Intervju z očetom Philippom Laguériejem
Po intervjuju objavljenem na blogu Rorate Cæli.
(iz angleščine prevedel Nejc Škrbec)
Patra Philippa Laguérieja ni potrebno predstavljati. Mašniško posvečenje je prejel po rokah nadškofa Lefebvra in bil leta 1984 postavljen za župnika cerkve Saint Nicolas du Chardonnet (največje cerkve FSSPX v Parizu), kjer je služil do leta 1998. Leta 2004 je zapustil FSSPX in postal eden od soustanoviteljev Inštituta dobrega pastirja (Institut du Bon Pasteur, “IBP”), družbe apostolskega življenja s papeško odobritvijo, katerega duhovniki so formirani v duhu Tradicije in darujejo izključno tradicionalno latinsko sveto mašo. Do leta 2019 je bil celo predstojnik IBP.
Pater, ste si kdaj mislili, da boste spet doživeli “lov na čarovnice” (če smem uporabiti ta izraz) zoper tradicionalni obred?
Da in ne! Če poznamo temeljne vzroke za liturgično revolucijo, ki se je zgodila v šestdesetih letih – modernistične pritiske na Drugem vatikanskem koncilu (ki so bili celo hujši od tistih na prvem efeškem koncilu), vzroke, ki vedno privedejo do enakih posledic, lahko rečem, da sem to pričakoval. Kljub poskusom Benedikta XVI. (za katere lahko danes rečemo, da so spodleteli), s katerimi je želel dvatisočletni liturgiji Cerkve vrniti njeno prvotno slavo, so cerkveni dostojanstveniki ostali v svojem bistvu revolucionarni. “Bolno drevo ne more obroditi dobrega sadu.” Če se zamislimo nad nasiljem zadnjih dveh dokumentov iz Rima (Traditionis Custodes in Responsa ad dubia), njihovim sovraštvom do liturgičnega izročila, cinizmom urepov, ki jih uvajata, nad s sovraštvom prepojenim besom in željo po sistematičnem uničevanju, potem lahko zaključimo, da papež ne dela več “na obrobjih” ampak v drugi galaksiji. Kakor dobro vemo iz njegovih mnogih potovanj, je njegova pravovernost odvisna od kvadrata nadmorske višine, na kateri se nahaja! Da, zaprepadenost, zgroženost… Spet smo v sedemdesetih letih, s “suspenzom a divinis”, “divjim semeniščem” in “izobčenji”. Voham smodnik.
Kako naj razumemo odnos papeža Frančiška do Izročila? Gre za čisto zlobo, ali zgolj za dosledno interpetacijo Drugega vatikanskega koncila?
Ne pozabimo na dejstvo, da je papež jezuit, kar je prvič in, upam da, tudi zadnjič. Jezuit vedno postavlja učinkovitost nad doslednost. Sveti Ignacij se je tega dobro zavedal, ko je svoje redovnike podvrgel četrti obljubi: pokorščini papežu. To je služilo za omejevanje težav, ki bi jih mnogoteri geniji v tem redu mogli povzročiti. Učinkovitost, prepuščena sama sebi, se sprevrže v pretiranost, predrznost, megalomanijo in citiranje samega sebe. Kardinali so v preteklosti to razumeli in niso nikdar izvolili jezuita. Jezuitski papež je brez nadrejenega kot nori genij, ki pilotira X-15 ali Lockheed YF-12. Želim si, da bi s svojim letalom varno pristal. Ni potrebe, da se sprašujemo po zlobi notranjih krogov, saj gre navsezadnje zgolj za stvar odobritve. Jezuit lahko nekoga enostavno umori “Ad majorem Dei gloriam”, če dobro začrta svoje namene in nima nadrejenega, ki bi temu nasprotoval. V 17. stoletju so jezuiti izumili nešteta krivoverstva (probalizem, Molinizem, kazuistiko itd.), da jih je moral papež utišati. In so utihnili! Danes pa si težko predstavljam da bi kdo, razen morda sam Jezus Kristus, utišal jezuita. Ampak lepo prosim, naj jezuit nikoli več ne pilotira letala.
Kaj si mislite o izjavi: “Kdor želi darovati zgolj stari obred, postavlja pod vprašaj vrednost novega.”
Na tej točki moram, po obdobju diplomatskega molka, biti jasen. Sem eden tistih, ki verjamejo, da zavrnitev maše Pavla VI. ni čustvena, disciplinska, karizmatična itd. Je teološka, dogmatična in moralna. Z eno besedo: absolutna! Izvirni greh tega ostudnega liturgičnega spora v Cerkvi je neverjetna in naravnost nora predrznost papeža Pavla VI., ki ga je pripeljala do tega, da je razglasil popolnoma nov ordo missæ, ki temelji na raziskavah “strokovnjakov”, prostozidarjev in protestantov ter zavrže mašo papežev Leona in Gregorja Velikega. Katoliška liturgija je in mora biti zgolj prenos apostolske dediščine. Maša, narejena devetnajst stoletij kasneje, je lahko le nekakšna prometejska ambicija, romantično-libertarski neuresničljivi sen, slab populizem in je zato nevredna Cerkve Jezusa Kristusa. Razglasitev novega reda svete maše Pavla VI. je nedvomno legalna in veljavna, ampak zagotovo nelegitimna. Kar bo zelo poučno, je način, na katerega se bodo vsi odzvali na to krizo. Tisti, ki se poslužujejo cerkvene diplomacije, bodo utonili. Tisti, ki ljubijo Resnico, bodo ostali. Ker se borim že celo svoje življenje, lahko izrazim svoje veselje, da bom umrl kot vojak in ne kot upokojenec.
Kakšno je vaše mnenje o problemu mašniških posvečenj?
Odločitev glede te problematike prepuščam glavnemu predstojniku Inštituta, patru Gabrielu Barreru, ki ima dober pristop in poglede, a upravičeno trenutno zahteva tišino…
Ali po vašem mnenju obstaja resnično tveganje, da bi se prekinil prenos tradicionalnega bogoslužja? Če da, kakšne bi lahko bile posledice?
Ne, niti najmanjšega tveganja ni! “Bitko” za katoliško mašo je dokončno in ireverzibilno dobil nadškof Lefebvre v osemdesetih. Ni potrebe da bi delali nekaj, kar je že storjeno! Na svetu je na desettisoče duhovnikov, ki darujejo Gregorijansko mašo, in ne obstaja rimski tajnik ali lokalni škof, ki bi lahko glede tega karkoli spremenil. Prepozno je, zmagali smo. Nisem en tistih, ki upajo, da papeža zadane kap. To se mi zdi zlobno, saj lahko tistega, ki si to želi, čaka ravno takšna usoda. Vem pa, da NIHČE od duhovnikov, ki jih poznam (začenši z mano), ne bo obhajal maše, ki je uničila Cerkev na Zahodu, v Ameriki in Afriki. Macron bo cepil novorojenčke veliko prej, preden bo Frančišek prisilil nas v obred Pavla VI. Ali mislite, da po 43 letih duhovništva potrebujem dovoljenje, da darujem mašo, ki sem jo daroval na dan svojega posvečenja?
Celoten intervju v angleščini si lahko preberete na: https://rorate-caeli.blogspot.com/2022/01/the-battle-for-mass-is-won-interview.html