Kako je spričo 2000 let krščanskega nauka nemogoč
Velika večina se vas sploh ne zaveda, kako prepojeno je življenje sodobnika s feminizmom. Če dobro pomislimo, bi nam moralo biti jasno že iz dejstva, da je ena osrednjih vrednot zahodne liberalne demokracije, katere svobodne lovke vidimo imperialistično raztezati se na vse konce sveta.
Nikakor ni torej čudno, da je s svetom spečana sodobna cerkvena nomenklatura temeljito ponotranjila tezo feminizma; uzurpacijo od Boga postavljenega reda patriarhata v družini. Če to še ni bilo očitno, se je dokončno izjasnilo v zadnjih tednih tega februarja in marca 2022. leta Gospodovega, ko so vsa krila katoliškega medijskega konglomerata napadla moje prijatelje in soborce g. Komana, dr. Keržeta in g. Vončino, ki so odločno in brez strahu pričevali za naravni red odnosov v družinah. Mlačneži so pokazali svojo revščino in temeljno versko neizobraženost, ko so se sramotili z nespametnim odpovedovanjem svojim katoliškim bratom, katerih izjave so mediji pričakovano izrezali in predstavili v najslabši možni luči. Cerkev na Slovenskem, ki je tako pogosto tarča medijskega obrekovanja, bi morala s tem računati. Toda spričo priložnosti, da se znebita asociacije z že itak neljubimi intelektualnimi in pričevalskimi liki, sta katoliški gimnaziji v Vipavi in Mariboru strahopetno opustili priložnost, da bi branili svoja sodelavca. Namesto tega sta izdali malodušni izjavi, v katerih sta se kljub zavedanju, da se sodobne predpostavke o spolih in njunih poslanstvih temeljno razločujejo od katoliškega nauka, popolnoma podredili njegovemu miselnemu ogrodju, da bi ne dobili črnih pik na svojem javnomnenjskem rezimeju. Kasneje sta se jim pridružila komentarja dveh duhovnikov, ki sta, za razliko od g. Vončine, ki je predložil katoliški nauk, izrekala svoja mnenja, ki sta se jih odločila izraziti na lastno pest. Njihova panika je bila pomilovanja vredna.
Da pojasnimo to goreče nasprotovanje, bolj prezir, moramo razumeti, kako globoko v temelju se razhajajo naša ponotranjena stališča. Zmota naših nasprotnikov je najbolj preprosto formulirana takole: Moški (mož) in ženska (žena) imata enako dostojanstvo v smislu, da sta ustvarjena po Božji podobi in podobnosti. Torej imata posledično enako avtoriteto, njuni vlogi v družini pa se razlikujeta le v posameznih vidikih. Prav tako sodobno sociološko gledanje na krščanstvo povzroča, da delno pristajajo na idejo, da sta razliki v vlogah moža in žene socialna konstrukta. Temu nasprotna so naša prepričanja, za katere (bomo kmalu videli) jamči dvatisočletni nauk Cerkve. Med možem in ženo je bistvena razlika v redu stvarjenja/stvarstva. Mož je bil ustvarjen prvi, žena druga. Mož je poimenoval ženo. Mož je glava žene. Mož je naravno nadrejen ženi. Iz tega izvira pogled na krščansko disciplino, ki je ne le nezdružljiv s svojim egalitarnim tekmecem, ampak mu je aktivno sovražen. Skratka, eden o drugem smo prepričani, da zlorablja vloge spolov, ki so, četudi v mislih feministov socialne, intuitivno del naravnega reda.
Od kod take ideje? Niso to samo skrajnosti izrojene razočaranosti nad poženščeno družbo? Na te pogoste očitke odgovorimo z jasnim: “Ne!” Naš pogled podpirajo eksegetsko izredno rigidni in eksplicitni odlomki Svetega pisma. Pri naštevanju si bomo pomagali z odlično knjigo cerkvenega zgodovinarja T. J. Gordona z naslovom ‘The Case for Patriarchy’ (prev. ‘Zagovor patriarhata’):
“Mož je glava žene (Ef 5, 23), ženska je ustvarjena za moškega in ne moški za žensko (1 Kor 9,8); torej si ženska ne sme prilastiti avtoritete moškega (1 Tim 2,12), ampak mora biti poslušna (Tit 2,5; 1 Pt 2,6), se podrediti (Kol 3,1) v spoštovanju (Ef 5, 28) in pokornosti svojemu možu (1 Pt 3,5). Medtem ko mora mož ljubiti svojo ženo kot svoje lastno telo (Ef 5,28), kakor je Kristus ljubil Cerkev in se daroval zanjo (Ef 5,25) ter jo posebej spoštovati zaradi njene šibkosti in odvisnosti (1 Pt 3,7).”
(pogl. The Christian Requirement of Household Patriarchy)
Dalje učijo cerkveni očetje in učitelji. Sv. Tomaž Akvinski primerja odnos žene do moža kot do gospodarja, možu pa pripiše vlogo glave, torej glavarstva, katerega namen je korist njemu podrejenih. Sv. Janez Zlatousti v svojem komentarju 1. pisma Korinčanom zagovarja pokrivanje glave za ženske kot znamenje podrejenosti možu, kar seveda ni nauk, vendar ga utemelji z naukom, češ da je žena odsvit moža (kakor je mož odsvit Boga), torej je oblast moža naravna. Sveti Avguštin uči, da mož vlada ženi, kakor duša vlada telesu. Ponovi tudi, da je bolj naravno, da mož vlada ženi, kakor obratno ter opiše zdravo zakonsko zvezo kot ljubečo podreditev na eni in ljubeče vladanje na drugi strani.
Vse skupaj krona edini vesoljni katekizem, ki uči o dolžnostih žene v svojem domu, to je Katekizem Tridentinskega koncila: “Žene naj bodo pokorne svojim možem,” zgledujoč se po svetih ženah, kakor je Sara, ki je “ubogala Abrahama in ga klicala ‘gospodar.’” Ukvarjajo naj se z vzgojo otrok v kreposti in namenjajo posebno pozornost domačim zadevam. Za piko na i:
“Ponovno, in to je glavno v zakonu, žene naj nikdar ne pozabijo, da morajo za Bogom ljubiti svoje može, jih ceniti bolj kot vse drugo ter jim namenjati v vseh stvareh, ki niso nasprotne krščanski pobožnosti, voljno in gotovo poslušnost.”
(Tridentine Cathechism of the Holy Catholic Church, The Duties Of A Wife, lasten prevod.)
Seveda je edino smiselno preučevati ženine dolžnosti v oziru na moževe, saj moramo z vso resnostjo vzeti svetopisemsko eno telo in en duh. Najlaže si tudi to razložimo z istim katekizmom, ki na to temo enako čudovito uči:
“Moževa dolžnost je, da ravna s svojo ženo velikodušno in častno. /…/ Po mnenju nekaterih svetih očetov je bila torej [žena] oblikovana ne iz stopal, ampak iz moževe strani [torej jo mora mož ljubiti], po drugi strani pa ni bila oblikovana iz njegove glave, da bi razumela, da ji ni poveljevati, ampak ubogati moža.
Mož mora tudi ves čas biti zaposlen v kakšni pošteni dejavnosti, da bi lahko zagotovil življenjske potrebščine za svojo družino ter da bi se izognil brezdelju, ki je izvor skoraj vsake pregrehe.
Tudi mora svojo družino ohranjati v redu, dopolnjevati njihovo krepost in skrbeti, da zvesto izpolnjujejo svoje dolžnosti.“
(Tridentine Cathechism of the Holy Catholic Church, The Duties Of A Husband, lasten prevod.)
Na to temo bi bilo potrebno reči še marsikaj, veliko pa lahko najdete ravno na kanalu Scutum Fidei, kjer se je g. Koman primarno posvetil obnovi moških dolžnosti, v nasprotju z obtožbami krščanskih in posvetnih feministov, ki mu očitajo zatiranje žensk in prelaganje odgovornosti. Bralcu za boljšo izobrazbo in razlago predlagam prej citirano knjigo The Case for Patriarchy, v kateri bo našel dovolj razlogov, da za vedno opusti prazno upanje v karkoli podobnega krščanskemu feminizmu, kar vključuje tudi idejo o “enakopravnosti”.
Zakonska sreča je v predajanju drug drugemu, pri tem pa se ne moremo izogniti naravno danim dolžnostim in vlogam, ki so – kakor vse naravno – ustvarjene po Božji volji. V splošnem pa vsak kristjan ve, vsak človek pa vsaj čuti, da je sreča ravno v zvestem pokoravanju naravnemu redu stvari. To naj bo nam in sodobni družbi lekcija, ki nas pelje ne le ven iz današnje krize, temveč tudi k dolgo opuščenemu družbenemu kraljevanju Kristusa ter na pot svetosti.
Poglejte si tudi oddajo na to temo, na našem kanalu pa boste našli tudi druge: