Hoja, a proti kam?

Nekaj zbranih misli o sinodi in sinodalnosti

Angleški katoliški novinar Jules Gomes je dejal, da je bila beseda »sinodalnost« neprestano na ustih, vendar v času njegovega dela v anglikanski skupnosti, kjer je bil pastor. Medtem se je spreobrnil v katoliško vero in upal, da ne bo poslušal enih in istih ključnih besed, vendar je opazil, da se je zmotil – kar je pustil v anglikanski skupnosti, je našel spet v katoliški Cerkvi. Besedo »sinodalnost« torej najdemo pri protestantih, kar ne čudi, glede na to, kam sta »sinodalni poti« privedla najprej v Cerkvi v Združenem kraljestvu, potem pa še v Nemčiji. Nekoč je en oče v šoli dejal enemu katoliškemu profesorju, kako da so Švedi precej pred njimi. »Ja, ja,« je dejal katoliški profesor: »na poti v pekel.« Na kar je prvi oče odgovoril: »Jaz nočem v pekel…« Epizoda, ki pove marsikaj. Najbolj pa to, da se skuša v družbi vse bolj »napredovati«, a tako, da se gre proti naravnemu in Božjemu zakonu. Sinoda naj bi tako pomenila, da »hodimo skupaj«, kakor se je izrazil celjski škof, vendar se poraja vprašanje, kam hodimo skupaj. Četudi ne bi šli po poti angleške, nemške, avstrijske krajevne Cerkve, kakor tudi ne po poteh, ki so jih že davno ubrale protestantske denominacije, ki so pač ubrale pot proti prepadu, pa še vedno ostaja vprašanje, kam naj bi hodili skupaj. Se sploh ve, kam? Če se na sinodi razpravlja o sinodalnosti, potem se pojavlja kakšno vprašanje.

Po drugi strani imamo simpatiziranje z vzhodnimi razkolniki, kjer je sicer bolj kot sinodalnost v rabi »sinoda«. Zgodovinsko gledano, je v vzhodnem delu Cerkve veljalo, da sinoda pravzaprav pomeni koncil, torej cerkveni zbor, pa naj bo to ekumenski, torej »vesoljni«, ali pa krajevni. V latinskem delu Cerkve se je razlikovalo med koncilom kot vesoljnim cerkvenim zborom in sinodo, ki pomeni lokalni cerkveni zbor, ali pa cerkveni zbor, ki obravnava določene natančno opredeljene težave ali vprašanja neke krajevne Cerkve. Koncil je bil vselej precej bolj doktrinarne narave, obravnaval je torej vprašanja nauka, ki so bila v danem obdobju ključna za vso Cerkev, medtem ko je sinoda obravnavala navadno bolj vprašanja, ki so zadevala prakso določene krajevne Cerkve. ». Vatikanski vesoljni cerkveni zbor ali koncil je bil koncil posebne sorte, pa ne, da ne bi bil prav nič doktrinaren, kolikor bolj, da ni dal jasnih definicij in sodb ter obsodb glede določenih vprašanj. Če vzamemo zares neke vrste delitev na »leve in desne«, na »konservativne in progresivne«, potem je treba reči, da nobena od obeh strani s koncilom ni bila zadovoljna, ko so dokumenti bili zunaj. Po koncilu je tako prišlo do neke vrste »konciliarizma«, v smislu, da je, kot je dejala bolonjska šola, šlo za enkratni dogodek, vendar pa zadeve gredo naprej in se razvijajo, zato pa jih je potrebno še naprej prediskutirati. V tej smeri je, kot najbolj znan, šel kardinal Martini, ki je sicer govoril o tem, da bi moral biti sicer še tretji vatikanski koncil. Nekako pa se je, kakor somišljeniki, zadovoljil s tem neke vrste koncilom v stalnem teku, glede na to, da so se na vsakih nekaj let vrstile sinode, kakršne poznamo.

Zanimivo je to, da te sinodalnosti ne najdemo na 2. vatikanskem koncilu in v njegovih dokumentih, kar je priznal tudi p. Cestnik, hkrati pa tudi pravilno opozoril, da je papež Pavel VI. Praktično že takoj po koncilu ustanovil škofovsko sinodo kot organizem (več tukaj). Ali je menil enako kot predstavniki bolonjske šole in t. i. naprednjaški predstavniki Cerkve, da je torej koncil bil enkratni dogodek, stvari pa se razvijajo naprej in bi jih bilo potrebno znova in znova prediskutirati, ne moremo prav dobro vedeti. Moremo pa videti, da se je tako zgodilo v praksi. Sam koncil v resnici o marsičem ni govoril, pa se je potem stvar uveljavila v praksi – kot recimo obhajilo na dlan ali upepeljevanje mrličev. Kar smo pa pri vseh teh sinodah mogli najbolj opaziti, je določena zmota, ki jo je v knjigo ‘Osnove krščanske duhovnosti’ omenil tudi jezuitski kardinal Tomaš Špidlik, to pa je pretirani sociologizem oz., kakor ga imenuje, »enostranski krščanski sociologizem«. Gre za tehtnico, ki gre preveč v prid družbenemu udejstvovanju, pozablja pa na prvenstvo milosti oz misli na to, da je treba najprej iskati »nebeško kraljestvo in njegovo pravičnost«.

Pretiran pa je sociologizem tudi v smislu prevelikega zanašanja na sociološke metode z vprašalniki, družbenimi raziskavami in podobnim. Sploh pri zadnji sinodi gre preveč za pridobivanje mnenj predstavnikov, ki delajo po skupinah, potem pa gre to naprej na višjo raven, potem še na višjo raven, dokler ne pride do samega vrha. Vsaka od skupin na najnižji ali osnovni ravni se pogovarja in naredi povzetek. Voditelj srečanja naredi povzetek teh povzetkov. Recimo, da imamo najprej neko dekanijsko srečanje. Zadeva se potem zbere na škofijski ravni, potem na državni ravni in tako naprej. Jasno je, da imajo potem v Rimu le še povzetek veliko povzetkov. Podobno velja za vprašalnike, kjer pa velja omeniti še to, da je vprašanje, kdo izbira odgovore. Kaj je s tistimi odgovori, ki so »nekorektni«? To je bila npr. težava vprašalnikov sinode o mladih. Pater Cestnik to sicer imenuje sistem »od spodaj navzgor«, ki se je uporabljal tudi na slovenski ravni, vendar pa se, kot vidimo, ne moremo strinjati. Ne, da se ne bi hoteli, ampak tako pač je. Sploh pa sinoda v pravem pomenu ne pomeni ravno tovrstnega sistema. Če bi resnično veljal sistem »od spodaj navzgor«, potem bi marsikaj moralo iti po drugačni poti, kot recimo že omenjeno obhajilo na dlan. Ali pa recimo določeni vprašalnik, ki so ga nedolgo nazaj izpolnjevali svetovni škofje. Shema »od spodaj navzgor« je v smislu navodila sv. Benedikta v ‘Reguli’ možna v nekih zaokroženih skupnostih, če so seveda to res skupnosti, in sicer v smislu, da mora skupnost zanimati mnenje tudi najmanjšega brata. Samo po sebi je seveda umevno, da to mnenje ne gre proti Božjemu in naravnemu zakonu, zdravi pameti in seveda proti katoliškemu nauku. V dokumentih v pripravi na sinodo je rečeno, da je treba poslušati – vprašanje je, koga?

V istih dokumentih najdemo tudi ključne besede: poslušanje, vključevanje, sodelovanje, sanje, upanje, novost, sprememba, stereotipi, predsodki, dialog, sprava, podeljevanje (v smislu, da si nekaj med sabo podelimo – jaz nekaj dam tebi, ti pa nekaj meni), periferije, razločevanje, dostopnost, enakost, soodgovornost… Tudi pri teh besedah velja, da se ne ve natančno, kaj pomenijo, podobno kot velja za sinodo in sinodalnost, pa se vsaki lahko da katerikoli pomen, odvisno od tega, kdo z določeno ključno besedo operira. Koga se torej posluša, vključi, s kom se sodeluje, s kom pa ne? Kateri so ti stereotipi in predsodki in do koga se jih goji? Je to mišljeno v smislu tega sveta, t. i. »mainstreama«, ali kako drugače? Cerkev seveda res tudi posluša in prisluhne, sploh Duhu, če je mišljen Sveti Duh, vendar pa je Cerkev najprej tista, ki pove tisto, kar ji je Duh razodel. Še več, to jasno oznani oz. bi morala. Če pa le posluša in ničesar ne oznanja, kakšna je sploh še njena vloga? Cerkev pa je tu, da oznanja resnico in Resnico in da svet s sredstvi milosti, ki ji jih je izročil njen ustanovitelj, Odrešenik Jezus Kristus, ta isti svet odrešuje. Je namreč skrivnostno Kristusovo Telo in ne neko mednarodno telo OZN ali, kakor je dejal sam papež Frančišek, nevladna organizacija. Če se je treba ukvarjati na sinodi s tem, kaj je sinodalnost, potem je stvar zaskrbljujoča, saj se zdi, da vlada določena kriza istovetnosti.

Poskrbimo, da smo slišani (če že ne poslušani) na sinodi! Svojemu škofu pošljite pismo, v katerem izražate željo po pravovernem nauku, pravi liturgiji in resnični pobožnosti:

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina