Ivo Kerže
V zadnji dneh sem postal deležen pozornosti javnosti zaradi stališč, izrečenih v oddaji Preverjeno, ki je bila na sporedu 22. 2. 2022 na Pop TV. Ta pozornost, v glavnem kritična, mestoma celo žolčno kritična, me je malce presenetila, ker sem podobna stališča že večkrat javno (sam sem podobne trditve že večkrat izrekel na ScutumFidei, Časniku in še kje), pa ni bilo takega odziva. Nekaj je gotovo k temu prispeval značaj množičnega medija, ki ga omenjena oddaja nedvomno ima, vendar menim, da to ne zadostuje za razlago pojava. Zlasti me je pa presenetilo, da so prišli ti burni odzivi predvsem iz strani katoličanov (duhovnikov in laikov), to pa zato, ker se iskreno trudim, da bi bila stališča, ki jih izrekam, kar se da v skladu z naukom Cerkve. Ker sem dobil vtis, da je nekatere posebej razburila moja izjava, da je »zaposlitev matere izven doma nekaj izrojenega«, bi rad tu preciziral to stališče in pokazal, kaj o tem pravijo cerkveni dokumenti (pa ne samo predkoncilski, da ne bo pomote).
Kontekst omenjene izjave
Izjave v tej oddaji so bile izrezane. Izraz »izrojeno« mi je dejansko »položila v usta« novinarka, ko me je vprašala nekako takole: »Ali tudi vi menite, da je to, da se ženske ukvarjajo z vrhunskim športom, nekaj izrojenega?« Na to sem sam rekel, da se mi sleherna zaposlitev ženske-matere izven doma zdi nekaj izrojenega, a sem takoj pristavil, da se mi izraz »izrojeno« zdi nekoliko pretiran in da bi raje rekel, da je to nekaj škodljivega za mater, ker jo peha v razdvojeno situacijo, ko bi rada bila s svojimi otroki doma (ali vsaj ve, da bi morala tam biti), pa ne more biti tam, ker je pač v službi. Ta korekcija je bila izrezana, da bi izjava delovala bolj bombastično, kot je za take oddaje pač značilno.
»Izrojeno« je namreč izraz, ki pomeni po mojem nekaj podobnega kot »po notranje neurejeno« ali »po notranje zlo«, tj. dejanja kot so npr. umor, sodomija, ločenost in ponovna poročenost, ki ne morejo nikoli biti izvršena ne da bi predstavljala smrtni greh, kot nas uči okrožnica Veritatis splendor. Materina zaposlitev seveda ni tak tip dejanja, ker si lahko zamislimo situacijo, v kateri nima na sebi nič grešnega: npr. če mora vdova služiti kruh za družino ali če je očetova plača prenizka in mora zato še mati v službo. Vendar izven takih problematičnih položajev (kjer je krivda oblastnikov, da ne poskrbijo za ustrezno socialno politiko, ki bi preprečevala take primere preprečevala, in je naloga Cerkve, da jih na to opozarja), kjer ženi ni treba v službo, pa vseeno gre, se pač žena sama odloča za opcijo, ki je škodljiva zanjo in za družino: to pa je nekaj grešnega – to je bila ugotovitev, ki sem jo želel izraziti.
Omenjena izjava in cerkveni dokumenti
Sklepam, da kljub tej kontekstualizaciji, se bo najbrž večini mojih katoliških kritikov zdela moja ugotovitev še vedno škandalozna in nesprejemljiva. Toda – škandalozna in nesprejemljiva glede na kaj? Prav gotovo glede na kulturno klimo, v kateri živimo, o tem ni dvoma, ne pa glede na uradni nauk Cerkve, kateremu edinemu smo kot katoličani dokončno zavezani in ga moramo izpovedovati ne glede na kulturno klimo (»bodisi prilično ali neprilično«, 2 Tim 4, 2).
Zato bi rad popeljal bralca na sprehod po besedilih cerkvenega učiteljstva, kjer se je le-to izjasnilo glede omenjenega vprašanja. V pretres bom vzel dokumente (pretežno papeške okrožnice) od Rerum novarum (1891) pa do Kompendija družbenega nauka Cerkve (2004). Navajal bom besedila iz vatikanske spletne strani (vatican.va) in sicer tudi v latinščini, tako da jih lahko tam vsakdo preveri (na voljo so tam še prevodi v druge jezike). V navednicah bom uporabljal izraz »pokoncilski«, ker zavračam ločitev cerkvenega nauka na čas pred in po 2. vatikanskem koncilu: Cerkev je le ena in tak je tudi njen nauk. Uporabljam pa ta izraz, ker se bojim, da marsikateri bralec predpostavlja tako ločnico.
a) Oče kot vzdrževalec družine in družinska plača
Začnimo torej z okrožnico Rerum novarum Leona XIII., ki jasno pove, da je po naravnem zakonu vzdrževanje družine očetova in ne materina dolžnost (Sanctissima naturae lex est, ut victu omnique cultu paterfamilias tueatur quos ipse procrearit, § 10).
S tem je povezana tema, ki so jo cerkveni dokumenti na temo družbenega nauka Cerkve od Leona XIII. dalje vselej naglaševali: to je tema družinske plače. V okrožnici Pija XI. Quadragesimo anno (1931) je izražena tako, da je »treba delavcu dati tako plačo, ki zadostuje za vzdrževanje njega samega in njegove družine« (merces operario suppeditanda est, quae ad illius eiusque familiae sustentationem par sit, § 72). Da je tu z delavcem mišljen družinski oče in ne mati, je jasno denimo tudi iz bistveno kasnejšega (»pokoncilskega«) nauka, saj Janez Pavel II. v okrožnici Laborem exercens (1981) definira družinsko plačo kot »enotno plačo, dano poglavarju družine za njegovo delo in zadostuje za potrebe družine, ne da bi ob tem morala soproga delati za zaslužek izven doma« (salarium familiare, quod dicitur — unicum id est salarium capiti tributum familiae ob ipsius laborem ut ita necessitatibus familiae satisfaciat neque alius oporteat labor retributivus extra domum ab uxore suscipiatur, § 19). Ista zahteva po družinski plači je omenjena tudi v Kompendiju družbenega nauka Cerkve (§ 250), pri čemer se Kompendij naslanja na omenjeno besedilo okrožnice Laborem exercens.
b) Oče in mati: dve različni poklicanosti
Zakaj Cerkev naglaša, da mora biti očetova plača taka, da lahko z njo vzdržuje družino? Zakaj ne bi bila to materina plača, ali pa očetova in materina plača?
Omenjena okrožnica Laborem exercens poudarja, da so prvenstveni cilji materine poklicanosti (propositis materni officii; munera materna, § 19) vezani na nego in vzgojo otrok. Podobno se izraža tudi omenjeni Kompendij (§ 251). Ker je jasno, da služba izven doma ovira izpolnjevanje te temeljne materine poklicanosti, ki se očitno razlikuje od poklicanosti očeta (saj ga ti isti dokumenti kličejo v službo izven doma), je jasno, da Cerkev postavlja zahtevo po očetovi plači kot družinski plači.
c) Ali torej mati ne sme v službo izven doma?
Glede tega je najbolj jasen Pij XI. v že omenjenem paragrafu iz okrožnice Quadragesimo anno, kjer pravi, da »naj družinske matere izvajajo svoja dela zlasti doma ali pa v bližini doma, ukvarjajoč se z domačimi posli« (Domi potissimum vel in iis, quae domui adiacent, matresfamilias operam navent suam, in domesticas curas incombendo, § 72). V okrožnici Casti connubii (1930) isti papež obsoja t. i. »socialno emancipacijo ženske«, po kateri »mojstri zmot« »umikajo mater od domačih skrbi za otroke in za družino, tako da bi lahko uresničevala svoje talente in se posvečala poslom in službam, tudi javnim« (emancipationem… socialem denique, quatenus ab uxore curas domesticas sive liberorum sive familiae removent, ut iis neglectis, suo ingenio indulgere valeat, et negotiis officiisque etiam publicis addicatur, § 74). Papež Pij XII. v okrožnici Divini Redemptoris pokaže materino službo izven doma kot značilnost obsojenega komunističnega sistema (§ 11).
č) Kaj pa v novejših dokumentih?
Zdi se, da je jasna obsodba materine službe izven doma vsebovana le v dokumentih ki so nastali »pred koncilom«. A to je le videz. Res je, da v novejših besedilih ne bomo (kolikor vem) našli tako jasnih besed o tem vprašanju, kot so ravnokar prebrane. Bomo pa tudi zastonj iskali besede, ki bi zanikovale omenjene trditve. Ne bomo našli besed namreč, ki bi trdile, da je dobro, da gre žena v službo izven doma, pač pa, denimo, da je to dejstvo (Laborem exercens, § 19), da se pač dogaja, dogaja se pa marsikaj: dobre in slabe stvari. To nas seveda ne sme čuditi, ker se uradni nauk Cerkve glede vprašanj vere in morale (in ženska zaposlitev je moralno vprašanje, je vprašanje naravnega zakona, kot nas je zgoraj poučil Leon XIII.) ne spreminja. Se dopolnjuje, se specificira, včasih se žal zamegljuje, a nikoli ne zanikuje tega, kar je bilo povedano poprej.
Je pa obenem res, da je zapoved naj se žena ne zaposluje izven doma (v normalnih razmerah) implicitno vsebovana tudi v novejšem nauku Cerkve. Ko je namreč v navedenih »pokoncilskih« dokumentih navedeno, da je žena in mati (za razliko od moža in očeta) poklicana k domačim opravilom in da je treba njenemu možu zagotoviti družinsko plačo, da ji ne bo treba iti v službo, ko bi jo to oviralo pri njenem domačem poslanstvu, je jasno, da si je zelo težko zamisliti situacijo, v kateri bi njena zaposlitev izven doma ne ovirala njeno prvenstveno poslanstvo: pomislimo samo na čas, ko so njeni otroci še majhni, recimo tam do njihovega 10 leta; takih otrok pa bo v katoliški družini praviloma več, ker nauk Cerkve (pa tudi naravni zakon) prepoveduje uporabo »naravnih metod« (razen v izjemnih okoliščinah, prim. Katekizem katoliške Cerkve, § 2368), kaj šele kontracepcije in splava, tako pa se bo potreba po materini negi in vzgoji doma potegnila čez vso njeno delovno dobo.
Sklep
Vidimo, skratka, da se cerkveni dokumenti jasno izražajo zoper zaposlovanje mater izven doma. Tudi tam, kjer novejši dokumenti tega ne izražajo povsem jasno, tega ne zanikujejo in to izrekajo implicitno. Celo dokumenti, ki opevajo žensko-delavko (denimo Janez Pavel II. v Pismu ženskam), ne opevajo matere-delavke. Tako da svetujem vsem tistim katoličanom, ki so zagnali vik in krik nad mojimi izjavami, da si osvežijo njihovo poznavanje omenjenih besedil.