V nedavnih internetnih razpravah smo ponovno mogli videti, kakšna zmedenost vlada glede določenih konceptov, natančneje glede koncepta avtoritete. Pogosto se močno meša, če ne kar zamenjuje, avtoriteto z močjo oz. oblastjo. Ko je Pilat rekel našemu Gospodu, da ima oblast, da ga da usmrtiti, mu je Gospod seveda to oblast priznal, vendar ga je opozoril, da mu ta oblast prihaja od zgoraj. Rimski prokurator pa je pravzaprav Gospodu v obraz vrgel to, da ima moč to storiti in da mu nihče nič ne more, če se za to odloči. Naš Gospod mu je z opazko povedal, da niti te moči ne bi imel, če bi Bog tega ne dopustil. To smo videli že pred tem, in sicer v prizoru v Getsemaniju, ko zalezovalci ob besedah: »Jaz sem.« popadajo na zadnjo plat, a se jim kasneje Božji Sin sam da prijeti, ker tako hoče. A preidimo na našo razpravo o moči in avtoriteti v Cerkvi. Na pomoč bomo poklicali katoliškega urednika in pisca Erica Sammonsa, ki ureja ‘Crisis Magazine’. Zapis (tukaj) je naredil konec decembra, ko je neki rimski birokrat gospe Jones hotel ukazati, kaj sme in kaj ne dati v župnijska oznanila v svoji župniji v ZDA. Gospa je hotela namreč v oznanila dati tudi urnik tradicionalnih latinskih maš.
Skratka, danes vlada velika zmeda in se v povprečju ne ve, če bi recimo vprašali povprečnega vernika, kaj je to avtoriteta v Cerkvi. Zmedeni kot so, mislijo, da lahko dušni pastir, od najvišjega do najnižjega položaja, reče karkoli, mi pa naj bi to morali izvesti. To bi naj bila pokorščina avtoriteti. Pri zgoraj omenjenih oznanilih je smešno to, da se neki birokrat spravi na določeno urednico župnijskih oznanil zato, ker se tam pač odvija TUDI tradicionalno bogoslužje, hkrati pa vsi vemo, kako se ne niti pisne, ko se v oznanila piše vse mogoče reči, tudi krivoverstva. Tišina ali opravičevanje prevladata tudi, ko kak duhovnik javno govori stvari, ki jasno gredo proti katoliškemu nauku, kakor se je to zgodilo v primeru g. Goloba. Grosupeljski župnik je le primer, ker se to po vsem svetu dogaja, pri nas pa je še več duhovnikov in vernikov, ki širijo takšne in podobne reči. Pa ni treba, da bi se oglasil nekdo iz Rima, saj bi moral za jasnost in čistost nauka skrbeti »nadzornik« ali »oskrbnik«, kar beseda za škofa »episkopos« tudi pomeni. Ob legitimnih in upravičenih prošnjah po kruhu, ribi in jajcu, se dobi kamen, kačo in škorpijona. Zakaj? Ker lahko. Dvojna merila? Seveda, ker so lahko. Sveti oče se je pred časom pritoževal nad »a la carte« kristjani, ampak bi težko bi bili verniki drugačni od svojih pastirjev, ki prav tako izbirajo, kateri so jim všeč, katerih pa ne marajo, med duhovniki in med verniki. Tiste, ki jim niso po volji, se zaenkrat daje na rob krožnika, so pa zelo evidentne namere, da se jih ob prvi priložnosti vrže v koš za biološke odpadke oz. v kompostnik. Spet je tu argument moči.
Sammons pravi: »Žal imajo danes mnogi cerkveni voditelji za svojimi ukazi moč, ne pa avtoritete. Vedo, da lahko od večine katolikov zahtevajo pokorščino svojim navodilom, zato pa izvajajo moč za svoje namene ali zaradi svoje ideologije, namesto da bi to delali za skupno dobro.« Poda nekatere primere: »- Nemški škofje, ki želijo normalizirati gejevske poroke, lahko imajo moč, da med nemškimi katoliki to naredijo, nimajo pa avtoritete za to; – Ameriški škofje, ki dovoljujejo politikom, ki zagovarjajo splav, kakršen je Joe Biden, da prejemajo obhajilo, lahko imajo moč, da to počnejo, a za to nimajo avtoritete; – Kardinal Cupich lahko ima moč prepovedati obhajanje maše ‘Ad Orientem’, vendar za to nima avtoritete; – Papež Frančišek lahko ima moč prepovedati latinsko mašo, vendar nima avtoritete.«
Sammons pravi, da moramo znati presneto dobro razločiti med močjo in avtoriteto, šolski primer pa je nekdanji kardinal McCarrick, ki je zaradi svoje neverjetne moči imel podporo visoko rangiranih cerkvenih uradnikov, čeprav so slednji vedeli za njegova izkrivljena dejanja. To moč je uveljavljal še po tem, ko je bil umaknjen, pa je imel zelo majhno, če ne nično avtoriteto. »Če kardinal Cupich prepove obhajanje maše “Ad Orientem”, lahko nima te avtoritete po cerkvenem (ali Božjem) pravu, a lahko naredi življenje nemogoče kateremukoli duhovniku, ki bi si drznil ne ubogati. To je moč.«
Od kod prihaja moč? »Moč prihaja od spodaj – mogoča je le, če ima konsenz (bodisi prisiljen bodisi prostovoljni) s strani ljudi, ki so pod nadzorom. Josip Stalin je imel v Sovjetski zvezi moč, ker si nihče pod njim ni drznil upreti se. Tudi Mihail Gorbačov je imel moč, vse dokler mu je ljudstvo Sovjetske zveze ni prenehalo dajati.« Podobno je bilo pri ostalih diktatorjih, tudi pri nas smo imeli kakšnega. Tudi oni so se zavedali, da imajo moč razpolagati z ljudmi, ki so bili pod njimi.
»Avtoriteta pa, po drugi strani, prihaja od zgoraj, končno od Boga. Oče ali škof ali celo katoliški monarh ima v določenih sferah avtoriteto, ki mu jo je dal Bog za skupno dobro njegove družine, škofije ali kraljestva. Tisti, ki so pod njegovo avtoriteto, so dolžni slediti predstojnikovim ukazom ne zaradi svojega strinjanja, ampak zato, ker avtoriteta končno prihaja od Enega, ki ima pravo avtoriteto nad vsemi. Zaradi izvirnega greha lahko moč na tem svetu postane praktično brezmejna s pomočjo sile in vplivnosti. Česa Stalin ne bi mogel storiti v času svojega vladanja? Človek z močjo želi po navadi pridobiti še več moči. Kakor je zapisal Lord Acton: »Moč izprija, absolutna moč absolutno izprija.« Imeti možnost ljudem reči, kaj naj delajo, je lahko opijanjajoče.«
Kot nam Sammons lepo pove, je doseg avtoritete vselej omejen, saj ima samo Bog neomejeno avtoriteto. Pravzaprav pa ima tudi pravice edinole Bog, mi ljudje pa imamo do Boga dolžnosti. Bog določene vidike svoje avtoritete nato poverja posameznikom, pač kolikor je potrebno, da bi ljudi vodil bliže sebi.
Kot rečeno, ima samo Bog neomejeno avtoriteto nad vsakim človekom, zemeljski nosilci avtoritete, torej tudi cerkveni, pa imajo omejeno avtoriteto. To je lepo povedal sveti Tomaž Akvinski – ljudje smo dolžni Bogu pokorščino v vsem, svojim zemeljskim predstojnikom, cerkvenim ali svetnim, pa v nekaterih zadevah in na posebne načine (Summa Theologiae II-II. Q 105, Art. 5). 1. vatikanski vesoljni cerkveni zbor je te omejitve prepoznal in definiral v papeški službi. Takole pravi: »Kajti Sveti Duh je bil obljubljen naslednikom Petra ne zato, da bi lahko, po njegovem razodetju, oznanili kak nov nauk, ampak zato, da bi z njegovo pomočjo mogli vdano ohranjati in zvesto razlagati razodetje ali izročilo vere, ki so jo izročili apostoli.« To pomeni, da papež pravilno in legitimno vrši svojo avtoriteto takrat, kadar skrbno ohranja in zvesto razlaga t. i. depositum fidei, torej tisto izročilo, ki mu pravimo tudi apostolsko izročilo. To pomeni, da je podajanje nekih novih naukov in novih razlag, ki bi ne bile skladne s stalnim naukom in izročilom Cerkve, nekaj popolnoma nelegitimnega. To pomeni, da ima tudi vsak papež omejeno avtoriteto, četudi je res, da ima v sodobnih časih malodane neomejeno moč (pa tu ni mišljen samo sedanji papež, da ne bo spet kdo skočil pokonci…). Če pa to velja za papeža, to toliko bolj velja za škofe in duhovnike.
Vidimo torej, kaj se zgodi, ko voditelji in predstojniki zamešajo svojo od Boga dano avtoriteto z močjo, pa mislijo, da lahko nekaj naredijo zato, ker morejo oz. lahko to storijo, saj pač uporabijo argument moči in zmagajo. Bodisi, da se jim nihče ne postavi po robu, bodisi, da so moči in glasovi, ki se jim zoperstavijo, prešibki. Pač, nekaj storijo, pa se jim nič ne zgodi. Tako je recimo, ko se otroci ne morejo zoperstaviti zlorabljajočemu očetu – slednji ima namreč nad njimi tolikšno moč, da ga ne morejo nadvladati. Podobno je s škofi, ki po mili volji prestavljajo duhovnike, ki jim niso po volji, kakor tudi porabljanje škofijskih sredstev za svoje osebne kaprice ali za čudne investicije – imajo pač moč to delati. Naš Gospod je tovrstno zlorabo avtoritete z uporabo moči strogo obsodil in dejal, da tako pač delajo pogani (Mt 20,25-27). Prava avtoriteta, ki prihaja od Boga, je vedno postavljena v službo podrejenim. Priporočamo v branje Pastoralno vodilo sv. Papeža Gregorja Velikega, kjer pravi, da je predhodnik Antikrista tisti, ki ima sebe za univerzalnega škofa, zato pa je svojo papeško službo označil kot Servus servorum Dei, Služabnik Božjih služabnikov.
Sammons nadaljuje svoje razmišljanje s tem, da se posveti še razpravi glede pokorščine, ki je resnično precej žgoča v Cerkvi. Mogli pa bi reči, da je žgoča tudi v svetu, sploh v teh kovidnih časih. Pravi, da je za slabo razumevanje pokorščine krivo slabo razlikovanje med močjo in avtoriteto. Mnogi katoliki tako v sebi čutijo, da je pokorščina zelo pomembna in potrebna. S tem se strinjamo tudi mi. Težava nastane, ko se zgodijo zelo vprašljiva navodila ali izjave s strani cerkvenega predstojnika, pa se vsa pozornost razprave v bistvu preusmeri le na to, da bi naj tisti pod predstojnikovo avtoriteto morali zaradi tega enostavno ubogati. Ogromno se govori, kako je pa »nekoč bilo« tako, da je morala vladati slepa pokorščina, kakor da danes tega več ne bi bilo. Ko se govori o redovnicah, ki naj bi recimo morale saditi iz pokorščine solato z listi v zemljo in korenino ven, vsi razumemo, kako to ni prav, če se je zgodilo. Danes pa praktično ni nobene razprave o tem, ali neki cerkveni voditelj resnično izraža svojo avtoriteto, ali pa ne raje zlorablja moči in vpliva, ki ju ima. Podrejeni tiho ubogajo, kar njegovo moč in vpliv le še povečuje, kar pa potem vodi k še slabšim ukazom v prihodnosti. Mar v Sloveniji tega nismo videli in ne vidimo?
Kako razločimo med zapovedmi, ukazi in navodili, ki izhajajo iz legitimne avtoritete, od tistih, ki so vir moči? Treba je pogledati naravo ukaza ali navodila, ki nam je bilo dano. Sammons da nekaj primerov. Ko oče ukaže šestletnemu sinu, naj poje svojo zelenjavo na krožniku, izvaja svojo legitimno avtoriteto nad njim, ker je vodja svoje družine, vendar pa oče, ki svojemu sinu pravi, da je pravzaprav deklica, ker mu je všeč baletni ples, no to pa je izvajanje moči nad sinom. Prvi ukaz je v dobro sina, drugi v škodo. Le legitimni ukazi, zapovedi in navodila spadajo na področje izvajanja avtoritete tistega, ki vlada, in je v dobro tistih, ki so pod njegovo oblastjo, medtem ko je vse drugo le izvajanje moči.
Ne moremo torej mimo dejstva, da vlada tudi v Cerkvi, ne samo v svetu, kriza avtoritete. Ta kriza ne vlada zato, ker bi Cerkev ne imela legitimne avtoritete, enako velja tudi za papeža, škofe in duhovnike. Težava je, da so ti cerkveni voditelji opijanjeni z močjo, pa uporabljajo slednjo za vladanje, namesto, da bi izvajali od Boga dano jim avtoriteto za skupno dobro – blagor duš. Iščejo, kako bi prišli do svojega prek uporabe surove moči. Sammons nam pravi, da moramo katoliki vdano sprejeti avtoriteto hierarhije, da pa moramo odločno zavrniti njihovo zlorabo moči in oblasti ter vpliva. Klerikalizem je res velika težava, ampak klerikalizem je ravno v tem, da pastirji ne izvajajo avtoritete, temveč vršijo moč – kjerkoli pač morejo. V Sloveniji je takšen pristop laikov očitno nekaj novega, zato pa je tako moteč. Pa saj je razumljivo, ker je človeško. Vendar pa naš Gospod ni prišel, da bi bili bolj človeški, ampak bolj Božji, kakor je ob Božiču lepo dejal don Alberto Secci. Ko je torej modernemu cerkvenemu pastirju povedano, da je nag, je sicer razumljivo, da ga to moti, vendar pa bi vseeno bilo dobro, da bi pomislil, ali nima tisti mali muren, ki mu to govori (prosto po Ostržku), morda vendarle prav, pa se cesar v podobi škofa ali duhovnika ne moti. Kako je že bilo v reklami – »Hrbtenica vam bo hvaležna!« Hrbtenica Cerkve so verniki, če kdo ni razumel.