Sveti večer
Noč je že na vasi,
kosmov poln je zrak,
od nekod pozvanja,
ko gosti se mrak.
Potok je že umolknil,
drevje se šibi,
k zemlji se priklanja
v slutnji večnosti.
Vse je mirno in tiho,
z okna se blešči,
nekdo na kolenih
v jaslice strmi.
Sveta Marija v deželi Huroncev
Sv. Jeanu Brebeufu
Mraz mi reže v obraz
kot irokeški noži.
Zarja na obzorju ledení,
ko ivje na drevju veje lomi.
V kotlu se kuha moja desna roka,
levo so mi že pojedli.
Z vrelo vodo mi glavo oblivajo,
suh starec se pri tem reži.
Sedaj mi s sekirami izsekavajo srce.
O Jezus, usmili se!
Ne mene, ne mene – njih,
meni je lepó.
Saj Sveta Marija huronska
tam med drevjem stoji
in moje izsekano srce
v svoji bledih rokah drži.
Irokeška lilija
Sv. Katerini Tekakwithi
In vendar si pognala
sredi grabljastih mask,
sredi požrtih teles sovražnikov
in njihovih izsekanih src.
Pognala si iz ledenih obzorij,
iz igre luči in senc
na tleh zasneženega gozda,
iz misli na Velikega Duha,
ki se vleče od pradavnih časov,
in se krepi ob neskončnih razgledih
nad reko, jezerom in hribovjem
in načenja malike v srcu tvojega ljudstva.
V tebi je jasnina zvezde Danice,
Moč medveda, pesem divjega petelina,
Pogum jelena in sladkost javorovega soka.
S teboj se potapljam v ledeni hlad potoka,
klečim na bodečih vejah smrek in borov,
se postim dolge tedne v samoti gozdov,
da bi vredno prejel
Njega,
ki sije v tej trpki
prosojnosti divjine
in ga nisi poznala dokler
ti ga ni prinesla misijonarjeva roka,
ki so jo tvoji domači odsekali in pojedli.
Kako je lahko lilija vzklila iz te temé?
Iz tega trdoživega, krutega posmehovanja
Njemu in Njegovim poslancem?
Kaj se je zganilo v tebi, da se je irokeška
trdota preobrazila v zagrizeno gorečnost puščavnice?
Skozi globoko temo smrekovih vej,
polnih pozabe,
je posijala luč na ledena,
s krvjo poškropljena tla.
Sredi krempljev divjih zveri in ljudi
Je vzklil bel cvet,
nedostopen,
višji od smrek.
Gozdna pot
Kam vodiš, gozdna pot?
Vem, da ko te bom prehodil,
se bo tvoj čar izgubil.
A vendar, od kod
tvoj čarobni privlak?
Kam me vabiš v svoji
zasneženi prebodenosti
od svetlobnih bodal,
sredi mehkega mraka,
ki ga pletejo smrekove veje?
Kam se pogrezaš?
Kam izginjaš?
Mogoče v sebe?
V korake, ki nikoli
ne pridejo na cilj,
in torej nikoli ne minejo?
Ali pa kažeš prek hriba
k obzorjem brez konca,
kjer se zarja v zarjo preliva
in kjer Roža nebeška prebiva.
Jelena z bleščečim križem med rogovi,
ki mi prihaja naproti:
njega bom vprašal.
Vrhu mlade smreke
Vzpenjaš se sloko
in slovesno
sredi spokojnosti
novoletnega gozda,
po katerem drsim.
Tvoja negibnost
me pretresa.
Nikoli te ne bo
zametel sneg.
Le blisk neba
ali v blisku razuma
skovana gozdarjeva
sekira te lahko uničita.
Sicer pa kraljuješ,
vzpenjajoč
se k nebu,
nedotaknjen
in čist.