2. decembra je nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere, kardinal Gerhard Ludwig Müller v intervjuju z vatikanistom Edwardom Pentinom (TUKAJ) podal nekaj zanimivih odgovorov. Seveda velja kakor za nas, da kardinal ni razsvetljen, ampak mračnjaški, tako da naj tisti, ki berejo samo razsvetljene duhovnike in škofe raje ustavijo na tej točki in ne nadaljujejo. Pri mnenju glede tega, kaj velja za pastirje, ki so »zaprli cerkve in odrekli zakramente ljudem, ki so iskali pomoč«, kardinal prav nič ne slepomiši in pravi, da gre za »težak greh proti njihovi od Boga dani avtoriteti«, kar pomeni, da so škofje s tem zlorabili svojo avtoriteto z argumentom moči. Težak greh = smrtni greh! Bili so seveda razsvetljeni, glede na to, da so se šli neke vrste »makijavelizem« (po Machiavelliju), ko cilji posvečujejo sredstva, ki se jih uporabi. Najprej se je kardinal sicer obregnil ob politike, medije in tehnološka podjetja, ki so po njegovo »neusmiljeno izkoristili« pandemijo za širjenje totalitarne miselnosti, ki razdvaja tudi družine. Za škofe je še dejal, da se »ne smejo nuditi kot podaniki in propagandisti oblastnikov«. Kardinal jasno razlikuje med upoštevanjem smiselnih pravil za preprečevanje širjenja bolezni in nesmiselnimi, vsekakor pa, pravi, nič ne more upravičiti odrekanja zakramentov, saj »večno življenje mora imeti prednost pred časnimi dobrinami«. Tu je treba povedati, da se v nekaterih škofijah v Nemčiji svete maše lahko udeležijo le osebe, ki so se cepile ali so pred kratkim prebolele Covid.
Tovrstni ukrepi, kakor tudi zapiranje cerkva so »osupljiv dokaz mere, do kakršne sta sekularizacija in razkristjanjenje misli že prišla pri pastirjih Kristusove črede«, je dejal Müller. Kardinal lepo pravi, da je naloga katoliške Cerkve in vlad promoviranje družbene povezanosti in izogibanje ukrepov, ki bi mogli povzročiti radikalne delitve v družbi. Pravi, da je treba obsoditi odpravljanje ljudi z drugačnim mnenjem kot »teoretike zarote« ali kot »grešnike proti ljubezni do bližnjega«. Naloga škofov in duhovnikov je »služiti spravi med Bogom in človekom ter spravi človeka z drugimi ljudmi«. Pravi, da »morajo v kriznih časih biti odprti bogoslužni prostori in odprta srca ljudi, da bi ljudje mogli dobiti zatočišče v Bogu, od kogar prihaja vsakršna pomoč. Nobeno zdravilo ali tehnična novost nas ne more rešiti pred smrtjo. Kruh, ki ga Jezus daje, je zdravilo pred večno smrtjo in hrana za večno življenje.«