalje vselej naglaševali: to je tema družinske plače. V okrožnici Pija XI. Quadragesimo anno (1931) je izražena tako, da je »treba delavcu dati tako plačo, ki zadostuje za vzdrževanje njega samega in njegove družine« (merces operario suppeditanda est, quae ad illius eiusque familiae sustentationem par sit, § 72). Da je tu z delavcem mišljen družinski oče in ne mati, je jasno denimo tudi iz bistveno kasnejšega (»pokoncilskega«) nauka, saj Janez Pavel II. v okrožnici Laborem exercens (1981) definira družinsko plačo kot »enotno plačo, dano poglavarju družine za njegovo delo in zadostuje za potrebe družine, ne da bi ob tem morala soproga delati za zaslužek izven doma« (salarium familiare, quod dicitur — unicum id est salarium capiti tributum familiae ob ipsius laborem ut ita necessitatibus familiae satisfaciat neque alius oporteat labor retributivus extra domum ab uxore suscipiatur, § 19). Ista zahteva po družinski plači je omenjena tudi v Kompendiju družbenega nauka Cerkve (§ 250), pri čemer se Kompendij naslanja na omenjeno besedilo okrožnice Laborem exercens.
b) Oče in mati: dve različni poklicanosti
Zakaj Cerkev naglaša, da mora biti očetova plača taka, da lahko z njo vzdržuje družino? Zakaj ne bi bila to materina plača, ali pa očetova in materina plača?
Omenjena okrožnica Laborem exercens poudarja, da so prvenstveni cilji materine poklicanosti (propositis materni officii; munera materna, § 19) vezani na nego in vzgojo otrok. Podobno se izraža tudi omenjeni Kompendij (§ 251). Ker je jasno, da služba izven doma ovira izpolnjevanje te temeljne materine poklicanosti, ki se očitno razlikuje od poklicanosti očeta (saj ga ti isti dokumenti kličejo v službo izven doma), je jasno, da Cerkev postavlja zahtevo po očetovi plači kot družinski plači.
c) Ali torej mati ne sme v službo izven doma?
Glede tega je najbolj jasen Pij XI. v že omenjenem paragrafu iz okrožnice Quadragesimo anno, kjer pravi, da »naj družinske matere izvajajo svoja dela zlasti doma ali pa v bližini doma, ukvarjajoč se z domačimi posli« (Domi potissimum vel in iis, quae domui adiacent, matresfamilias operam navent suam, in domesticas curas incombendo, § 72). V okrožnici Casti connubii (1930) isti papež obsoja t. i. »socialno emancipacijo ženske«, po kateri »mojstri zmot« »umikajo mater od domačih skrbi za otroke in za družino, tako da bi lahko uresničevala svoje talente in se posvečala poslom in službam, tudi javnim« (emancipationem… socialem denique, quatenus ab uxore curas domesticas sive liberorum sive familiae removent, ut iis neglectis, suo ingenio indulgere valeat, et negotiis officiisque etiam publicis addicatur, § 74). Papež Pij XII. v okrožnici Divini Redemptoris pokaže materino službo izven doma kot značilnost obsojenega komunističnega sistema (§ 11).
č) Kaj pa v novejših dokumentih?
Zdi se, da je jasna obsodba materine službe izven doma vsebovana le v dokumentih ki so nastali »pred koncilom«. A to je le videz. Res je, da v novejših besedilih ne bomo (kolikor vem) našli tako jasnih besed o tem vprašanju, kot so ravnokar prebrane. Bomo pa tudi zastonj iskali besede, ki bi zanikovale omenjene trditve. Ne bomo našli besed namreč, ki bi trdile, da je dobro, da gre žena v službo izven doma, pač pa, denimo, da je to dejstvo (Laborem exercens, § 19), da se pač dogaja, dogaja se pa marsikaj: dobre in slabe stvari. To nas seveda ne sme čuditi, ker se uradni nauk Cerkve glede vprašanj vere in morale (in ženska zaposlitev je moralno vprašanje, je vprašanje naravnega zakona, kot nas je zgoraj poučil Leon XIII.) ne spreminja. Se dopolnjuje, se specificira, včasih se žal zamegljuje, a nikoli ne zanikuje tega, kar je bilo povedano poprej.
Je pa obenem res, da je zapoved naj se žena ne zaposluje izven doma (v normalnih razmerah) implicitno vsebovana tudi v novejšem nauku Cerkve. Ko je namreč v navedenih »pokoncilskih« dokumentih navedeno, da je žena in mati (za razliko od moža in očeta) poklicana k domačim opravilom in da je treba njenemu možu zagotoviti družinsko plačo, da ji ne bo treba iti v službo, ko bi jo to oviralo pri njenem domačem poslanstvu, je jasno, da si je zelo težko zamisliti situacijo, v kateri bi njena zaposlitev izven doma ne ovirala njeno prvenstveno poslanstvo: pomislimo samo na čas, ko so njeni otroci še majhni, recimo tam do njihovega 10 leta; takih otrok pa bo v katoliški družini praviloma več, ker nauk Cerkve (pa tudi naravni zakon) prepoveduje uporabo »naravnih metod« (razen v izjemnih okoliščinah, prim. Katekizem katoliške Cerkve, § 2368), kaj šele kontracepcije in splava, tako pa se bo potreba po materini negi in vzgoji doma potegnila čez vso njeno delovno dobo.
Sklep
Vidimo, skratka, da se cerkveni dokumenti jasno izražajo zoper zaposlovanje mater izven doma. Tudi tam, kjer novejši dokumenti tega ne izražajo povsem jasno, tega ne zanikujejo in to izrekajo implicitno. Celo dokumenti, ki opevajo žensko-delavko (denimo Janez Pavel II. v Pismu ženskam), ne opevajo matere-delavke. Tako da svetujem vsem tistim katoličanom, ki so zagnali vik in krik nad mojimi izjavami, da si osvežijo njihovo poznavanje omenjenih besedil.
Drugi teden februarja, šesti delavnik po peti nedelji po Gospodovem razglašenju, god prikazanja preblažene Matere Božje sv. Bernardki v Lurdu.
Božični bogoslužni krog se je zaključil z zapovedanim praznikom Marijinega očiščevanja ali svečnico, 2. februarja. Blagoslovili smo sveče, ki predstavljajo Gospoda kot luč vsem narodom in nas kličejo k oznanjanju evangelija poganom. Marija darovala Jezusa v templju in ob njej je bil sv. Jožef, čeprav Božjemu Sinu to ni bilo potrebno, pa se je ponižal in izpolnil postavo, kakor je to storila tudi njegova Mati, ki je vsa čista in ji očiščevanje ne bi bilo potrebno. Z zaključkom tega vstopamo v velikonočni bogoslužni krog, ki se začenja s prvo predpostno nedeljo (sedemdesetnico), in predstavlja daljno pripravo na Veliko noč. Barva tega časa je vijolična. Po starodavnem običaju so na predvečer s posebnim obredom »pokopali Alelujo«, kar ponekod še vidimo.
Z vstopom v velikonočni bogoslužni krog naj si vsakdo izbere svojo pokoro, ki jo bo opravljal med postom. Postopoma se v predpostnem času držimo, kar pomeni, da se počasi držimo vedno več tistega, kar bo potem predstavljalo naše postno, molitveno pravilo ter miloščino. Tega se res držimo in to spolnjujemo ter doživimo ta velikonočni čas v skupnem trpljenju z našim Gospodom. Tako izkoristimo prihajajoči bogoslužni krog za duhovno preroditev in utrditev po poti združevanja z Bogom, preko molitve in odpovedi posvetnemu, preko posta in miloščine. V času, ko se zaradi brezglavosti naših predstojnikov uvaja vse več novosti, novosti, ki se sploh ne ozirajo na sam liturgični koledar naše Cerkve ter bogoslužne kroge, ki so nam služili vso znano preteklost, je toplo priporočeno vsakemu verniku, da izgradi in utrdi svojo oporno točko ter jo tako zanesljivo postavi za v prihodnje.
Na primer – če si mlad neporočen moški, naj bo ta čas namenjen utrditvi tvoje vere, ki te bo napolnila z milostjo, pa bo tvoja ost za posvetitev v duhovnika, redovne zaobljube, ali pa za to, da si ustvariš družino – odvisno od tvojega poklica. Tako je za izbiro tvoje poti vedno vprašanje tvojega osebnega časa, torej ali se boš na Veliko noč pripravljal tako, da si odrediš molitev enega dela rožnega venca na dan (veseli del ob ponedeljkih in četrtkih, žalostni ob torkih, petkih in sedaj nedeljah ter častitljivi ob sredah in sobotah), če pa si to že dosegel, da zmoliš cel rožni venec v enem dnevu (vse 3 dele) – razporejen na tri dele dneva, torej jutro, opoldne in večer. Ob petkih je priporočena molitev križevega pota, pa morda še kateri drug dan.
Seveda je postni čas obogaten s telesnim mrtvičenjem, da se odpovedujemo mesu toplokrvnih živali in da si tudi pritrgavamo v jedi. Ta nam je koristen zato, ker tako delamo pokoro in dobivamo moč zoper nagnjenje k zlu – povedano drugače, postenje nas krepi in disciplinira. Katekizem naše Cerkve uči, da si v štiridesetdnevnem postu pritrgamo v jedi vsak dan, oz. vsaj ob sredah, petkih in sobotah, ob petkih pa je hkrati tudi zdržek od mesa toplokrvnih živali (torej strogi post, ki je tudi na Pepelnico). Če je mogoče, se je dobro odpovedati mesu skozi celoten post, ali se vsaj odločiti, da jemo bolj pusto meso. Ob nedeljah sicer ni posta, ni pa potrebno pretiravati – privoščite si kaj, česar si ne čez teden, recimo sladico. Seveda pa ta uradni napotek naše Cerkve ni vse, kar si lahko posamezen vernik odredi.
Godovi in prazniki: 12.2. – Sedem sv. Ustanoviteljev reda služabnikov MB (servitov), 3. reda; 14.2. – sv. Valentin, duhovnik in mučenec, spomin; 15.2. – sv. Favstin in Jovita, mučenca, spomin; 18.2. – sv. Simeon, škof in mučenec, spomin.
Oddaje Scutum Fidei preteklega tedna: https://youtu.be/me66V2mLnVw Kulturni boj – Ženske v športu, v poslu, v tovornjakih, na fronti (gost: A. Ernecl, Marko Debevec) Najbolj udarna oddaja tega tedna, odmevala je na Twitterju.
Oddaje na kanalu SF iz preteklosti: https://youtu.be/fuf_BydMvfc (20. februar 2021) Domus Orationis IV – Predpostni čas, Pepelnica, Post | Tim Zakošek Predstavitev prihajajočega bogoslužnega kroga.
https://youtu.be/8Gc7f1gMSUQ (15. februar 2021) Scutum Fidei – Post in postni čas Pogovor Alena z dr. Tadejem Rifljem in dr. Ivom Keržetom o pomenu posta in samega postnega časa.
https://youtu.be/BH2VgmxV-QE (2. jan. 2021) Exodus, Slavljenje, Prava Možatost | Scutum Fidei Predstavitev novosti Exodus 90, ki se ne ozira na bogoslužne kroge.
V Želimljem je nadškof blagoslovil novi prizidek Zavoda sv. Frančiška Saleškega, ki je praznoval 30-letnico. Upamo, da bodo tam in povsod zares sledili zgledu sv. Frančiška Saleškega, ki se je neutrudno boril proti protestantskemu krivoverstvu in oznanjal evangelij, pa se držali njegovih duhovnih napotkov. (https://www.druzina.si/clanek/v-zelimljem-so-imeli-vsaj-tri-razloge-za-veselje-praznovanje)
Nadškof Zore je imel za kulturnike in umetnike sveto mašo v stolnici 10.2., kjer je bila predstavljena razstava »Umetniki za Karitas«; mnogi navadni ljudje in kulturni delavci pogrešajo pravo umetniško upodabljanje, ki je posnemanje, saj človeka abstraktnost ne nagovarja in ne dviga ter žal ne poteši lakote in žeje v človekovem srcu, o čemer je nadškof govoril (več o nadškofovih besedah tukaj: https://www.druzina.si/clanek/nadskof-zore-umetnikom-lakota-po-lepem-je-v-vsakem-srcu.
Na navedenih straneh v angleščini sicer najdete še druge novice, ki bi vas morda zanimale. Imejte blagoslovljen teden in na svidenje na prihodnji petek.
V kolikor bi želeli prejemati novičnik po elektronski pošti, nam pošljite sporočilo na info@scutumfidei.si.
Angleški katoliški novinar Jules Gomes je dejal, da je bila beseda »sinodalnost« neprestano na ustih, vendar v času njegovega dela v anglikanski skupnosti, kjer je bil pastor. Medtem se je spreobrnil v katoliško vero in upal, da ne bo poslušal enih in istih ključnih besed, vendar je opazil, da se je zmotil – kar je pustil v anglikanski skupnosti, je našel spet v katoliški Cerkvi. Besedo »sinodalnost« torej najdemo pri protestantih, kar ne čudi, glede na to, kam sta »sinodalni poti« privedla najprej v Cerkvi v Združenem kraljestvu, potem pa še v Nemčiji. Nekoč je en oče v šoli dejal enemu katoliškemu profesorju, kako da so Švedi precej pred njimi. »Ja, ja,« je dejal katoliški profesor: »na poti v pekel.« Na kar je prvi oče odgovoril: »Jaz nočem v pekel…« Epizoda, ki pove marsikaj. Najbolj pa to, da se skuša v družbi vse bolj »napredovati«, a tako, da se gre proti naravnemu in Božjemu zakonu. Sinoda naj bi tako pomenila, da »hodimo skupaj«, kakor se je izrazil celjski škof, vendar se poraja vprašanje, kam hodimo skupaj. Četudi ne bi šli po poti angleške, nemške, avstrijske krajevne Cerkve, kakor tudi ne po poteh, ki so jih že davno ubrale protestantske denominacije, ki so pač ubrale pot proti prepadu, pa še vedno ostaja vprašanje, kam naj bi hodili skupaj. Se sploh ve, kam? Če se na sinodi razpravlja o sinodalnosti, potem se pojavlja kakšno vprašanje.
Po drugi strani imamo simpatiziranje z vzhodnimi razkolniki, kjer je sicer bolj kot sinodalnost v rabi »sinoda«. Zgodovinsko gledano, je v vzhodnem delu Cerkve veljalo, da sinoda pravzaprav pomeni koncil, torej cerkveni zbor, pa naj bo to ekumenski, torej »vesoljni«, ali pa krajevni. V latinskem delu Cerkve se je razlikovalo med koncilom kot vesoljnim cerkvenim zborom in sinodo, ki pomeni lokalni cerkveni zbor, ali pa cerkveni zbor, ki obravnava določene natančno opredeljene težave ali vprašanja neke krajevne Cerkve. Koncil je bil vselej precej bolj doktrinarne narave, obravnaval je torej vprašanja nauka, ki so bila v danem obdobju ključna za vso Cerkev, medtem ko je sinoda obravnavala navadno bolj vprašanja, ki so zadevala prakso določene krajevne Cerkve. ». Vatikanski vesoljni cerkveni zbor ali koncil je bil koncil posebne sorte, pa ne, da ne bi bil prav nič doktrinaren, kolikor bolj, da ni dal jasnih definicij in sodb ter obsodb glede določenih vprašanj. Če vzamemo zares neke vrste delitev na »leve in desne«, na »konservativne in progresivne«, potem je treba reči, da nobena od obeh strani s koncilom ni bila zadovoljna, ko so dokumenti bili zunaj. Po koncilu je tako prišlo do neke vrste »konciliarizma«, v smislu, da je, kot je dejala bolonjska šola, šlo za enkratni dogodek, vendar pa zadeve gredo naprej in se razvijajo, zato pa jih je potrebno še naprej prediskutirati. V tej smeri je, kot najbolj znan, šel kardinal Martini, ki je sicer govoril o tem, da bi moral biti sicer še tretji vatikanski koncil. Nekako pa se je, kakor somišljeniki, zadovoljil s tem neke vrste koncilom v stalnem teku, glede na to, da so se na vsakih nekaj let vrstile sinode, kakršne poznamo.
Zanimivo je to, da te sinodalnosti ne najdemo na 2. vatikanskem koncilu in v njegovih dokumentih, kar je priznal tudi p. Cestnik, hkrati pa tudi pravilno opozoril, da je papež Pavel VI. Praktično že takoj po koncilu ustanovil škofovsko sinodo kot organizem (več tukaj). Ali je menil enako kot predstavniki bolonjske šole in t. i. naprednjaški predstavniki Cerkve, da je torej koncil bil enkratni dogodek, stvari pa se razvijajo naprej in bi jih bilo potrebno znova in znova prediskutirati, ne moremo prav dobro vedeti. Moremo pa videti, da se je tako zgodilo v praksi. Sam koncil v resnici o marsičem ni govoril, pa se je potem stvar uveljavila v praksi – kot recimo obhajilo na dlan ali upepeljevanje mrličev. Kar smo pa pri vseh teh sinodah mogli najbolj opaziti, je določena zmota, ki jo je v knjigo ‘Osnove krščanske duhovnosti’ omenil tudi jezuitski kardinal Tomaš Špidlik, to pa je pretirani sociologizem oz., kakor ga imenuje, »enostranski krščanski sociologizem«. Gre za tehtnico, ki gre preveč v prid družbenemu udejstvovanju, pozablja pa na prvenstvo milosti oz misli na to, da je treba najprej iskati »nebeško kraljestvo in njegovo pravičnost«.
Pretiran pa je sociologizem tudi v smislu prevelikega zanašanja na sociološke metode z vprašalniki, družbenimi raziskavami in podobnim. Sploh pri zadnji sinodi gre preveč za pridobivanje mnenj predstavnikov, ki delajo po skupinah, potem pa gre to naprej na višjo raven, potem še na višjo raven, dokler ne pride do samega vrha. Vsaka od skupin na najnižji ali osnovni ravni se pogovarja in naredi povzetek. Voditelj srečanja naredi povzetek teh povzetkov. Recimo, da imamo najprej neko dekanijsko srečanje. Zadeva se potem zbere na škofijski ravni, potem na državni ravni in tako naprej. Jasno je, da imajo potem v Rimu le še povzetek veliko povzetkov. Podobno velja za vprašalnike, kjer pa velja omeniti še to, da je vprašanje, kdo izbira odgovore. Kaj je s tistimi odgovori, ki so »nekorektni«? To je bila npr. težava vprašalnikov sinode o mladih. Pater Cestnik to sicer imenuje sistem »od spodaj navzgor«, ki se je uporabljal tudi na slovenski ravni, vendar pa se, kot vidimo, ne moremo strinjati. Ne, da se ne bi hoteli, ampak tako pač je. Sploh pa sinoda v pravem pomenu ne pomeni ravno tovrstnega sistema. Če bi resnično veljal sistem »od spodaj navzgor«, potem bi marsikaj moralo iti po drugačni poti, kot recimo že omenjeno obhajilo na dlan. Ali pa recimo določeni vprašalnik, ki so ga nedolgo nazaj izpolnjevali svetovni škofje. Shema »od spodaj navzgor« je v smislu navodila sv. Benedikta v ‘Reguli’ možna v nekih zaokroženih skupnostih, če so seveda to res skupnosti, in sicer v smislu, da mora skupnost zanimati mnenje tudi najmanjšega brata. Samo po sebi je seveda umevno, da to mnenje ne gre proti Božjemu in naravnemu zakonu, zdravi pameti in seveda proti katoliškemu nauku. V dokumentih v pripravi na sinodo je rečeno, da je treba poslušati – vprašanje je, koga?
V istih dokumentih najdemo tudi ključne besede: poslušanje, vključevanje, sodelovanje, sanje, upanje, novost, sprememba, stereotipi, predsodki, dialog, sprava, podeljevanje (v smislu, da si nekaj med sabo podelimo – jaz nekaj dam tebi, ti pa nekaj meni), periferije, razločevanje, dostopnost, enakost, soodgovornost… Tudi pri teh besedah velja, da se ne ve natančno, kaj pomenijo, podobno kot velja za sinodo in sinodalnost, pa se vsaki lahko da katerikoli pomen, odvisno od tega, kdo z določeno ključno besedo operira. Koga se torej posluša, vključi, s kom se sodeluje, s kom pa ne? Kateri so ti stereotipi in predsodki in do koga se jih goji? Je to mišljeno v smislu tega sveta, t. i. »mainstreama«, ali kako drugače? Cerkev seveda res tudi posluša in prisluhne, sploh Duhu, če je mišljen Sveti Duh, vendar pa je Cerkev najprej tista, ki pove tisto, kar ji je Duh razodel. Še več, to jasno oznani oz. bi morala. Če pa le posluša in ničesar ne oznanja, kakšna je sploh še njena vloga? Cerkev pa je tu, da oznanja resnico in Resnico in da svet s sredstvi milosti, ki ji jih je izročil njen ustanovitelj, Odrešenik Jezus Kristus, ta isti svet odrešuje. Je namreč skrivnostno Kristusovo Telo in ne neko mednarodno telo OZN ali, kakor je dejal sam papež Frančišek, nevladna organizacija. Če se je treba ukvarjati na sinodi s tem, kaj je sinodalnost, potem je stvar zaskrbljujoča, saj se zdi, da vlada določena kriza istovetnosti.
Poskrbimo, da smo slišani (če že ne poslušani) na sinodi! Svojemu škofu pošljite pismo, v katerem izražate željo po pravovernem nauku, pravi liturgiji in resnični pobožnosti:
Patra Philippa Laguérieja ni potrebno predstavljati. Mašniško posvečenje je prejel po rokah nadškofa Lefebvra in bil leta 1984 postavljen za župnika cerkve Saint Nicolas du Chardonnet (največje cerkve FSSPX v Parizu), kjer je služil do leta 1998. Leta 2004 je zapustil FSSPX in postal eden od soustanoviteljev Inštituta dobrega pastirja (Institut du Bon Pasteur, “IBP”), družbe apostolskega življenja s papeško odobritvijo, katerega duhovniki so formirani v duhu Tradicije in darujejo izključno tradicionalno latinsko sveto mašo. Do leta 2019 je bil celo predstojnik IBP.
Oče Philippe Laguérie, bivši predstojnik Inštituta Dobrega Pastirja.
Pater, ste si kdaj mislili, da boste spet doživeli “lov na čarovnice” (če smem uporabiti ta izraz) zoper tradicionalni obred?
Da in ne! Če poznamo temeljne vzroke za liturgično revolucijo, ki se je zgodila v šestdesetih letih – modernistične pritiske na Drugem vatikanskem koncilu (ki so bili celo hujši od tistih na prvem efeškem koncilu), vzroke, ki vedno privedejo do enakih posledic, lahko rečem, da sem to pričakoval. Kljub poskusom Benedikta XVI. (za katere lahko danes rečemo, da so spodleteli), s katerimi je želel dvatisočletni liturgiji Cerkve vrniti njeno prvotno slavo, so cerkveni dostojanstveniki ostali v svojem bistvu revolucionarni. “Bolno drevo ne more obroditi dobrega sadu.” Če se zamislimo nad nasiljem zadnjih dveh dokumentov iz Rima (Traditionis Custodes in Responsa ad dubia), njihovimsovraštvom do liturgičnega izročila, cinizmom urepov, ki jih uvajata, nad s sovraštvom prepojenim besom in željo po sistematičnem uničevanju, potem lahko zaključimo, da papež ne dela več “na obrobjih” ampak v drugi galaksiji. Kakor dobro vemo iz njegovih mnogih potovanj, je njegova pravovernost odvisna od kvadrata nadmorske višine, na kateri se nahaja! Da, zaprepadenost, zgroženost… Spet smo v sedemdesetih letih, s “suspenzom a divinis”, “divjim semeniščem” in “izobčenji”. Voham smodnik.
Kako naj razumemo odnos papeža Frančiška do Izročila? Gre za čisto zlobo, ali zgolj za dosledno interpetacijo Drugega vatikanskega koncila?
Ne pozabimo na dejstvo, da je papež jezuit, kar je prvič in, upam da, tudi zadnjič. Jezuit vedno postavlja učinkovitost nad doslednost. Sveti Ignacij se je tega dobro zavedal, ko je svoje redovnike podvrgel četrti obljubi: pokorščini papežu. To je služilo za omejevanje težav, ki bi jih mnogoteri geniji v tem redu mogli povzročiti. Učinkovitost, prepuščena sama sebi, se sprevrže v pretiranost, predrznost, megalomanijo in citiranje samega sebe. Kardinali so v preteklosti to razumeli in niso nikdar izvolili jezuita. Jezuitski papež je brez nadrejenega kot nori genij, ki pilotira X-15 ali Lockheed YF-12. Želim si, da bi s svojim letalom varno pristal. Ni potrebe, da se sprašujemo po zlobi notranjih krogov, saj gre navsezadnje zgolj za stvar odobritve. Jezuit lahko nekoga enostavno umori “Ad majorem Dei gloriam”, če dobro začrta svoje namene in nima nadrejenega, ki bi temu nasprotoval. V 17. stoletju so jezuiti izumili nešteta krivoverstva (probalizem, Molinizem, kazuistiko itd.), da jih je moral papež utišati. In so utihnili! Danes pa si težko predstavljam da bi kdo, razen morda sam Jezus Kristus, utišal jezuita. Ampak lepo prosim, naj jezuit nikoli več ne pilotira letala.
Kaj si mislite o izjavi: “Kdor želi darovati zgolj stari obred, postavlja pod vprašaj vrednost novega.”
Na tej točki moram, po obdobju diplomatskega molka, biti jasen. Sem eden tistih, ki verjamejo, da zavrnitev maše Pavla VI. ni čustvena, disciplinska, karizmatična itd. Je teološka, dogmatična in moralna. Z eno besedo: absolutna! Izvirni greh tega ostudnega liturgičnega spora v Cerkvi je neverjetna in naravnost nora predrznost papeža Pavla VI., ki ga je pripeljala do tega, da je razglasil popolnoma nov ordo missæ, ki temelji na raziskavah “strokovnjakov”, prostozidarjev in protestantov ter zavrže mašo papežev Leona in Gregorja Velikega. Katoliška liturgija je in mora biti zgolj prenos apostolske dediščine. Maša, narejena devetnajst stoletij kasneje, je lahko le nekakšna prometejska ambicija, romantično-libertarski neuresničljivi sen, slab populizem in je zato nevredna Cerkve Jezusa Kristusa. Razglasitev novega reda svete maše Pavla VI. je nedvomno legalna in veljavna, ampak zagotovo nelegitimna. Kar bo zelo poučno, je način, na katerega se bodo vsi odzvali na to krizo. Tisti, ki se poslužujejo cerkvene diplomacije, bodo utonili. Tisti, ki ljubijo Resnico, bodo ostali. Ker se borim že celo svoje življenje, lahko izrazim svoje veselje, da bom umrl kot vojak in ne kot upokojenec.
Kakšno je vaše mnenje o problemu mašniških posvečenj?
Odločitev glede te problematike prepuščam glavnemu predstojniku Inštituta, patru Gabrielu Barreru, ki ima dober pristop in poglede, a upravičeno trenutno zahteva tišino…
Ali po vašem mnenju obstaja resnično tveganje, da bi se prekinil prenos tradicionalnega bogoslužja? Če da, kakšne bi lahko bile posledice?
Ne, niti najmanjšega tveganja ni! “Bitko” za katoliško mašo je dokončno in ireverzibilno dobil nadškof Lefebvre v osemdesetih. Ni potrebe da bi delali nekaj, kar je že storjeno! Na svetu je na desettisoče duhovnikov, ki darujejo Gregorijansko mašo, in ne obstaja rimski tajnik ali lokalni škof, ki bi lahko glede tega karkoli spremenil. Prepozno je, zmagali smo. Nisem en tistih, ki upajo, da papeža zadane kap. To se mi zdi zlobno, saj lahko tistega, ki si to želi, čaka ravno takšna usoda. Vem pa, da NIHČE od duhovnikov, ki jih poznam (začenši z mano), ne bo obhajal maše, ki je uničila Cerkev na Zahodu, v Ameriki in Afriki. Macron bo cepil novorojenčke veliko prej, preden bo Frančišek prisilil nas v obred Pavla VI. Ali mislite, da po 43 letih duhovništva potrebujem dovoljenje, da darujem mašo, ki sem jo daroval na dan svojega posvečenja?
Noč je že na vasi, kosmov poln je zrak, od nekod pozvanja, ko gosti se mrak.
Potok je že umolknil, drevje se šibi, k zemlji se priklanja v slutnji večnosti.
Vse je mirno in tiho, z okna se blešči, nekdo na kolenih v jaslice strmi.
Sveta Marija v deželi Huroncev
Sv. Jeanu Brebeufu
Mraz mi reže v obraz kot irokeški noži. Zarja na obzorju ledení, ko ivje na drevju veje lomi.
V kotlu se kuha moja desna roka, levo so mi že pojedli. Z vrelo vodo mi glavo oblivajo, suh starec se pri tem reži.
Sedaj mi s sekirami izsekavajo srce. O Jezus, usmili se! Ne mene, ne mene – njih, meni je lepó.
Saj Sveta Marija huronska tam med drevjem stoji in moje izsekano srce v svoji bledih rokah drži.
Irokeška lilija
Sv. Katerini Tekakwithi
In vendar si pognala sredi grabljastih mask, sredi požrtih teles sovražnikov in njihovih izsekanih src. Pognala si iz ledenih obzorij, iz igre luči in senc na tleh zasneženega gozda, iz misli na Velikega Duha, ki se vleče od pradavnih časov, in se krepi ob neskončnih razgledih nad reko, jezerom in hribovjem in načenja malike v srcu tvojega ljudstva.
V tebi je jasnina zvezde Danice, Moč medveda, pesem divjega petelina, Pogum jelena in sladkost javorovega soka. S teboj se potapljam v ledeni hlad potoka, klečim na bodečih vejah smrek in borov, se postim dolge tedne v samoti gozdov, da bi vredno prejel Njega, ki sije v tej trpki prosojnosti divjine in ga nisi poznala dokler ti ga ni prinesla misijonarjeva roka, ki so jo tvoji domači odsekali in pojedli.
Kako je lahko lilija vzklila iz te temé? Iz tega trdoživega, krutega posmehovanja Njemu in Njegovim poslancem? Kaj se je zganilo v tebi, da se je irokeška trdota preobrazila v zagrizeno gorečnost puščavnice? Skozi globoko temo smrekovih vej, polnih pozabe, je posijala luč na ledena, s krvjo poškropljena tla. Sredi krempljev divjih zveri in ljudi Je vzklil bel cvet, nedostopen, višji od smrek.
Gozdna pot
Kam vodiš, gozdna pot? Vem, da ko te bom prehodil, se bo tvoj čar izgubil. A vendar, od kod tvoj čarobni privlak?
Kam me vabiš v svoji zasneženi prebodenosti od svetlobnih bodal, sredi mehkega mraka, ki ga pletejo smrekove veje?
Kam se pogrezaš? Kam izginjaš? Mogoče v sebe? V korake, ki nikoli ne pridejo na cilj, in torej nikoli ne minejo?
Ali pa kažeš prek hriba k obzorjem brez konca, kjer se zarja v zarjo preliva in kjer Roža nebeška prebiva.
Jelena z bleščečim križem med rogovi, ki mi prihaja naproti: njega bom vprašal.
Vrhu mlade smreke
Vzpenjaš se sloko in slovesno sredi spokojnosti novoletnega gozda, po katerem drsim. Tvoja negibnost me pretresa. Nikoli te ne bo zametel sneg. Le blisk neba ali v blisku razuma skovana gozdarjeva sekira te lahko uničita. Sicer pa kraljuješ, vzpenjajoč se k nebu, nedotaknjen in čist.
V nedavnih internetnih razpravah smo ponovno mogli videti, kakšna zmedenost vlada glede določenih konceptov, natančneje glede koncepta avtoritete. Pogosto se močno meša, če ne kar zamenjuje, avtoriteto z močjo oz. oblastjo. Ko je Pilat rekel našemu Gospodu, da ima oblast, da ga da usmrtiti, mu je Gospod seveda to oblast priznal, vendar ga je opozoril, da mu ta oblast prihaja od zgoraj. Rimski prokurator pa je pravzaprav Gospodu v obraz vrgel to, da ima moč to storiti in da mu nihče nič ne more, če se za to odloči. Naš Gospod mu je z opazko povedal, da niti te moči ne bi imel, če bi Bog tega ne dopustil. To smo videli že pred tem, in sicer v prizoru v Getsemaniju, ko zalezovalci ob besedah: »Jaz sem.« popadajo na zadnjo plat, a se jim kasneje Božji Sin sam da prijeti, ker tako hoče. A preidimo na našo razpravo o moči in avtoriteti v Cerkvi. Na pomoč bomo poklicali katoliškega urednika in pisca Erica Sammonsa, ki ureja ‘Crisis Magazine’. Zapis (tukaj) je naredil konec decembra, ko je neki rimski birokrat gospe Jones hotel ukazati, kaj sme in kaj ne dati v župnijska oznanila v svoji župniji v ZDA. Gospa je hotela namreč v oznanila dati tudi urnik tradicionalnih latinskih maš.
Skratka, danes vlada velika zmeda in se v povprečju ne ve, če bi recimo vprašali povprečnega vernika, kaj je to avtoriteta v Cerkvi. Zmedeni kot so, mislijo, da lahko dušni pastir, od najvišjega do najnižjega položaja, reče karkoli, mi pa naj bi to morali izvesti. To bi naj bila pokorščina avtoriteti. Pri zgoraj omenjenih oznanilih je smešno to, da se neki birokrat spravi na določeno urednico župnijskih oznanil zato, ker se tam pač odvija TUDI tradicionalno bogoslužje, hkrati pa vsi vemo, kako se ne niti pisne, ko se v oznanila piše vse mogoče reči, tudi krivoverstva. Tišina ali opravičevanje prevladata tudi, ko kak duhovnik javno govori stvari, ki jasno gredo proti katoliškemu nauku, kakor se je to zgodilo v primeru g. Goloba. Grosupeljski župnik je le primer, ker se to po vsem svetu dogaja, pri nas pa je še več duhovnikov in vernikov, ki širijo takšne in podobne reči. Pa ni treba, da bi se oglasil nekdo iz Rima, saj bi moral za jasnost in čistost nauka skrbeti »nadzornik« ali »oskrbnik«, kar beseda za škofa »episkopos« tudi pomeni. Ob legitimnih in upravičenih prošnjah po kruhu, ribi in jajcu, se dobi kamen, kačo in škorpijona. Zakaj? Ker lahko. Dvojna merila? Seveda, ker so lahko. Sveti oče se je pred časom pritoževal nad »a la carte« kristjani, ampak bi težko bi bili verniki drugačni od svojih pastirjev, ki prav tako izbirajo, kateri so jim všeč, katerih pa ne marajo, med duhovniki in med verniki. Tiste, ki jim niso po volji, se zaenkrat daje na rob krožnika, so pa zelo evidentne namere, da se jih ob prvi priložnosti vrže v koš za biološke odpadke oz. v kompostnik. Spet je tu argument moči.
Sammons pravi: »Žal imajo danes mnogi cerkveni voditelji za svojimi ukazi moč, ne pa avtoritete. Vedo, da lahko od večine katolikov zahtevajo pokorščino svojim navodilom, zato pa izvajajo moč za svoje namene ali zaradi svoje ideologije, namesto da bi to delali za skupno dobro.« Poda nekatere primere: »- Nemški škofje, ki želijo normalizirati gejevske poroke, lahko imajo moč, da med nemškimi katoliki to naredijo, nimajo pa avtoritete za to; – Ameriški škofje, ki dovoljujejo politikom, ki zagovarjajo splav, kakršen je Joe Biden, da prejemajo obhajilo, lahko imajo moč, da to počnejo, a za to nimajo avtoritete; – Kardinal Cupich lahko ima moč prepovedati obhajanje maše ‘Ad Orientem’, vendar za to nima avtoritete; – Papež Frančišek lahko ima moč prepovedati latinsko mašo, vendar nima avtoritete.«
Sammons pravi, da moramo znati presneto dobro razločiti med močjo in avtoriteto, šolski primer pa je nekdanji kardinal McCarrick, ki je zaradi svoje neverjetne moči imel podporo visoko rangiranih cerkvenih uradnikov, čeprav so slednji vedeli za njegova izkrivljena dejanja. To moč je uveljavljal še po tem, ko je bil umaknjen, pa je imel zelo majhno, če ne nično avtoriteto. »Če kardinal Cupich prepove obhajanje maše “Ad Orientem”, lahko nima te avtoritete po cerkvenem (ali Božjem) pravu, a lahko naredi življenje nemogoče kateremukoli duhovniku, ki bi si drznil ne ubogati. To je moč.«
Od kod prihaja moč? »Moč prihaja od spodaj – mogoča je le, če ima konsenz (bodisi prisiljen bodisi prostovoljni) s strani ljudi, ki so pod nadzorom. Josip Stalin je imel v Sovjetski zvezi moč, ker si nihče pod njim ni drznil upreti se. Tudi Mihail Gorbačov je imel moč, vse dokler mu je ljudstvo Sovjetske zveze ni prenehalo dajati.« Podobno je bilo pri ostalih diktatorjih, tudi pri nas smo imeli kakšnega. Tudi oni so se zavedali, da imajo moč razpolagati z ljudmi, ki so bili pod njimi.
»Avtoriteta pa, po drugi strani, prihaja od zgoraj, končno od Boga. Oče ali škof ali celo katoliški monarh ima v določenih sferah avtoriteto, ki mu jo je dal Bog za skupno dobro njegove družine, škofije ali kraljestva. Tisti, ki so pod njegovo avtoriteto, so dolžni slediti predstojnikovim ukazom ne zaradi svojega strinjanja, ampak zato, ker avtoriteta končno prihaja od Enega, ki ima pravo avtoriteto nad vsemi. Zaradi izvirnega greha lahko moč na tem svetu postane praktično brezmejna s pomočjo sile in vplivnosti. Česa Stalin ne bi mogel storiti v času svojega vladanja? Človek z močjo želi po navadi pridobiti še več moči. Kakor je zapisal Lord Acton: »Moč izprija, absolutna moč absolutno izprija.« Imeti možnost ljudem reči, kaj naj delajo, je lahko opijanjajoče.«
Kot nam Sammons lepo pove, je doseg avtoritete vselej omejen, saj ima samo Bog neomejeno avtoriteto. Pravzaprav pa ima tudi pravice edinole Bog, mi ljudje pa imamo do Boga dolžnosti. Bog določene vidike svoje avtoritete nato poverja posameznikom, pač kolikor je potrebno, da bi ljudi vodil bliže sebi.
Kot rečeno, ima samo Bog neomejeno avtoriteto nad vsakim človekom, zemeljski nosilci avtoritete, torej tudi cerkveni, pa imajo omejeno avtoriteto. To je lepo povedal sveti Tomaž Akvinski – ljudje smo dolžni Bogu pokorščino v vsem, svojim zemeljskim predstojnikom, cerkvenim ali svetnim, pa v nekaterih zadevah in na posebne načine (Summa Theologiae II-II. Q 105, Art. 5). 1. vatikanski vesoljni cerkveni zbor je te omejitve prepoznal in definiral v papeški službi. Takole pravi: »Kajti Sveti Duh je bil obljubljen naslednikom Petra ne zato, da bi lahko, po njegovem razodetju, oznanili kak nov nauk, ampak zato, da bi z njegovo pomočjo mogli vdano ohranjati in zvesto razlagati razodetje ali izročilo vere, ki so jo izročili apostoli.« To pomeni, da papež pravilno in legitimno vrši svojo avtoriteto takrat, kadar skrbno ohranja in zvesto razlaga t. i. depositum fidei, torej tisto izročilo, ki mu pravimo tudi apostolsko izročilo. To pomeni, da je podajanje nekih novih naukov in novih razlag, ki bi ne bile skladne s stalnim naukom in izročilom Cerkve, nekaj popolnoma nelegitimnega. To pomeni, da ima tudi vsak papež omejeno avtoriteto, četudi je res, da ima v sodobnih časih malodane neomejeno moč (pa tu ni mišljen samo sedanji papež, da ne bo spet kdo skočil pokonci…). Če pa to velja za papeža, to toliko bolj velja za škofe in duhovnike.
Vidimo torej, kaj se zgodi, ko voditelji in predstojniki zamešajo svojo od Boga dano avtoriteto z močjo, pa mislijo, da lahko nekaj naredijo zato, ker morejo oz. lahko to storijo, saj pač uporabijo argument moči in zmagajo. Bodisi, da se jim nihče ne postavi po robu, bodisi, da so moči in glasovi, ki se jim zoperstavijo, prešibki. Pač, nekaj storijo, pa se jim nič ne zgodi. Tako je recimo, ko se otroci ne morejo zoperstaviti zlorabljajočemu očetu – slednji ima namreč nad njimi tolikšno moč, da ga ne morejo nadvladati. Podobno je s škofi, ki po mili volji prestavljajo duhovnike, ki jim niso po volji, kakor tudi porabljanje škofijskih sredstev za svoje osebne kaprice ali za čudne investicije – imajo pač moč to delati. Naš Gospod je tovrstno zlorabo avtoritete z uporabo moči strogo obsodil in dejal, da tako pač delajo pogani (Mt 20,25-27). Prava avtoriteta, ki prihaja od Boga, je vedno postavljena v službo podrejenim. Priporočamo v branje Pastoralno vodilo sv. Papeža Gregorja Velikega, kjer pravi, da je predhodnik Antikrista tisti, ki ima sebe za univerzalnega škofa, zato pa je svojo papeško službo označil kot Servus servorum Dei, Služabnik Božjih služabnikov.
Sammons nadaljuje svoje razmišljanje s tem, da se posveti še razpravi glede pokorščine, ki je resnično precej žgoča v Cerkvi. Mogli pa bi reči, da je žgoča tudi v svetu, sploh v teh kovidnih časih. Pravi, da je za slabo razumevanje pokorščine krivo slabo razlikovanje med močjo in avtoriteto. Mnogi katoliki tako v sebi čutijo, da je pokorščina zelo pomembna in potrebna. S tem se strinjamo tudi mi. Težava nastane, ko se zgodijo zelo vprašljiva navodila ali izjave s strani cerkvenega predstojnika, pa se vsa pozornost razprave v bistvu preusmeri le na to, da bi naj tisti pod predstojnikovo avtoriteto morali zaradi tega enostavno ubogati. Ogromno se govori, kako je pa »nekoč bilo« tako, da je morala vladati slepa pokorščina, kakor da danes tega več ne bi bilo. Ko se govori o redovnicah, ki naj bi recimo morale saditi iz pokorščine solato z listi v zemljo in korenino ven, vsi razumemo, kako to ni prav, če se je zgodilo. Danes pa praktično ni nobene razprave o tem, ali neki cerkveni voditelj resnično izraža svojo avtoriteto, ali pa ne raje zlorablja moči in vpliva, ki ju ima. Podrejeni tiho ubogajo, kar njegovo moč in vpliv le še povečuje, kar pa potem vodi k še slabšim ukazom v prihodnosti. Mar v Sloveniji tega nismo videli in ne vidimo?
Kako razločimo med zapovedmi, ukazi in navodili, ki izhajajo iz legitimne avtoritete, od tistih, ki so vir moči? Treba je pogledati naravo ukaza ali navodila, ki nam je bilo dano. Sammons da nekaj primerov. Ko oče ukaže šestletnemu sinu, naj poje svojo zelenjavo na krožniku, izvaja svojo legitimno avtoriteto nad njim, ker je vodja svoje družine, vendar pa oče, ki svojemu sinu pravi, da je pravzaprav deklica, ker mu je všeč baletni ples, no to pa je izvajanje moči nad sinom. Prvi ukaz je v dobro sina, drugi v škodo. Le legitimni ukazi, zapovedi in navodila spadajo na področje izvajanja avtoritete tistega, ki vlada, in je v dobro tistih, ki so pod njegovo oblastjo, medtem ko je vse drugo le izvajanje moči.
Ne moremo torej mimo dejstva, da vlada tudi v Cerkvi, ne samo v svetu, kriza avtoritete. Ta kriza ne vlada zato, ker bi Cerkev ne imela legitimne avtoritete, enako velja tudi za papeža, škofe in duhovnike. Težava je, da so ti cerkveni voditelji opijanjeni z močjo, pa uporabljajo slednjo za vladanje, namesto, da bi izvajali od Boga dano jim avtoriteto za skupno dobro – blagor duš. Iščejo, kako bi prišli do svojega prek uporabe surove moči. Sammons nam pravi, da moramo katoliki vdano sprejeti avtoriteto hierarhije, da pa moramo odločno zavrniti njihovo zlorabo moči in oblasti ter vpliva. Klerikalizem je res velika težava, ampak klerikalizem je ravno v tem, da pastirji ne izvajajo avtoritete, temveč vršijo moč – kjerkoli pač morejo. V Sloveniji je takšen pristop laikov očitno nekaj novega, zato pa je tako moteč. Pa saj je razumljivo, ker je človeško. Vendar pa naš Gospod ni prišel, da bi bili bolj človeški, ampak bolj Božji, kakor je ob Božiču lepo dejal don Alberto Secci. Ko je torej modernemu cerkvenemu pastirju povedano, da je nag, je sicer razumljivo, da ga to moti, vendar pa bi vseeno bilo dobro, da bi pomislil, ali nima tisti mali muren, ki mu to govori (prosto po Ostržku), morda vendarle prav, pa se cesar v podobi škofa ali duhovnika ne moti. Kako je že bilo v reklami – »Hrbtenica vam bo hvaležna!« Hrbtenica Cerkve so verniki, če kdo ni razumel.
Prvi dan božične devetdnevnice (ki je posebna med devetdnevnicami, saj se konča na sam praznični dan, op. a.) smo dobili v branje komentar moralnega teologa, dr. Andreja Marka Pozniča, ihanskega župnika in domžalskega dekana. Gospod sicer večkrat opozori nase s svojimi izjavami. Ob praznovanju Velike noči leta 2019 se je npr. ukvarjal s tem, koliko naj bi verniki darovali pri prazničnem ofru. Ne vemo, koliko je bilo od tega stvarnega učinka že recimo pri katerem od preostalih prazničnih ofrov še v letu 2019, glede na to, da velikonočnega ofra v Sloveniji že dvakrat ni bilo. V rajnki Jugoslaviji se je še vsako leto dalo praznovati velikonočno Tridnevje… Pri Scutum Fidei ihanskemu župniku sicer predlagamo enostavno rešitev – darovanje tradicionalne latinske maše vsaj ob nedeljah in praznikih, pa bo videl, kako se to pozna že v navadni pušici, da potem o ofru niti ne govorimo. A dovolj obujanja spominov, ker je čas, da se ustavimo ob njegovem zadnjem komentarju.
Težava površnega etiketiranja
Že naslov »Proticepilci načenjajo potrpežljivost in pripravljenost družbe za boj proti epidemiji« je zanimiv. V novoreku Orwellovega spomina sicer nov izraz več ni nič presenetljivega, vendar je treba tudi povedati, kako določeni izrazi sploh nič ne povedo oz. niso skladni z resničnostjo. Gre pravzaprav za obuditev nominalizma, ko je poimenovanje le poimenovanje, prazna beseda, pa naj bo zapisana ali izgovorjena. Kdo so torej ti proticepilci? So to, če rečemo z dr. E. Michaelom Jonesom, kategorija resničnosti ali so samo kategorija v glavah določenih ljudi? Bomo malce »žleht« – v katalogu kmetijskih strojev najdemo cepilec, ne najdemo pa »proticepilca«. Tako vidimo, kako neumesten in nesmiseln izraz je to. Služi pa za diskvalifikacijo vseh, ki kakorkoli zavračajo cepljenje proti tej (ne več tako) novi bolezni. Moralni teolog bi se sicer moral ukvarjati s cepljenji tako, da naprej širi tisto, kar je Cerkev glede tega izjavila kot Mati in Učiteljica v izjavi Kongregacije za nauk vere, ki smo jo pred nekaj časa že podali. S tem v zvezi je jasno, da je takoj, ko moralni teolog prične svoje brate po veri označevati z določeno kategorijo, kljub temu da ne ravnajo v nasprotju z naukom Cerkve, tak teolog nemoralen.
Ali res trdimo, kar nam očitajo?
Gremo naprej. »Če čemu, potem se lahko čudimo učinku, ki ga ima epidemija na družbo. Pa ne mislim na število umrlih, temveč na padanje mask, ki sledi po skoraj dveh letih boja zoper virus.« Da nekdo v tako zamaskirani družbi, kakor je naša, govori o tem, da so maske padle, govori o pomanjkanju občutka za realnost… Dovolj heca. Maske so seveda res padle, če mislimo na preneseni pomen fraze, vendar menimo, da ne tako, kakor to misli dr. Poznič. Najprej je treba reči, da bi le stežka nekaj imenovali »kitajsko«, razen, če bi virusu nadeli geografsko poreklo, kakor navadno velja za geografsko zaščitena živila. Primerjati tisto, kar Poznič imenuje »kitajska gripa« s špansko gripo (pustimo, da je slednja trajala od leta 1918 do vsaj aprila leta 1920, in pustimo, da je ne moremo šteti za glavni vzrok konca vojne), je neprimerno. Sploh z agitpropovskimi številkami, ki se jih poslužuje ihanski župnik in jih najdemo v t. i. mainstreamu. In ne, dr. Poznič, mi ne trdimo, da virusa ni in da ni nevaren, smo pa zelo kritični do marsičesa, kar je povezano bolj kot s samim virusom z ukrepanjem ob njem.
Kdo zares hoče kitajski model?
S Pozničem se sicer strinjamo, da si ne želimo kitajskega modela in da je financiranje tamkajšnjega režima nepotrebno. Vendar je treba obenem tudi povedati, da smo se mi sami prvi odpovedali proizvodnji in obrti, da bi namesto nas to proizvajala v največji meri Kitajska. Ta ogromna država zdaj dela tisto, česar mi več nočemo, mi pa zdaj komentiramo, kako to dela, potem ko zadeve nimamo več v svojih rokah. V skoraj izumrlo Evropo prihajajo horde tujcev iz t. i. tretjega sveta, vendar prihajajo tja, kjer je prostor. Gradbeništvo je postala zadeva Albancev, ker smo se mu sami odpovedali. In tako naprej. In tako dalje. Za povrh pa še to – nočemo kitajskega modela, a ga hkrati hočemo. Stremimo k digitalizaciji vsega in k čim večjemu nadzoru ljudi. Stremimo tudi k politiki majhne rodnosti ter množično prakticiramo kontracepcijo in splav. Z vsem tem ne moremo reči, da bi mi prav veliko manj podpirali sužnjelastniško družbo. O zatiranju drugače mislečih bi pa tako ali tako vsakdo od tovrstnih komentatorjev naredil zlato delo, če bi molčal.
Verjemi, da ukrepi delujejo!
Ne moremo se strinjati s tem, ko se Poznič gre »Post hoc, sed et propter hoc« (Po tem, zato pa tudi zaradi tega). Prepričan je namreč, da je do tolikšnega zmanjšanja okužb prišlo zaradi ukrepov, med katerimi je bil tudi t. i. »lockdown«. Naj ga opozorimo, da termin v angleščini pomeni nič manj kot »zaprtje v zapor«. Najbrž ni pomislil, da bi lahko pri vsem šlo tudi za stvar letnega časa. Glede ukrepov pa smo prepričani, pa ne le mi, da bi določeni znanstveni pristop prišel še kako prav pri presoji, koliko so bili učinkoviti in koliko so bili pretirani, nesorazmerni in škodljivi. Prav glede širjenja okužb po cerkvah bi veljalo vsaj poskusiti. Dobro bi bilo tudi delati primerjalne analize. O tem, da niti Poznič ne pozna razlike med pravicami in svoboščinami, pa ne bi. Že tu smo na področju religije, ki se v nadaljevanju le še poglobi.
Kaj sporoča fatimsko sporočilo?
Poznič uporabi fatimsko sporočilo (sv. Hijacinta in Frančišek Marto sta umrla za špansko gripo, op. a.), da nam pove, kako nas bo Evropejce pobralo, če se ne spreobrnemo. Sporočilo Fatime je preveč resno, da bi ga kar tako banalizirali in posplošili. Vprašanje, če tudi ihanski župnik dogajanje delno razume tudi kot Božjo kazen, kakor to mi razumemo. Res je, rodnost je premajhna in otroke se pobija, ali pa se niti ne dovoli, da bi se spočeli, o čemer smo nekaj že rekli, ampak ni problem tujcev, ki nimajo odnosa do naše kulture, jezika in zgodovine, ampak smo to najprej mi. No, sodelavci SF skušamo ta odnos spet vzpostaviti in ga obnoviti. Naša kultura je namreč tradicionalna vera s svojim bogoslužjem, jezik latinščina, vse skupaj pa ni le zgodovina, ampak gre za vedno živ organizem. V resnici so to tista drevesa, ki se jih je sekalo in se jih seka, ali pa se jim ne dovoli, da bi rastla, ali da bi se jih v zemljo vsadilo. Če se je slučajno kje zgodilo pogozdovanje, se je hitro naredilo sečnjo, da bi slučajno ne zrastel mogočen gozd in bi potem bilo prepozno. Vendar pa drevesa rastejo tudi na njim nedostopnih krajih, ob njih pa je veliko mladih drevesc. Železobeton, ki je bil postavljen namesto gozda, je že močno načet, ponekod se je že zrušil. Vsekakor ni razloga, da bi se tujcev bali, če imamo pravo vero in se trudimo po njej živeti. Res je, dragi naši modernisti – če se kot narod ne spreobrnete, boste izginili. Pravzaprav se to že dogaja.
Milostni darovi?
Kako je sama Božja milost pripeljala sedanjo vlado z Janezom Janšo, je preveč patetično, da bi sploh komentirali. Kakršnokoli navezovanje na nedolžno pomorjene žrtve druge svetovne vojne in pomorov po njej, češ da bi naj oni izprosili to vlado, je pa res neokusno. Kdo tu dela paniko, je povsem jasno, to pa nismo mi in nismo mi tisti, ki bi »izklopili možgane«. Res izbrane besede, potem pa vsi v zrak, ko recimo kdo od nas reče kaj bolj krepkega. Kdo ne loči med resničnim in lažnim, je pa spet retorično vprašanje.
Čisti in nečisti
Podnaslov »Nova družbena omrežja so orodje gibanja proticepilcev« je zgodba zase. Kot smo že povedali, je težko reči, da dobimo toliko »proticepilcev« na družbenih omrežjih, a je vseeno bolje biti označeni kot proticepilci, kot pa biti kot cepilci v katalogu kmetijskih strojev. A, kot smo dejali, prehajamo na področje religije, zato imamo pravoverne in krivoverce, ortodoksne in heretike, čiste in nečiste. Zanimivo, kako se tudi pri tistih, ki se imajo za katolike, vračamo k delitvi na čiste in nečiste. No, pozabili smo, da se je katoliška Cerkev v kar veliki večini svoje duhovščine po zadnjem koncilu ponovno judaizirala. Spet vidimo, kako Poznič nima občutka za realnost, saj govori o nekem »gibanju proticepilcev«, ki je v njegovi glavi in glavi njemu podobnih. Vsekakor je nekdo pravi doktor znanosti, pravi vernik ali karkoli že samo, če je cepljen, sicer pa ne. Zanimivo, komu se potem očita povzdigovanje, napuh in še kaj. Vemo, da je težko imenovati nečisti Scutum Fidei po imenu, lažje je reči, da imamo sebe za »cvetober Cerkve« – če morda ni mislil nas, se dr. Pozniču opravičujemo. Mi namreč nimamo pravega pogleda na karkoli, ker smo pač označeni. Se je pa naša označenost začela že pred to »pandemijo«. Vemo, da ste jezni, ker s pridom izrabljamo družbena omrežja, a kaj drugega nam je sploh še preostalo, ko pa so nam vse druge možnosti bile odvzete. Smo pa v dobri družbi, saj so bili izločeni tudi mnogi veliki umi, marsikateri od njih kljub dejstvu, da se je cepil, vendar pa se je pregrešil v tem, da je krivoversko govoril o tem virusu ali spopadanju z njim. Vemo pa, da se lahko vsak krivoverec lahko skesa in vrne med izvoljene. Verjamemo, da »cepilci«, ki jih, kot smo dejali, najdemo v katalogu kmetijskih strojev, goreče molijo za to, čeprav nas po drugi strani iskreno prezirajo in se nad nas povzdigujejo. Med njimi in nami je pač prepad, predvsem pa velja dejstvo, da bomo mi umrli, oni pa ne. Oni to vejo, zato jim je nemogoče karkoli dopovedati.
Tu navedemo kar dr. Pozniča: »Priče smo popolnemu odklopu razumnosti. Stojimo pred dogmo: »Moraš mi verjeti, ker sem jaz tako rekel!« In gorje, če ne verjameš. Deležen si verbalnega napada. Nate se vlije ploha očitkov in diskvalifikacij, pred katerimi si nemočen. Kajti pred seboj nimamo razumnega človeka, temveč trmastega pridigarja, ki postane nasilen, kakor hitro vidi, da mu ne slediš. Nasilje pa raste, kakor raste bes, ki ga hrani.« Tu se res moramo strinjati, ker se nam te stvari vseskozi dogajajo. Če smo mi proticepilci, potem so tisti, ki nam to delajo, cepilci – najbrž pa nam ni treba še enkrat ponoviti, v katerem katalogu jih najdemo? Vztrajanje pri levo-desni delitvi je še en dokaz o dejstvu, da naš moralni teolog in kompanija pač nimajo občutka za realnost, ker sebe uvrščajo med »desne«, nas pa med »leve«. No, morda pa le stvar ni napačna, če gre za evangeljsko primerjavo med zveličanimi – na desni – in pogubljenimi – na levi. Če želimo izvedeti, zakaj so določeni ljudje umrli, pa tudi vemo, koga moramo vprašati.
Da smo mi sebičneži, oni pa veliki altruisti, o tem sploh nikdar ni bilo nobenega dvoma. Je pa zanimivo, kako se moralni teolog čudi, »da je utvara o »dobrih ljudeh« mit, fatamorgana, ki ji hočemo verjeti, a nima nobene osnove.« Mit o dobrih ljudeh je vendar stvar naturalizma, ki zanika zaznamovanost z izvirnim grehom. Veseli nas, da je dr. Poznič ponovno spoznal, da smo vsi zaznamovani z grehom.
Zdaj pa še »dulcis in fundo«: »Proticepilci načenjajo potrpežljivost in pripravljenost družbe, da bi se soočila z žrtvami in odrekanjem, ki jih zahteva boj proti epidemiji.« Ponovno vidimo, da naši modernisti nimajo občutka za realnost, saj bi sicer vedeli, da živimo v družbi, ki hoče vse in takoj, kakor je prepeval pred tridesetimi leti preminuli Freddie Mercury s skupino Queen v eni pesmi, zato pa ta družba ni potrpežljiva. Vemo, da bi tudi naši pastirji radi, da verniki pač samo sledimo temu, kar oni rečejo. Govorijo sicer, kakor tu, da »izklop pameti« ni zaželen, v resnici pa si želijo ravno tega. Kot v prejšnjem režimu namreč velja, da imamo v Cerkvi škofe in teologe, ki mislijo namesto nas. Zato tudi vemo, da se ne smemo imeti za intelektualce in dobre vernike, ampak moramo počakati, da nam bodo te nazive podelili oni. Če se vrnemo še malo nazaj, potem tudi vemo, da so oni razsvetljeni, mi pa smo mračnjaki.
Samozvani intelektualci in verniki
Vemo, da bi morali zbornike, razmišljanja, članke in »nastope na raznih ekranih« imeti samo razsvetljeni, da se ne bi širile razne teorije zarote, ampak bi šli skupaj proti soncu prihodnosti. Tudi pri SF nismo najbolj navdušenji nad raznimi videnji in razodetji, sploh nepotrjenimi s strani Cerkve, vendar pa hkrati ne moremo kar tako diskvalificirati bratov v veri, za katere si še kako želimo, da se znebijo preveč čustvenega pojmovanja vere, a hkrati vemo, da jih ne gre kar tako vreči v koš. Poleg tega pa nam rezultira, da mnogi slovenski prijatelji Medžugorja, Kureščka, poslušalci p. Manjackala in podobni ne spadajo ravno med »proticepilce«, kdorkoli bi naj to že bil. Hočemo reči, da tu ni vse kar tako črno-belo. Poznič zaključuje, da »vera gradi na spoznanju in poslušanju, ne pa na negotovosti in spremenljivosti človeškega čustvovanja, ki je marsikdaj odvisno od kemije tj. od stvari, ki jih ne moremo obvladati.« Spoznanje ima v polnosti Bog, kar je bilo potrebno, pa nam je razodel, zato v resnici vera temelji na Božjem razodetju, kar je povedal tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, je pa res, da je glas Boga in njegove Cerkve treba poslušati. Ker pa mnogim pastirjem ta glas ni bil všeč, so ga zamenjali s svojo glasbo, po kateri še danes želijo, da bi vsi plesali. Sporočamo jim, da se na pravi glas Boga in Cerkve da plesati, na tega novega pač ne. Zato takšno dezertiranje plesov že toliko desetletij. In res je, vera ni stvar samo čustev, je predvsem dejanje razuma, ampak prava katoliška vera, ne tista, ki se nam jo propagira po zadnjem koncilu. Tista je prav tako stvar čustev, ker pa je zadovoljitev le kratkotrajna, se mnogi pač odpravijo drugam.
2. decembra je nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere, kardinal Gerhard Ludwig Müller v intervjuju z vatikanistom Edwardom Pentinom (TUKAJ) podal nekaj zanimivih odgovorov. Seveda velja kakor za nas, da kardinal ni razsvetljen, ampak mračnjaški, tako da naj tisti, ki berejo samo razsvetljene duhovnike in škofe raje ustavijo na tej točki in ne nadaljujejo. Pri mnenju glede tega, kaj velja za pastirje, ki so »zaprli cerkve in odrekli zakramente ljudem, ki so iskali pomoč«, kardinal prav nič ne slepomiši in pravi, da gre za »težak greh proti njihovi od Boga dani avtoriteti«, kar pomeni, da so škofje s tem zlorabili svojo avtoriteto z argumentom moči. Težak greh = smrtni greh! Bili so seveda razsvetljeni, glede na to, da so se šli neke vrste »makijavelizem« (po Machiavelliju), ko cilji posvečujejo sredstva, ki se jih uporabi. Najprej se je kardinal sicer obregnil ob politike, medije in tehnološka podjetja, ki so po njegovo »neusmiljeno izkoristili« pandemijo za širjenje totalitarne miselnosti, ki razdvaja tudi družine. Za škofe je še dejal, da se »ne smejo nuditi kot podaniki in propagandisti oblastnikov«. Kardinal jasno razlikuje med upoštevanjem smiselnih pravil za preprečevanje širjenja bolezni in nesmiselnimi, vsekakor pa, pravi, nič ne more upravičiti odrekanja zakramentov, saj »večno življenje mora imeti prednost pred časnimi dobrinami«. Tu je treba povedati, da se v nekaterih škofijah v Nemčiji svete maše lahko udeležijo le osebe, ki so se cepile ali so pred kratkim prebolele Covid.
Kardinal Müller.
Tovrstni ukrepi, kakor tudi zapiranje cerkva so »osupljiv dokaz mere, do kakršne sta sekularizacija in razkristjanjenje misli že prišla pri pastirjih Kristusove črede«, je dejal Müller. Kardinal lepo pravi, da je naloga katoliške Cerkve in vlad promoviranje družbene povezanosti in izogibanje ukrepov, ki bi mogli povzročiti radikalne delitve v družbi. Pravi, da je treba obsoditi odpravljanje ljudi z drugačnim mnenjem kot »teoretike zarote« ali kot »grešnike proti ljubezni do bližnjega«. Naloga škofov in duhovnikov je »služiti spravi med Bogom in človekom ter spravi človeka z drugimi ljudmi«. Pravi, da »morajo v kriznih časih biti odprti bogoslužni prostori in odprta srca ljudi, da bi ljudje mogli dobiti zatočišče v Bogu, od kogar prihaja vsakršna pomoč. Nobeno zdravilo ali tehnična novost nas ne more rešiti pred smrtjo. Kruh, ki ga Jezus daje, je zdravilo pred večno smrtjo in hrana za večno življenje.«
The technical storage or access is strictly necessary for the legitimate purpose of enabling the use of a specific service explicitly requested by the subscriber or user, or for the sole purpose of carrying out the transmission of a communication over an electronic communications network.
Preferences
The technical storage or access is necessary for the legitimate purpose of storing preferences that are not requested by the subscriber or user.
Statistics
The technical storage or access that is used exclusively for statistical purposes.The technical storage or access that is used exclusively for anonymous statistical purposes. Without a subpoena, voluntary compliance on the part of your Internet Service Provider, or additional records from a third party, information stored or retrieved for this purpose alone cannot usually be used to identify you.
Marketing
The technical storage or access is required to create user profiles to send advertising, or to track the user on a website or across several websites for similar marketing purposes.
