V luči čarobne besede »sinodalnost«, ki bi naj pomenila skupno hojo Cerkve, je zanimivo pogledati, kako se na ukrepe odzivata dve škofovski konferenci, slovenska in hrvaška – ne bomo rekli lokalni Cerkvi, saj lokalna Cerkev pomeni v osnovi posamezno škofijo, ne pa neko škofovsko konferenco. Obe škofovski konferenci sta isti dan, v petek 12. novembra podali izjavo (https://ika.hkm.hr/novosti/stalno-vijece-hrvatske-biskupske-konferencije-je-li-cjepivo-protiv-covida-19-moralno-prihvatljivo/ https://katoliska-cerkev.si/skupna-izjava-slovenske-skofovske-konference-in-slovenske-karitas) v zvezi z ukrepi, ki bi naj pripomogli k ustavitvi širjenja znane bolezni, le da se je slovenski škofovski konferenci pridružila še Slovenska Karitas. Izjavi se razlikujeta, a v obeh primerih bi naj šlo za katoliške škofe. Povsem brez težav pa lahko zatrdimo, da imamo pri škofih sosednje države izjavo, ki je precej katoliška, pri naših pa žal ne.
Molk slovenske katoliške sfere
Mediji v Sloveniji, ki bi naj bili katoliški, o tem vsi lepo molčijo. Molči tudi tisti medij, čigar ustvarjalci bi naj bili močno povezani z Medžugorjem, ker se tamkajšnji redovniki in prav tako s tem krajem povezani duhovniki drugače odzivajo na razmere, v katerih smo. Preidimo na sami izjavi. Slovenski škofje pozivajo k odgovornemu ravnanju, ki bi naj bilo v tem, da upoštevamo veljavne ukrepe. So še bolj natančni: »Odgovorno ravnamo, če brezpogojno upoštevamo vse preventivne ukrepe.« Ne smemo torej imeti nobenih pomislekov in ne smemo postavljati nobenih pogojev, ker je pač tako rekla medicinska stroka. Poleg tega pa pravijo še: » Ob tem pa spodbujamo, da se čim prej cepimo na način in v obsegu, kot ga priporoča zdravstvena stroka. Za cepljenje se odločimo iz solidarnosti do tistih, ki kljub cepljenju nimajo zaščite, saj s cepljenjem zmanjšujemo pojavnost virusa, čas in intenzivnost trajanja bolezni ter s tem hitrost širjenja epidemije. Pomembna je tudi solidarnost do vseh, ki imajo druge resne zdravstvene težave in ne bodo mogli priti do posega ali ustreznega zdravljenja zaradi prezasedenosti postelj in osebja v bolnicah.« Pri tem se tudi zahvaljujejo vsem, ki ravnajo odgovorno – seveda po njihovih merilih. Lahko sklepamo, da pravzaprav za našo škofovsko konferenco odgovorno ravnamo le, če se cepimo, saj izjavo takole zaključujejo: »Ob zahvali pa tudi spodbuda in prošnja vsem, ki dvomijo ali oklevajo pri odgovornem ravnanju. Nikar ne odlašajmo, stopimo skupaj. Zaupajmo tudi v molitev, ki nas umirja, krepi našo povezanost z Bogom in pomaga slišati našo vest, ki nas nagovarja k odgovornemu ravnanju.«
Cepivo ali molitev in zakramenti?
Vidimo tudi, da najbolj pomaga cepivo, šele zatem je tu molitev, o tem, da bi spodbujali k zakramentu svete pokore, če že ne ravno pričakujemo, da bi spodbujali vse druge potrebne katoliške prakse v primerih nalezljivih bolezni, pa raje ne izgubljamo besed. Še manj lahko pričakujemo, da bi se o bolezni govorilo kot o Božji kazni, ker to pač ni več moderno. Katoliško vero se je torej v Sloveniji pričelo enačiti z vero v zdravstveno stroko. Katoliško to seveda ni. No, kot smo dejali, je na Hrvaškem drugače. Medtem ko se naši škofje ne naslanjajo na mnenje Kongregacije za nauk vere v zadevi, pa hrvaški ravnajo drugače. Sklicujejo se na luč evangelija, ki jo želijo prinesti v tem času izzivov, in sicer zato, ker nas Gospod poziva, da smo »sol zemlje in luč sveta«. Najprej v 1. točki pravijo, da je, ko je Kongregacija za nauk vere dejala, da je moralno dopustno sprejeti cepiva proti Covid-19, hkrati tudi pozvala k proizvodnji, odobravanju in distribuciji ter ponudbi etično sprejemljivih cepiv, ki ne ustvarjajo nobenih konfliktov v vesti tako zdravstvenih delavcev, kot tudi tistih, ki bi se cepili. Pravijo, da cepljenje sicer ostaja sredstvo za preprečevanje in zmanjšanje prenosa dejavnika obolelosti, vendar pa po navodilu Kongregacije le-to mora biti prostovoljno. MORA! Kaj je namreč težava? Hrvaški škofje jasno povedo: »V zadnjih dneh se je ustvarilo ozračje določenih pritiskov na osebe, ki so navajale težavo svoje vesti. Zaradi izgube delovnih mest in družbenega položaja zato, ker se nekateri niso cepili, se je še dodatno otežilo in razburkalo zaupanje in družbeno klimo. Ko nam je jasno, da je temelj družbene ureditve spoštovanje človeka in njegovega dostojanstva, mislimo, da je potrebno upoštevati argumente in razloge posameznikov, ki iz upravičenih razlogov izključujejo možnost cepljenja.« Že tu so hrvaški škofje zelo jasni, vendar se ne ustavijo le pri tem, saj nadaljujejo: »V tem kontekstu morajo biti vse mere in odloki za preprečitev širjenja okužbe koronavirusa brez prisile in pogojevanja, kakor poudarja navodilo Kongregacije, posebej kar zadeva pravico do dela, usluge in sodelovanje v družbenem življenju. Prav tako se priporoča uporaba ne invazivnih metod in drugih oblik testiranja.« Vse še pozivajo k osebnemu doprinosu v ustvarjanju zdravega medsebojnega ozračja, da se v preprečevanju okužb pazi na človekovo dostojanstvo in njegove pravice, da se ne bi ustvarila v družbi diskriminacija, kjer velja še posebna pozornost revnim in ostarelim, da se jim omogoči zdravstveno in vsakršno drugo pozornost, da bi se počutili zaščiteni in »doma«.
Razlika je očitna. Najbrž tudi razlogi, zakaj v naših »katoliških« medijih nismo zasledili tega, kar pravijo hrvaški škofje. Najbrž bi se morali odpovedati plačilu reklam za cepiva… Skratka, škofje hodijo po skupni sinodalni poti, kar zadeva državno raven, vendar vidimo, kako sta si sinodalni poti med seboj različni.