(Bogoljub 1941,xx)
Praznik Kristusa Kralja nas vsako leto glasno opozarja tudi na odliko nebeške Matere, ki jo je božji Sin postavil za Kraljico nebes in zemlje. Nanjo se nanašajo besede kraljevskega psalmista: »Kraljica stoji na tvoji desnici v zlatem oblačilu, ogrnjena s pisano obleko.« (Ps 44, 10.)
Ko se je spolnilo, kar je bil angel oznanil, ko je »Beseda meso postala«, je Marijo doletela čast materinstva božjega. Kot mati Sina božjega, je mati ne le trpečega Zveličarja, marveč tudi mati vstalega Odrešenika, mati Kralja nebes in zemlje, ki je rekel: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji.« (Mt 29, 18.) To pa zato, ker je kraljevska čast neločljivo združena z Jezusovo osebo, a materinstvo se nanaša na osebo.
Marijo proslavljajo kot Kraljico cerkveni očetje, cerkveni učeniki, cerkveno obredoslovje, cerkvene molitve, zlasti lavretanske litanije, cerkvena umetnost, vsa Cerkev, ki poje na dan vnebovzetja Marijinega: »Exaltata est sancta Dei Genitrix super choros Angelorum ad coelestia regna!« – povišana je sveta božja Porodnica nad angelske zbore v nebeško kraljestvo. »Danes je Marija Devica šla v nebesa; radujte se, zakaj s Kristusom kraljuje na veke.«
Ob vnebovzetju Marijinem je zbor angelov hitel naproti, strmeč nad njeno veličastnostjo: »Kdo je tista, ki prihaja kakor vzhajajoča zarja, lepa kakor luna, izvoljena kakor sonce!« (Vp 6, 9.) In Marija odgovarja: »Tempelj božji sem, svetišče Sv. Duha, najljubša hči Boga Očeta, vaša kraljica.« (Sv. Tomaž Vilan.) Sam Sin božji, Kristus Kralj, povabi svojo Mater, da se dvigne z zemlje, da bo v nebesih kraljevala. Besede Salomonove iz Visoke pesmi polaga sv. Cerkev Jezusu na jezik: »Pridi z Libanona nevesta moja, pridi, boš kronana.« (Vp 2, 10; 4, 8.)
Čemu naj govori Jezus o kronanju? Kaj Marija ni bila že kraljica? Brez dvoma. Vendar pa je bila ura vnebovzetja izbrana za njeno kronanje, ko jo je Sin božji ovenčal z vsem kraljevskim veličanstvom. Kraljevska čast Marijina je dobila ta dan končno poveličanje in dovršenje. Odslej blesti njena kraljevska slava v novi luči angelom, svetnikom in ljudem.
Doslej je bila Kraljica zakrita z dvojnim zastorom: z lastno ponižnostjo in po volji Jezusa samega, ki je hotel, da mu je sledila v trpljenju. Na dan vnebovzetja se je tudi na Mariji razodela slava, s katero jo je hotel njen božji Sin poveličati. Od tega dne jo slave vsi angeli kot svojo Kraljico. Očaki, ki so hrepeneli po prihodu obljubljenega Odrešenika, preroki, ki so jo napovedovali kot mater Zveličarja svetá, jo časte kot svojo Mater in Kraljico. Mučenci se spoštljivo uklanjajo njej kot Kraljici, ki je mogla vzdihniti: »Ali je kje bolečina večja od moje?« Apostoli, spoznavalci, vsi svetniki in svetnice se ji spoštljivo približujejo in skupno pozdravljajo kot Kraljico, ki jo je sam Sin božji tako poveličal.
In vrste devic? Kdo pozdravlja z večjo prisrčnostjo njo, ki je z brezmadežno čistostjo presegla vse hčerke izraelske in hčerke vsega človeškega rodu ter ostala tudi po porodu najčistejša devica, kdo jo iskreneje pozdravlja kot nepregledne vrste devic, ki jim je nebeška Kraljica najsvetlejši vzor, najsrečnejše plačilo!
Vsi verni katoliški kristjani z občudovanjem in ljubeznijo, pa s trdnim zaupanjem gledamo na njo, ki jo kličemo in častimo kot »Kraljico – brez madeža izvirnega greha spočeto« Viharno in nemirno je naše življenje; zakaj izgnani otroci Eve smo v dolini solz, izpostavljeni neprestanim borbam, notranjim in zunanjim, ki ogrožajo zlasti mir naših duš. V teh stiskah se zatekamo k Tebi, Kraljica miru, saj si mati Jezusova, ki je knez miru in miroljubni Kralj.
Prosi torej za nas svojega ljubega Sina, da nam po tvoji priprošnji pomiri vse viharje na morju življenja. Naj tudi nam veljajo tolažilne besede, ki jih je govoril apostolom: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam!«