Kategorija: Beseda uredništva

OPOMBA: Glede na to, da se tudi v tradicionalni skupnosti katoličanov na Slovenskem širijo stališča o neuskladljivosti heliocentrizma (pa tudi drugih sodobnih znanstvenih teorij) s katolištvom, prinašamo prevod uradnega stališča Bratovščine sv. Pija X o tem vprašanju iz leta 2011.

Uredništvo.

+          +          +

Kakšno je stališče FSSPX glede heliocentričnih in geocentričnih znanstvenih teorij o sončnem sistemu?

PLATTE CITY, MO (30. 8. 2011) Nedavno poročilo v medijih je trdilo, da Duhovniška bratovščina sv. Pija X. podpira znanstveno teorijo geocentrizma kot katoliški nauk, ki temelji na Svetem pismu. FSSPX ne podpira tega stališča.

Učiteljstvo Cerkve uči, da katoličani ne bi smeli uporabljati Svetega pisma, da bi iz njega izvajali naravoslovne razlage, pač pa da smejo z mirno vestjo pristajati na sleherno teorijo o vesolju. Kot verska kongregacija katoliške Cerkve se tudi FSSPX drži teh načel in ne uči nobene znanstvene teorije o sončnem sistemu.

FSSPX IN SONČNI SISTEM

Kot je dejal papež Leon XIII. v okrožnici Providentissimus Deus, naravoslovje ne more biti v nasprotju z vero:

»Nikoli ne more … biti nobenega dejanskega razhajanja med teologom in fizikom, dokler vsak izmed njiju ostaja v svojih mejah in oba pazita, kot nas opozarja sv. Avguštin, da ‘ne izjavljata hitri sodb, ali pa izjavljata kot znano, kar ni znano’«.

Tudi dandanes mnoga splošno priznana stališča naravoslovja so le teorije, ne pa gotovosti. Kar pa ne velja za katoliško vero, ki je gotovost.

Cerkveno učiteljstvo se je avtoritativno izreklo o načinu pravilne razlage Svetega pisma. Papež Pij XII. je učil v okrožnici Divino afflante Spiritus takole:

»Sveti Duh, ki je govoril po njih [po svetih piscih], ni nameraval učiti ljudi o teh stvareh, tj. o bistveni naravi stvari v vesolju… [to načelo] prenašamo na povezane znanosti…«.

Providentissimu Deus trdi tudi, da Sveto pismo ne ponuja specifičnih razlag in da mnoga njegova besedila uporabljajo »prispodobno izražanje« in izraze, »ki so bili tedaj v rabi« in jih še uporabljajo danes »celo največji znanstveniki« (kot npr. beseda »sončni vzhod«). Taki izrazi niso znanstveni nauki o vesolju.

Zato katoličani ne bi smeli uporabljati Svetega pisma, da bi iz njega izvajali naravoslovne razlage, pač pa smejo mirne vesti zagovarjati sleherno teorijo o vesolju. V zvestobi učiteljstvu Cerkve se Bratovščina sv. Pija X. drži teh načel: nič manj  in nič več.

Zasledili smo, da je “Pater” (((ROSENFELD))) je za Družino opravil nek brezbožen intervju v katerim jasno navede tri korake, ki smo jih omenili v oddaji “Bili SMO prevarani” (https://youtube.com/live/DZ7kahu-U6k?feature=share).

In k takšnemu “duhovniku”, ki tako razmišlja o VEČNEM obredu svete maše, naj bi v Stično (ali kamorkoli drugam!) hodili k TLM in mu zaupali pravoverno katoliško zakramentalno oskrbo?

Prav v zgoraj navedeni oddaji smo namreč na zgodovinskih dejstvih jasno prikazali, da so sledeči koraki, ki jih Rosenfeld omenja, bili izvajani NAČRTNO, NAKLEPNO in ZAVESTNO z enim samim namenom: da bi se rušilo obred svete maše in s tem ubilo katoliško vero.

Korak 1 za uničenje katoliške vere:

Korak 2 za uničenje katoliške vere:

Korak 3 za uničenje katoliške vere:

Celoten pogovor z Rosenfeldom najdete tu: https://www.druzina.si/clanek/p-nikolaj-aracki-rosenfeld-jasno-glede-tridentinskega-obreda

Jutranje premišljevanje

“NE SKUŠAJ GOSPODA, SVOJEGA BOGA!”

Bog, kot pravi apostol, hoče, da bi se vsi ljudje zveličali. (1 Tim 2:4). Toda Bog želi, da bi se vsi trudili za svoje odrešenje tako, da bi sprejeli sredstva za premagovanje sovražnikov in poslušali njegov glas, ki nas kliče k pokori. Grešnik, ki se prepusti grehu, ne da bi se trudil upreti skušnjavam, ne da bi vsaj prosil Boga za pomoč pri premagovanju le teh potem pa upal, da ga bo Gospod nekega dne potegnil iz brezna, skuša Boga, da bi delal čudeže in mu izkazal izredno milost, ki je kristjani običajno niso deležni. Ne skušaj Gospoda, svojega Boga! (Mt 4:7).

I.

Če bi Bog v trenutku kaznoval tiste, ki ga žalijo, gotovo ne bi bil žaljen, tako kot je zdaj: ker pa Gospod ne kaznuje takoj in čaka, si grešniki še bolj drznejo žaliti Boga! Vendar pa moramo vedeti, da čeprav Bog čaka in prenaša, ne čaka in ne prenaša večno. Mnenje mnogih svetih očetov, svetega Bazilija, svetega Hieronima, svetega Ambroža, svetega Cirila Aleksandrijskega, svetega Janeza Zlatousta, svetega Avguština in drugih je, da tako kot je Bog vsakemu človeku določil število dni, ki jih ima živeti in raven zdravja ali talentov, ki mu jih je hotel podariti, vse si uredil po meri, številu in teži (Modr 11:20); tako je tudi določil število grehov, ki jih bo odpustil vsakemu posamezniku; ko je to število izpolnjeno, ne odpušča več. “Ne smemo pozabiti,” pravi sveti Avguštin, “da Božja potrpežljivost vsakega posameznika prenaša določen čas; ko se ta čas izpolni, mu ni več prizaneseno.” Enako pravi Evzebij Cezarejski: “Bog čaka do določenega števila, potem ne čaka več”; tako govorijo tudi zgoraj našteti očetje.

Ti očetje niso govorili na slepo ampak v skladu s Svetim pismom. Na nekem mestu Gospod govori, da je zadrževal opustošenje Amorejcev, ker število njihovih grehov še ni bilo izpolnjeno: Kajti hudobija Amorejcev še ni dopolnjena.(1 Mz 15:16). Na drugem mestu pravi: Ne bom se več usmilil Izraelove hiše.(Oz 1:6). Desetkrat so me skušali; ne bodo videli obljubljene dežele. (4 Mz 14:22). Na drugem mestu pa govori Job: Zapečaten v zavoju bi bil moj prestopek. (Job 14:17). Grešniki ne beležijo svojih grehov, Bog pa jih resnično beleži, da bo lahko kaznoval, ko bo žetev zrela, to je, ko bo število izpolnjeno: Nastavite srp, ker žetev je zrela. (Jl 4:13). Spet na drugem mestu Gospod govori: Glede odpuščanja ne bodi brez strahu, da bi nakladal greh na greh (Sir 5:5). S tem govori: “Grešnik, bati se moraš tudi za grehe, ki sem ti jih odpustil, kajti če boš dodal še enega, se lahko zgodi, da bo novi greh skupaj z odpuščenimi dopolnil število in potem ne bo več milosti zate.” Na drugem mestu Sveto pismo še bolj jasno govori: Gospod potrpežljivo čaka in kaznuje (narode), ko so dopolnili mero pregreh.( 2 Mkb 6 :4). Bog torej čaka na dan, ko se napolni mera grehov in potem kaznuje.

O, moj Bog, zahvaljujem se ti: koliko ljudi je zdaj v peklu zaradi manjših grehov, kot so moji in zanje ni več odpuščanja, ni več upanja. Jaz pa še vedno živim! Nisem v peklu in imam upanje na odpuščanje in na nebesa, če si to želim. Da, moj Bog, želim si odpuščanja; objokujem vsako zlo s katerim sem te žalil, kajti žalil sem tvojo neskončno Dobroto. Večni Oče, poglej na svojega križanega Sina, mrtvega zaradi mene in se me po njegovih zaslugah usmili. Obljubljam Ti, da bom raje izbral smrt, kot da bi Te še kdaj žalil.

II.

V Svetem pismu je veliko primerov takšne kazni, zlasti pri Savlu, ki ga je Bog zapustil zaradi njegove zadnje nepokorščine. Ko je prosil Samuela, naj posreduje zanj: Zdaj pa, prosim, odpusti mi greh in se vrni z menoj, da bom molil Gospoda, je Samuel odgovoril, Ne bom se vračal s teboj, ker si Gospodovo povelje zavrgel, je Gospod tudi tebe zavrgel. Poznamo primer Baltazarja, ki je pri mizi oskrunil tempeljsko posodo in nato zagledal roko, ki je na steno napisala, Mene, tekel, parsin. Prišel je Daniel, mu razložil te besede in mu med drugim rekel, tehtan si bil na tehtnici in prelahek najden. (Dan 5:27). Dal mu je razumeti, da je teža njegovih grehov že dosegla mero Božje pravičnosti in še isto noč je bil umorjen. O, kolikim ubogim grešnikom se je prav tako zgodilo! Dolga leta živijo v svojih grehih; ko pa se njih število izpolni, jih dohiti smrt in obsojeni so na pekel: Svoje dni preživljajo v sreči in se na hitro pogrezajo v podzemlje. (Job 21:13). Nekateri se ukvarjajo z raziskovanjem števila zvezd ali števila angelov, kdo pa lahko ugotovi število grehov, ki jih bo Bog odpustil vsakemu izmed nas? Zato moramo trepetati. Kdo ve ali vam po tistem prvem grešnem užitku, po prvem grehu, ki ga boste storili, Bog ne bo nikoli več odpustil?

Resnično se lahko bojim, o Bog, ko pomislim na grehe, ki sem jih storil in na milosti, ki si mi jih podelil, da če bi dodal še en greh, bi bila mera polna in bil bi izgubljen. O, pomagaj mi s svojo milostjo. Pri Tebi upam na luč in moč, da Ti bom zvest. In če vidiš, da te bom spet žalil, naj umrem v tem trenutku, v katerem upam, da sem v tvoji milosti. Moj Bog, ljubim Te nad vse in bolj kot same smrti se bojim, da bi spet izzval Tvoje nezadovoljstvo; v usmiljenju tega ne dopusti. Marija, moja Mati, s svojim usmiljenjem mi pomagaj; izprosi mi sveto vztrajnost.

Duhovno branje

“NE SKLADAJ GREH NA GREH”

V današnjem evangeliju beremo, da je Jezus Kristus po odhodu v puščavo dovolil hudiču, da ga postavi vrh templja ter mu reče: Ako si božji Sin, vrzi se dol (Mt 4:6); kajti angeli te bodo varovali. Toda Gospod je odgovoril in v Svetem pismu je zapisano: Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!

Grešnik, ki se prepusti grehu, ne da bi se poskušal upreti skušnjavam ali vsaj prosil Boga za pomoč, da bi jih premagal in upa, da ga bo Gospod nekega dne potegnil iz brezna, skuša Boga, da dela čudeže ali bolje, da mu izkaže izredno milost, ki ni dostopna večini kristjanov. Bog, kot pravi apostol hoče, da bi se vsi ljudje zveličali. (1 Tim 2:4); toda Bog želi, da bi se vsi trudili za svoje odrešenje tako, da bi vsaj sprejeli sredstva za premagovanje sovražnikov in poslušali njegov glas, ki kliče k pokori. Grešniki slišijo Božje klice, vendar jih pozabijo in ga še naprej žalijo. Toda Bog jih ne pozabi. Prešteje številne milosti, ki jih podeljuje, pa tudi številne grehe, ki jih storimo. Zato nam Bog, ko pride čas, ki ga je določil, odvzame svoje milosti in začne kaznovati.

Poslal me je, da ozdravim nje, ki so pobiti v srcu. (Iz 61:1). Bog je pripravljen ozdraviti tiste, ki si iskreno želijo spremeniti svoje življenje, ne more pa se usmiliti trdovratnega grešnika. Gospod odpušča grehe, ne more pa odpustiti grešnikom, ki so odločeni, da ga bodo žalili. Od Boga tudi ne moremo zahtevati razloga zakaj enim odpusti sto grehov, drugim pa odvzame življenje in jih obsodi na pekel po treh ali štirih grehih. Po svojem preroku Amosu je Bog dejal: Zavoljo treh pregreh Damaska in zavoljo štirih ne bom preklical. (Am 1:3). V tem moramo častiti Božje sodbe in skupaj z apostolom reči: O globočina bogastva in modrosti in vednosti božje! Kako nedoumljive so njegove sodbe. (Rim 11:33). Kdor prejme odpuščanje, pravi sveti Avguštin, ga prejme iz čistega Božjega usmiljenja, kdor pa je kaznovan, je upravičeno kaznovan.

Koliko jih je Bog poslal v pekel zaradi prvega greha! Sveti Gregor pripoveduje, da je petletnega otroka, ki je dosegel dobo razuma, zaradi izrečenega bogokletja zgrabil hudič in ga odnesel v pekel. Božja Mati je Benedikti iz Firenc, tej veliki božji služabnici razodela, da je bil dvanajstletni deček po prvem grehu pogubljen. Drug deček, star osem let, je po prvem grehu umrl in se pogubil. Pravite: mlad sem, mnogi so storili več grehov kot jaz. Je Bog zaradi tega dolžan čakati na tvoje kesanje, če ga žališ? V evangeliju svetega Mateja beremo, da je Odrešenik preklel smokvino drevo prvič, ko je videl, da je brez sadu. Naj noben sad nikoli ne zraste na tebi!« In takoj se je smokva posušila. (Mt 21:19). Zaradi tega bi moral trepetati že ob misli, da bi storil en sam smrtni greh, zlasti če si jih že kdaj zagrešil.

Glede odpuščanja ne bodi brez strahu, da bi nakladal greh na greh. (Sir 5:5). Ne govori torej, o grešnik: Tako kot mi je Bog odpustil druge grehe, mi bo odpustil tudi tega, če ga storim. Ne govorite tako; kajti če grehu, ki vam je bil odpuščen dodate še enega, se lahko upravičeno bojite, da bo novi greh izpolnil število in boste zavrženi. Grešniki množijo svoje grehe, brez da bi jih šteli; Bog pa jih prešteva, da bi se jim, ko bo žetev zrela, to je, ko bo število grehov dopolnjeno, lahko maščeval. Nastavite srp, ker žetev je zrela. (Jl 4:13).

V Svetem pismu najdemo veliko primerov za to. Ko govori o Hebrejcih, Gospod na nekem mestu pravi: Vsi ti možje, ki so me že desetkrat skušali… nikakor ne bodo videli dežele. (4 Mz 14:22-23). Na drugem mestu Gospod govori, da je zadrževal opustošenje Amorejcev, ker število njihovih grehov še ni bilo izpolnjeno: Kajti hudobija Amorejcev še ni dopolnjena. (1 Mz 15:16). Ponovno imamo primer Savla, ki je bil zavržen potem, ko se je drugič uprl Bogu. Samuela je prosil, naj pri Gospodu posreduje zanj. Zdaj pa, prosim, odpusti mi greh in se vrni z menoj, da bom molil Gospoda!« Samuel je odgovoril Savlu: »Ne bom se vračal s teboj. Ker si Gospodovo povelje zavrgel, je Gospod tudi tebe zavrgel. (1 Sam 15:25-26). Savel, zavrgel si Boga in on je zavrgel tebe. Imamo naslednji primer Baltazarja, ki je pri mizi oskrunil tempeljsko posodo in nato zagledal roko, ki je na steno napisala: Mene, tekel, parsin. Danijela so prosili, naj razloži pomen teh besed. Pri razlagi besede Tekel, je rekel kralju: Tehtan si bil na tehtnici in prelahek najden. (Dan 5:27). S to razlago je dal kralju vedeti, da se je utež, zaradi teže njegovih grehov, na tehtnici Božje pravičnosti spustila. Isto noč je bil umorjen Baltazar, kaldejski kralj. (Dan 5:30).

O, koliko grešnikov je doletela podobna usoda! Ko so še naprej žalili Boga, dokler njihovi grehi niso dosegli določenega števila, so bili na mestu mrtvi in poslani v pekel Svoje dni preživljajo v sreči in se na hitro pogrezajo v podzemlje. (Job 21:13). Trepetajte, da vas Bog ne vrže v pekel, če zagrešite še en smrtni greh.

Večerno premišljevanje

RAZMISLEK IN LJUBEZEN DO TRPLJENJA JEZUSA KRISTUSA

I.

O, kako izjemno blaga, ljubeča in zavezujoča je bila izjava našega blaženega Odrešenika o njegovem prihodu na svet, ko je dejal, da je prišel, da bi v dušah prižgal ogenj Božje ljubezni, in da je njegova edina želja, da bi se ta sveti plamen razplamtel v srcih ljudi: Prišel sem, da vržem na zemljo ogenj, in kako želim, da bi se že vnel? (Lk 12:49). Nemudoma je nadaljeval, da pričakuje krst s krstom svoje lastne krvi – ne zato, da bi opral svoje grehe, saj ni mogel grešiti ampak da bi opral naše grehe za katere je prišel zadostiti s svojim trpljenjem: “Kristusovo trpljenje se imenuje krst, ker smo očiščeni v njegovi krvi.” In zato je naš ljubeči Jezus, da bi nam dal razumeti, kako goreča je bila njegova želja umreti za nas, z najslajšim izrazom svoje ljubezni dodal, da je čutil neizmerno hrepenenje po času svojega trpljenja, tako velika je bila njegova želja, da bi trpel za nas. To so njegove ljubeče besede: Biti pa moram krščen s krstom in kako bridko mi je, dokler se ne izvrši? (Lk 12:50).

O Bog, ljubeč do človeka, kaj bi še lahko rekel ali storil, da bi me primoral v ljubezen do Tebe? In kaj dobrega ti moja ljubezen lahko prinese, da si se odločil umreti in si tako želeti smrti, da bi jo dosegel? Če bi moj služabnik samo želel umreti zame, bi pritegnil mojo ljubezen; ali lahko potem živim, ne da bi z vsem srcem ljubil Tebe, svojega Kralja in Boga, ki si umrl zame in ki si tako hrepenel po smrti, da bi pridobil mojo ljubezen?

II.

Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, … skazal svojim ljubezen do konca. (Jn 13.1). Sveti Janez pravi, da je Jezus uro svojega trpljenja imenoval svojo uro, ker je, kot piše pobožni avtor, to bil čas, za katerega je naš Odrešenik vse svoje življenje najbolj hrepenel; ker je s trpljenjem in smrtjo za ljudi hotel, da bi ti razumeli neizmerno ljubezen, ki jo je imel do nas: “To je ura ljubečega, v kateri trpi za ljubljene”; ker je trpljenje za ljubljenega najprimernejši način, da se razkrije ljubezen ljubečega in si pridobi ljubezen ljubljenega. O moj najdražji Jezus, da bi mi pokazal to veliko ljubezen, ki jo imaš do mene, delo mojega odrešenja nisi zaupal nikomur drugemu, kot sebi. Je bila torej moja ljubezen zate tako pomembna, da si toliko trpel, da bi jo pridobil? O, kaj več bi lahko še storil, če bi si moral pridobiti ljubezen svojega nebeškega Očeta? Kaj več bi lahko pretrpel služabnik, da bi si pridobil naklonjenost svojega gospodarja, kot to kar si pretrpel, da bi te ljubil jaz nizkotni, nehvaležni suženj?

Jutranje premišljevanje

MUČENIŠTVO MARIJINEGA ŽIVLJENJA

Jezusovo trpljenje, kot pravi sveti Bernard, se je začelo z njegovim rojstvom, tako je tudi Marijino mučeništvo trajalo vse njeno življenje. Zato bi Marija lahko rekla: Od bridkosti hira moje življenje in moja leta od vzdihovanja. Moja bolečina je vedno pred menoj.

I.

Jezusovo trpljenje, kot pravi sveti Bernard, se je začelo z njegovim rojstvom. Tako je tudi Marija, v vsem podobna svojemu Sinu, vse svoje življenje prestajala mučeništvo. Med drugimi pomeni Marijinega imena, kot trdi blaženi Albert Veliki, je tudi ‘morje grenkobe’. Mare amarum. Tako se nanjo nanaša Jeremijevo besedilo: Velika kot morje je tvoja nesreča. (Žal 2:13). Kakor je morje grenko in slano, tako je bilo tudi Marijino življenje vedno polno grenkobe ob videnju na Odrešenikovo trpljenje, ki je bilo vedno prisotno v njenih mislih. Ni dvoma, da je, razsvetljena od Svetega Duha v veliko večji meri, kot vsi preroki veliko bolje, kot oni razumela napovedi, ki so jih zapisali v svetih spisih o Odrešeniku. To je sveti Brigiti razodel angel in dodal: “da je blažena Devica, še preden je postala njegova mati, vedoč, koliko bo utelešena Beseda trpela za odrešenje ljudi in s sočutjem do nedolžnega Odrešenika, ki bo tako kruto usmrčen zaradi zločinov, ki mu niso bili lastni, že takrat začela svoje veliko mučeništvo.” Marijina žalost se je neizmerno povečala, ko je postala Odrešenikova mati tako, da je ob žalostnem videnju na številne muke, ki jih bo moral prestajati njen ubogi Sin, res trpela dolgo mučeništvo, ki je trajalo vse njeno življenje. To je bilo z veliko natančnostjo naznanjeno sveti Brigiti v videnju, ki ga je imela v Rimu v cerkvi svete Marije Snežne, kjer sta se ji prikazala blažena Devica s svetim Simeonom in angel z zelo dolgim mečem, rdeče obarvanim s krvjo in s tem oznanila dolgo in grenko žalost, ki je prežemala Marijino srce vse njeno življenje. Zato sveti Rupert domneva, da je Marija govorila tako: “Odrešene duše in moji ljubljeni otroci, ne obžalujte me samo zaradi ure, ko sem videla, kako moj dragi Jezus umira pred mojimi očmi; kajti meč žalosti, ki ga je napovedal Simeon, je prebadal mojo dušo vse moje življenje. Ko sem svojega Sina dojila, ko sem ga grela v naročju, sem že videla grenko smrt, ki ga je čakala. Pomisli torej, kako dolge in grenke bolečine sem morala prestajati.”

II.

Zato lahko Marija, z Davidovimi besedami, reče: Zakaj od bridkosti hira moje življenje in moja leta od vzdihovanja. (Ps 31:11). Moja bolečina je vedno pred menoj. (Ps 38:18). “Vse življenje sem preživela v žalosti in solzah, kajti moja žalost, ki je bila sočutje do mojega ljubljenega Sina, ni nikoli izginila izpred mojih oči, saj sem vedno videla trpljenje in smrt, ki ju bo nekega dne pretrpel.” Božja Mati je sama razodela sveti Brigiti, da je bil tudi po smrti in vnebohodu njenega Sina, naj je jedla ali delala, spomin na njegovo trpljenje vedno živ in globoko zasidran v njenem srcu. Zato Johannes Tauler pravi, da je preblažena Devica vse svoje življenje preživela v nenehni bridkosti; njeno srce sta namreč vedno prežemala žalost in trpljenje.

Zato čas, ki običajno ublaži žalost trpečih, Marije ni razbremenil ampak je še povečal njeno bridkost, saj je Jezus po eni strani vedno bolj dozoreval in postajal vse lepši in ljubeznivejši, po drugi strani pa se je vedno bolj bližal čas njegove smrti in v Marijinem srcu se je vedno bolj množila žalost ob misli, da ga bo morala izgubiti na tem svetu. Z besedami, ki jih je angel namenil sveti Brigiti: “Kot se trnje veča z rastjo vrtnice, tako se je tudi v Mariji, izbrani vrtnici Gospoda, z leti večalo trnje njene žalosti in toliko globlje prebadalo njeno srce.”

Duhovno branje

MRTVIČENJE APETITA

Poskrbimo, da nas ta slaba navada požrešnosti ne bo premagala. Sveti Avguštin pravi, da je hrana nujna za življenje, vendar jo je tako, kot zdravila treba jemati le po potrebi. Nezmernost je zelo škodljiva tako za telo, kot za dušo. Dejstvo je, da je pretiravanje v prehranjevanju vzrok skoraj vseh telesnih bolezni, saj želodčne težave in veliko drugih bolezni izvira iz nezmernega uživanja hrane. Vendar pa so telesne bolezni le majhen del zla, ki izhaja iz nezmernosti; posledice za dušo so veliko bolj pogubne. Ta razvada po mnenju svetega Tomaža predvsem črni dušo in jo naredi nezmožno za duhovno rast, zlasti za miselno molitev. Kakor post pripravlja um za premišljevanje Boga in večnih dobrin, ga nezmernost odvrača od svetih misli. Sveti Janez Zlatousti pravi, da je požrešnež, kot preobremenjena ladja; težko se premika in ob prvem neurju skušnjave je v nevarnosti, da se pogubi. “Jejte zmerno” pravi sveti Bernard, “tudi kruh, da vas ne bi obremenjen želodec utrudil pri molitvi.” In spet pravi: “Če primoraš človeka po težkem obroku k bedenju, boš od njega izsilil zgolj stokanje namesto petja.” Zato je treba jesti skromno, zlasti pri večerji: kdor namreč zvečer poteši svoj apetit, je izpostavljen veliki nevarnosti nezmernosti; zaradi prebavnih motenj bo zjutraj pogosto čutil preobremenjen želodec, njegov um pa bo tako otopel in moten, da ne bo zmožen zmoliti “Zdrave Marije”. Ne domišljajte si, da bo Vsemogočni v času molitve vlil svojo tolažbo v duše tistih, ki kot nerazumne živali iščejo užitek v potešitvi apetita. “Božja tolažba,” pravi sveti Bernard, “ni dana tistim, ki dopuščajo kakršno koli drugo zadovoljstvo.” Nebeška tolažba se ne podeljuje tistim, ki iščejo zemeljske užitke.

Poleg tega bo tisti, ki zadovoljuje okus, zlahka zadovoljil tudi druge čute; ker bo izgubil duha pomnjenja, se bo zlahka pregrešil z nespodobnimi besedami in nedostojnim vedenjem. Najslabša lastnost nezmernosti pa je, da postavlja čistost v veliko nevarnost. Sveti Hieronim pravi: “Polnjenje želodca je žarišče pohote.” Prekomerno uživanje hrane je močna spodbuda za nebrzdanost. Zato Kasijan pravi, da je “nemogoče, da tisti, ki zadovoljuje svoj apetit, ne bi doživljal naslade”. Nenasitneži ne morejo pričakovati, da bodo brez skušnjav proti čistosti. Da bi ohranili čistost, so svetniki izvajali najstrožje mrtvičenje apetita. “Hudič,” pravi sveti Tomaž, “premagan z zmernostjo, ne skuša v poželenju.” Ko so premagane njegove skušnjave apetita, preneha vzbujati nečistost.

Kdor se posveča odrekanju apetita, nenehno napreduje v kreposti. Da bo mrtvičenje okusa olajšalo obvladovanje drugih čutov in nam omogočilo, da jih bomo uporabljali pri krepostnih dejanjih, lahko sklepamo iz naslednje molitve Cerkve: “O Bog, ki s postom izničiš naše pregrehe, dvigaš naš razum, podeljuješ kreposti in njih plačilo, itn.” S postom Gospod omogoči duši, da kroti svoje slabosti, dviguje svoje čute proti Nebu, se utrjuje v krepostih in si pridobiva zasluge za večnost.

Posvetneži pravijo: Bog je ustvaril zemeljske dobrine za našo uporabo in uživanje. To niso besede svetnikov. Častitljivi Vincenc Carafa iz Družbe Jezusove je govoril, da nam je Bog dal zemeljske dobrine ne le zato, da bi jih uživali, ampak tudi zato, da bi se mu lahko zahvaljevali in mu izkazovali svojo ljubezen s prostovoljnim odrekanjem in žrtvovanjem v njegovo slavo. Opustiti vse posvetne užitke za Boga je bila vedno praksa svetniških duš.

Večerno premišljevanje

RAZMISLEK IN LJUBEZEN DO TRPLJENJA JEZUSA KRISTUSA

I.

Nekega dne se je križani Jezus prikazal sestri Magdaleni Orsini, ki je že nekaj časa trpela zaradi hude bolezni in jo opogumljal naj mirno prenaša trpljenje. Božja služabnica je odgovorila: “Toda, Gospod, na križu si visel le tri ure, jaz pa te bolečine trpim že več let.” Jezus Kristus ji odvrne z grajo: “O nevedna, kot si, kaj misliš s tem? Od prvega trenutka, ko sem bil v materinem telesu, sem v svojem Srcu trpel vse to, kar sem pozneje pretrpel na križu.” In jaz, moj dragi Odrešenik, kako naj se ob pogledu na veliko trpljenje, ki si ga zaradi mene prestajal vse svoje življenje, pritožujem nad tistimi križi, ki mi jih pošiljaš v moje dobro? Zahvaljujem se Ti, da si me odrešil s tako veliko ljubeznijo in s takšnim trpljenjem. Da bi me opogumil za potrpežljivo prestajanje bolečin tega življenja, si vzel nase vse naše zlo. O moj Gospod, daj, da bodo Tvoje bolečine vedno prisotne v mojem umu, da bom vedno sprejemal in želel trpeti za Tvojo ljubezen.

Velika kot morje je tvoja nesreča. (Žal 2:13). Kakor so morske vode slane in grenke, tako je bilo življenje Jezusa Kristusa polno grenkobe in brez vsake tolažbe, kot je sam povedal sveti Margareti iz Cortone. Kakor se vse vode zemlje stekajo v morje, tako se je vse trpljenje ljudi združevalo v Jezusu Kristusu; in tako govori po besedah psalmista: Reši me, o Bog; zakaj vode so mi prišle do grla! Zašel sem v globino vodá in valovi me zagrinjajo. (Ps 69:2-3). Reši me, o Bog, kajti bridkosti so prodrle v notranjost moje duše in ostal sem v viharju sramote in trpljenja, tako notranjega kot zunanjega.

O moj najdražji Jezus, moja ljubezen, moje življenje, moje vse, če gledam tvoje sveto Telo ne vidim drugega, kot rane. Če pa vstopim v Tvoje opustošeno Srce, ne najdem drugega, kot grenkobo in žalost zaradi katerih si trpel smrtne muke. O moj Gospod, kdo razen Tebe, ki si neskončna Dobrota, bi kdaj toliko trpel in umrl za enega od svojih ustvarjenih bitij? Ker pa si Bog, ljubiš, kot lahko ljubi samo Bog, z ljubeznijo, ki ji ni enaka nobena druga ljubezen.

II.

Sveti Bernard pravi: “Da bi odrešil sužnja, Oče ni prizanesel svojemu Sinu in tudi Sin ni prizanesel samemu sebi.” O neskončna Božja ljubezen! Po eni strani je večni Oče od Jezusa Kristusa zahteval, da zadosti za vse grehe ljudi: Gospod pa je naložil nanj nas vseh pregrehe. (Iz 53:6). Po drugi strani pa se je Jezus, da bi rešil človeka na najbolj ljubeč način, ki ga je premogel, odločil prevzeti nase najstrožjo kazen Božje pravičnosti za naše grehe. Zato je, kot trdi sveti Tomaž, v najvišji meri prevzel nase vse trpljenje in sramotenje, ki jih je bilo kdaj koli mogoče prenesti. Zaradi česar ga je Izaija imenoval mož bolečin, preziran, zaničevan in zadnji med ljudmi. (Iz 53:3). In to z razlogom: Jezus je bil namreč trpinčen po vseh udih in čutilih svojega telesa, še bolj pa po vseh zmožnostih svoje duše, tako da so notranje bolečine, ki jih je prestajal neskončno presegale njegovo telesno trpljenje. Glejte ga torej, raztrganega, krvavega; obravnavanega kot sleparja, čarovnika, blazneža; zapuščenega celo od prijateljev in nazadnje preganjanega od vseh, dokler ni končal svojega življenja na sramotnih vešalih.

Veste, kaj sem vam storil? (Jan 13:12). O moj Gospod, resnično se zavedam, koliko si storil in pretrpel zaradi mene, a žal veš, da jaz do zdaj nisem storil ničesar zate. Moj Jezus, pomagaj mi, da bom vsaj nekaj pretrpel za tvojo ljubezen preden me ujame smrt. Sramujem se stopiti pred Tebe; vendar ne bom več nehvaležen, kot sem bil toliko let. Ti si se zaradi mene odrekel vsakemu ugodju; iz ljubezni do Tebe se bom odpovedal vsem čutnim užitkom. Ti si zame pretrpel toliko bolečin; za Tebe bom pretrpel vse bolečine svojega življenja in svoje smrti, kakor Ti bo ljubo. Ti si bil zapuščen; srečen bom, če me vsi zapustijo, le da me ne zapustiš Ti, o moj edini in dobri Vladar. Ti si bil preganjan; sprejemam vsako preganjanje, ki me lahko doleti. Nazadnje si umrl zame; jaz bom umrl zate. O moj Jezus, moj zaklad, moja ljubezen, moje vse, ljubim te. O, daj mi še več ljubezni! Amen.

Jutranje premišljevanje

“NI MIRU ZA BREZBOŽNE”

Mir! Kakšen mir? Ne, govori Gospod, ni miru za brezbožne. (Iz 48:22). Če ima kdo hudega sovražnika, ne more ne jesti ne spati v miru; kako lahko tisti, ki ima Boga za sovražnika, počiva v miru?

I.

Salomon pravi, da so užitki in bogastvo tega sveta ne le nečimrnost, ki ne more zadovoljiti srca, ampak so tudi bolečine, ki mučijo duha: Glej, vse je nečimrnost in obtežitev duha. (Prid 1:14). Ubogi grešniki! Mislijo, da bodo s svojimi grehi dosegli srečo, a najdejo le grenkobo in obžalovanje: Na njih cestah je opustošenje in razdejanje in pota miru ne poznajo. (Iz 59:7-8). Mir! Kakšen mir? Ne, govori Gospod: ni miru za brezbožne. (Iz 48:22). Greh predvsem povzroča strah pred Božjim maščevanjem. Če ima kdo hudega sovražnika, ne more ne jesti ne spati v miru; kako lahko tisti, ki ima Boga za sovražnika živi v miru? Groza njim, ki delajo hudo. (Preg 10:29). Če se pripeti potres ali hudo grmenje, kako ne bi trepetal tisti, ki živi v grehu! Vsak list, ki se premakne, ga vznemiri: Glas strahot mu zveni po ušesih. (Job 15:21). Vedno beži, čeprav ne vidi, kdo ga preganja: Hudoben človek beži, četudi ga nihče ne preganja. (Preg 28:1). In kdo ga preganja? Njegovi lastni grehi. Ko je Kajn ubil svojega brata Abela, je rekel: Kdor koli me bo našel, me bo ubil. (Gen 4:14). In čeprav mu je Gospod zagotovil, da mu nihče ne bo storil hudega pa vendar pravi Sveto pismo, Kajn je blodil in begal po zemlji (Gen 4:14). Kaj drugega je preganjalo Kajna, kot njegov lastni greh?

Poleg tega greh s seboj prinaša tudi slabo vest – tega krutega črva, ki grize brez prestanka. Nesrečni grešnik gre na predstavo, ples, zabavo, a njegova vest mu pravi: Z Bogom si v sporu in če bi umrl, kam bi šel? Slaba vest je že v tem življenju tako velika muka, da so se nekateri, da bi se je znebili, celo ubili. Kot vemo je bil med njimi Juda, ki se je v obupu obesil. O drugem pripovedujejo, da je po umoru otroka postal redovnik, da bi ubežal bolečini slabe vesti, a ker ni našel miru niti v veri, je šel in priznal svoj zločin sodniku ter se dal obsoditi na smrt.

O, moje zapravljeno življenje! O moj Bog, če bi le trpel, da bi Ti zadostil za bolečine, ki sem jih povzročil, ko sem Te žalil, koliko zaslug bi imel zdaj za nebesa! O, moj Gospod, zakaj sem te zapustil in izgubil tvojo milost? Za kratke in prazne užitke, ki so izginili tako, kot so prišli in ki so moje srce pustili polno trnja in grenkobe. O, moji grehi, tisočkrat vas zavračam in preklinjam ter blagoslavljam Tvoje usmiljenje, o moj Bog, ki me je tako potrpežljivo čakalo. Ljubim te, o moj Stvarnik in Odrešenik, ki si dal svoje življenje zame in ker te ljubim, se iz vsega srca kesam, da sem te žalil.

II.

Bog primerja grešnike z razburkanim morjem: Hudobni so ko razburkano morje, ki se ne more umiriti. (Iz 57:20). Sprašujem vas, če bi koga odpeljali na glasbeni festival, ples ali zabavo in ga tam obesili z glavo navzdol ali bi lahko užival v tej zabavi? Takšno je stanje grešnika, čigar duša je tako rekoč obrnjena na glavo, saj je sredi užitkov tega sveta, a brez Boga. Lahko je, pije in pleše, lahko nosi bogata oblačila, pridobiva časti in premoženje toda miru ne bo nikoli imel: Ni miru za brezbožne. Mir prihaja samo od Boga; in Bog ga daje svojim prijateljem, ne pa svojim sovražnikom.

Sv. Vincencij Ferrer pravi, da so zemeljski užitki prazni, ne vstopajo v srce: “So vode, ki ne prodrejo tja, kjer je žeja.” Grešnik lahko nosi bogato izvezeno obleko ali si na prst nadene razkošen diamant; lahko se prepušča čutu okusa po svojem nagnjenju, vendar bo njegovo ubogo srce ostalo polno trnja in grenkobe; zato ga boš z vsem njegovim bogastvom, užitki in zabavami videl vedno nemirnega in ob vsakem nasprotovanju razjarjenega in jeznega kot besnega psa. Kdor ljubi Boga, se ob neugodnih dogodkih prepusti Božji volji in najde mir; tega pa ne more storiti tisti, ki je sovražnik Božje volje in se zato ne more pomiriti. Nesrečni človek služi hudiču – tiranu, ki mu vrača z žalostjo in grenkobo. Božja beseda se ne more izneveriti, saj pravi: Zato ker nisi služil pri obilnosti vseh reči Gospodu, svojemu Bogu, z veseljem in z radostnim srcem, boš moral služiti ob lakoti in žeji, v nagoti in pomanjkanju vseh reči svojim sovražnikom. (Dt 28:47,48). Kaj vse ne pretrpi maščevalni človek, ko se maščuje! Ta nečisti človek, ko doseže svoj cilj! Ta častihlepni, ta pohlepni človek! O, koliko ljudi bi postalo velikih svetnikov, če bi za Boga trpeli to, kar trpijo za to, da se obsodijo!

Moj Bog, moj Bog, za kaj sem te izgubil in za kaj sem te zamenjal? Zdaj se zavedam zla, ki sem ga storil in trdno sklenem, da bom namesto Tvoje ljubezni izgubil vse, celo življenje samo. Daj mi luč, večni Oče, iz ljubezni do Jezusa Kristusa; daj mi spoznati, kako velika dobrota si Ti in kako nizkotni so tisti užitki, ki mi jih ponuja hudič, da bi izgubil Tvojo milost. Ljubim Te, a želim Te ljubiti še bolj. Daj, da boš Ti moja edina misel, moja edina želja, moja edina ljubezen. V vsem zaupam v Tvojo dobroto, po zaslugah Tvojega Sina. Marija, moja Mati, zaradi ljubezni, ki jo imaš do Jezusa Kristusa, te prosim, izprosi mi luč in moč, da mu bom služil in ga ljubil do smrti.

Duhovno branje

MRTVIČENJE APETITA

Sveti Andrej Avellini je govoril, da mora tisti, ki želi napredovati v popolnosti z vnemo mrtvičiti apetit. “Nemogoče je,” pravi sveti Gregor, “sodelovati v duhovnem boju, ne da bi si prej podredili apetit.” Oče Roggacci v svojem spisu ”Edina pomembna stvar” trdi, da je glavni del zunanjega mrtvičenja, mrtvičenje okusa. Ker je mrtvičenje okusa sestavljeno iz vzdržnosti od hrane ali se moramo potemtakem popolnoma vzdržati prehranjevanja? Ne, naša dolžnost je, da ohranjamo življenje telesa, da bomo lahko služili Bogu, dokler bo hotel, da ostanemo na zemlji. Toda, kot je govoril oče Vincenc Carafa, za telo moramo skrbeti z enakim občutkom odpora, kot bi mogočen monarh s prisilo opravljal najbolj nizkotno delo služabnika.

Frančišek Saleški pravi, da moramo jesti, da bi živeli, vendar ne smemo živeti za to, da bi jedli. Zdi se, da nekateri, podobno kot živali, živijo le za zadovoljitev okusa. “Človek,” pravi sveti Bernard, “postane zver, če ljubi to, kar ljubijo zveri.” Kdor, tako kot zveri, svoje srce usmeri v zadovoljevanje apetita, pade iz dostojanstva duhovnega in razumnega bitja in se spusti na raven nerazumnih živali. Nesrečni Adam se zaradi užitka, da bi pojedel jabolko, primerja z nerazumnimi živalmi in jim postane podoben. Na nekem drugem mestu sveti Bernard pravi, da bi živali na poljih, če bi lahko govorile, ob pogledu na Adama, ki je zaradi trenutne zadovoljitve svojega okusa pozabil na svojega Boga in večno odrešitev, rekle: “Glejte, Adam je postal eden izmed nas!” Zato je sveta Katarina Sienska govorila, da brez mrtvičenja okusa ni mogoče ohraniti nedolžnosti, saj je Adam padel zaradi potešitve svojega apetita”. O, kako bedno je stanje tistih, katerih bog je njihov trebuh. (Flp 3:19).

Koliko ljudi je izgubilo svojo dušo zaradi nezmernosti! Sveti Gregor v svojih Dialogih pripoveduje, da je bil v nekem sienskem samostanu menih, za katerega se je zdelo, da živi zelo zgledno. Ko je bil na pragu smrti, so se okoli njega zbrali redovniki, ki so pričakovali, da jih bodo njegovi zadnji trenutki poučili. “Bratje,” je rekel umirajoči, “ko ste se vi postili, sem jaz jedel na samem, zato sem bil že izročen satanu, ki mi zdaj jemlje življenje in odnaša mojo dušo.” Po teh besedah je umrl. Isti svetnik na drugem mestu pripoveduje, da je neka redovnica, ko je na vrtu zagledala zelo lepo solato, v nasprotju s pravili, to solato utrgala in pojedla. Takoj jo je obsedel hudič in jo hudo mučil. Njene tovarišice so ji na pomoč poklicale svetega opata Ekvicija, ob prihodu katerega je demon vzkliknil: “Kaj hudega sem storil? Sedel sem na solati, ona je prišla in jo pojedla.” Sveti mož je s svojimi ukazi prisilil hudega duha, da je odšel. V cistercijanskih zapisih beremo, da je sveti Bernard nekoč ob obisku svojih novincev poklical na stran brata, ki mu je bilo ime Acardo, in rekel, da bo neki novinec, na katerega je pokazal, tega dne pobegnil iz samostana. Svetnik je Acarda prosil, naj opazuje novinca in prepreči njegov pobeg. Naslednjo noč je Acardo videl demona, ki se je približal novincu in ga s slastnim vonjem po pečeni kokoši zapeljal, da si je zaželel prepovedane hrane. Nesrečni mladenič se je prebudil, podlegel skušnjavi, vzel svoja oblačila in se pripravil na odhod iz samostana. Acardo ga je zaman poskušal prepričati o nevarnostih, ki jim bo izpostavljen v svetu. Nesrečni mož se je trdovratno odločil, da se bo vrnil v svet, in tam je, dodaja pripovedovalec, nesrečno umrl.

Večerno premišljevanje

RAZMISLEK IN LJUBEZEN DO TRPLJENJA JEZUSA KRISTUSA

I.

Božja Beseda je prišla na svet in prevzela človeško telo, da bi postala ljubljena človeku, zato je prišla s takim hrepenenjem po trpljenju za nas, da ni izgubila niti trenutka mučeništva. Komaj je bil spočet v Marijinem telesu, že si je v mislih predstavljal vse trpljenje svojega mučeništva; in da bi nam pridobil odpuščanje in Božjo milost, se je ponudil svojemu večnemu Očetu, da bi s svojimi bolečinami zadostil za vse kazni zaradi naših grehov; in od tistega trenutka je začel trpeti vse, kar je pozneje pretrpel v svoji najbolj grenki smrti. O moj najljubeznivejši Odrešenik, kaj sem do zdaj storil ali pretrpel zate? Če bi lahko tisoč let zaradi Tebe prenašal vse muke, ki so jih pretrpeli vsi mučenci, ne bi bile nič v primerjavi s tistim prvim trenutkom, ko si se daroval in začel trpeti zame.

Mučenci so res trpeli velike bolečine in sramoto, vendar so jih prenašali le v času svojega mučeništva. Jezus je že od prvega trenutka svojega življenja nenehno trpel vse muke svojega pasijona; saj je imel od prvega trenutka pred očmi strašni prizor vseh muk in žalitev, ki jih je moral prejeti od ljudi. Zato je po besedah preroka dejal: Moja bolečina je vedno z mano. (Ps 38:18). O moj Jezus, tako zelo si želel trpeti zame, da si celo predčasno prenašal svoje trpljenje, jaz pa tako zelo hrepenim po užitkih tega sveta. Kolikokrat sem Te žalil, da bi zadovoljil svoje telo! O moj Gospod, po zaslugah svojega trpljenja mi, prosim Te, odvzemi vso nagnjenost do zemeljskih užitkov.

II.

Bog nam v svojem usmiljenju do nas običajno ne razkrije preizkušenj, ki nas čakajo pred časom, ko jih moramo prestati. Če bi zločincu, ki naj bi ga usmrtili na vislicah, že od prvega trenutka razuma razkrili muke, ki ga čakajo, ali bi bil sploh kdaj sposoben veselja? Če bi Savlu že od začetka njegovega vladanja pred očmi stal meč, ki ga bo prebodel, če bi Juda predvidel vrv, ki ga bo zadušila, – kako grenko bi bilo njuno življenje. Naš dobri Odrešenik je imel že od prvega trenutka svojega življenja pred očmi biče, trnje, križ, grozote svojega trpljenja in bridko smrt, ki ga je čakala. Ko je gledal žrtve, ki so jih darovali v templju, je dobro vedel, da so bile podobe žrtvovanja, ki ga bo On, Brezmadežno Jagnje, nekega dne dopolnil na oltarju križa. Ko je videl mesto Jeruzalem, je dobro vedel, da bo tam izgubil svoje življenje v morju žalosti in sramotenja. Ko je videl svojo drago Mater, si jo je že predstavljal v agoniji trpljenja ob vznožju križa, v bližini svojega umirajočega Jaza. Tako te je, o moj Jezus, grozljiv pogled na vse te nadloge ves čas Tvojega življenja ohranjal nenehno izmučenega in trpečega pred časom Tvoje smrti. In Ti si vse sprejel in trpel zaradi mene.

O, moj mučeni Gospod, že samo videnje vseh grehov sveta, še posebej mojih, s katerimi si že predvidel, da te bom žalil, je naredilo tvoje življenje bolj trpeče in boleče, kot vsa življenja, ki so kdaj koli bila ali še bodo. Toda, o moj Bog, v katerem poganskem zakonu je zapisano, da ima Bog tako veliko ljubezen do bitja, pa vendar to isto bitje živi ne, da bi ljubilo svojega Boga, ali bolje rečeno, da ga žali in zaničuje? O, moj Gospod, daj mi spoznati veličino Tvoje ljubezni, da ne bom več nehvaležen do Tebe. O, če bi te le ljubil, moj Jezus, – če bi te resnično ljubil – kako sladko bi mi bilo trpeti zate!

Jutranje premišljevanje

STRAHOVI UMIRAJOČEGA ČLOVEKA OB MISLI NA BLIŽAJOČO SE SODBO

Kako naj se umirajoči, ki je svoje življenje preživel v grehu, sredi bolečin, osuplosti in zmede smrti iskreno pokesa vseh svojih preteklih krivic? O, Bog, kakšna groza in zmeda bosta zajela nesrečnega kristjana, ki je živel brezskrbno življenje, ko se bo znašel preplavljen z grehi in strahom pred sodbo, peklom in večnostjo. In kako naj ne bi trepetal tisti, ki je Boga žalil s številnimi smrtnimi grehi in se zanje ni pokesal!

I.

Razmislite o strahu, ki ga v umirajočem človeku povzroči misel na Sodbo, ko se zave, da bo moral v zelo kratkem času stopiti pred Jezusa Kristusa, svojega Sodnika in odgovarjati za vsa dejanja svojega preteklega življenja. Ko bo nastopil strašni trenutek njegovega prehoda s tega sveta v drugega, iz časa v večnost, ga ne bo nič tako mučilo, kot prizor njegovih grehov. Sveta Marija Magdalena de Pazzi je bolna trepetala ob misli na sodbo. Spovednik ji je rekel, naj se ne boji. “Ah, oče,” je odgovorila, “grozno je stopiti pred Jezusa Kristusa, kot Sodnika!” Takšni so bili občutki te svete device, ki je bila svetnica že od otroštva. Kaj bo rekel tisti, ki si je pogosto zaslužil pekel?

Opatinja Agata je po mnogih letih pokore trepetala in rekla: “Kaj bo z menoj, ko mi bo sojeno?” In kako naj ne bi trepetal tisti, ki je Boga žalil z mnogimi smrtnimi grehi, a se zanje ni pokesal! Ob smrti bo prizor njegovih grehov, strogost Božje sodbe, negotovost kazni, ki bo izrečena nad njim – kakšno grozo in zmedo bo to povzročilo v njem! Pazimo, da se bomo vrgli k nogam Jezusa Kristusa in si zagotovili odpuščanje, preden bo prišel dan osebne sodbe.

O, moj Jezus in moj Odrešenik, ki boš nekoč moj Sodnik, usmili se me pred sodnim dnem. Poglej, pred tvojimi nogami je izdajalec, ki ti je pogosto obljubljal zvestobo, a ti je prav tako pogosto obrnil hrbet. Ne, moj Bog, nisi si zaslužil ravnanja, ki si ga bil doslej deležen iz mojih rok. Odpusti mi, Gospod, saj si resnično želim spremeniti in popraviti svoje življenje. Žal mi je, moj dobri Vladar, da sem te preziral: usmili se me!

II.

Takrat se bo odločilo o velikem vprašanju naše večne odrešitve. Od te odločitve bo odvisno ali bomo za vedno rešeni ali za vedno izgubljeni, srečni ali nesrečni za vso večnost. Toda, o Bog, vsakdo, ki to ve pravi: “Da, tako je.” Če je tako, zakaj ne pustimo vsega in se ne osredotočimo le na naše posvečenje in na zagotovitev našega večnega odrešenja?

Moj Bog, zahvaljujem se ti za luč, ki si mi jo dal. Jezus, spomni se, da si umrl za moje odrešenje; daj, da te bom, ko te bom prvič zagledal, videl pomirjenega. Če sem doslej preziral tvojo milost, jo zdaj cenim nad vse. Ljubim te, o neskončna Dobrota, in ker te ljubim, mi je žal, da sem te žalil. Doslej sem Te zapuščal, zdaj pa Te želim in iščem; daj, da Te najdem, o Bog moje duše! Marija, moja Mati, priporoči me svojemu Sinu Jezusu.

Duhovno branje

MRTVIČENJE: NJEGOVA NUJNOST IN PREDNOSTI

Vsako dejanje samo odrekanja obravnavajmo kot delo, ki nas bo pripravilo na raj. Ta misel bo osladila vse naše bolečine in muke. Kako prijetna je utrujenost potovanja za tistega, ki mu je zagotovljeno, da bo dobil v posest vse ozemlje, po katerem potuje! V »Življenju puščavskih očetov« je zapisano, da je neki menih želel zamenjati svojo celico za drugo, ki bi bila bližje vodnjaku iz katerega je imel navado zajemati vodo, a ko je nekega dne odhajal k vodnjaku je slišal, kako nekdo za njim šteje njegove korake. Ko se je obrnil, je zagledal mladeniča, ki je rekel: “Jaz sem angel. Preštevam tvoje korake, da noben od njih ne bo ostal brez nagrade.” Menih je takoj opustil namero, da bi zamenjal celico in si celo zaželel, da bi bila bolj oddaljena od vode, da bi si lahko pridobil večje zasluge.

Kristjani, ki se mrtvičijo uživajo mir in zadovoljstvo tako v tem, kot v prihodnjem življenju. Je lahko kakšna večja sreča za dušo, kot če ve, da s svojim mrtvičenjem ugaja Bogu. Že samo odrekanje zemeljskim užitkom in bolečine pokore, prinesejo ljubeči duši toliko duhovnih radosti. Ljubezen ne more biti pri miru. Kdor ljubi Boga, ne more živeti brez nenehnega dokazovanja svoje naklonjenosti. Duša ne more izkazovati večje ljubezni do Boga, kot s prostovoljnim odrekanjem zemeljskim užitkom zaradi Njega in z žrtvovanjem svojih bolečin Njemu. Kristjan, zaljubljen v Jezusa Kristusa, ne čuti bolečine pri svojih spokornih delih. “Kdor ljubi Boga,” pravi sveti Avguštin, “se ne muči.” “Kdo,” pravi sveta Terezija, “lahko gleda svojega Boga prekritega z ranami in preganjanega, ne da bi sprejel in si celo želel del Odrešenikovega trpljenja?” Zato je sveti Pavel vzkliknil, da si ne želi drugega zadovoljstva ali slave kot Odrešenikov križ. Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa. (Gal 6:14). Znova pravi, da je križanje mesa preizkušnja, po kateri se lahko spoznajo pravi privrženci Jezusa Kristusa. Ti pa, ki so Kristusovi, so meso s strastmi in poželenjem vred križali. (Gal 5:24). Posvetni ljudje iščejo čutna zadovoljstva, Kristusovi privrženci pa iščejo telesno vzdržnost.

Na koncu si predstavljajte, da je smrt pred vrati in da ste za Raj naredil le malo. Od tega dne naprej si prizadevajte, da se čim bolj mrtvičite, vsaj z vzdržnostjo od užitkov, ki jih išče samoljubje. Prizadevajte si izkoristiti vsako priložnost za mrtvičenje. Delež dobrega daru naj ne gre mimo tebe! (Sir 14:14). Vsako priložnost za samo odrekanje obravnavajte kot dar, ki vam ga podarja Bog, da si boste lahko v drugem življenju zaslužili večjo slavo; in ne pozabite, da kar je mogoče storiti danes, jutri morda ne bo mogoče in čas, ki je minil, se nikoli ne vrne.

Da bi spodbudil vašo gorečnost pri mrtvičenju, vam bom z besedami svetega Janeza Klimaka (Lestvičnika) predstavil, kaj je videl v samostanu, imenovanem “Kaznilnica spokornikov”. “Videl sem,” pravi svetnik, “da so nekateri med njimi celo noč stali na prostem, da bi premagali spanec. Druge sem videl z očmi uprtimi v Nebo, kako so v solzah prosili Boga usmiljenja. Drugi so stali z rokami zvezanimi na hrbtu in sklonjeno glavo, kot da niso vredni dvigniti oči k Nebu. Drugi so, posuti s pepelom in z glavo med koleni, s čelom udarjali po tleh. Drugi so s solzami zalivali tla. Drugi so stali na žgočih sončnih žarkih. Drugi, izsušeni od žeje, so se zadovoljili le z nekaj kapljicami vode, da bi preprečili smrt. Drugi so vzeli grižljaj kruha, nato pa ga odvrgli, češ da tisti, ki so živeli kot živali, niso vredni človeške hrane. Nekaterim je lica brazdalo nenehno pretakanje solz, drugi so imeli vdrte oči. Drugi so se tako močno udarjali po prsih, da so začeli pljuvati kri. Vsi so imeli tako blede in izčrpane obraze, da so bili videti, kot trupla.” Svetnik nato sklene z besedami, da jih je kljub njihovemu padcu imel, zaradi njihovega kesanja, za srečnejše od tistih, ki niso nikoli grešili in se nikoli pokesali. Kaj naj rečemo o tistih, ki so padli in za svoje grehe niso nikoli zadoščevali s spokornimi deli.

Večerno premišljevanje

RAZMISLEK IN LJUBEZEN DO TRPLJENJA JEZUSA KRISTUSA

I.

Prijetno je videti nekoga, ki ga ljubi velik človek in še bolj, če ima ta moč, da ga pripelje do velike sreče; toda koliko bolj sladko in prijetno mora biti ob vedenju, da nas ljubi Bog, ki nas lahko pripelje do večne sreče? Pod staro postavo so ljudje morda dvomili, da jih Bog ljubi z nežno ljubeznijo; toda ko smo videli, kako je prelil svojo kri in umrl za nas, kako lahko dvomimo, da nas ljubi z neskončno nežnostjo in naklonjenostjo? O, moja duša, poglej zdaj svojega Jezusa, ki visi na križu, ves prekrit z ranami! Poglej, kako ti s temi ranami dokazuje ljubezen svojega ljubečega Srca: “Skrivnosti njegovega Srca se razkrivajo skozi rane njegovega telesa,” pravi sveti Bernard. Moj najdražji Jezus, res me prizadene, ko te vidim umirati s tako strašnim trpljenjem na sramotnem drevesu; vendar se hkrati močno potolažim in razvnemam od ljubezni do Tebe, ko v teh svetih Ranah vidim ljubezen, ki mi jo izkazuješ. O nebeški Serafi, kaj menite o ljubezni mojega Boga, ki me je vzljubil in zame dal sam sebe (Gal 2:20)?

Sveti Pavel pravi, ko so pogani slišali oznanilo, da je bil Jezus križan zaradi ljubezni do ljudi, so mislili, da je to tak nesmisel, da niso mogli verjeti. Mi pa oznanjamo križanega Kristusa, ki je za Jude res kamen spotike, za pogane pa nespamet. (1 Kor 1:23). Kako je mogoče, so rekli, verjeti, da bi se vsemogočni Bog, ki ničesar ne potrebuje in je popolnoma srečen kakršen je, odločil postati Človek in umreti na križu, da bi odrešil ljudi? To bi bilo enako, so rekli, kot če bi verjeli, da je Bog postal nor iz ljubezni do ljudi. Za pogane pa je to neumnost. Zato niso hoteli verjeti. Toda vera nas uči, da je Jezus resnično prevzel in opravil to veliko delo Odrešenja, ki so ga pogani imenovali norost. “Videli smo,” pravi sveti Lovrenc Justinijan, “da je večna Modrost, Božji Edinorojenec, zaradi čezmerne ljubezni, ki jo ima do človeka, postal kakor da bi bil nor.” Da, dodaja kardinal Hugo, saj se je zdelo, da je Bog, ki se je odločil umreti za ljudi, zgolj norost: “Zdi se noro, da bi Bog umrl za odrešenje ljudi.”

II.

Blaženi Giacopone, ki je bil na tem svetu pisatelj in je pozneje postal frančiškan, je zaradi ljubezni do Jezusa Kristusa očitno postal nor. Nekega dne se mu je prikazal Jezus in rekel: “Giacopone, zakaj delaš te norosti?” “Zakaj?” je odgovoril. “Ker si me jih ti naučil. Če sem nor,” je rekel, “si bil ti bolj nor od mene, ker si umrl zame. Jaz sem norec, ker si bil Ti še večji norec.” Tako je tudi sveta Marija Magdalena de Pazzi v ekstazi vzkliknila: “O Bog ljubezni! O Bog ljubezni! Ljubezen, ki jo imaš do človeka, o moj Jezus, je res prevelika.” In nekega dne, ko je bila vzhičena, je vzela podobo Križanega in začela teči po samostanu ter vzklikati: “O ljubezen! Ljubezen! Nikoli te ne bom prenehala klicati Ljubezen, moj Bog.” Nato se je obrnila k redovnicam in rekla: “Ali ne veste, moje drage sestre, da Jezus Kristus ni nič drugega kot ljubezen? On je celo nor od ljubezni in to bom vedno ponavljala.” In dodala, da si želi, da bi jo slišalo vse stvarstvo, ko Jezusa imenuje Ljubezen, da bi Jezusovo ljubezen spoznali in vzljubili vsi. In včasih je začela celo zvoniti, da bi vsi ljudje na svetu prišli (kot si je želela, če bi bilo to mogoče) ljubiti njenega Jezusa.

Da, moj najljubeznivejši Odrešenik, dovoli mi, da rečem, ta tvoja nevesta je imela prav, ko te je imenovala za norega od ljubezni. In mar se res ne zdi norost, da si se odločil umreti iz ljubezni do mene, za tako nehvaležnega črva, kot sem jaz in katerega pregrehe si predvidel, pa tudi nezvestobo za katero sem kriv? Toda če si Ti, moj Bog, postal, kot da bi bil nor iz ljubezni do mene, kako to, da jaz ne postanem nor iz ljubezni do Tebe? Ko sem te videl križanega in mrtvega zame, kako je mogoče, da lahko mislim na kogar koli drugega kot nate? Da, o moj Gospod, moj dobri Vladar, ki si vreden ljubezni bolj kot vse drugo, ljubim te bolj kot samega sebe. Obljubljam, da v prihodnje ne bom ljubil nikogar drugega razen Tebe in da bom nenehno razmišljal o ljubezni, ki si mi jo izkazal, ko si sredi tolikih muk umrl zame.

O bičanje, o trnje, o žeblji, o križ, o rane, o trpljenje, o smrt mojega Odrešenika, vi me neustavljivo opominjate, da ljubim Njega, ki me je tako zelo ljubil! O Utelešena Beseda, o ljubeči Bog, moja duša je zaljubljena vate! Tako zelo bi Te rad ljubil, da ne bi našel drugega zadovoljstva kot to, da bi ugajal Tebi, moj najslajši Gospod; in ker si tako močno želiš moje ljubezni, sklenem, da bom živel samo zate. Hočem storiti vse, kar si Ti želiš od mene. O moj Jezus, prosim Te, pomagaj mi in daj, da Ti bom popolnoma in nenehno ugajal v času in v večnosti. Marija, moja Mati, prosi Jezusa zame, da mi podeli svojo sveto ljubezen; kajti na tem in onem svetu si ne želim ničesar drugega kot ljubiti Jezusa. Amen.

Jutranje premišljevanje

“MEMENTO, HOMO, QUIA PULVIS ES.”

Za naše zveličanje je najbolj koristno, če si pogosto govorimo: Nekoč bom moral umreti! Cerkev nas na to opominja vsako leto na pepelnično sredo: Memento, homo, quia pulvis es et in pulverem reverteris! Pomni, človek, da si prah in v prah se boš povrnil!

O moj Bog, daj mi luč, daj mi moč, da Ti bom do konca življenja služil in Te ljubil.

I.

Pomni, človek, da si prah in v prah se boš povrnil! Na to gotovost smrti se spomnimo večkrat v letu; včasih ob pokopališčih, mimo katerih hodimo med potjo, včasih ob grobovih, ki jih vidimo ob cerkvah, včasih ob mrličih, ki jih pokopavajo.

Najdragocenejša predmeta, ki so ju puščavniki nosili v svoje jame, sta bila križ in lobanja; križ jih je opominjal na veliko ljubezen Jezusa Kristusa do nas, lobanja pa na dan lastne smrti. Tako so do konca svojih dni vztrajali v spokornih delih in tako v uboštvu umirali v puščavi ampak bolj srečni, kot če bi umirali, kot kralji v svojih palačah.

Konec je blizu! Konec je blizu! Finis venit; venit finis. (Ezk 7:2). V tem življenju nekdo živi dlje, drugi krajši čas; toda za vse prej ali slej pride konec; in ko ta konec pride, nas ob smrti ne bo pomirilo nič drugega, kot misel, da smo ljubili Jezusa Kristusa in iz ljubezni do Njega potrpežljivo prenašali tegobe tega življenja. Takrat nas ne bo pomirilo ne bogastvo, ne časti, ki smo si jih pridobili, ne užitki, ki smo jih doživeli. Vsa veličina sveta ne more potolažiti umirajočega človeka; prej pomnožuje njegovo trpljenje; in več ko je od sveta pridobil, bolj trpi. Sveta Terezija Margareta, sestra iz reda bosonogih karmeličank in hči cesarja Rudolfa II. je dejala: »Kakšno korist ima kraljestvo ob smrtni uri?«

O, koliko je posvetnih ljudi, ki jim prav v trenutku, ko so zaposleni s pridobivanjem bogastva, moči in položaja, pride naznanilo smrti: »Poskrbi za svojo hišo! Umrl boš namreč in ne živel.« (Iz 38:1). Zakaj, o človek, odlašaš z oporoko do ure, ko si v bolezni? O moj Bog, kakšno bolečino trpi tisti, ki je tik pred tem, da dobi kakšno tožbo ali prevzame v posest kakšno lastnino, ko sliši, da mu duhovnik, ki je prišel moliti za njegovo dušo, reče: Pojdi, krščanska duša, s tega sveta. Pojdi s tega sveta in predloži svoj račun Jezusu Kristusu. »Toda,« vzklikne, »nisem še pripravljen!« Kaj je to pomembno? Zdaj moraš oditi.

O moj Bog, daj mi luč, daj mi moč, da Ti bom do konca življenja služil in Te ljubil. Če bi zdaj umrl, ne bi umrl pomirjen; umrl bi vznemirjen. Na kaj torej čakam? Da me bo smrt zajela v trenutku največje nevarnosti za mojo dušo? Gospod, če sem bil v preteklosti nespameten, v prihodnje ne bom takšen. Zdaj se ti popolnoma izročam; sprejmi me in mi pomagaj s svojo milostjo.

II.

Na kratko povedano, za vsakogar pride konec in s koncem pride odločilni trenutek, od katerega je odvisna srečna ali bridka večnost. O, kakšen trenutek, od katerega je odvisna večnost! O, da bi vsi premišljevali o tem trenutku in odgovoru, ki ga bodo morali dati svojemu Sodniku, za vse svoje življenje! Ko bi bili modri, bi to razumeli in mislili na svoj konec! (Dt 32:29). Resnično, takrat se ne bi posvečali kopičenju bogastva in se ne bi prizadevali za veličino v tem minljivem svetu; razmišljali bi, kako postati svetnik in biti velik v tistem življenju, ki se nikoli ne konča.

Če imamo torej vero, verujmo, da obstajajo smrt, sodba in večnost in se do konca življenja trudimo živeti samo za Boga. Zato si prizadevajmo, da bi živeli kot romarji na tej zemlji, ob zavedanju, da jo bomo morali kmalu zapustiti. Živimo vedno s smrtjo pred očmi in v vseh življenjskih zadevah ravnajmo tako, kot bi morali ravnati v trenutku smrti. Vse stvari na zemlji bodisi zapustijo nas bodisi mi njih. Prisluhnimo besedam Jezusa Kristusa, ki pravi: Nabirajte si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničuje ne molj ne rja. (Mt 6:20). Prezirajmo torej zemeljske zaklade, ki nas ne morejo izpolniti in se hitro izničijo ter si pridobivajmo nebeške zaklade, ki nas bodo osrečili in so večni.

Ubog sem, o Gospod, ker sem zaradi dobrin tega sveta tako pogosto obrnil hrbet Tebi, ki si neskončna Dobrota! Vidim svojo neumnost, ker sem si želel pridobiti ugled in bogastvo v tem svetu. Vidim, kaj je moja resnična sreča: od zdaj naprej Tebe ljubiti in v vsem izpolnjevati Tvojo voljo. O moj Jezus, odvzemi mi željo po bogastvu; naj vzljubim preprosto in ponižno življenje. Daj mi moč, da se odpovem vsemu, kar te žalosti. Daj, da mirno sprejmem šibkosti, preganjanja, opustošenja in vse križe, ki mi jih pošiljaš. O, da bi lahko umrl iz ljubezni do Tebe, zapuščen od vseh, kakor si Ti umrl zame! Sveta Devica, tvoje molitve mi lahko omogočijo, da najdem svojo pravo srečo, ki je iskreno ljubiti tvojega Sina. O, prosi zame, vate zaupam.

Duhovno branje

MRTVIČENJE: NJEGOVA NUJNOST IN PREDNOSTI

Z mrtvičenjem v tem življenju zadoščujemo za bolečine, ki jih povzročajo naši grehi. Kdor je užalil Boga, mora po odpuščanju krivde za greh bodisi s spokorniškimi deli v tem življenju bodisi s trpljenjem v vicah v naslednjem življenju, zadostiti za časno kazen, ki jo greh terja. Njegovo trpljenje v vicah bo neskončno večje od vseh muk, ki bi jih lahko pretrpel na zemlji. Velike muke bodo trpeli, če se ne pokesajo svojih dejanj (Rz 2:22). Tisti, ki niso zadostili za svoje grehe, bodo na drugem svetu trpeli najhujše muke. Sveti Antonin pripoveduje, da je angel nekemu bolniku dal na izbiro tri dni trpljenja v vicah ali trpeti bolezen še dve leti. Bolnik se je odločil za tri dni v vicah; toda ko je minila ena ura v tem kraju muk, se je začel pritoževati nad angelom, ker ga je obsodil na več let očiščevanja v vicah in ne na tri dni. “Kaj!” je odgovoril angel, “tvoje telo je še vedno toplo na smrtni postelji, ti pa govoriš, da si v vicah že več let.” Če želiš mirno trpeti, si predstavljaj, da moraš živeti še petnajst ali dvajset let, in reči: “To so moje vice: osvojiti moram duha in ne telesa.

Mrtvičenje dviga dušo k Bogu. Sveti Frančišek Saleški je govoril, da se duša ne more dvigniti do Božjega prestola, če se telo ne mrtviči in zataji. V delih svete Terezije je na to temo veliko lepih pripomb: “Bilo bi noro,” pravi ta velika svetnica, “če bi mislili, da Bog v svoje prijateljstvo
sprejema tiste, ki iščejo svoje udobje. Čutnost in molitev sta nezdružljivi. Duše, ki resnično ljubijo Boga, si ne morejo želeti ležernosti.”

Mrtvičenje pridobi veliko slavo v nebesih. Če se “vsak, ki si prizadeva za prevlado”, vzdrži vsega, kar bi lahko zmanjšalo njegovo moč in s tem ogrozilo osvojitev bedne zemeljske krone, koliko bolj bi morali zatajiti meso za dosego večnega kraljestva? Oni, pravi sveti Pavel, da prejmejo minljiv venec, mi pa neminljivega. (1 Kor 9:25). Sveti Janez je videl vse svetnike s palmami v rokah. (Rz 7:9). Iz tega odlomka izvemo, da morajo vsi izvoljeni postati mučenci, bodisi z mečem tirana bodisi s prostovoljnim križanjem telesa. Toda medtem ko razmišljamo o nujnosti spokornih del, se moramo hkrati zavedati, da bolečine tega življenja niso sorazmerne z večno slavo, ki nas čaka v raju. Trpljenje sedanjega časa, pravi sveti Pavel, se ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami. (Rimlj 8:18). Nekaj kratkotrajnega mrtvičenja tu spodaj, bo prineslo popolno in večno blaženost. Apostol govori: Zakaj, naša sedanja lahka stiska nam pripravlja nad vso mero veliko, večno bogastvo slave. (2 Kor 4:17).

Poživimo torej svojo vero. Naše zemeljsko romanje ne bo trajalo dolgo: naš dom je večnost, kjer bo tisti, ki se je v življenju najbolj mrtvičil, deležen največje slave. Sveti Peter pravi, da so svetniki živi kamni, iz katerih je zgrajen nebeški Jeruzalem. Toda preden pridejo v mesto, ki je zgoraj, jih je treba obdelati z odrešilnim dletom pokore.

Večerno premišljevanje

RAZMISLEK IN LJUBEZEN DO TRPLJENJA JEZUSA KRISTUSA

I.

Naš Odrešenik pravi: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo za svoje prijatelje dá svoje življenje. (Jan 15:13). Toda ti, o najbolj ljubeči Jezus, pravi sveti Bernard, si storil več kot to, saj si dal svoje življenje za nas, ki nismo tvoji prijatelji, ampak tvoji sovražniki in uporniki proti Tebi: “Ti imaš večjo ljubezen, Gospod, ki si dal svoje življenje za svoje sovražnike.” In prav to ugotavlja apostol, ko piše: Bog pa skazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus za nas umrl, ko smo bili še grešniki. (Rimlj 5:8). Ti bi torej umrl zame, svojega sovražnika, o moj Jezus, ali se lahko še upiram tolikšni ljubezni? Glej, tukaj sem; ker si tako zelo želiš, da bi Te ljubil, bom odvrnil vsako drugo ljubezen iz svojih prsi in bom ljubil samo Tebe.

Sveti Janez Zlatousti pravi, da je bil glavni cilj Jezusovega trpljenja ta, da nam odkrije svojo ljubezen in tako pritegne naša srca k sebi s spominom na bolečine, ki jih je pretrpel za nas: “To je bil glavni vzrok Gospodovega trpljenja: želel je, da bi spoznali, kako velika je Božja ljubezen do človeka, Boga, ki bi ga raje ljubili, kot da bi se ga bali.” Sveti Tomaž dodaja, da po Jezusovem trpljenju lahko spoznamo veličino ljubezni, ki jo ima Bog do človeka: “Po tem človek razume veličino Božje ljubezni do človeka.” In že prej je sveti Janez rekel: Na tem smo ljubezen spoznali, da je on dal življenje za nas. (1 Jan 3:16). O, moj Jezus, Brezmadežno Jagnje, zame na križu žrtvovano, tantus labor non sit cassus; naj ne propade vse, kar si trpel zame, ampak v meni izpolni namen Tvojega velikega trpljenja. O, popolnoma me zveži s sladkimi verigami Tvoje ljubezni, da Te ne bom zapustil in da ne bom nikoli več ločen od Tebe: “Presladki Jezus, ne dovoli, da bi bil ločen od Tebe.”

II.

Sveti Luka pripoveduje, da sta Mojzes in Elija na gori Tabor, ko sta govorila o trpljenju Jezusa Kristusa, to imenovala veličastno: prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovi smrti, ki ga je čakala v Jeruzalemu. (Lk 9:31). “Da,” pravi sveti Bonaventura, upravičeno je bilo Jezusovo trpljenje imenovano veličastno, saj je bilo “veličastno trpljenje in veličastna ljubezen”. In pobožni avtor dodaja: “Kaj bi lahko še trpel, česar ni pretrpel? Preobilje njegove ljubezni je doseglo najvišjo točko.” Da, res, saj božji zakon ljudem ne nalaga druge obveznosti kot to, da ljubijo svoje bližnje kakor sebe; toda Jezus je ljubil človeka bolj kakor samega sebe: “Ljubil te je bolj kot samega sebe,” pravi sveti Ciril. Ti si me torej, o moj ljubljeni Odrešenik, ljubil bolj kot samega sebe, saj si, da bi me rešil, izgubil svoje božansko življenje – življenje, ki je neskončno dragocenejše od življenja vseh ljudi in angelov skupaj. Ljubil si me bolj kot sebe, ker si bil pripravljen umreti zame.

O neskončni Bog, pravi opat Guerric, ti si zaradi ljubezni do ljudi (če smem tako reči) postal potraten do samega sebe. “Da, res,” dodaja, “saj se nisi zadovoljil z razdajanjem svojih darov, ampak si daroval tudi sebe zato, da bi rešil izgubljenega človeka.” O čudež, o veličastvo ljubezni, vreden le neskončne dobrote! “In kdo, Gospod” pravi sveti Tomaž iz Villanove, “bo lahko kdaj, vsaj v najmanjši meri razumel neizmernost Tvoje ljubezni, ko si nas, uboge črve, tako zelo vzljubil, da si se odločil celo umreti za nas na križu?” “O, kako ta ljubezen,” nadaljuje isti svetnik, “presega vsako mero, vsako razumevanje!”

Kaj nam sporoča nova knjiga esejev Benedikta XVI?

Iz Vatikana prihaja vest, da je pokojni kardinal Ratzinger, bolj znan kot nekdanji papež Benedikt XVI., posthumno izdal zbirko esejev podnaslovljeno »Kaj je krščanstvo?« Smrt pomembne cerkvene osebnosti 20. stoletja je torej še zaostrila boje znotraj Katoliške Cerkve in odkrila skrite klevete in mračne manevre znotraj vatikanskih struktur kot se je v svoji knjigi, izdani po Benediktovi smrti, izrazil njegov osebni tajnik nadškof Gänswein.

V pismu, ki je bil na urednika knjige Elia Guerriera naslovljen 1. maja 2022, je Benedikt zapisal naj se knjiga objavi po njegovi smrti. »Ta zvezek, v katerem so zbrani spisi, ki sem jih sestavil v samostanu Mater Ecclesiae, mora biti objavljen po moji smrti.« V knjigi so samo štirje od šestnajstih esejev objavljeni prvič. Nekateri so nadaljevanja oz. nadgradnje njegovih zapisov o duhovništvu in Evharistiji, ki so bile (ne)posrečeno vključene v knjigo kardinala Saraha, nekaj pa je razmišljan ob bok pomembnim zgodovinskim obletnicam. Kot v knjigi piše sam, so dela plod njegove teološke dejavnosti po odstopu.

Sklepamo lahko, da je v njih zapisano nekaj, kar je pokojni želel prihraniti za čas po njegovi smrti. V pismu uredniku, ki je vključen tudi v knjigo, je Benedikt pojasnil svojo prošnjo: »V času mojega življenja nočem več ničesar objaviti. Bes nasprotnih krogov v Nemčiji je tako močan, da vsak pojav moje besede povzroči morilski krik. Tega bi rad prihranil sebi in krščanstvu.«

Poglejmo si nekaj izsekov iz knjige, ki so objavljeni na različnih portalih svetovnega spleta. Knjiga je trenutno na voljo le v italijanščini.

»Bili so posamezni škofje, in to ne samo v Združenih državah, ki so zavračali tradicijo kot celoto, zato da bi v svojih škofijah razvili neko novo, moderno katolištvo. Morda je vredno omeniti dejstvo, da ni bilo malo semeniščnikov, ki so jih zalotili pri branju mojih knjig, spoznanih kot neprimerne za duhovništvo. Moje knjige so bile označene za škodljivo literaturo in so se brale tako rekoč samo na skrivaj.«

»V več semeniščih obstajajo homoseksualni klubi, ki so delovali bolj ali manj odkrito in so očitno spremenili ozračje v semeniščih. V južni Nemčiji so v enem izmed semenišč skupaj živeli semeniščniki in kandidati za laično pastoralno službo. Obedovali so skupaj z pastoralnimi vodji, katere so spremljale njihove žene, otroci, pa tudi zaročenke. Ozračje v semenišču ni bilo v pomoč duhovniški formaciji.«

»(Ameriški) Škof, ki je predtem bil rektor semenišča, je dovolil, da se semeniščnikom prikazuje pornografske filme, domnevno z namenom, da bi se znali upreti vedenju, ki je v nasprotju z vero.«

Potem ko je takratni papež Benedikt ameriške škofe poklical na diskusijo v Rim, so se ti dogovorili da situacijo zatajijo: »Obisk, ki je sledil, ni prinesel novih informacij, saj so nekateri očitno združili moči, da bi prikrili resnično situacijo.«

Benedikt opiše tudi počutje ob odstopu, pa tudi komentar ob srečanju papeža Frančiška s predsedniki škofovskih konferenc iz vsega sveta glede zlorab. »Kar se tiče priprave na duhovniško službo v semeniščih, se dejansko opazi velik kolaps trenutne oblike tovrstne priprave.«

To je le nekaj indicev iz omenjene zbirke, ki so zaradi svoje bolj ali manj znane škandalozne vsebine bili zanimivi za prve spletne prevode in objave. Benedikt naj bi v njej dejal tudi, da večina škofov in duhovnikov nima katoliške vere. To vsekakor drži še posebej za nemške shizmatsko sinodalno pot, pa tudi Frančiškova sinoda implicitno simpatizira z njo. Najbolj pomemben moment teh esejev je odkrito in posthumno pričevanje bivšega papeža, čeprav je imel v rokah škarje in platno, vprašanje pa če je imel cerkvenopolitično moč in pogum. Tu je morda tudi največja teža teh razkritji, čeprav so bile vsaj ameriški javnosti potihoma znane. Kaj vse še prinaša knjiga bomo izvedeli v prihodnosti, ko bo bolj dostopna ali morda celo prevedena. Seveda se ne smemo nadejati, da bo to storila kakšna od vidnejših slovenskih katoliških založb.

Molimo za umrlega papeža, molimo za Sveto Cerkev Božjo.

Sed confidite, ego vici mundum.

avtor: Iodocus