Nemoralna teologija naših moralnih teologov

Prvi dan božične devetdnevnice (ki je posebna med devetdnevnicami, saj se konča na sam praznični dan, op. a.) smo dobili v branje komentar moralnega teologa, dr. Andreja Marka Pozniča, ihanskega župnika in domžalskega dekana. Gospod sicer večkrat opozori nase s svojimi izjavami. Ob praznovanju Velike noči leta 2019 se je npr. ukvarjal s tem, koliko naj bi verniki darovali pri prazničnem ofru. Ne vemo, koliko je bilo od tega stvarnega učinka že recimo pri katerem od preostalih prazničnih ofrov še v letu 2019, glede na to, da velikonočnega ofra v Sloveniji že dvakrat ni bilo. V rajnki Jugoslaviji se je še vsako leto dalo praznovati velikonočno Tridnevje… Pri Scutum Fidei ihanskemu župniku sicer predlagamo enostavno rešitev – darovanje tradicionalne latinske maše vsaj ob nedeljah in praznikih, pa bo videl, kako se to pozna že v navadni pušici, da potem o ofru niti ne govorimo. A dovolj obujanja spominov, ker je čas, da se ustavimo ob njegovem zadnjem komentarju.

Težava površnega etiketiranja

Že naslov »Proticepilci načenjajo potrpežljivost in pripravljenost družbe za boj proti epidemiji« je zanimiv. V novoreku Orwellovega spomina sicer nov izraz več ni nič presenetljivega, vendar je treba tudi povedati, kako določeni izrazi sploh nič ne povedo oz. niso skladni z resničnostjo. Gre pravzaprav za obuditev nominalizma, ko je poimenovanje le poimenovanje, prazna beseda, pa naj bo zapisana ali izgovorjena. Kdo so torej ti proticepilci? So to, če rečemo z dr. E. Michaelom Jonesom, kategorija resničnosti ali so samo kategorija v glavah določenih ljudi? Bomo malce »žleht« – v katalogu kmetijskih strojev najdemo cepilec, ne najdemo pa »proticepilca«. Tako vidimo, kako neumesten in nesmiseln izraz je to. Služi pa za diskvalifikacijo vseh, ki kakorkoli zavračajo cepljenje proti tej (ne več tako) novi bolezni. Moralni teolog bi se sicer moral ukvarjati s cepljenji tako, da naprej širi tisto, kar je Cerkev glede tega izjavila kot Mati in Učiteljica v izjavi Kongregacije za nauk vere, ki smo jo pred nekaj časa že podali. S tem v zvezi je jasno, da je takoj, ko moralni teolog prične svoje brate po veri označevati z določeno kategorijo, kljub temu da ne ravnajo v nasprotju z naukom Cerkve, tak teolog nemoralen.

Ali res trdimo, kar nam očitajo?

Gremo naprej. »Če čemu, potem se lahko čudimo učinku, ki ga ima epidemija na družbo. Pa ne mislim na število umrlih, temveč na padanje mask, ki sledi po skoraj dveh letih boja zoper virus.« Da nekdo v tako zamaskirani družbi, kakor je naša, govori o tem, da so maske padle, govori o pomanjkanju občutka za realnost… Dovolj heca. Maske so seveda res padle, če mislimo na preneseni pomen fraze, vendar menimo, da ne tako, kakor to misli dr. Poznič. Najprej je treba reči, da bi le stežka nekaj imenovali »kitajsko«, razen, če bi virusu nadeli geografsko poreklo, kakor navadno velja za geografsko zaščitena živila. Primerjati tisto, kar Poznič imenuje »kitajska gripa« s špansko gripo (pustimo, da je slednja trajala od leta 1918 do vsaj aprila leta 1920, in pustimo, da je ne moremo šteti za glavni vzrok konca vojne), je neprimerno. Sploh z agitpropovskimi številkami, ki se jih poslužuje ihanski župnik in jih najdemo v t. i. mainstreamu. In ne, dr. Poznič, mi ne trdimo, da virusa ni in da ni nevaren, smo pa zelo kritični do marsičesa, kar je povezano bolj kot s samim virusom z ukrepanjem ob njem.

Kdo zares hoče kitajski model?

S Pozničem se sicer strinjamo, da si ne želimo kitajskega modela in da je financiranje tamkajšnjega režima nepotrebno. Vendar je treba obenem tudi povedati, da smo se mi sami prvi odpovedali proizvodnji in obrti, da bi namesto nas to proizvajala v največji meri Kitajska. Ta ogromna država zdaj dela tisto, česar mi več nočemo, mi pa zdaj komentiramo, kako to dela, potem ko zadeve nimamo več v svojih rokah. V skoraj izumrlo Evropo prihajajo horde tujcev iz t. i. tretjega sveta, vendar prihajajo tja, kjer je prostor. Gradbeništvo je postala zadeva Albancev, ker smo se mu sami odpovedali. In tako naprej. In tako dalje. Za povrh pa še to – nočemo kitajskega modela, a ga hkrati hočemo. Stremimo k digitalizaciji vsega in k čim večjemu nadzoru ljudi. Stremimo tudi k politiki majhne rodnosti ter množično prakticiramo kontracepcijo in splav. Z vsem tem ne moremo reči, da bi mi prav veliko manj podpirali sužnjelastniško družbo. O zatiranju drugače mislečih bi pa tako ali tako vsakdo od tovrstnih komentatorjev naredil zlato delo, če bi molčal.

Verjemi, da ukrepi delujejo!

Ne moremo se strinjati s tem, ko se Poznič gre »Post hoc, sed et propter hoc« (Po tem, zato pa tudi zaradi tega). Prepričan je namreč, da je do tolikšnega zmanjšanja okužb prišlo zaradi ukrepov, med katerimi je bil tudi t. i. »lockdown«. Naj ga opozorimo, da termin v angleščini pomeni nič manj kot »zaprtje v zapor«. Najbrž ni pomislil, da bi lahko pri vsem šlo tudi za stvar letnega časa. Glede ukrepov pa smo prepričani, pa ne le mi, da bi določeni znanstveni pristop prišel še kako prav pri presoji, koliko so bili učinkoviti in koliko so bili pretirani, nesorazmerni in škodljivi. Prav glede širjenja okužb po cerkvah bi veljalo vsaj poskusiti. Dobro bi bilo tudi delati primerjalne analize. O tem, da niti Poznič ne pozna razlike med pravicami in svoboščinami, pa ne bi. Že tu smo na področju religije, ki se v nadaljevanju le še poglobi.

Kaj sporoča fatimsko sporočilo?

Poznič uporabi fatimsko sporočilo (sv. Hijacinta in Frančišek Marto sta umrla za špansko gripo, op. a.), da nam pove, kako nas bo Evropejce pobralo, če se ne spreobrnemo. Sporočilo Fatime je preveč resno, da bi ga kar tako banalizirali in posplošili. Vprašanje, če tudi ihanski župnik dogajanje delno razume tudi kot Božjo kazen, kakor to mi razumemo. Res je, rodnost je premajhna in otroke se pobija, ali pa se niti ne dovoli, da bi se spočeli, o čemer smo nekaj že rekli, ampak ni problem tujcev, ki nimajo odnosa do naše kulture, jezika in zgodovine, ampak smo to najprej mi. No, sodelavci SF skušamo ta odnos spet vzpostaviti in ga obnoviti. Naša kultura je namreč tradicionalna vera s svojim bogoslužjem, jezik latinščina, vse skupaj pa ni le zgodovina, ampak gre za vedno živ organizem. V resnici so to tista drevesa, ki se jih je sekalo in se jih seka, ali pa se jim ne dovoli, da bi rastla, ali da bi se jih v zemljo vsadilo. Če se je slučajno kje zgodilo pogozdovanje, se je hitro naredilo sečnjo, da bi slučajno ne zrastel mogočen gozd in bi potem bilo prepozno. Vendar pa drevesa rastejo tudi na njim nedostopnih krajih, ob njih pa je veliko mladih drevesc. Železobeton, ki je bil postavljen namesto gozda, je že močno načet, ponekod se je že zrušil. Vsekakor ni razloga, da bi se tujcev bali, če imamo pravo vero in se trudimo po njej živeti. Res je, dragi naši modernisti – če se kot narod ne spreobrnete, boste izginili. Pravzaprav se to že dogaja.

Milostni darovi?

Kako je sama Božja milost pripeljala sedanjo vlado z Janezom Janšo, je preveč patetično, da bi sploh komentirali. Kakršnokoli navezovanje na nedolžno pomorjene žrtve druge svetovne vojne in pomorov po njej, češ da bi naj oni izprosili to vlado, je pa res neokusno. Kdo tu dela paniko, je povsem jasno, to pa nismo mi in nismo mi tisti, ki bi »izklopili možgane«. Res izbrane besede, potem pa vsi v zrak, ko recimo kdo od nas reče kaj bolj krepkega. Kdo ne loči med resničnim in lažnim, je pa spet retorično vprašanje.

Čisti in nečisti

Podnaslov »Nova družbena omrežja so orodje gibanja proticepilcev« je zgodba zase. Kot smo že povedali, je težko reči, da dobimo toliko »proticepilcev« na družbenih omrežjih, a je vseeno bolje biti označeni kot proticepilci, kot pa biti kot cepilci v katalogu kmetijskih strojev. A, kot smo dejali, prehajamo na področje religije, zato imamo pravoverne in krivoverce, ortodoksne in heretike, čiste in nečiste. Zanimivo, kako se tudi pri tistih, ki se imajo za katolike, vračamo k delitvi na čiste in nečiste. No, pozabili smo, da se je katoliška Cerkev v kar veliki večini svoje duhovščine po zadnjem koncilu ponovno judaizirala. Spet vidimo, kako Poznič nima občutka za realnost, saj govori o nekem »gibanju proticepilcev«, ki je v njegovi glavi in glavi njemu podobnih. Vsekakor je nekdo pravi doktor znanosti, pravi vernik ali karkoli že samo, če je cepljen, sicer pa ne. Zanimivo, komu se potem očita povzdigovanje, napuh in še kaj. Vemo, da je težko imenovati nečisti Scutum Fidei po imenu, lažje je reči, da imamo sebe za »cvetober Cerkve« – če morda ni mislil nas, se dr. Pozniču opravičujemo. Mi namreč nimamo pravega pogleda na karkoli, ker smo pač označeni. Se je pa naša označenost začela že pred to »pandemijo«. Vemo, da ste jezni, ker s pridom izrabljamo družbena omrežja, a kaj drugega nam je sploh še preostalo, ko pa so nam vse druge možnosti bile odvzete. Smo pa v dobri družbi, saj so bili izločeni tudi mnogi veliki umi, marsikateri od njih kljub dejstvu, da se je cepil, vendar pa se je pregrešil v tem, da je krivoversko govoril o tem virusu ali spopadanju z njim. Vemo pa, da se lahko vsak krivoverec lahko skesa in vrne med izvoljene. Verjamemo, da »cepilci«, ki jih, kot smo dejali, najdemo v katalogu kmetijskih strojev, goreče molijo za to, čeprav nas po drugi strani iskreno prezirajo in se nad nas povzdigujejo. Med njimi in nami je pač prepad, predvsem pa velja dejstvo, da bomo mi umrli, oni pa ne. Oni to vejo, zato jim je nemogoče karkoli dopovedati.

Tu navedemo kar dr. Pozniča: »Priče smo popolnemu odklopu razumnosti. Stojimo pred dogmo: »Moraš mi verjeti, ker sem jaz tako rekel!« In gorje, če ne verjameš. Deležen si verbalnega napada. Nate se vlije ploha očitkov in diskvalifikacij, pred katerimi si nemočen. Kajti pred seboj nimamo razumnega človeka, temveč trmastega pridigarja, ki postane nasilen, kakor hitro vidi, da mu ne slediš. Nasilje pa raste, kakor raste bes, ki ga hrani.« Tu se res moramo strinjati, ker se nam te stvari vseskozi dogajajo. Če smo mi proticepilci, potem so tisti, ki nam to delajo, cepilci – najbrž pa nam ni treba še enkrat ponoviti, v katerem katalogu jih najdemo? Vztrajanje pri levo-desni delitvi je še en dokaz o dejstvu, da naš moralni teolog in kompanija pač nimajo občutka za realnost, ker sebe uvrščajo med »desne«, nas pa med »leve«. No, morda pa le stvar ni napačna, če gre za evangeljsko primerjavo med zveličanimi – na desni – in pogubljenimi – na levi. Če želimo izvedeti, zakaj so določeni ljudje umrli, pa tudi vemo, koga moramo vprašati. 

Da smo mi sebičneži, oni pa veliki altruisti, o tem sploh nikdar ni bilo nobenega dvoma. Je pa zanimivo, kako se moralni teolog čudi, »da je utvara o »dobrih ljudeh« mit, fatamorgana, ki ji hočemo verjeti, a nima nobene osnove.« Mit o dobrih ljudeh je vendar stvar naturalizma, ki zanika zaznamovanost z izvirnim grehom. Veseli nas, da je dr. Poznič ponovno spoznal, da smo vsi zaznamovani z grehom. 

Zdaj pa še »dulcis in fundo«: »Proticepilci načenjajo potrpežljivost in pripravljenost družbe, da bi se soočila z žrtvami in odrekanjem, ki jih zahteva boj proti epidemiji.« Ponovno vidimo, da naši modernisti nimajo občutka za realnost, saj bi sicer vedeli, da živimo v družbi, ki hoče vse in takoj, kakor je prepeval pred tridesetimi leti preminuli Freddie Mercury s skupino Queen v eni pesmi, zato pa ta družba ni potrpežljiva. Vemo, da bi tudi naši pastirji radi, da verniki pač samo sledimo temu, kar oni rečejo. Govorijo sicer, kakor tu, da »izklop pameti« ni zaželen, v resnici pa si želijo ravno tega. Kot v prejšnjem režimu namreč velja, da imamo v Cerkvi škofe in teologe, ki mislijo namesto nas. Zato tudi vemo, da se ne smemo imeti za intelektualce in dobre vernike, ampak moramo počakati, da nam bodo te nazive podelili oni. Če se vrnemo še malo nazaj, potem tudi vemo, da so oni razsvetljeni, mi pa smo mračnjaki.

Samozvani intelektualci in verniki

Vemo, da bi morali zbornike, razmišljanja, članke in »nastope na raznih ekranih« imeti samo razsvetljeni, da se ne bi širile razne teorije zarote, ampak bi šli skupaj proti soncu prihodnosti. Tudi pri SF nismo najbolj navdušenji nad raznimi videnji in razodetji, sploh nepotrjenimi s strani Cerkve, vendar pa hkrati ne moremo kar tako diskvalificirati bratov v veri, za katere si še kako želimo, da se znebijo preveč čustvenega pojmovanja vere, a hkrati vemo, da jih ne gre kar tako vreči v koš. Poleg tega pa nam rezultira, da mnogi slovenski prijatelji Medžugorja, Kureščka, poslušalci p. Manjackala in podobni ne spadajo ravno med »proticepilce«, kdorkoli bi naj to že bil. Hočemo reči, da tu ni vse kar tako črno-belo. Poznič zaključuje, da »vera gradi na spoznanju in poslušanju, ne pa na negotovosti in spremenljivosti človeškega čustvovanja, ki je marsikdaj odvisno od kemije tj. od stvari, ki jih ne moremo obvladati.« Spoznanje ima v polnosti Bog, kar je bilo potrebno, pa nam je razodel, zato v resnici vera temelji na Božjem razodetju, kar je povedal tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, je pa res, da je glas Boga in njegove Cerkve treba poslušati. Ker pa mnogim pastirjem ta glas ni bil všeč, so ga zamenjali s svojo glasbo, po kateri še danes želijo, da bi vsi plesali. Sporočamo jim, da se na pravi glas Boga in Cerkve da plesati, na tega novega pač ne. Zato takšno dezertiranje plesov že toliko desetletij. In res je, vera ni stvar samo čustev, je predvsem dejanje razuma, ampak prava katoliška vera, ne tista, ki se nam jo propagira po zadnjem koncilu. Tista je prav tako stvar čustev, ker pa je zadovoljitev le kratkotrajna, se mnogi pač odpravijo drugam.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina