Blog

V nedavnih internetnih razpravah smo ponovno mogli videti, kakšna zmedenost vlada glede določenih konceptov, natančneje glede koncepta avtoritete. Pogosto se močno meša, če ne kar zamenjuje, avtoriteto z močjo oz. oblastjo. Ko je Pilat rekel našemu Gospodu, da ima oblast, da ga da usmrtiti, mu je Gospod seveda to oblast priznal, vendar ga je opozoril, da mu ta oblast prihaja od zgoraj. Rimski prokurator pa je pravzaprav Gospodu v obraz vrgel to, da ima moč to storiti in da mu nihče nič ne more, če se za to odloči. Naš Gospod mu je z opazko povedal, da niti te moči ne bi imel, če bi Bog tega ne dopustil. To smo videli že pred tem, in sicer v prizoru v Getsemaniju, ko zalezovalci ob besedah: »Jaz sem.« popadajo na zadnjo plat, a se jim kasneje Božji Sin sam da prijeti, ker tako hoče. A preidimo na našo razpravo o moči in avtoriteti v Cerkvi. Na pomoč bomo poklicali katoliškega urednika in pisca Erica Sammonsa, ki ureja ‘Crisis Magazine’. Zapis (tukaj) je naredil konec decembra, ko je neki rimski birokrat gospe Jones hotel ukazati, kaj sme in kaj ne dati v župnijska oznanila v svoji župniji v ZDA. Gospa je hotela namreč v oznanila dati tudi urnik tradicionalnih latinskih maš. 

Skratka, danes vlada velika zmeda in se v povprečju ne ve, če bi recimo vprašali povprečnega vernika, kaj je to avtoriteta v Cerkvi. Zmedeni kot so, mislijo, da lahko dušni pastir, od najvišjega do najnižjega položaja, reče karkoli, mi pa naj bi to morali izvesti. To bi naj bila pokorščina avtoriteti. Pri zgoraj omenjenih oznanilih je smešno to, da se neki birokrat spravi na določeno urednico župnijskih oznanil zato, ker se tam pač odvija TUDI tradicionalno bogoslužje, hkrati pa vsi vemo, kako se ne niti pisne, ko se v oznanila piše vse mogoče reči, tudi krivoverstva. Tišina ali opravičevanje prevladata tudi, ko kak duhovnik javno govori stvari, ki jasno gredo proti katoliškemu nauku, kakor se je to zgodilo v primeru g. Goloba. Grosupeljski župnik je le primer, ker se to po vsem svetu dogaja, pri nas pa je še več duhovnikov in vernikov, ki širijo takšne in podobne reči. Pa ni treba, da bi se oglasil nekdo iz Rima, saj bi moral za jasnost in čistost nauka skrbeti »nadzornik« ali »oskrbnik«, kar beseda za škofa »episkopos« tudi pomeni. Ob legitimnih in upravičenih prošnjah po kruhu, ribi in jajcu, se dobi kamen, kačo in škorpijona. Zakaj? Ker lahko. Dvojna merila? Seveda, ker so lahko. Sveti oče se je pred časom pritoževal nad »a la carte« kristjani, ampak bi težko bi bili verniki drugačni od svojih pastirjev, ki prav tako izbirajo, kateri so jim všeč, katerih pa ne marajo, med duhovniki in med verniki. Tiste, ki jim niso po volji, se zaenkrat daje na rob krožnika, so pa zelo evidentne namere, da se jih ob prvi priložnosti vrže v koš za biološke odpadke oz. v kompostnik. Spet je tu argument moči.

Sammons pravi: »Žal imajo danes mnogi cerkveni voditelji za svojimi ukazi moč, ne pa avtoritete. Vedo, da lahko od večine katolikov zahtevajo pokorščino svojim navodilom, zato pa izvajajo moč za svoje namene ali zaradi svoje ideologije, namesto da bi to delali za skupno dobro.« Poda nekatere primere: »- Nemški škofje, ki želijo normalizirati gejevske poroke, lahko imajo moč, da med nemškimi katoliki to naredijo, nimajo pa avtoritete za to; – Ameriški škofje, ki dovoljujejo politikom, ki zagovarjajo splav, kakršen je Joe Biden, da prejemajo obhajilo, lahko imajo moč, da to počnejo, a za to nimajo avtoritete; – Kardinal Cupich lahko ima moč prepovedati obhajanje maše ‘Ad Orientem’, vendar za to nima avtoritete; – Papež Frančišek lahko ima moč prepovedati latinsko mašo, vendar nima avtoritete.«

Sammons pravi, da moramo znati presneto dobro razločiti med močjo in avtoriteto, šolski primer pa je nekdanji kardinal McCarrick, ki je zaradi svoje neverjetne moči imel podporo visoko rangiranih cerkvenih uradnikov, čeprav so slednji vedeli za njegova izkrivljena dejanja. To moč je uveljavljal še po tem, ko je bil umaknjen, pa je imel zelo majhno, če ne nično avtoriteto. »Če kardinal Cupich prepove obhajanje maše “Ad Orientem”, lahko nima te avtoritete po cerkvenem (ali Božjem) pravu, a lahko naredi življenje nemogoče kateremukoli duhovniku, ki bi si drznil ne ubogati. To je moč.«

Od kod prihaja moč? »Moč prihaja od spodaj – mogoča je le, če ima konsenz (bodisi prisiljen bodisi prostovoljni) s strani ljudi, ki so pod nadzorom. Josip Stalin je imel v Sovjetski zvezi moč, ker si nihče pod njim ni drznil upreti se. Tudi Mihail Gorbačov je imel moč, vse dokler mu je ljudstvo Sovjetske zveze ni prenehalo dajati.« Podobno je bilo pri ostalih diktatorjih, tudi pri nas smo imeli kakšnega. Tudi oni so se zavedali, da imajo moč razpolagati z ljudmi, ki so bili pod njimi.

»Avtoriteta pa, po drugi strani, prihaja od zgoraj, končno od Boga. Oče ali škof ali celo katoliški monarh ima v določenih sferah avtoriteto, ki mu jo je dal Bog za skupno dobro njegove družine, škofije ali kraljestva. Tisti, ki so pod  njegovo avtoriteto, so dolžni slediti predstojnikovim ukazom ne zaradi svojega strinjanja, ampak zato, ker avtoriteta končno prihaja od Enega, ki ima pravo avtoriteto nad vsemi. Zaradi izvirnega greha lahko moč na tem svetu postane praktično brezmejna s pomočjo sile in vplivnosti. Česa Stalin ne bi mogel storiti v času svojega vladanja? Človek z močjo želi po navadi pridobiti še več moči. Kakor je zapisal Lord Acton: »Moč izprija, absolutna moč absolutno izprija.« Imeti možnost ljudem reči, kaj naj delajo, je lahko opijanjajoče.«

Kot nam Sammons lepo pove, je doseg avtoritete vselej omejen, saj ima samo Bog neomejeno avtoriteto. Pravzaprav pa ima tudi pravice edinole Bog, mi ljudje pa imamo do Boga dolžnosti. Bog določene vidike svoje avtoritete nato poverja posameznikom, pač kolikor je potrebno, da bi ljudi vodil bliže sebi. 

Kot rečeno, ima samo Bog neomejeno avtoriteto nad vsakim človekom, zemeljski nosilci avtoritete, torej tudi cerkveni, pa imajo omejeno avtoriteto. To je lepo povedal sveti Tomaž Akvinski – ljudje smo dolžni Bogu pokorščino v vsem, svojim zemeljskim predstojnikom, cerkvenim ali svetnim, pa v nekaterih zadevah in na posebne načine (Summa Theologiae II-II. Q 105, Art. 5). 1. vatikanski vesoljni cerkveni zbor je te omejitve prepoznal in definiral v papeški službi. Takole pravi: »Kajti Sveti Duh je bil obljubljen naslednikom Petra ne zato, da bi lahko, po njegovem razodetju, oznanili kak nov nauk, ampak zato, da bi z njegovo pomočjo mogli vdano ohranjati in zvesto razlagati razodetje ali izročilo vere, ki so jo izročili apostoli.« To pomeni, da papež pravilno in legitimno vrši svojo avtoriteto takrat, kadar skrbno ohranja in zvesto razlaga t. i. depositum fidei, torej tisto izročilo, ki mu pravimo tudi apostolsko izročilo. To pomeni, da je podajanje nekih novih naukov in novih razlag, ki bi ne bile skladne s stalnim naukom in izročilom Cerkve, nekaj popolnoma nelegitimnega. To pomeni, da ima tudi vsak papež omejeno avtoriteto, četudi je res, da ima v sodobnih časih malodane neomejeno moč (pa tu ni mišljen samo sedanji papež, da ne bo spet kdo skočil pokonci…). Če pa to velja za papeža, to toliko bolj velja za škofe in duhovnike. 

Vidimo torej, kaj se zgodi, ko voditelji in predstojniki zamešajo svojo od Boga dano avtoriteto z močjo, pa mislijo, da lahko nekaj naredijo zato, ker morejo oz. lahko to storijo, saj pač uporabijo argument moči in zmagajo. Bodisi, da se jim nihče ne postavi po robu, bodisi, da so moči in glasovi, ki se jim zoperstavijo, prešibki. Pač, nekaj storijo, pa se jim nič ne zgodi. Tako je recimo, ko se otroci ne morejo zoperstaviti zlorabljajočemu očetu – slednji ima namreč nad njimi tolikšno moč, da ga ne morejo nadvladati. Podobno je s škofi, ki po mili volji prestavljajo duhovnike, ki jim niso po volji, kakor tudi porabljanje škofijskih sredstev za svoje osebne kaprice ali za čudne investicije – imajo pač moč to delati. Naš Gospod je tovrstno zlorabo avtoritete z uporabo moči strogo obsodil in dejal, da tako pač delajo pogani (Mt 20,25-27). Prava avtoriteta, ki prihaja od Boga, je vedno postavljena v službo podrejenim. Priporočamo v branje Pastoralno vodilo sv. Papeža Gregorja Velikega, kjer pravi, da je predhodnik Antikrista tisti, ki ima sebe za univerzalnega škofa, zato pa je svojo papeško službo označil kot Servus servorum Dei, Služabnik Božjih služabnikov. 

Sammons nadaljuje svoje razmišljanje s tem, da se  posveti še razpravi glede pokorščine, ki je resnično precej žgoča v Cerkvi. Mogli pa bi reči, da je žgoča tudi v svetu, sploh v teh kovidnih časih. Pravi, da je za slabo razumevanje pokorščine krivo slabo razlikovanje med močjo in avtoriteto. Mnogi katoliki tako v sebi čutijo, da je pokorščina zelo pomembna in potrebna. S tem se strinjamo tudi mi. Težava nastane, ko se zgodijo zelo vprašljiva navodila ali izjave s strani cerkvenega predstojnika, pa se vsa pozornost razprave v bistvu preusmeri le na to, da bi naj tisti pod predstojnikovo avtoriteto morali zaradi tega enostavno ubogati. Ogromno se govori, kako je pa »nekoč bilo« tako, da je morala vladati slepa pokorščina, kakor da danes tega več ne bi bilo. Ko se govori o redovnicah, ki naj bi recimo morale saditi iz pokorščine solato z listi v zemljo in korenino ven, vsi razumemo, kako to ni prav, če se je zgodilo. Danes pa praktično ni nobene razprave o tem, ali neki cerkveni voditelj resnično izraža svojo avtoriteto, ali pa ne raje zlorablja moči in vpliva, ki ju ima. Podrejeni tiho ubogajo, kar njegovo moč in vpliv le še povečuje, kar pa potem vodi k še slabšim ukazom v prihodnosti. Mar v Sloveniji tega nismo videli in ne vidimo? 

Kako razločimo med zapovedmi, ukazi in navodili, ki izhajajo iz legitimne avtoritete, od tistih, ki so vir moči? Treba je pogledati naravo ukaza ali navodila, ki nam je bilo dano. Sammons da nekaj primerov. Ko oče ukaže šestletnemu sinu, naj poje svojo zelenjavo na krožniku, izvaja svojo legitimno avtoriteto nad njim, ker je vodja svoje družine, vendar pa oče, ki svojemu sinu pravi, da je pravzaprav deklica, ker mu je všeč baletni ples, no to pa je izvajanje moči nad sinom. Prvi ukaz je v dobro sina, drugi v škodo. Le legitimni ukazi, zapovedi in navodila spadajo na področje izvajanja avtoritete tistega, ki vlada, in je v dobro tistih, ki so pod njegovo oblastjo, medtem ko je vse drugo le izvajanje moči. 

Ne moremo torej mimo dejstva, da vlada tudi v Cerkvi, ne samo v svetu, kriza avtoritete. Ta kriza ne vlada zato, ker bi Cerkev ne imela legitimne avtoritete, enako velja tudi za papeža, škofe in duhovnike. Težava je, da so ti cerkveni voditelji opijanjeni z močjo, pa uporabljajo slednjo za vladanje, namesto, da bi izvajali od Boga dano jim avtoriteto za skupno dobro – blagor duš. Iščejo, kako bi prišli do svojega prek uporabe surove moči. Sammons nam pravi, da moramo katoliki vdano sprejeti avtoriteto hierarhije, da pa moramo odločno zavrniti njihovo zlorabo moči in oblasti ter vpliva. Klerikalizem je res velika težava, ampak klerikalizem je ravno v tem, da pastirji ne izvajajo avtoritete, temveč vršijo moč – kjerkoli pač morejo. V Sloveniji je takšen pristop laikov očitno nekaj novega, zato pa je tako moteč. Pa saj je razumljivo, ker je človeško. Vendar pa naš Gospod ni prišel, da bi bili bolj človeški, ampak bolj Božji, kakor je ob Božiču lepo dejal don Alberto Secci. Ko je torej modernemu cerkvenemu pastirju povedano, da je nag, je sicer razumljivo, da ga to moti, vendar pa bi vseeno bilo dobro, da bi pomislil, ali nima tisti mali muren, ki mu to govori (prosto po Ostržku), morda vendarle prav, pa se cesar v podobi škofa ali duhovnika ne moti. Kako je že bilo v reklami – »Hrbtenica vam bo hvaležna!« Hrbtenica Cerkve so verniki, če kdo ni razumel.

Prvi dan božične devetdnevnice (ki je posebna med devetdnevnicami, saj se konča na sam praznični dan, op. a.) smo dobili v branje komentar moralnega teologa, dr. Andreja Marka Pozniča, ihanskega župnika in domžalskega dekana. Gospod sicer večkrat opozori nase s svojimi izjavami. Ob praznovanju Velike noči leta 2019 se je npr. ukvarjal s tem, koliko naj bi verniki darovali pri prazničnem ofru. Ne vemo, koliko je bilo od tega stvarnega učinka že recimo pri katerem od preostalih prazničnih ofrov še v letu 2019, glede na to, da velikonočnega ofra v Sloveniji že dvakrat ni bilo. V rajnki Jugoslaviji se je še vsako leto dalo praznovati velikonočno Tridnevje… Pri Scutum Fidei ihanskemu župniku sicer predlagamo enostavno rešitev – darovanje tradicionalne latinske maše vsaj ob nedeljah in praznikih, pa bo videl, kako se to pozna že v navadni pušici, da potem o ofru niti ne govorimo. A dovolj obujanja spominov, ker je čas, da se ustavimo ob njegovem zadnjem komentarju.

Težava površnega etiketiranja

Že naslov »Proticepilci načenjajo potrpežljivost in pripravljenost družbe za boj proti epidemiji« je zanimiv. V novoreku Orwellovega spomina sicer nov izraz več ni nič presenetljivega, vendar je treba tudi povedati, kako določeni izrazi sploh nič ne povedo oz. niso skladni z resničnostjo. Gre pravzaprav za obuditev nominalizma, ko je poimenovanje le poimenovanje, prazna beseda, pa naj bo zapisana ali izgovorjena. Kdo so torej ti proticepilci? So to, če rečemo z dr. E. Michaelom Jonesom, kategorija resničnosti ali so samo kategorija v glavah določenih ljudi? Bomo malce »žleht« – v katalogu kmetijskih strojev najdemo cepilec, ne najdemo pa »proticepilca«. Tako vidimo, kako neumesten in nesmiseln izraz je to. Služi pa za diskvalifikacijo vseh, ki kakorkoli zavračajo cepljenje proti tej (ne več tako) novi bolezni. Moralni teolog bi se sicer moral ukvarjati s cepljenji tako, da naprej širi tisto, kar je Cerkev glede tega izjavila kot Mati in Učiteljica v izjavi Kongregacije za nauk vere, ki smo jo pred nekaj časa že podali. S tem v zvezi je jasno, da je takoj, ko moralni teolog prične svoje brate po veri označevati z določeno kategorijo, kljub temu da ne ravnajo v nasprotju z naukom Cerkve, tak teolog nemoralen.

Ali res trdimo, kar nam očitajo?

Gremo naprej. »Če čemu, potem se lahko čudimo učinku, ki ga ima epidemija na družbo. Pa ne mislim na število umrlih, temveč na padanje mask, ki sledi po skoraj dveh letih boja zoper virus.« Da nekdo v tako zamaskirani družbi, kakor je naša, govori o tem, da so maske padle, govori o pomanjkanju občutka za realnost… Dovolj heca. Maske so seveda res padle, če mislimo na preneseni pomen fraze, vendar menimo, da ne tako, kakor to misli dr. Poznič. Najprej je treba reči, da bi le stežka nekaj imenovali »kitajsko«, razen, če bi virusu nadeli geografsko poreklo, kakor navadno velja za geografsko zaščitena živila. Primerjati tisto, kar Poznič imenuje »kitajska gripa« s špansko gripo (pustimo, da je slednja trajala od leta 1918 do vsaj aprila leta 1920, in pustimo, da je ne moremo šteti za glavni vzrok konca vojne), je neprimerno. Sploh z agitpropovskimi številkami, ki se jih poslužuje ihanski župnik in jih najdemo v t. i. mainstreamu. In ne, dr. Poznič, mi ne trdimo, da virusa ni in da ni nevaren, smo pa zelo kritični do marsičesa, kar je povezano bolj kot s samim virusom z ukrepanjem ob njem.

Kdo zares hoče kitajski model?

S Pozničem se sicer strinjamo, da si ne želimo kitajskega modela in da je financiranje tamkajšnjega režima nepotrebno. Vendar je treba obenem tudi povedati, da smo se mi sami prvi odpovedali proizvodnji in obrti, da bi namesto nas to proizvajala v največji meri Kitajska. Ta ogromna država zdaj dela tisto, česar mi več nočemo, mi pa zdaj komentiramo, kako to dela, potem ko zadeve nimamo več v svojih rokah. V skoraj izumrlo Evropo prihajajo horde tujcev iz t. i. tretjega sveta, vendar prihajajo tja, kjer je prostor. Gradbeništvo je postala zadeva Albancev, ker smo se mu sami odpovedali. In tako naprej. In tako dalje. Za povrh pa še to – nočemo kitajskega modela, a ga hkrati hočemo. Stremimo k digitalizaciji vsega in k čim večjemu nadzoru ljudi. Stremimo tudi k politiki majhne rodnosti ter množično prakticiramo kontracepcijo in splav. Z vsem tem ne moremo reči, da bi mi prav veliko manj podpirali sužnjelastniško družbo. O zatiranju drugače mislečih bi pa tako ali tako vsakdo od tovrstnih komentatorjev naredil zlato delo, če bi molčal.

Verjemi, da ukrepi delujejo!

Ne moremo se strinjati s tem, ko se Poznič gre »Post hoc, sed et propter hoc« (Po tem, zato pa tudi zaradi tega). Prepričan je namreč, da je do tolikšnega zmanjšanja okužb prišlo zaradi ukrepov, med katerimi je bil tudi t. i. »lockdown«. Naj ga opozorimo, da termin v angleščini pomeni nič manj kot »zaprtje v zapor«. Najbrž ni pomislil, da bi lahko pri vsem šlo tudi za stvar letnega časa. Glede ukrepov pa smo prepričani, pa ne le mi, da bi določeni znanstveni pristop prišel še kako prav pri presoji, koliko so bili učinkoviti in koliko so bili pretirani, nesorazmerni in škodljivi. Prav glede širjenja okužb po cerkvah bi veljalo vsaj poskusiti. Dobro bi bilo tudi delati primerjalne analize. O tem, da niti Poznič ne pozna razlike med pravicami in svoboščinami, pa ne bi. Že tu smo na področju religije, ki se v nadaljevanju le še poglobi.

Kaj sporoča fatimsko sporočilo?

Poznič uporabi fatimsko sporočilo (sv. Hijacinta in Frančišek Marto sta umrla za špansko gripo, op. a.), da nam pove, kako nas bo Evropejce pobralo, če se ne spreobrnemo. Sporočilo Fatime je preveč resno, da bi ga kar tako banalizirali in posplošili. Vprašanje, če tudi ihanski župnik dogajanje delno razume tudi kot Božjo kazen, kakor to mi razumemo. Res je, rodnost je premajhna in otroke se pobija, ali pa se niti ne dovoli, da bi se spočeli, o čemer smo nekaj že rekli, ampak ni problem tujcev, ki nimajo odnosa do naše kulture, jezika in zgodovine, ampak smo to najprej mi. No, sodelavci SF skušamo ta odnos spet vzpostaviti in ga obnoviti. Naša kultura je namreč tradicionalna vera s svojim bogoslužjem, jezik latinščina, vse skupaj pa ni le zgodovina, ampak gre za vedno živ organizem. V resnici so to tista drevesa, ki se jih je sekalo in se jih seka, ali pa se jim ne dovoli, da bi rastla, ali da bi se jih v zemljo vsadilo. Če se je slučajno kje zgodilo pogozdovanje, se je hitro naredilo sečnjo, da bi slučajno ne zrastel mogočen gozd in bi potem bilo prepozno. Vendar pa drevesa rastejo tudi na njim nedostopnih krajih, ob njih pa je veliko mladih drevesc. Železobeton, ki je bil postavljen namesto gozda, je že močno načet, ponekod se je že zrušil. Vsekakor ni razloga, da bi se tujcev bali, če imamo pravo vero in se trudimo po njej živeti. Res je, dragi naši modernisti – če se kot narod ne spreobrnete, boste izginili. Pravzaprav se to že dogaja.

Milostni darovi?

Kako je sama Božja milost pripeljala sedanjo vlado z Janezom Janšo, je preveč patetično, da bi sploh komentirali. Kakršnokoli navezovanje na nedolžno pomorjene žrtve druge svetovne vojne in pomorov po njej, češ da bi naj oni izprosili to vlado, je pa res neokusno. Kdo tu dela paniko, je povsem jasno, to pa nismo mi in nismo mi tisti, ki bi »izklopili možgane«. Res izbrane besede, potem pa vsi v zrak, ko recimo kdo od nas reče kaj bolj krepkega. Kdo ne loči med resničnim in lažnim, je pa spet retorično vprašanje.

Čisti in nečisti

Podnaslov »Nova družbena omrežja so orodje gibanja proticepilcev« je zgodba zase. Kot smo že povedali, je težko reči, da dobimo toliko »proticepilcev« na družbenih omrežjih, a je vseeno bolje biti označeni kot proticepilci, kot pa biti kot cepilci v katalogu kmetijskih strojev. A, kot smo dejali, prehajamo na področje religije, zato imamo pravoverne in krivoverce, ortodoksne in heretike, čiste in nečiste. Zanimivo, kako se tudi pri tistih, ki se imajo za katolike, vračamo k delitvi na čiste in nečiste. No, pozabili smo, da se je katoliška Cerkev v kar veliki večini svoje duhovščine po zadnjem koncilu ponovno judaizirala. Spet vidimo, kako Poznič nima občutka za realnost, saj govori o nekem »gibanju proticepilcev«, ki je v njegovi glavi in glavi njemu podobnih. Vsekakor je nekdo pravi doktor znanosti, pravi vernik ali karkoli že samo, če je cepljen, sicer pa ne. Zanimivo, komu se potem očita povzdigovanje, napuh in še kaj. Vemo, da je težko imenovati nečisti Scutum Fidei po imenu, lažje je reči, da imamo sebe za »cvetober Cerkve« – če morda ni mislil nas, se dr. Pozniču opravičujemo. Mi namreč nimamo pravega pogleda na karkoli, ker smo pač označeni. Se je pa naša označenost začela že pred to »pandemijo«. Vemo, da ste jezni, ker s pridom izrabljamo družbena omrežja, a kaj drugega nam je sploh še preostalo, ko pa so nam vse druge možnosti bile odvzete. Smo pa v dobri družbi, saj so bili izločeni tudi mnogi veliki umi, marsikateri od njih kljub dejstvu, da se je cepil, vendar pa se je pregrešil v tem, da je krivoversko govoril o tem virusu ali spopadanju z njim. Vemo pa, da se lahko vsak krivoverec lahko skesa in vrne med izvoljene. Verjamemo, da »cepilci«, ki jih, kot smo dejali, najdemo v katalogu kmetijskih strojev, goreče molijo za to, čeprav nas po drugi strani iskreno prezirajo in se nad nas povzdigujejo. Med njimi in nami je pač prepad, predvsem pa velja dejstvo, da bomo mi umrli, oni pa ne. Oni to vejo, zato jim je nemogoče karkoli dopovedati.

Tu navedemo kar dr. Pozniča: »Priče smo popolnemu odklopu razumnosti. Stojimo pred dogmo: »Moraš mi verjeti, ker sem jaz tako rekel!« In gorje, če ne verjameš. Deležen si verbalnega napada. Nate se vlije ploha očitkov in diskvalifikacij, pred katerimi si nemočen. Kajti pred seboj nimamo razumnega človeka, temveč trmastega pridigarja, ki postane nasilen, kakor hitro vidi, da mu ne slediš. Nasilje pa raste, kakor raste bes, ki ga hrani.« Tu se res moramo strinjati, ker se nam te stvari vseskozi dogajajo. Če smo mi proticepilci, potem so tisti, ki nam to delajo, cepilci – najbrž pa nam ni treba še enkrat ponoviti, v katerem katalogu jih najdemo? Vztrajanje pri levo-desni delitvi je še en dokaz o dejstvu, da naš moralni teolog in kompanija pač nimajo občutka za realnost, ker sebe uvrščajo med »desne«, nas pa med »leve«. No, morda pa le stvar ni napačna, če gre za evangeljsko primerjavo med zveličanimi – na desni – in pogubljenimi – na levi. Če želimo izvedeti, zakaj so določeni ljudje umrli, pa tudi vemo, koga moramo vprašati. 

Da smo mi sebičneži, oni pa veliki altruisti, o tem sploh nikdar ni bilo nobenega dvoma. Je pa zanimivo, kako se moralni teolog čudi, »da je utvara o »dobrih ljudeh« mit, fatamorgana, ki ji hočemo verjeti, a nima nobene osnove.« Mit o dobrih ljudeh je vendar stvar naturalizma, ki zanika zaznamovanost z izvirnim grehom. Veseli nas, da je dr. Poznič ponovno spoznal, da smo vsi zaznamovani z grehom. 

Zdaj pa še »dulcis in fundo«: »Proticepilci načenjajo potrpežljivost in pripravljenost družbe, da bi se soočila z žrtvami in odrekanjem, ki jih zahteva boj proti epidemiji.« Ponovno vidimo, da naši modernisti nimajo občutka za realnost, saj bi sicer vedeli, da živimo v družbi, ki hoče vse in takoj, kakor je prepeval pred tridesetimi leti preminuli Freddie Mercury s skupino Queen v eni pesmi, zato pa ta družba ni potrpežljiva. Vemo, da bi tudi naši pastirji radi, da verniki pač samo sledimo temu, kar oni rečejo. Govorijo sicer, kakor tu, da »izklop pameti« ni zaželen, v resnici pa si želijo ravno tega. Kot v prejšnjem režimu namreč velja, da imamo v Cerkvi škofe in teologe, ki mislijo namesto nas. Zato tudi vemo, da se ne smemo imeti za intelektualce in dobre vernike, ampak moramo počakati, da nam bodo te nazive podelili oni. Če se vrnemo še malo nazaj, potem tudi vemo, da so oni razsvetljeni, mi pa smo mračnjaki.

Samozvani intelektualci in verniki

Vemo, da bi morali zbornike, razmišljanja, članke in »nastope na raznih ekranih« imeti samo razsvetljeni, da se ne bi širile razne teorije zarote, ampak bi šli skupaj proti soncu prihodnosti. Tudi pri SF nismo najbolj navdušenji nad raznimi videnji in razodetji, sploh nepotrjenimi s strani Cerkve, vendar pa hkrati ne moremo kar tako diskvalificirati bratov v veri, za katere si še kako želimo, da se znebijo preveč čustvenega pojmovanja vere, a hkrati vemo, da jih ne gre kar tako vreči v koš. Poleg tega pa nam rezultira, da mnogi slovenski prijatelji Medžugorja, Kureščka, poslušalci p. Manjackala in podobni ne spadajo ravno med »proticepilce«, kdorkoli bi naj to že bil. Hočemo reči, da tu ni vse kar tako črno-belo. Poznič zaključuje, da »vera gradi na spoznanju in poslušanju, ne pa na negotovosti in spremenljivosti človeškega čustvovanja, ki je marsikdaj odvisno od kemije tj. od stvari, ki jih ne moremo obvladati.« Spoznanje ima v polnosti Bog, kar je bilo potrebno, pa nam je razodel, zato v resnici vera temelji na Božjem razodetju, kar je povedal tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, je pa res, da je glas Boga in njegove Cerkve treba poslušati. Ker pa mnogim pastirjem ta glas ni bil všeč, so ga zamenjali s svojo glasbo, po kateri še danes želijo, da bi vsi plesali. Sporočamo jim, da se na pravi glas Boga in Cerkve da plesati, na tega novega pač ne. Zato takšno dezertiranje plesov že toliko desetletij. In res je, vera ni stvar samo čustev, je predvsem dejanje razuma, ampak prava katoliška vera, ne tista, ki se nam jo propagira po zadnjem koncilu. Tista je prav tako stvar čustev, ker pa je zadovoljitev le kratkotrajna, se mnogi pač odpravijo drugam.