UVODNA OPOMBA: Vedno znova leti na ScutumFidei očitek, da se tu pogosto uporablja prerobato izražanje, ki je mestoma tudi žaljivo, sramotilno. V ta namen sem prevedel člen iz Teološke sume (II – II, q. 72, a. 2), kjer sv. Tomaž razčisti, kdaj je sramotilno izražanje mali greh, kdaj smrtni greh in kdaj sploh ni greh. Naj bo branje tega merodajnega besedila vir premisleka tako kritikom našega medija, kot nam, ki pri njem sodelujemo.
Pa še nekaj napotkov k branju: vsak člen Teološke sume je oblikovan tako, da se začne z mnenjem, ki ga uvajajo besede »ZDI SE«; le-tega potem sv. Tomaž ovrže oz. uokviri v osrednjem delu člena, ki izraža Tomaževo stališče in ki se začne z besedami »ODGOVARJAM«; takoj po uvodnem mnenju so z zaporednimi številkami (1., 2., 3.) označeni argumenti, ki podpirajo uvodno mnenje in so pretežno v nasprotju s Tomaževim stališčem; ti argumenti (ali ugovori) so potem razrešeni v protiugovorih na koncu člena, ki se začnejo z besedami »GLEDE PRVEGA (DRUGEGA etc.) UGOVORA«. S Filozofom je mišljen Aristotel, z Apostolom pa sv. Pavel. (Ivo Kerže)
+ + +
ZDI SE, da razžalitev ali sramotitev nista smrtni greh.
1. Noben smrtni greh ni namreč dejanje, ki bi bilo lastno kakšni kreposti. Toda sramotitev je dejanje kreposti, in sicer duhovitosti [eutrapeliae], ki se nanaša na to, da zna nekdo nekoga dobro sramotiti, kakor pravi Filozof v IV. knjigi Etike.[1] Torej sramotitev ali razžalitev nista smrtni greh.
2. DALJE, smrtnega greha ni najti pri popolnih ljudeh. A ti včasih koga sramotijo in razžalijo, kakor npr. Apostol, ki v Gal 3, 1 reče: »O nespametni Galačani!« V Lk 24, 25 tudi Gospod reče: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje!« Torej sramotitev ali razžalitev nista smrtni greh.
3. DALJE drži, da včasih to, kar je po sebi [ex genere] mali greh, lahko postane smrten greh, a kar je po sebi smrten greh, ne more postati mali greh, kakor je bilo rečeno zgoraj (I–II, q. 88, a. 4–6). Če bi torej sramotitev ali razžalitev bila po sebi smrten greh, bi morala biti vedno smrten greh. To pa se zdi zmotno: kakor je razvidno pri onih, ki rahlo, ali iz nesporazuma, ali iz rahle jeze izrečejo kakšno sramotilno besedo. Torej razžalitev ali sramotitev nista po sebi smrtni greh.
TODA PROTI TEMU je treba reči, da nič ne zasluži kazni večnega pekla, razen smrtni greh. Toda sramotitev ali razžalitev zaslužita kazen pekla, kakor piše v Mt 5, 22: »Kdor reče svojemu bratu norec, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja.« Torej sramotitev ali razžalitev sta smrtni greh.
ODGOVARJAM rekoč, da besede, v kolikor so zvoki, ne škodijo nikomur, pač pa škodijo lahko v kolikor nekaj pomenijo, kakor je bilo rečeno zgoraj (a. 1, ad 1). Njihov pomen pa izhaja iz notranjega čustva. Zato pa v besednih grehih je treba najbolj paziti na to, iz katerega čustva nekdo izreka besede. Ker pa sramotitev ali razžalitev po svojem pojmu vključujeta nekakšen odvzem časti, če je namen govorca ta, da z besedami, ki jih izreka, odvzame nekomu čast, je to v pravem pomenu besede sramotitev in razžalitev. In to je smrtni greh, nič manj kot kraja ali tatvina: človek nima namreč nič manj rad svoje časti od stvari, ki jih ima v lasti.
Če pa nekdo izreče drugemu besede razžalitve ali sramotitve, a ne da bi mu želel odvzeti čast [animo dehonorandi], pač pa npr., da bi koga popravil, ali kaj podobnega, ni to sramotitev ali razžalitev formalno in po sebi, pač pa le akcidentalno in materialno, v kolikor je izrečeno nekaj, kar bi lahko bila sramotitev ali razžalitev. Zato pa bi lahko bilo to včasih mali greh; včasih pa noben greh. – Vendar v tem je potrebna previdnost, da človek uporablja take besede (sora)zmerno [moderate].[2] Kajti iz neprevidnosti bi lahko bila izrečena prekomerna sramotitev, ki bi odvzela čast tistim, na katere leti. Tako bi lahko človek smrtno grešil, čeprav ne bi imel namena vzeti drugemu časti. Podobno kot ni brez krivde nekdo, ki neprevidno v igri udari drugega in ga težko poškoduje.
GLEDE PRVEGA UGOVORA je treba reči, da k duhovitosti spada izrekanje rahlih sramotitev, a ne za odvzem časti drugim ali za njihovo razžaloščenje, pač pa za razvedritev in igro. In to je lahko brez greha, če so izpolnjene ustrezne okoliščine. Je pa grešno, kot je prav tam rečeno, če se nekdo ne varuje, da bi razžalostil tiste, na katere leti taka igriva sramotitev, in sicer le zato da bi izzval smeh pri drugih.
GLEDE DRUGEGA UGOVORA je treba reči, da kakor je dopustno nekoga bičati ali kako drugače stvarno kaznovati, da bil s tem podučen, je možno izreči sramotilne besede z istim namenom nekomu, ki ga je treba popraviti. In na ta način je Gospod imenoval svoje učence nespametne ter Apostol Galačane prav tako. Vendar, kakor pravi Avguštin v delu De sermone Domini in monte: »le poredkoma in iz velike nuje se sme sramotiti, in to le zato da bi spodbudili k službi Bogu, ne pa sebi«.[3]
GLEDE TRETJEGA UGOVORA pa je treba reči, da zato ker je greh sramotitve ali razžalitve odvisen od namena govorca, je to lahko mali greh, če gre za rahlo sramotitev, ki človeku ne vzame veliko časti in je izrečena iz določene lahkomiselnosti ali rahle jeze ter brez trdnega sklepa, da bi komu odvzeli čast: kot npr. če kdo hoče koga s takimi besedami rahlo razžalostiti.
[1] Nikomahova etika IV, 8, 1128 a 33. Aristotel opredeljuje krepost duhovitosti kot sredino med burkavostjo (pretiravanjem v humorju) in neotesanostjo (pomanjkanjem smisla za humor), op. IK.
[2] Prevajam latinski izraz »moderate« s »(sora)zmerno«: možno bi bilo torej to besedo razumeti tako kot »zmerno«, kar bi pomenilo v bistvu isto kot »poredkoma« v navedku iz Avguštinat, ki sledi malo nižje; možno bi pa bilo to razumeti tudi kot »sorazmerno« ker imam pri tem v mislih kar sv. Tomaž govori o jezi v II–II, q. 158, a. 2, c., da je ta strast grešna, če ni sorazmerna s krivdo, ki jo z jezo kaznujemo (»če z njo kaznujemo nekoga, ki ni kriv, ali če ga kaznujemo bolj kot je kriv, ali če ga ne kaznujemo po legitimnem postopku, ali če ga ne kaznujemo glede na pravi cilj, ki je ohranjanje pravice in poprava krivice«, prav tam) sicer pa ni grešna, ampak je celo pohvalna. Tudi pri tem razlikovanju uporablja sv. Tomaž izraz »(im)moderate«. Pri vsem tem je jasno, da je sramotitev izraz jeze. Verjetno je mišljeno oboje hkrati, op. IK.
[3] PL 34, 1299, op. IK.