Kategorija: Prva

Prepričan sem, da večino nekatoliških obiskovalcev cerkva na slovenskem podeželju pri vstopu v cerkev najprej preseneti izrazito arhitekturno neskladje med večinoma baročnimi glavnimi oltarji ter novimi oltarnimi mizami. Želja po prilagoditvi »duhu časa« je bila pri procesu postavljanja novih daritvenih oltarjev tako močna, da reformatorji večinoma niso popolnoma zanemarili le bogate teološke vsebine maševanja »ad orientem«, temveč tudi osnovna arhitekturna in estetska načela. Večina slovenskih podeželskih cerkvah že zaradi sorazmerne majhnosti prezbiterija ni primerna za postavitev dodatnega daritvenega oltarja »ad populum«. Rezultat je ta, da prezbiteriji v preštevilnih cerkvah danes zgledajo »natlačeno«, gibanje mašnika in ministrantov pa je marsikje tudi močno oteženo. Poleg tega so izbire novih daritvenih oltarjev očitno najpogosteje sledile geslu »Bolj kot je oltar majhen, preprost, neokrašen ali celo grd, bolje je.« Prezbiteriji večine slovenskih cerkva so zato danes  arhitekturno iznakaženi. 

Morda manj opazna, a prav tako pomembna sprememba pa je ta, da so iz večine slovenskih cerkva izginile obhajilne mize. V pravem revolucionarnem zanosu, ki ga lahko mirno primerjamo s protestantskim ikonoklazmom v 16. stoletju, so bili ti častitljivi kamni, na katerih so se s kruhom angelov hranile neštete generacije naših prednikov, preprosto uničeni, v najboljšem primeru pa predelani v nove daritvene oltarje. Pri tem je reformatorjem morda ušlo celo dejstvo, da sama slovenska beseda »obhajilo« izvira prav iz obhajilnih miz, na katerih so klečali verniki, medtem ko jim je duhovnik obhajajoč jih delil presveti zakrament. Slovenska beseda »obhajilo« je v današnjih razmerah zato nesmiselna, saj obhajila ne prejemamo več na tak način.

Ikonoklastična mrzlica seveda ni zadela zgolj Slovenije, marsikje so bile častitljive cerkve zmaličene še mnogo huje. A medtem ko pri nas nič ne kaže na bližnje izboljšanje, je marsikje v tujini drugače. Pred nekaj leti je dal newyorški kardinal Timothy Dolan npr. iz katedrale sv. Patricka odstraniti pokoncilski daritveni oltar, isto je v svoji osebni kapeli naredil tudi nizozemski kardinal Eijk iz Utrechta. Marsikje se vračajo tudi obhajilne mize. Tako novico je prav te dni objavila ameriška škofija Arlington na severu zvezne države Virginia. Škof Michael Burbidge je dovolil v škofijski stolnici ponovno namestiti obhajilno mizo; prejšnja je bila namreč uničena leta 1972. Na škofijski spletni strani (klik) so ob tem koncizno povzeli teološki pomen obhajilne mize:

Obhajilna miza je podaljšek, ki daritveni oltar prinaša bližje ljudstvu. Ko se zberemo pri obhajilni mizi, se simbolično zberemo pri oltarju. […] Obhajilna miza jasno zamejuje prezbiterij, najsvetejši del cerkve, kjer se nebesa dotikajo zemlje – nebesa in zemlja se približata, a še nista popolnoma združena. Obhajilna miza je nizka, jasno vidna in ima vrata. Zato nam ne preprečuje sodelovanja v »nebesih«. Duhovnik, delujoč kot drugi Kristus, se sklanja k nam iz nebes in nam deli božjo evharistijo. 

Skratka, obhajilna miza ni zgolj nesmiseln ostanek preteklosti, temveč ima globok teološki pomen. Pravzaprav predstavlja zahodno oz. rimsko-katoliško ustreznico vzhodno krščanskemu ikonostasu. Poleg tega seveda omogoča oz. olajšuje prejem obhajila kleče in na usta, kar ostaja pravica vsakega katoličana. Pastoralne prednosti takega načina prejemanja obhajila pa smo že večkrat podrobno utemeljili. Za odstranitev obhajilnih miz ni v kontekstu katoliške teologije torej nobenega resnega razloga, ravno nasprotno. Ta proces je razumljiv kvečjemu v kontekstu tistega dela t. i. modernizma, ki je želel in še vedno želi mašno daritev »protestantizirati« oz. jo oropati njenega daritvenega značaja, hkrati pa zrelativizirati resnično Kristusovo navzočnost v zakramentu svete evharistije. 

Molimo in zavzemajmo se torej za to, da se obhajilne mize vrnejo tudi v naše cerkve. 

Vsaj vse od francoske revolucije dalje je bila katoliška Cerkev postavljena pred izziv soočenja z novoveškim ustrojem družbe in države, ki bi mu na kratko lahko rekli liberalizem in ki izhaja iz političnih filozofij, kakršne so zasnovali Thomas Hobbes, John Locke in Jean-Jacques Rousseau. V njih je za temelj družbe postavljen avtonomen, preddružben posameznik, ki šele naknadno vstopa v družbene in politične vezi na osnovi dogovora z drugimi posamezniki (t. i. družbene ali državne pogodbe), in sicer zato, ker vidi v tem določeno korist. Tako Cerkev kot že klasična filozofija, kakršna je Platonova in zlasti Aristotelova, sta gledali na družbo drugače, in sicer, da je njen temeljni gradnik družina, saj posameznik kot tak ni niti biološko, niti psihološko, niti jezikovno, niti še kako drugače možen brez družine, ki ga rodi in vzgoji.

            Ta pozaba ali zavrnitev vselejšnje posameznikove vključenosti v družino in skoznjo v družbo je pri omenjenih novoveških avtorjih seveda izvirala iz temeljne novoveške misli o filozofskem primatu subjekta: temeljila je na prepričanju, ki ga je prvi izrazil Descartes in ki ga je za njim vzela za svojega vsa novoveška misel, da je naša prva in temeljna misel, misel o lastni misli in o jazu, ki to misel misli, ali, kakor se je izrazil Descartes v Razpravi o metodi: cogito, ergo sum (mislim, torej sem). Če je v temelju vsega, kar mislim, moja misel, ki referira sama nase, ki ima za svoj izhodiščni predmet sebe in je torej v temelju izpeta iz kakršne koli navezave na svet izven mene, je potem jasno, da sem lahko le jaz, posameznik, ki mislim, izhodišče vsega, in ne le družbe. Od tod torej jasno sledi omenjena individualistična zasnova novoveške politične filozofije in njen poudarek na individualnih svoboščinah.

            Cerkev pa je vedno, pravilno, stala s sv. Tomažem Akvinskem na stališču klasične, aristotelske filozofije, da v temelju naših misli ne more biti naša (ali bolje, moja) misel sama, saj, če bi bila moja misel temeljni predmet moje misli, bi morala biti moja misel vedno resnična. Resnica je namreč ujemanje misli s svojim predmetom, je adaequatio intellectus et rei, kot se lapidarno izrazi sv. Tomaž, in če je temeljni predmet moje misli moja misel sama, če moja misel vedno govori v temelju le o sami sebi, je vselej resnična, saj je s sabo, svojim predmetom, istovetna. Če namreč s tem, ko rečem, da zunaj sneži, hočem v temelju reči, da jaz mislim, da zunaj sneži, potem moja misel ne more biti drugega kot resnična, saj ne morem izreči tega stavka, ne da bi ga nekako mislil. Iz tega pa bi sledil sklep, da je, kot rečeno vsak stavek, ki ga izrečemo in torej nekako mislimo, pač resničen. Tudi, denimo, stavek, da vse rečeno ne drži in da torej vse rečeno hkrati drži in ne drži. Zato pa sv. Tomaž na sledi IV. knjige Aristotelove Metafizike pravi, da je misel, ki postavlja sebe za svoj temeljni predmet v nasprotju s temeljno zakonitostjo, tj. z zakonom neprotislovnosti, po katerem nekaj ne more hkrati biti in ne biti v istem oziru: nekaj ne more hkrati držati in ne držati; tu zunaj ne more zdajle hkrati snežiti in ne snežiti.

            Temeljna zmota novoveškega subjektivizma in individualizma je torej v njegovem zanikanju zakona neprotislovnosti, ki je bila še implicitna pri zgodnjih novoveških avtorjih, kot je bil to Descartes ali Locke, je pa postala eksplicitna denimo pri Heglu, ki velja za vrhunec novoveške filozofije, in ki je v njen temelj ugradil ravno zanikanje zakona neprotislovnosti, kot lahko beremo na začetku njegove Znanosti logike. Mislim, da, ne da bi se na tem mestu spuščali v zavračanje Heglovih argumentov zoper zakon neprotislovnosti, lahko iz rečenega v zadostni izmerimo vso brezadnjo norost novoveške misli, ki postane eksplicitna v delu in življenju Friedricha Nietzscheja, v postavljanju norosti kot programa pri kakšnem Gillesu Deleuzu ali Jacquesu Lacanu (»Wo ich war, soll es werden«) in pri kakšnem našem njegovem svetovno znanem nadaljevalcu, ki se pri tem izrecno navezuje na Hegla. Človeški subjekt kot enotni temelj novoveške misli se tako v zadnji posledici izkaže za svoje lastno zanikanje, za nekaj shizofreno in blebeltajoče razcepljnega: individuum se tu izkaže za dividuum, za transhumanistični »body without organs«, v katerem se uničuje in izginja človeškost sama.

            Iz navedenega in še prav posebej iz posthumanistične perspektive, v katero je v sodobnosti potonil novoveški, liberalni projekt (in, ki je resnici na ljubo, že ob svoji zori pokazal z giljotino na Place de la Concorde svoj globoko antihuman značaj), je jasno, da se je Cerkev upravičeno zoperstavila temu projektu od vsega začetka. Na ta način je nastalo t. i. borbeno ali nespravljivo (intransigentno) katolištvo, ki je doseglo svoj vrhunec in povzetek v pontifikatu bl. Pija IX. z okrožnico Quanta cura in k njej pridanemu Syllabusu, pa tudi s samim I. vatikanskim koncilom in ki se je nato še stopnjevalo v antimodernizmu pontifikata sv. Pija X. Najbolj prepoznaven nauk okrožnice Quanta cura (1864), ki se jasno zoperstavlja novoveški, liberalni zasnovi družbe je nauk zoper versko svobodo, ki ga je bl. Pij IX. ubesedil takole:

Zelo dobro namreč veste, častiti bratje, da jih ni malo v tem času, ki s tem, da prenašajo na civilno družbo brezbožno načelo naturalizma (kakor ga imenujejo), si drznejo učiti, da »odlični pojem javne družbe in civilni razvoj zahtevata, da se naj človeška družba vzpostavi in vlada brez kakršnegakoli ozira na religijo, kakor da bi ta ne obstajala ali vsaj tako, da se ne bi kakorkoli razlikovalo med pravo religijo in zmotnimi religijami«. Zoper nauke svetih besedil Cerkve in svetih očetov, se ne obotavljajo trditi, da je »odlično stanje družbe tisto, v kateri se ne pripisuje cesarstvu dolžnosti, da zatre z določenimi kaznimi kršilce katoliške religije, razen v kolikor to zahteva javni mir«. S tako povsem zmotno predstavo o družbeni oblasti, se ne bojijo navduševati se nad mnenjem, ki je za katoliško Cerkev in za blagor duš nadvse škodljiv ter ki ga je Naš Predhodnik blagega spomina Gregor XVI. imenoval blodnjava,[1] tj. da je »svoboda vesti in veroizpovedi pravica, ki je lastna slehernemu človeku in ki jo je treba razglasiti in vzpostaviti z zakonom v vsaki dobro urejeni družbi ter da morajo imeti državljani pravico do popolne svobode, ki je ne sme omejiti nobena cerkvena ali civilna oblast, in v moči katere smejo očitno in javno izražati in izjavljati svoja pojmovanja, kakršnakoli že so, tako z besedo kot s tiskom ali kako drugače«. S tem, ko to predrzno trdijo, ne upoštevajo in ne mislijo na to, da oznanjajo »svobodo za pogubljenje«.[2]

            S tem se je Cerkev jasno postavila na stališče nasprotovanja do ključnega stališča novoveške družbenosti, ki ga izraža, denimo, X. člen Deklaracije o pravicah človeka, ki jo je sprejela francoska revolucionarna konstituanta leta 1789 in ki se glasi:

X. člen: Nihče ne sme biti vznemirjan zaradi svojega prepričanja, tudi verskega ne, pod pogojem, da njegovo izražanje ne moti javnega reda, ki ga določa zakon.

Naj pri tem omenim, da tako okrožnico Quanta cura z drugimi podobno naglašenimi okrožnicami, ki jih drugje ne boste našli v slovenskem prevodu, najdete na naši spletni strani Scutum Fidei, kjer je izšel v knjižni obliki tudi prevod prodorne analize francoske revolucije in njenih učinkov izpod peresa msgr. de Segurja, ki je nedvomno bleščeč predstavnik intransigentnega katolicizma 19. stoletja. 

            Pri tem mora biti jasno, da verska svoboda, ki jo jasno artikulira denimo že John Locke v svojem Pismu o strpnosti (1689), sodi k samemu že prej orisanemu bistvu novoveške politične filozofije: če je moja misel kartezijanska, v temelju vase usmerjena misel, potem ji je dostop do objektivne stvarnosti, kaj šele do objektivne čutne stvarnosti razodetja za vselej zaprt, kar povsem jasno formulira Kant, ko postavi stvar samo na sebi za povsem nespoznatno. V taki agnostični drži torej ni mogoče objektivno ugotoviti ničesar in prav gotovo tudi ne tega, katera vera je prava. Toliko manj je torej mogoče določiti eno vero za edino državno vero. Za novoveškega človeka je vera, kakor v zadnji posledici tudi vse ostalo, čisto subjektivna stvar, vezana na subjektivno izbiro, ki jo naj ščiti verska svoboda. Ne more nas torej čuditi, da se je Cerkev postavila zoper tako stališče in sicer ne le iz teoloških, pač pa tudi iz že omenjenih klasično filozofskih, razumskih, aristotelskih razlogov zoper subjektivizem in posledični relativizem.

            Kot je znano, pa je prišlo v drži Cerkve do novega veka do drastičnega preloma z II. vatikanskim koncilom, ko so se nauki, ki jih je tako jasno učil bl. Pij IX. in papeži za njim, vsaj navidez zavrnili, saj lahko preberemo v koncilski izjavi Dignitatis humanae to, kar se na prvi pogled zdi popolno zanikanje prebranega odlomka iz Quanta cura in popoln pristanek na navedeni nauk francoske revolucionarne konstituante:

Ta vatikanski cerkveni zbor izjavlja, da ima človeška oseba pravico do verske svobode. (…) To naravno pravico človeške osebe do verske svobode je treba v pravni ureditvi družbe tako priznati, da postane sestavni del civilnega prava. (…) Uveljavljanje te verske svobode ne sme biti ovirano, da le ne krši pravičnega javnega reda. (§ 2–3)

            Ne glede na to, ali se ti stavki lahko nekako spravijo v sklad z besedilom Pija IX., s čimer se je v zadnjem času temeljito in prodorno ukvarjal angleški katoliški filozof Thomas Pink, je dejstvo, da je Cerkev s takimi dokumenti in s tem, kar jim je sledilo, ne le povsem opustila borbeno držo zoper moderniteto, ki je bila zanjo značilna do zadnjega koncila, pač pa je opustila tudi vsa spoznanja teološke in filozofske narave, ki so v tako držo vodila. Sodobni katoličan je torej v precepu. Ali naj sledi usmeritvam pokoncilske Cerkve, ki s sedanjim pontifikatom ne le da opušča borbeno držo zoper novoveški subjektivizem, pač pa s celo vrsto potez od Amoris laetitia do Fiducia supplicans kaže, da ta subjektivizem preprosto jemlje za svojega? Ali pa naj se v luči destruktivne narave tega subjektivizma, ki je v zadnjih desetletjih pokazal še svoje homoseksualistične, transgenderske in transhumanistične zobe, vrne k stalnemu nauku Cerkve pred zadnjim koncilom, ki je vsem tem enoznačnim zablodam enoznačno nasprotoval? Odgovor na to dilemo je menda preprost. Jasno je, da ni mogoče pristajati na zablodo subjektivizma. Jasno je torej, da mu je treba z vsemi silami nasprotovati, kakor je to počela Cerkev pred II. vatikanskim koncilom in jasno je torej tudi, da je treba pokoncilske smernice Cerkve interpretirati tako ali drugače v luči predhodnega nauka. Kdor goji danes še dilemo glede tega, goji v bistvu dilemo o tem, ali naj sploh še ostane katoličan in razumno misleči človek.

            Resnejša dilema glede ponovnega prevzema drže borbenega katolištva se po mojem kaže na drugi, bolj izvedbeni ravni. Kako naj danes sploh še živimo svoje družbeno-politično življenje kot nespravljivi katoličani? Ali ni tako, da bomo v trenutku, ko bomo javno artikulirali svoje katolištvo kot politični program, politično mrtvi? Ali ne bo katoliška stranka, ki bo nastopila na volitvah kot intergralno katoliška (in bo npr. imela v programu ukinitev verske svobode, pa čeprav v kakšni milejši obliki), zanesljivo izbrisana iz političnega spektruma? Lepo se je lahko ta problem zaznal ob zadnjih ameriških volitvah že na ravni politično bistveno bolj sprejemljivega stališča zoper splav: kandidat, ki se je do nedavnega promoviral kot najbolj pro-life ameriški predsednik v zgodovini, se je čutil prisiljenega v nemajhni meri retraktirati svoje v tej točkis katolištvom sozvočne poglede, če je hotel biti izvoljen.

            Pred podobno dilemo se je znašla Cerkev glede vključevanja italijanskih katoličanov v politično življenje Kraljevine Italije od njenega nastanka leta 1861 dalje. Ker je garibaldinska, protikatoliško nastrojena Italija ob svoji združitvi razpustila Papeško državo, je dolgo veljal papeški Non expedit, ki je prepovedoval italijanskim katoličanom vključevanje v demokratične procese novo nastale italijanske države, češ da bi tako vključevanje pomenilo pristanek na protipapeški, laicistični vzgib, ki je obvladoval nastanek in obstanek Kraljevine Italije. Vendar s časom se je od pontifikata Leona XIII. začel Non expedit opuščati z argumentom, da odsotnost organiziranega sodelovanja katoličanov pri političnih procesih, pomeni prepuščanje teh procesov katolištvu sovražnim silam. Da je torej manjše zlo sodelovati v teh procesih, čeprav so zaznamovani z liberalnim duhom, kot pa prepuščati liberalizmu neoviran razmah. Ta poteza cerkvenega vodstva je sprožila nastanek krščanske demokracije v Italiji, pa tudi drugod po Evropi: denimo v Franciji in Nemčiji, kjer je bila dilema vstopanja katoličanov v liberalni politični kontekst podobna. Zgodovinska izkušnja tega vstopanja, ki je zgodovinska izkušnja krščanske demokracije v Italiji in drugod, pa je dokaj porazna, saj bi se reklo, da je bilo 20. stoletje en sam dolg niz njenih kompromisov z liberalnim (pa tudi socialističnim) okoljem, v katerem je to gibanje vse bolj izgubljalo svojo katoliško substanco, dokler se ni v 90-ih letih prejšnjega stoletja raztreščila in izgubila v neprepoznavnosti. Po tej logiki bi se torej reklo, da borbeno katolištvo v demokratični politični areni ne more preživeti in da je torej edini način, kako se lahko politično artikulira, skoz vojaški udar in državljansko vojno, kot se je to npr. zgodilo z generalom Francom v Španiji.

            Drug pogled na isto dogajanje bi pa bil, da ni bilo počelo razpada krščanske demokracije v svojem pristajanju na demokratično ureditev, pač pa v tem, da je Cerkev z II. vatikanskim koncilom opustila svojo borbeno držo zoper moderniteto in je tako odvzela religiozno, kulturno in civilno-družbeno osnovo stranki, ki naj bi ta boj nadaljevala na političnem parketu. Cerkev pač ni demokratična institucija in se ji ni treba ozirati na priljubljenost, tako lahko izvaja svoje pastoralno poslanstvo brez demokratičnih ozirov in ko ji uspe evangelizirati zadosten delež prebivalstva v dani državi, lahko potem katoliška stranka žanje volilno podporo tega deleža ter v optimalnih razmerah vzpostavi polnokrvno katoliško državo. Nenazadnje tudi pojav Francove Španije kaže na to, da je bila podpora Cerkve ideji katoliške države ključna za obstoj slednje, saj kmalu za tem, ko je koncil razglasil izjavo Dignitatis humanae, je morala Francova Španija uvesti versko svobodo.

            Problem pravkar omenjenega pristopa je, da bo treba verjetno še precej časa čakati (ali pa morda tudi ne?), da bo Vatikan zopet zagovarjal potrebo po uvedbi katoliške države. Kaj torej storiti v tem času, ko temu še ni tako? Kako naj bomo v tem času borbeni, družbeno-politično angažirani katoličani? Menim, da nam je v tem smislu lahko smerokaz ljudski vzgib, ki ga je zaznati povsod po zahodnem svetu, v katerem je nezanemarljiv, rastoč delež prebivalstva vse bolj nezadovoljen z družbenimi posledicami novoveškega subjektivizma: zlasti z demografsko krizo, ki nujno rezultira iz tega, da postavi novoveška misel v temelj družbe posameznika kot takega in ne družine. Tak posameznik se bo oziral le na svoje lastne ozke interese, na uresničevanje svojih subjektivističnih in vse bolj bolnih fantazij, in bo, kot vidimo, vse manj sposoben vzpostaviti družino, kaj šele veliko družino. Brez takih družin (s 5 ali več otroki) pa neizogibno sledi demografska kriza, ko je počasi v državi vse več ostarelih in vse manj mladih: posledice tega se občutijo na ravni pokojninske blagajne, rasti števila priseljencev in podobnih pojavov, ki jih sodobnik zaznava kot moteče. Takemu sodobniku lahko torej katoliška, ali vsaj potencialno katoliška politična opcija ponudi kot rešitev državo, v kateri so socialni transferji usmerjeni prav v krepitev avtohtone (v našem primeru slovenske) številčne družine in odvrnjeni od krepitve različnih odklonov od nje, kakor se pa dandanes žal praviloma dogaja. Taka politična opcija, kot vemo, uspeva na današnjem Madžarskem in Poljskem. Zakaj ne bi uspevala tudi v Sloveniji? Ko bi enkrat ljudje uvideli dobrobiti take avtohtoni družini naklonjene države, bi jim bilo najbrž lažje predstaviti dejstvo, da krepko družinsko življenje in novoveška subjektivistična misel ne gresta skupaj, pa tudi, da tako družinsko življenje predpostavlja katoliško vero, kot edini nazor na svetu, ki zagovarja striktno neločljivost zakona in tako edino postavlja resnično trden temelj družinskega življenja. Potreba po katoliški državi bi se tako lahko pojavila nekako sama od sebe po politični in demokratični poti, kar bi morda celo opogumilo cerkveno vodstvo, da bi zopet začelo zagovarjati idejo katoliške države.

            Poti borbenega katolištva, tj. poti do sodobne katoliške države sta torej po mojem dve, in s tem zaključujem: prva je ta, da spoštljivo a vztrajno nagovarjamo samo vodstvo Cerkve, naj znova celovito prevzame svoje pravoverno stališče o potrebi  po katoliški državi; druga pa je ta, da s politično akcijo za državo, ki naj bo naklonjena avtohtoni družini, premostimo pričujočo demografsko krizo in hkrati odpremo pot, da bi se taka država postopoma razvila v polnokrvno katoliško državo.

---

[1] Prav tam.

[2] Sv. Avguštin, Epist. CV, cap. II (PL 33, 399. Op. pr.).

Evharistična daritev ali evharistična žrtev ali sveta maša je središče katoliškega bogočastja. V njej se združujeta branje in razlaganje prebrane božje besede, skupna molitev in zahvala, daritev in zakrament.

Kristus je Cerkvi zapustil vidno daritev, da bi se po njej krvava, enkratna daritev na križu ponavzočevala, da bi se njen spomin ohranil do konca časov in bi se njena zveličavna moč naklanjala vernikom v odpuščanju grehov.

Vidno daritev je ustanovil Gospod pri zadnji večerji, ko je daroval svoje telo in svojo kri pod podobama kruha in vina ter postavil duhovnike nove zaveze, ko je rekel:« To delajte v moj spomin!« (Lk 22, 19). To je čista daritev, ki jo je Gospod napovedal po starozaveznem preroku Malahiju. Nanjo so prav tako kazale vse tako različne daritve stare zaveze, ki so se dopolnile in uresničile v novozavezni daritvi križanega in zaklanega jagnjeta – Kristusa.

V tej daritvi se daruje isti Kristus, ki se je daroval na oltarju sv. križa; ista daritev (hostija) kakor na križu Kristus; isti darovalec (Kristus); različen je le način daritve: v daritvi sv. maše se Kristus daruje nekrvavo, na križu pa se je daroval na krvav način.

K temu, kar je Kristus sam ustanovil, je dodala še Cerkev: molitve in obrede, ki vzbujajo v vernikih notranjo pobožnost in živo zavest, da je daritev sv. maše »najsvetejša daritev« in da je treba »sveto ravnati s Svetim«. (Conc. Trid., sess. 22, de sacrif. missae cc. 4).

Ker je daritev svete maše skrivnost, se je težko poenotiti o njenem bistvu (o tem so mnenja teologov različna). Sv. Tomaž Akvinski, najbolj pronicljiv in celosten med cerkvenimi učitelji, ločuje zunanjo in notranjo daritev. Notranja daritev je duhovna daritev, s katero se duša sama daruje Bogu kot svojemu začetniku in svojemu končnemu cilju. Zunanje daritve pa so čutna znamenja, čutni simboli notranje daritve, saj je za nas, ki smo čutno-duhovna bitja, naravno, da se po čutnih znamenjih, simbolih, dvigamo k duhovnim rečem. (Summa Theologica 2 II, 85, 1-2). Kakor je notranja daritev najvišje dejanje notranjega češčenja Boga, tako so zunanje daritve najvišji izraz zunanjega češčenja Boga.

Simbolizem zunanjih daritev se najbolje izraža v tem, da duhovnik nekako uniči dar: jagnje zakolje, kadilo zažge, vino izlije. V tem dejanju se izraža nekako dvoje: prvič, da človek ne zmore ničesar darovati Bogu, ker je vse v božji lasti; drugič, da naj bi se tako, kakor se v zaklanem jagnjetu preliva srčna kri ali kakor se dišeče kadilo topi v ognju, tudi človek sam použival v božji službi. Najčistejša in najpopolnejša daritev v zgodovini človeštva, je bila daritev sv. križa, ko je Kristus sam sebe daroval Bogu Očetu za rešitev človeštva (odkupitev grehov oziroma zadostitev božji pravici in možnost večnega življenja pri »nebeški večerji« po koncu časov). 

Tu je simbolizem hkrati resničnost: zaklano jagnje je bil sam Kristus, ki se je daroval za nas, kakor je zapisal sv. Pavel, »kot daritev in žrtev Bogu« (Ef 5, 1), da »s svojo daritvijo odpravi greh« (Hebr 9, 26). Kristusova smrt je bila zares zadostilna za vse grehe sveta, zato je bil Bogu ta dar najljubši. Ta daritev se na nekrvav način obnavlja pri sv. maši kot resnična daritev.

Posebnost svete maše je torej v tem, da se daruje isti Jezus, kakor na križu, ne kot simbol, temveč kot sam na sebi najsvetejši in najljubši dar Bogu z vso notranjo daritveno voljo, s katero se je daroval nebeškemu Očetu od prvega trenutka svojega zemeljskega življenja (posebno na križu) in se daruje na nekrvav način pod podobama kruha in vina v živi zvezi z daritvijo sv. križa.

Kristus je tako na oltarju zakramentalno, mistično zaklano Jagnje, kakor ga je gledal sv. Janez v Razodetju: »Videl sem Jagnje, kakor zaklano« (Raz 5, 6). Daritev svete maše je potemtakem prava daritev, ker se Kristus resnično daruje in se obenem z njegovo mistično smrtjo v daritvi svete maše ponavzočuje njegova resnična smrt na križu.

1.      Maševanje proti ljudstvu: V tridestih letih 20. stoletja so liturgisti preučevali samostoječe oltarje iz časov prvih kristjanov in po tem sklepali, da so duhovniki nekoč maševali proti ljudstvu ter da so zaradi močnega vpliva srednjeveškega klerikalizma »ljudem obrnili hrbet« šele v srednjem veku. Ta mit je bil še kako živ v času II. vatikanskega koncila (1962–1965). Kasneje so različni učenjaki zadevo ponovno preučili in to tezo ovrgli ter dognali, da je maševanje proti vzhodu neprekinjena tradicija, pri čemer duhovnik in ljudstvo Evharistijo častita skupaj in v isti smeri. Papež Benedikt XVI. v svoji knjigi Duh liturgije omenja problem maševanja »versus populum« (proti ljudstvu). V nedavni preteklosti se je zapravilo na tone denarja za odstranitev starih glavnih oltarjev in postavitev daritvenih. To pa le zato, da bi bili (sicer zmotno) čim bolj podobni prvim kristjanom.

  2.       Obhajilo pod obema podobama in na roke: Mit o obhajilu na roke ima podobno ozadje. Pred petdesetimi leti se je na splošno verjelo, da so v prvih stoletjih obhajilo delili na roke. To so trdili celo tisti, ki niso bili pristaši te prakse. Sodobnejše raziskave pa ne ponujajo enoumnega odgovora. Nekatere zgodnjekrščanske skupnosti so obhajilo res delile na roko, vendar je obhajilo na jezik prav gotovo enako starodavno. Kakorkoli že, ko se je obhajilo delilo na roke, ga je delil duhovnik (in le duhovnik!), obhajanec pa je Najsvetejše zaužil z dlani z globokim priklonom, ne da bi se ga dotaknil z drugo roko. Ponekod so ženske svoje roke celo prekrivale z belim prtičem.

Velika verjetnost je, da je rimska Cerkev nekoč obhajilo delila pod obema podobama (kakor imajo navado vzhodne Cerkve), vendar ne vemo, na kakšen način. Zanimiva je praksa iz 7. stoletja, ko je diakon delil Presveto Kri s pomočjo zlate slamice. Predvideva se, da je slamico pomočil v kelih (ki se ga je lahko dotikal le diakon, duhovnik ali škof), zamašil zgornji del slamice s prstom, konec položil v obhajančeva usta ter izlil Presveto Kri (nekakšen princip pipalke; zanimivo je, da je včasih papež prejel obhajilo po slamici (gl.: Kanonizacijska maša za časa Pija XI.)).

Povedano drugače: obhajilo se ni delilo na »fast-food« način, kakor se to danes pogosto dogaja; takrat se obhajanec hostije ali keliha ni dotikal. Sedanja razširjena praksa ima več skupnega s protestanti kot pa s prvimi kristjani. Hvala Bogu, da je papež Benedikt XVI. močno nasprotoval obhajilu na roke in pri svojih papeških mašah z zgledom pokazal na dolžne zunanje znake spoštovanja (obhajilo kleče in na usta) do presvete Evharistije.

     3.      Ljudski jezik: Še en zelo razširjen mit govori, da je bila maša v starih časih v ljudskem jeziku. Toda ko je Jezus deloval v shodnici, je uporabljal staro hebrejščino, ki v takratnem času ni bila v splošni govorni uporabi najmanj tristo let. V prvih treh stoletjih je bila maša v Rimu v grščini in ne latinščini, grščino pa je govorila le peščica tamkajšnjih vernikov.

Ko so mašo prevedli v latinščino, so ohranili nekatere hebrejske (»amen«, »aleluja«) in grške (»Kyrie eleison«) prvine. Nenazadnje je bila latinščina, v katero so prevedli mašo, drugačna od pogovorne. Z drugimi besedami: kljub temu da je bila maša prevedena v jezik, ki so ga ljudje razumeli, pri svetih opravilih niso uporabljali običajne latinščine. Razlog za to je preprost. Vsaka apostolska Cerkev – nenazadnje tudi večina svetovnih religij – je za obredje uporabljala svet oz. hieratičen jezik, ki se razlikuje od vsakodnevnega in s tem povečuje pomen transcendence in svetosti Evangelija.

4.       Laična služba: Še en znan mit govori o tem, da so bili v najzgodnejši dobi krščanstva laiki veliko bolj vključeni v mašo kot pozneje. Dandanes se je to prepričanje močno razraslo in nastale so različne liturgične službe za laike, kot je npr. bralec (lektor). V resnici so vse te službe opravljali kleriki. V resnici je imela prva Cerkev več vrst klerikov (vključno z nekdanjimi nižjimi redovi), kot pa danes. Tako je Nicejski koncil leta 325 potrdil službo subdiakona, kar lepo dokazuje, da je bil subdiakonat razvit že mnogo prej in tako niso obstajali nikakršni laični cerkveni služabniki!

5.       Cerkev pred in po Konstantinu: Najzanimivejši in morda najbolj udaren mit govori o tem, da je legalizacija krščanstva spridila Cerkev. Mit govori, da je bila Cerkev pred Konstantinom preprosta in uboga, »ljudska Cerkev«, po Konstantinu pa je postala klerikalna, hierarhična, koruptivna, takšna, ki je gradila velikanske stavbe in opravljala razkošne obrede.

V resnici se je Cerkev res spremenila, nekje na bolje, nekje na slabše, toda vsekakor je bila kontinuiteta s preteklostjo veliko močnejša od razkola. Cerkev je že pred Konstantinom poznala razliko med kleriki in laiki, cenila pomen umetnosti, arhitekture, simbolike in svečanosti. Nenazadnje je zadnja večerja potekala v času judovske pashe, kar že samo po sebi kaže na veliko simboliko in obrednost. Maša je bila v drugem in tretjem stoletju mnogo daljša, hierarhično zasnovana in še bolj nabita s simboli, kot pa maša v današnjem času. Včasih so bodisi stali ali pa klečali na tleh, saj so klopi zaradi svojih dolgih pridig izumili protestantje.

Kot kuga se je razširil utopični mit o predkonstantinovski, kumbayajski Cerkvi. Dober primer tega je leta 2001 objavljen video z naslovom A History of the Mass, ki ga je posnelo društvo, ki se ukvarja z izdajanjem liturgičnih navodil, eden izmed najmočnejših katoliških medijev v ZDA. Po predstavitvi idealne, enakopravne skupnosti, kjer škof odda svoj tron ubogi vdovi, pripovedovalec izjavi: »Toda zatem … je cesar Konstantin postal kristjan.« Najbrž predvidevate, kaj temu sledi.

Če bi se kljub vsemu kateri od teh mitov utegnil izkazati za resničnega, to ne bi opravičilo vrnitve v čase prvih kristjanov. Sveti oče Pij XII. je leta 1947 v svoji okrožnici Mediator Dei posvaril pred arheologizmom kot »pretiranim in nesmiselnim arhaizmom«, ki zagovarja stališče, da je vse najstarejše boljše od tega, kar se je v Cerkvi skozi čas postopno razvijalo in nadgrajevalo. Papeža so skrbeli liturgični inovatorji, ki se pod krinko posnemanja prvih kristjanov niso ozirali na več kot tisoč devetsto let staro tradicijo in božji navdih. Prav upravičeno ga je skrbelo, toda nihče ni predvideval, kaj bo »dobra najstarejša« preteklost storila na začetku 21. stoletja.

Prirejeno po: http://www.crisismagazine.com/2011/five-myths-about-worship-in-the-early-church

Večina današnjih spletnih in publicističnih polemik med katoliki se navadno konča s čustveno zaznamovanim pisanjem o farizejih. Gre za napadanje lastnih nasprotnikov s slabšalno oznako »farizej«, kar predstavlja nekakšno vzporednico prav tako slabšalne oznake »fašist«, ki se pojavlja v posvetnih političnih komentarjih. Sodeč po izrazoslovju današnjih polemik med samimi katoliškimi verniki na Zahodu, se oznaka »farizej« najpogosteje nanaša na tiste, ki si prizadevajo za obrambo pravovernega cerkvenega nauka in dosledno molitveno-liturgično prakso. Toda ali je tovrstna raba besede »farizej« res upravičena? Ali je sploh povezana z držo prvotnih, biblijskih farizejev, o katerih govori Jezus Kristus? Se morda sodobni posnemovalci farizejev v resnici nahajajo povsem drugje? Mar niso farizeji v temelju tisti, ki ovirajo evangelizacijo oziroma sprejetje Resnice, tisti, ki nasprotujejo božji avtoriteti in se sklicujejo na lastne človeške poglede, to je »politično korektnost« lastnega časa?

Dejstvo je, da je Kristus v času svojega javnega delovanja večkrat javno grajal mišljenje in početje farizejev, pripadnikov posebne struje ali stranke tedanjega judovstva. Farizeji so zanj predstavljali nadležno oviro pri uresničevanju poslanstva, ki mu ga je poveril njegov nebeški Oče. Nadležnost farizejev je svoj vrhunec dosegla v naklepnem umoru nedolžne osebe Jezusa Kristusa, kar je posledično pomenilo zločin nad božjim načrtom za odrešenje človeštva. Toda zakaj je Kristus farizeje grajal že od samega začetka? Kaj je bila njihova zmota? Jih je res grajal preprosto zato, ker so želeli spoštovati izročilo, zapovedi in pravila? Nikakor! Izročilo, zapovedi in pravila niso bili predmet graje. Kristus je farizeje v bistvu grajal zato, ker so ustvarjali proti božji ljubezni uperjene ovire z vsiljevanjem lastnih izmišljenih pravil in pogledov, ki niso imeli podlage v božjepravnem izročilu. Farizeji so bili deležni graje zato, ker so ljudi ograjevali od milostnih posegov Boga. Početje farizejev je bilo s Kristusovega zornega kota še posebej nevarno, saj so se ti sklicevali na avtoriteto nad ljudskimi množicami in tako svoj družbeni vpliv uporabljali za nastopanje proti božjemu načrtu, o čemer nazorno pričuje naslednji odlomek iz Evangelija po svetem Mateju:

Tedaj so prišli k Jezusu iz Jeruzalema farizeji in pismouki in so rekli: »Zakaj tvoji učenci prestopajo izročilo starih? Ne umivajo si namreč rok, kadar jedo.« Odgovoril je in jim rekel: »Zakaj pa vi prestopate Božjo zapoved zaradi svojega izročila? Bog je namreč rekel: Spoštuj očeta in mater in Kdor preklinja očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. Vi pa pravite: ›Kdor reče očetu ali materi: To, s čimer bi ti lahko koristil, je dar, temu ni treba več spoštovati svojega očeta.‹ Tako ste razveljavili Božjo besedo zaradi svojega izročila. Hinavci! Dobro je prerokoval o vas Izaija, ko je rekel: »To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi.« (Mt 19,1–9)

Navedeni odlomek je le eden izmed poučnih dokazov, v skladu s katerim postane jasno, da izročilo, zapovedi in pravila sama po sebi niso nikakršna težava. Konec koncev je Kristus dejal tudi naslednje: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.« (Mt 5,17) Še več, svoje učence je izrecno svaril pred grešnim prelamljanjem izročene Postave: »Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu.« (Mt 5,19) Podobno je naročal tudi apostol Pavel: »Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo.« (2 Tes 2,15)

Glede na to, da Kristus farizejev ni grajal zaradi spoštovanja izročila kot takega, temveč zaradi namernega oviranja odnosa z Bogom oziroma poudarjanja samoljubne človeške avtoritete na račun božje, je vredno razmisliti o tem, kdo so tisti, ki se v sodobnem času obnašajo kot farizeji, kdo so tisti, ki ostalim ovirajo dostop do Boga, zanikujoč pravo vero Cerkve na račun trenutno všečnih človeških mnenj. Zamislimo si naslednje primere iz življenja sodobne Cerkve na Zahodu, poskušajmo se vanje vživeti in naposled razkrinkati farizejsko držo:

Župnik ponuja zakrament svete spovedi samo enkrat v tednu, pol ure pred nedeljsko sveto mašo in prejemanje tega zakramenta na noben način ne spodbuja, izgovarjajoč se na lastno preobremenjenost, še raje pa na brezbrižnost ljudi ali »zastarelost« prakse spovedovanja.

Prošnje vernikov za ponovno uvedbo tradicionalnih latinskih koralnih ali vsaj ljudskih napevov pri svetih mašah so pogosto zavrnjene z očitki o »elitizmu«, nepotrebnem »mučenju« župnijskega zbora in obrabljeno krilatico, da je tako ali tako najpomembnejše, kaj kdo nosi »v srcu«, in da so zunanja znamenja svečanosti ali pobožnosti zgolj neiskreno »razkazovanje«, ki nasprotujejo »pridobitvam koncila«. Tovrstni očitki postanejo še ostrejših ob omembi želje po občasnih svetih mašah v klasičnem latinskem obredu oziroma izredni obliki rimskega obreda.

Neprestano zagovarjanje obhajila za civilno vnovič poročene ločence in posledično zavračanje pristnega nauka Cerkve o potrebnem notranjem stanju milosti za prejem obhajila, ki naj bi bil po novem »zastarel« odraz »izključevanja« drugačnih.

Duhovnik, ki iz čuta za dolžnost v skladu s cerkvenim pravom upravičeno odreče obhajilo javnim zagovornikom splava ali javno sodomitskim »parom«, velikokrat tvega hitro premestitev na materialno slabšo župnijo in je ob tem deležen obtožb o pomanjkanju »pastoralnega takta« ali »usmiljenja«.

Župnik, ki želi poživiti adoracijo Najsvetejšega in gojiti molitev rožnega venca v svoji župniji, je tako od vernikov kot tudi svojih duhovniških sobratov pogosto zasmehovan kot »prekomerno kontemplativen« ali »za časom« in s pomanjkljivim občutkom »za revne in obrobne«. 

V vsakem izmed navedenih primerov so ljudje oropani nadvse dragocene resnice in lepote, ki se nahaja v Kristusu in njegovi Cerkvi. Odreka se jim možnost ozdravitve in sprave, ki sta temelj iskrenega odnosa z Bogom. To odrekanje se napaja v geslu o »času prilagodljivi veri«, poteka znotraj prepričanja, da stvari dandanes »potekajo samo tako in nič drugače«. Prav to odrekanje v imenu »prilagodljivosti« je tisto malikovano človeško izročilo naše dobe! Sodobni farizeji so torej tisti, ki jih moti pristni nauk Cerkve, ki zmanjšujejo pomen zakramentov in molitve, ki ne prenesejo urejenosti in estetike obredja, ki zanikajo obstoj in posledice greha, ki sleherno človekovo obnašanje presojajo v luči relativnosti in prijaznosti brez meja. Tovrstni prijemi sodobnih farizejev so zadnjih štirideset let tako zelo domači med večino prakticirajočih katolikov, da jih ti nič več ne prepoznavajo kot napačne oziroma po svojem bistvu farizejske. Paradoksalno je, da se zagovorniki tovrstnih prijemov venomer sklicujejo na njihovo »učinkovitost za sodobni čas«, medtem ko se zadnjih štirideset let cerkve vztrajno praznijo. Niti sodobni farizeji niti večina katolikov se na žalost ne zaveda, da so prav tovrstni prijemi eden izmed resnejših razlogov za odpad od Boga in še posebej pereče pomanjkanje dejavnih moških v Cerkvi. Še bolj žalostno pa je, da sodobni farizeji večinsko obvladujejo župnije in škofije, vodijo semenišča in teološke fakultete, ki jim služijo kot orodja za širitev »času primernih« nazorov. 

Kljub nič kaj dobremu stanju je najpomembneje vztrajati. Vztrajati v molitvi, zgledu in odločnih besedah. Greh je potrebno imenovati greh, krepost pa krepost. Resnico je potrebno učiti in živeti, zmoto pa razkrivati in zavračati. Vsakega človeka je v tem duhu potrebno pozvati k spreobrnitvi v katoliško vero, k prihodu v eno in edino Kristusovo Cerkev! Zanikati greh in biti brezbrižen do zmote bi namreč pomenilo, da posamezniku ne privoščimo odrešenja duše, pomenilo bi odsotnost ljubezni do bližnjega, ki naj bi mu služili tako, da ga privedemo čim bliže Bogu. Odvračanju od Boga, ki ga ponujajo sodobni farizeji, se je mogoče učinkovito zoperstaviti vsaj na tri načine: z redno molitvijo, posluževanjem zakramenta svete spovedi, udeleževanjem svetih maš in lepoto obredja; z dobrim poznavanjem pristnega nauka Cerkve in njegovim pogumnim poučevanjem (tudi preko spleta); z zglednim krščanskim življenjem, zlasti na področju vestnega izpolnjevanja vsakdanjih dolžnosti, dobrodelnosti, dostojnega oblačenja, čistosti in z duhovnostjo globoko prepletenega družinskega življenja.

Bodimo pozorni na to, da je boj proti sodobnim farizejem po svojem bistvu »boj za« in ne toliko »boj proti«. To je boj za rešitev duš! Cilj je privesti ljudi k Bogu, predstavljajoč edinstvenost in lepoto odnosa z Gospodom, ki biva v oltarnem Zakramentu in se po nadaljevanju apostolskega izročila razkriva v svoji katoliški Cerkvi. Gre za vero, ki je odprta sleherni osebi, a istočasno ne relativizira vsakršnega obnašanja. Gre za vero, po kateri deluje neskončno usmiljenje Boga, a istočasno ne predvideva izigravanja božjega usmiljenja z zavestnim prelamljanjem zapovedi. Gre za vero, ki vsem ponuja odrešenje in večno življenje, a istočasno terja priznanje Kristusa za Odrešenika in sprejetje Cerkve kot Kristusovega skrivnostnega telesa na zemlji. Gre za vero, ki ne zavrača nobenega jezika, kulture ali starostne skupine, a istočasno kot zunanji izraz edinosti v Bogu in notranje pobožnosti zahteva urejeno liturgijo in postopno grajenje na temelju preteklih dobrih zgledov. 

Pustimo ob strani človeške časovno omejene prijeme sodobnih farizejev in se v sedanjem času ponosno oprimimo živega izročila Cerkve ter ga na svež način ponesimo naprej. S tradicionalno latinsko mašo vred.

V nagovoru ob dvanajsti konvenciji Združenja katoliških intelektualcev v Philadephiji je John M. Haas govoril, kako so nekatere prakse katolikov nanj naredile izjemen vtis, in sicer že v času, ko je bil še protestant. Zapisal je, kako se ga je dotaknilo nagovarjanje Gospoda s strani katolikov, ki da imajo navado, da  se na čast resnični prisotnosti Boga lahno priklonijo, kadar gredo mimo cerkve:

»… ostali katoliki imajo zagotovo še nešteto drugih [katoliških praks]: nekatere smešne, druge globoke, nekatere z izvorom v udobju, spet tretje s prisrčnim humorjem. Katoliške navade so sestavni del življenja katoliškega posameznika in katoliške skupnosti. Jutranja posvetitev, molitev na čast Kristusu, Mariji in Jožefu, kropljenje otročičev pred spanjem, rimajoči se napev svetemu Antonu (»Tony, Tony come around; something`s lost and can`t be found«), prošnje svetemu Judi Tadeju, da bi preprečil bankrot, devetdnevnice za bolno soprogo ali soproga. Vse to se je pojavilo kot naraven odziv, kot z vero napolnjen izraz bodisi ljubezni veselja, zahvale ali tudi žalovanja, celo obupa.«

Ena od značilnosti, ki jih imajo te katoliške prakse, je ta, da si vse delijo zmožnost odvrniti človeka stran od vsakdanjega, posvetnega, banalnega in ga usmeriti proti svetemu, presežnemu in večnemu. Nekdo bi se lahko vozil z avtobusom po Ljubljani in razmišljal o tem, kako skleniti novo prodajno pogodbo, ali kako narediti načrt, da bi spoznal novo dekle v pisarni, ko bi se iznenada, s pomočjo nekaj ducatov ljudi, zgodil nagovor, vabeč k drugačni resničnosti, k neki drugi dimenziji, ne ločeni od tega sveta, ampak takšni, ki ga prežema, ga gnete in osmišlja. Verjetno je bilo obračanje h Gospodu v Najsvetejšem Zakramentu s strani tistih na avtobusu sicer zgolj bežno, s praktično nikakršnim vplivom na prelom misli o povečani prodaji ali spoznanju novega dekleta. Vendar je bilo nagovarjanje vsekakor prisotno; naš Gospod je bil priznan kot prisoten; in neposredno je bila podana izjava, da povečani prodaji ni konca in da se bo že našla bodoča žena, ki bi, kar bi si lahko le želel, bila pripravljena na zakon v Gospodu.

Spodaj so podana navodila, s katerimi moremo nagovarjati Gospoda na tovrstne načine, z uporabo drž in kretenj.

Priklon glave

KAKO: Preprosto spustite brado proti vašemu grlu in jo pridržite v tem položaju za trenutek

KDAJ:

·         kadar gremo mimo cerkve, priklonimo glavo in naredimo znamenje križa v počastitev resnične prisotnosti Kristusa v tabernaklju;

·         vedno(!) kadar slišimo Gospodovo ime »Jezus« (pozor: »Kristus« je Njegov naziv, ki pomeni »Maziljeni«, zato ni potrebe po priklonu glave zgolj ob omembi besede »Kristus«). Moški naj bi odstranili pokrivalo z glave in se priklonili, kadar gredo mimo cerkve ali slišijo izgovorjeno Njegovo ime; to dejanje se izvaja tako med obredom svete Evharistije kot tudi izven obreda. Vsi katoliki priklanjajo glave ob navedenih situacijah (da, tudi če imaš preprost pogovor z nekom na avtobusu in greš mimo cerkve ali omeniš Njegovo ime, naj bi priklonil glavo in snel pokrivalo, če si moški); (opomba 1)

·         prekrižaj se in prikloni glavo, kadar gresta po cerkveni ladji duhovnik in nosilec križa, tako pred kot po maši. Po maši, ko duhovnik zapušča oltar, se navadno spodobi tudi moliti zanj. (Nekateri naredijo namesto tega globok priklon.);

·         ne pogosto znano in uporabljeno, a vendar priporočljivo: vedno, kadar slišiš »Oče, Sin in Sveti Duh (ali Sveta Trojica)« izgovorjeno skupaj; vedno, kadar slišiš ime Marija; med mašo, kadar je izgovorjeno ime svetnika, v čast katerega je sveta maša darovana.

Trkanje na prsi

KAKO: bodisi s pestjo ali konicami prstov stisnjenih skupaj udari na prsni koš na mestu srca kot izraz obžalovanja in žalosti/bolečine (opomba 2)

KDAJ:

·         pri sveti maši – formalno: vsakič pri »mea culpa« med očitno spovedjo (Confiteor); pri »Nobis quoque peccatoribus« (izreče duhovnik); trikrat pri Jagnje božje, trikrat pri »Domine, non sum dignus« (»Gospod, nisem vreden«);

·         neformalno: pri »odpusti nam naše grehe« (»dimitte nobis debita nostra«) pri molitvi »Očenaš«; vedno, kadar izražaš pokoro ali obžalovanje znotraj in izven liturgije;

·         neformalno tudi, kadar zvoni zvonec pri posvetitvi in sta povzdignjena hostija in kelih. Prikloni glavo in se trikrat potrkaj na prsi. Takrat tudi v mislih molimo:

»Molim te, presveto rešnje Telo Jezusovo, zame darovano na križu. Jezus, verujem v te. Jezus, upam v te. Jezus, ljubim te nad vse. Bodi milostljiv meni ubogemu grešniku. Amen.« (med povzdigovanjem hostije) In nato »Molim te, Jezusova presveta rešnja Kri, zame prelita na križu. Jezus, tebi živim. Jezus, tebi umrjem. Jezus, tvoj sem živ in mrtev. Očisti me, Gospod, s svojo krvjo in usmili se vernih duš v vicah. Amen.« (med povzdigovanjem keliha)

Priklon v pasu (ali »globoki priklon«)

KAKO: prikloniš se v pasu, na način kot se priklanjajo Japonci (približno 30° naprej)

KDAJ:

·         pri »Asperges« pred sveto mašo, ko duhovnik pokropi zbrane z blagoslovljeno vodo;

·         kadar strežnik pokadi s kadilnico zbrane pri sveti maši;

·         prekrižaj se in prikloni glavo, kadar gresta po cerkveni ladji duhovnik in nosilec križa (pred in po maši). Po maši, ko duhovnik zapušča oltar, se navadno spodobi tudi moliti zanj. (Nekateri naredijo namesto tega priklon z glavo);

·         kadar pozdravljaš hierarha, ki nima jurisdikcije nad teboj (na primer škof druge škofije od te, v kateri živiš). Med priklonom poljubi prstan starešine. Tovrstni priklon in poljub prstana se izvajata le, ko ni prisoten papež.

Poklek na LEVO koleno

KAKO: poklekneš na levo koleno za trenutek, tako da privedeš levo koleno čisto do tal in ohraniš kolikor je mogoče zravnan hrbet. Zadržiš za trenutek, nato pa vstaneš.

KDAJ: kadar nagovarjaš ali odhajaš od papeža ali katerega drugega duhovnika nazivom škof ali več in kateri ima jurisdikcijo nad teboj (le kadar papež ni prisoten) – na primer: pred škofom lastne škofije, ne pa sosednje. Med poklekom na levo koleno se poljubi prstan hierarha. Nato vstaneš.

Poklek na DESNO koleno

KAKO: s pogledom usmerjenim v to, proti čemur poklekaš, poklekneš z desnim kolenom za trenutek kot moški, ki bo zaprosil svojo žensko. Svoje desno koleno spustiš na tla, blizu pete leve noge, držeč hrbet in vrat zravnan. Zadrži za trenutek, nato vstani.

KDAJ:

·         poklekneš proti tabernaklju, kjer je shranjeno Najsvetejše, vsakokrat, kadar greš mimo (izjemoma ne, ko si v procesiji, ali na primer v vrsti za obhajilo ali vračajoč se nazaj v klop). Čeprav bi to moralo biti do neke mere stvar navade, ne sme biti nikdar storjeno nepremišljeno, z odsotnimi mislimi. Opomni se, kadar poklekaš proti tabernaklju, da poklekaš pred Bogom. V mislih moliti »moj Gospod in moj Bog« je lahko čudovita navada, ki te pripravi do spoštljivega poklekanja na desno koleno. V kolikor tabernaklja ni na oltarju, poklekneš proti oltarju in razpelu na oltarju;

·         pred relikvijo resničnega križa, kadar je ta izpostavljena za javno čaščenje;

·         na veliki petek do velike sobote, po obredu čaščenja križa poklekni vedno, kadar greš mimo Križanega, izpostavljenega na oltarju;

·         pred vstopom in pri izstopu iz klopi v cerkvi.

Poklek na obe koleni

KAKO: poklekneš na obe koleni

KDAJ:

·         vedno, kadar je Najsvetejše izpostavljeno, kot izraz čaščenja, spoštovanja in ponižnosti;

·         pogosto med sveto mašo: med Pristopnimi molitvami na oltarnih stopnicah, pri molitvi »Sanctus« (»Svet«), po »Agnus Dei« (»Jagnje božje«), pri prejemanju obhajila, pri zaključnem blagoslovu;

·         pri spovedi v ali (v izrednih razmerah) izven spovednice;

·         kadar prejemaš blagoslov duhovnika, med ali izven liturgije. Če si iz kakršnegakoli razloga nezmožen pokleka, spoštljivo prikloni glavo;

·         med zasebno molitvijo(!).

Proskineza

KAKO: z nogami tesno skupaj se spusti na kolena, nato pa lezi na tla izravnan z obrazom proti tlom, tako da prekrižaš roke pod obrazom in s tem oblikuješ nekakšen vzglavnik, na katerem počiva tvoja glava

KDAJ:

·         ležanje na tleh v tej obliki predstavlja popolno ponižnost in pokoro. Izvaja se pri obredu posvečenja, med obredi sprejetja v verske poklice (npr. v katerega izmed redov), kot del pokore pri verskih redovih, kot posameznik v molitvi pred Križanim ali Najsvetejšim. Pogosto je drža izvedena pri odraslih na pobudo duhovnika pred izpovedjo »Vere« pri slovesnem obredu svetega krsta.

Poljubi

KAKO: Če povzamemo besede Lauren Bacall iz filma »Imeti in ne imeti« (»To have and have not«), vsak ve, kako se poljublja, ali pač? Enostavno stisni ustnice skupaj … vendar ne pihaj.

KDAJ:

·         kadar poljubljamo razpelo ali ikono: pri ikonah, ki prikazujejo več oseb, najprej poljubimo našega Gospoda (Njegova stopala, rob oblačila ali roke), nato našo Gospo (njene roke ali tančico), nato angele in svetnike. Kot počastitev križa ali ikone, ki bi jo le s težavo dosegel z ustnicami, poljubi svoje prste in se dotakni, kjer bi sicer poljubil;

·         pri poljubljanju prstanov hierarhov: kot omenjeno zgoraj pri poklekanju na levo koleno;

·         pri poljubljanju duhovnikove roke: duhovnikovo roko moremo poljubiti v pozdrav ali pri odhajanju, zakaj le njegove roke so zmožne dati sveto Evharistijo. Prav tako jih poljubljamo na cvetno nedeljo, ko prejmemo zelenje (ki je tudi poljubljeno). Med mašo duhovnikove roke poljubljajo akoliti in strežniki.

Molitvena drža (»orans«)

KAKO: z dvigom rok ob straneh z dlanmi v višini ramen, ali pa tako, da dvigneš roke nad glavo, kot malček, ki želi, da ga oče dvigne k sebi

KDAJ:

·         duhovnik uporablja to gesto (prvo omenjeno) med sveto mašo;

·         laiki lahko to držo včasih zavzamejo med zasebno molitvijo. Ne sme pa biti uporabljena pri laikih med obredom svete Evhraistije. (opomba 3)

---

Opombe

1.      Navada priklanjanja glave ob omembi Gospodovega imena je bila formalno zapisana na drugem koncilu v Lyonu leta 1274, ki ga je sklical Papež Gregor X: »Tisti, ki se zbirajo v cerkvi, naj slavijo z znamenjem prav posebne spoštljivosti Ime, ki je nad vsemi imeni, ki nikomur drugemu pod nebesi ni bilo dano, v katerem morajo biti verniki odrešeni, ime, ki je Jezus Kristus, ki bo odrešil svoje ljudstvo grehov. Vsak naj izpolni pri sebi, kar je zapisano vsem, da naj se ob imenu Jezus vsako koleno upogne; kadarkoli pa je izgovorjeno veličastno ime, še posebno med sveto skrivnostjo Evharistije, pa naj vsakdo upogne koleno v svojem srcu, kar lahko stori s spoštljivim priklonom glave.«

Verna redovnica je pripovedovala zgodbo iz »starih časov«, ko naj bi se otroci katoliških šol včasih zabavali tako, da naj bi izgovorili Gospodovo ime karseda pogosto, s tem pa prisilili sestre, da so priklanjale svoje glave. Očitno, je bilo nenehno prikimavanje redovnic šport mladih nadebudnežev, ki so se ob tem precej zabavali.

2.      Ameriška Katoliška enciklopedija (1907–1914) citira svetega Avguština (354–430), ki v svojem “Sermo de verbis Domini” trdi sledeče: »Ko slišiš besedo ‘confiteor’, se potrkaj na prsi. Kaj to sploh pomeni razen tega, da želiš k luči privesti tisto, kar je zapečateno v tvojih prsih, in s tem dejanjem očistiti svoje skrite grehe?« Prav tako citira svetega Hieronima (pribl. 340–420), ki pravi v Ezechiel, pogl. XVIII: »Na prsi se trkamo zato, ker so prestol zlobnih misli: te misli želimo pregnati, svoja srca želimo očistiti.«

3.      Položaj orans je pogosto upodobljen v umetnosti katakomb, kjer s takšno držo na grobnici upodobljeni liki predstavljajo pokojne duše, ki molijo za pokopanega v tisti grobnici. V ameriški Katoliški enciklopediji je zapisano: »Številni liki, na primer biblijski, upodobljeni  v katakombah – Noe, Abraham, Izak, trije mladeniči v ognjeni peči, Daniel v levjem brlogu – prosijo Boga, da bi dušo tistega, ki počiva v določeni grobnici, rešil ravno tako, kakor je rešil njih.« Poleg biblijskih likov v položaju orans obstajajo idealizirane podobe te »starodavne molitvene naravnanosti«, ki simbolizirajo že v nebesa privedeno dušo pokojnega, ki v nebesih moli za svoje prijatelje na zemlji. »Veliko simbolno pomenljivost nosi dejstvo, da večino teh podob v omenjeni drži sestavljajo ženske, tudi ko so upodobljene na grobnicah moških.«

Vir: https://www.fisheaters.com/posture.html#2

Uredništvo: To pismo je v preteklem tednu (22. avgusta 2023) izdal ameriški škof Strickland iz Tylerja v Teksasu. V njem opozarja na nevarnosti bližajočega zasedanja »Sinode o sinodalnosti«. Pismo objavljamo tako zaradi odlične vsebine, kot tudi z željo po tem, da bi morda naši škofje našli zgled in pogum v takšnih pravoverno katoliških škofih kot je škof Strickland.

***

Dragi moji sinovi ni hčere v Kristusu:

Naj bo ljubezen in milost Našega Gospoda Jezusa Kristusa vedno nad vami!

V tem času velikega nemira v Cerkvi in svetu, vam želim spregovoriti iz očetovskega srca, da vas opozorim na zlo, ki nas ogroža, in da vas potrdim v veselju in upanju, ki ga vselej imamo v Našem Gospodu Jezusu Kristusu. Zlo in zmotno sporočilo, ki je vdrlo v Cerkev, Kristusovo Nevesto, se glasi, da je Jezus le eden izmed mnogih in da ni potrebno posredovati Njegovega sporočila vsemu človeštvu. Te misli se je treba ogibati in jo zavračati ob vsaki priliki. Širiti moramo veselo novico, da je Jezus naš edini Gospod in da si želi, da bi vse človeštvo v vseh časih sprejelo večno življenje v Njem.

Ko enkrat razumemo, da je Jezus Kristus, Božji Sin, polnost razodetja in izpolnitev Očetovega načrta za rešitev vsega človeštva v vseh časih, in ko to sprejmemo z vsem srcem, potem lahko naslovimo zmote, ki so okužile Cerkev in naš svet ter so nastale zaradi odmika od Resnice.

V pismu sv. Pavla Galačanom piše: »Čudim se, da se od tistega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro obračate k nekemu drugemu evangeliju, ki pa ni drug evangelij, pač pa so nekateri, ki vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo. Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet! Kakor smo prej rekli, tako pravim ponovno: če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet!« (Gal 1,6–9)

Kot vaš duhovni oče čutim, da je pomembno ponoviti sledeče temeljne resnice, ki jih je Cerkev vselej sprejemala, in poudariti, da Cerkev ne obstaja zato, da bi na novo podajala nauk vere, pač pa da bi ga varovala tako, kot nam je bil izročen od Našega Gospoda samega po apostolih in mučencih. Zopet, sklicujoč se na svarilo sv. Pavla Galačanom, morajo biti vsi poskusi sprevračanja evangeljskega sporočila kategorično zavrnjeni kot škodljivi za Kristusovo Nevesto in za njene posamezne člane.

1. Kristus je ustanovil eno Cerkev – Katoliško Cerkev – in zato le Katoliška Cerkev prinaša polnost Kristusove resnice in pristno pot Njegovega odrešenja za vse nas.

2. Evharistijo in vse zakramente je ustanovil Bog, ne pa razvil človek. Evharistija je resnično Kristusovo Telo, Kri, Duša in Božanstvo; sprejemati Ga nevredno (tj. v stanju težkega, nepokesanega greha) pri Sv. Obhajilu je svetoskrunstvo, ki opustoši tako posameznika kot Cerkev (1 Kor 11, 27–28).

3. Zakrament Sv. Zakona je ustanovil Bog. Po naravnem zakonu je Bog ustanovil zakon med enim moškim in eno žensko, ki sta si zvesta za vse življenje in odprta otrokom. Človeštvo nima niti pravice niti moči, da bi na novo podajalo, kaj je sveti zakon.

4. Vsaka človeška oseba je ustvarjena po Božji podobi in sličnosti kot moški in ženska; vsem ljudem bi bilo treba pomagati, da odkrijejo svojo pravo identiteto Božjih otrok, ne pa da se jih podpira pri neurejenem poskusu zavrnitve njihove neizpodbitne biološke in od Boga dane identitete.

5. Spolna dejavnost izven zakona predstavlja vselej težek greh, ki ga ni mogoče dopuščati, blagoslavljati ali prikazovati kot sprejemljivega iz strani katerega koli nosilca oblasti v Cerkvi.

6. Verovanje, da se bodo vsi moški in ženske zveličali ne glede na to, kako živijo (temu pojmovanju se običajno reče univerzalizem), je zmotno in nevarno ter nasprotuje temu, kar nam Jezus vedno znova govori v Evangeliju. Jezus pravi, da se moramo »odpovedati sebi in vzeti svoj križ ter hoditi za Njim« (Mt 16, 24). Dal nam je po svoji milosti pot, kako premagati greh in smrt s pomočjo kesanja in zakramentalne spovedi. Bistveno je, da sprejmemo veselje in upanje, pa tudi svobodo, ki izhajajo iz kesanja in ponižne izpovedi naših grehov. S pomočjo kesanja in zakramentalne spovedi lahko postane vsaka zmaga nad skušnjavo in grehom mala zmaga, ki nas vodi do velike zmage, ki jo je za nas izbojeval Kristus.

7. Da bi sledili Jezusu Kristusu moramo hote sprejemati križ, namesto da se mu skušamo izogibati; tako moramo pretrpeti to, kar Naš Gospod ponuja vsakemu izmed nas v našem vsakdanjem življenju. Skrivnost odrešujočega trpljenja – tj. trpljenje, ki ga naš Gospod dovoljuje, da ga izkusimo in sprejmemo v tem svetu ter Mu ga nato zopet podarimo v edinosti z Njegovim trpljenjem – nas dela ponižne, nas očiščuje in nas popelje globlje v veselje življenja, ki ga živimo v Kristusu. To ne pomeni, da moramo uživati v trpljenju ali ga iskati, toda če smo združeni s Kristusom, lahko pri izkušanju našega vsakdanjega trpljenja najdemo upanje in veselje, ki obstaja sredi trpljenja, in vztrajamo vse do konca v vsem našem trpljenju (prim. 2 Tim 4, 6–8).

V tednih in mesecih pred nami bo več teh resnic postavljenih pod vprašaj v okviru Sinode o sinodalnosti. Čvrsto se moramo okleniti teh resnic in se moramo varovati vseh poskusov ponujanja alternative Evangeliju Jezusa Kristusa, kakor tudi promoviranja vere, ki govori o dialogu in bratstvu, pa skuša obenem odpraviti Božje očetovstvo. Ko skušamo prenoviti to, kar nam je Bog podaril v svoji veliki milosti, se znajdemo na varljivih tleh. Najzanesljivejša opora, ki jo lahko najdemo, je, da se trdno oklepamo večnih učenj vere.

Žal, se bo lahko zgodilo, da bodo kot shizmatiki označeni tisti, ki se ne strinjajo s predlaganimi spremembami. Kljub temu bodite gotovi, da nihče, kdor se trdno ravna po smerokazu katoliške vere, ne more biti shizmatik. Ostati moramo brezpogojno in resnično katoliški, ne glede na posledice. Obenem se moramo zavedati, da  v namenu, da bi se trdno zoperstavili zoper predlagane spremembe, ne smemo zapustiti Cerkve. Kot je rekel sv. Peter, »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.« (Jn 6, 68). Kljubovati torej ne pomeni zapuščati Cerkve. Saj tisti, ki predlagajo spremembe tega, kar ni spremenljivo, skušajo zaseči Cerkev in so zato oni v resnici pravi shizmatiki.

Rotim vas, moji sinovi in hčere v Kristusu: sedaj je prišel čas, ko moramo ostati trdni v katoliški veri vseh stoletij. Vsi smo bili ustvarjeni, da bi iskali Pot, Resnico in Življenje; tudi v tej sedanji zmedeni dobi je prava pot tista, ki jo osvetljuje luč Jezusa Kristusa, saj ima Resnica obličje in to obličje je Njegovo. Bodite gotovi, da ne bo zapustil svoje Neveste.

Ostajam vaš ponižni oče in služabnik,

Joseph E. Strickland

škof v Tylerju

piše: Tadeja Kerže

Mineva leto dni, kar se naša družina sooča z izgubo očetove zaposlitve. V svetu, v katerem živimo, žal moram posebej poudariti, da gre za edini stalni vir dohodka, kajti kot katolik moj mož zvesto opravlja vlogo družinskega skrbnika in bremen boja z zunanjim svetom ne nalaga svoji ženi, za razliko od večine predstavnikov svojega spola.

Seveda je bilo iluzorno pričakovati, da bi ljudje, ki se jim zdi sprejemljivo pošiljati svoje 10. – mesečne dojenčke v vrtec in normalno, da družinska mati najbolj produktivne ure svojega dne zabije na delovnem mestu na račun ogromnega primanjkljaja, ki ga pri tem utrpi njen lastni dom, imeli kakršenkoli pomislek ob tej naši izgubi. Še zlasti je bilo to tiho odobravanje pričakovano spričo dejstva, da je odpoved delovnega razmerja z očetom 6 otrok prišla kot več ali manj napovedana kazen za njegov ‘verbalni delikt’, ki si ga je nekaj mesecev pred tem privoščil v TV oddaji, kjer je materino zaposlitev izven doma imenoval za nemoralno ravnanje.

Da je ta izjava popolnoma v skladu z naravnim pravom, je bilo znano vsem generacijam pred nami, ki svojih žena in mater svojih otrok niso pošiljali v boje z volkovi, temveč so za varnost in oskrbo prebivališča, v katerem so le-te opravljale svoj del obveznosti, skrbeli pokončni in ljubeči možje. Seveda je ta izjava v popolnem skladu cerkvenim učiteljstvom, kar dokazujejo spisi papežev vse do Pija XII., sporadično pa se je o tem katoliška Cerkev oglašala tudi po tem.

Kakorkoli, tableta je bila bridka in osamljenost v nesreči boli, drži pa, da za nas skrbi nebeški Oče, ki nam na pot pošilja pokončne može, ki imajo razum in vest, da s svojo pokončnostjo in modrostjo podpirajo moževa prizadevanja ne samo za to, da ohranja družino nad vodo, pač pa sodeluje pri ustvarjanju platforme, ki bi o zmotah sodobnega post-racionalnega neopoganizma uspela ozavestiti čim širši krog ljudi in jim ponujati katoliške rešitve iz pasti, v katerem se je znašla naša civilizacija (če se sme družbo, ki meče svoje dojenčke v smeti, tako sploh imenovati).

Tako brutalno preganjanje katoliškega intelektualca in njegove družine jasno potrjuje, da smo z zagovarjanjem mame doma kot norme za vse na pravi strani in da so vsi tisti, ki mislijo, da ima poročena ženska kaj iskati na trgu dela, na nepravi strani zgodovine. Vsak, ki misli, da je žensko služenje lastni družini suženjstvo in ne ljubezen, ne razume Marije, dekle Gospodove in posledično tudi njegov dostop do Kristusa, novega Adama, ki je prišel odrešit človeštvo prav skozi družino, ostaja zelo omejen, če že ne povsem onemogočen. Zato zagovorniki idej ženske emancipacije na eni in radikalne pasivizacije moških na drugi strani ne morejo biti v skladu s katoliškim stališčem in vodijo v propad.

Natančneje, v totalitarizem, ki tiho in od covid krize dalje že kar zelo očitno raste prav pred našimi očmi. Ali če povzamem misel, ki sem jo nedavno zasledila: ‘Prvi jasni znaki nastajanja totalitarizma so, ko začnejo ljudje zaradi jasno izraženega stališča ostajati brez služb.’ Kot Slovenci iz svoje ne tako oddaljene preteklosti zelo dobro vemo, ne bo ostalo pri tem. Če ne bomo spregovorili zdaj, ko je še čas, bodo nekoč prišli tudi po vas, a takrat bodo v igri jame ali še kaj hujšega. Zlo, ki ga dopuščamo nad najbolj ranljivimi v naši okolici, bo slej ko prej prišlo do nas. In tišina v tem primeru ni zlato, ampak izdaja.

Do takrat pa, dragi Slovenci, ki uživate privilegije družin z dvema dohodkoma, vedite, da gre pogosto na račun družin brez nobenega. Na račun joka malčkov v vrtcih. Na račun zanemarjenih najstnikov, ki jim edino toplino v njihovih praznih stanovanjih nudijo elektronske naprave. Da abortusov, ločitve in evtanazije sploh ne omenjam. Pa lepo spite, če lahko… In mimogrede, otroci vam njihovo zanemarjanje v imenu lastne uresničitve zelo zamerijo in vam vaše cenene nadomestke v obliki materialnih podkupnin in lažnivega ‘kvalitetnega skupnega časa’ mečejo v obraz. In ne se prosim obešat na njih, ko bodo odrasli, za skupno ‘zabijanje časa z njimi’ je čas zdaj, ko vas potrebujejo bolj kot kruh in vodo. In vi njih. Da, in vi njih, če želite dokončno odrasti in postati zreli za življenje in nebesa.

UVODNA OPOMBA: Takoj po izidu novega Ordo Missae (3. aprila 1969) je skupina teologov, ki sta jim načelovala kardinala Ottaviani in Bacci (spiritus movens naj bi sicer bil nadškof Lefebvre) izdelala dokument z naslovom Kratek kritični pregled novega Ordo Missae, v katerem so izrazili teološke stranpoti tega obreda. Dokument je bil namenjen tedanjemu papežu Pavlu VI., ki pa kritičnih pripomb ni upošteval. Gre za ključni dokument gibanja za povratek k pravemu katoliškemu bogoslužju, za katerega si prizadevamo tudi na tem našem mediju. Upajmo, da bo kmalu preveden tudi v slovenščino. Veseli nas, da je kardinal Burke s tem pismom/predgovorom podprl ponovni izid tega temeljnega dokumenta v francoskem jeziku v času, ko bi od predstavnika uradne Cerkve to najmanj pričakovali.

Rim,
Velikonočni ponedeljek 2023

Dvajset let po zadnji izdaji, ki ste jo oskrbeli, ste mi predstavili načrt ponovne izdaje Kratkega kritičnega pregleda novega Ordo Missae, ki sta ga leta 1969 objavila kardinala Alfredo Ottaviani in Antonio Bacci, za kar se vam zahvaljujem.

V svojem pismu podpore z dne 27. novembra 2004 je kardinal Alfons Maria Strickler zapisal, »da analiza teh dveh kardinalov ni nič izgubila na svoji vrednosti in, žal, tudi ne na aktualnosti«. Dve desetletji kasneje ta ugotovitev še vedno drži. Nedavne javne izjave Prefekta Dikasterija za bogočastje in disciplino zakramentov potrjujejo vztrajno prisotnost ideologije, ki je hotela s pomočjo reforme Sv. Liturgije po II. vatikanskem koncilu manipulirati stalno in nespremenljivo učenje Cerkve o zakramentih Evharistije in Mašniškega posvečenja ter se mu izneveriti.

Vrednost analize, ki je vsebovana v Kratkem kritičnem pregledu, je po lastnih besedah piscev zlasti v strnjenem prikazu »najhujših deviacij glede teologije Maše« (IV. poglavje), ki bi lahko bili posledica antropocentričnega pristopa k Sv. Liturgiji, ki pa je po svoji naravi kristocentirčna. Ta sinovska intervencija pri papežu Pavlu VI., ki je imela ob svojem času velik odmev, bi ostala mrtva črka na papirju in bi bila hitro pozabljena, če se ne bi teološke napake, ki jih je skušala preprečiti, žalostno pojavile in ohranile vse do današnjih dni: petdeset let kasneje. Nasprotno, celo odkrito se jih zagovarja in se zahteva ob liturgični spremembi še teološko.

Prisiljeni smo ugotoviti, da je sedanji položaj prav daleč od splošnega namena, ki ga je izrazil II. vatikanski koncil v konstituciji Sacrosanctum Concilium pod točko 1 in ki se je glasil: »bolje prilagoditi potrebam našega časa ustanove, ki so spremenljive; pospeševati, kar bi moglo prispevati k edinosti vseh, ki verujejo v Kristusa; in okrepiti, kar bi pomagalo vse ljudi poklicati v naročje Cerkve«.

Očitno je, da veliko ljudi najde še danes v Usus Antiquior živ vir, po katerem se lahko združujejo s Kristusom, krepijo svojo vero in utrjujejo svojo pripadnost Cerkvi. Ni torej razloga, da bi jim jemali poguma.

Po drugi strani je zaznati precejšnjo domišljavost v odnosu do Sv. Liturgije, tako prihaja do posegov točno v ustanove, ki niso podvržene spremembi, saj so božjepravne.

Bodoči Benedikt XVI. je zapisal v prvem poglavju Duha liturgije sledeče besede:

»Človek sploh ne more sam ‘narediti’ kulta; sega v prazno, če se Bog ne pokaže. Ko Mojzes reče faraonu: ‘Ne vemo še, s čim naj služimo Gospodu’ (2 Mz 10, 26), se v tej besedi dejansko razkrije načelo vse liturgije. (…) Prava liturgija predpostavlja, da Bog odgovori in pokaže, kako naj ga častimo. Z eno besedo, liturgija vključuje nekakšno obliko ‘postavitve’«.

Prejmite torej mojo spodbudo za to objavo. Moja srčna želja je, da bi v družbi, ki izgublja eno za drugo vse stalne oporne točke, prispevala k temu, da bi se spomnili, spoznali in znali pojasniti teološko, dogmatično in moralno bogastvo, katerega je Usus Antiquior Rimskega obreda polni izraz.

Naj Vstali Gospod blagoslovi vaše delo! Prejmite moj očetovski blagoslov in vam zagotavljam svojo predanost v Presvetem Srcu Jezusovem, Brezmadežnem Srcu Marijinem in prečistem Srcu sv. Jožefa.

Raymond Leo kardinal Burke

V naslednjih nekaj minutah boste lahko na spodnjih vrsticah prebrali strokovno pravno mnenje ter si čisto spodaj tudi ogledali dokumente o izobčenju trenutno edinega duhovnika v Sloveniji, ki javno in odkrito daruje svete maše po veljavnem in večnem liturgičnem obredu. Obredu, ki – glede na okrožnico Quo primum – ne more nikdar biti in nikdar ne bo ukinjen.

Pravno mnenje smo želeli pridobiti zaradi DVEH izredno pomembnih prihodnjih postopanj, ki izhajajo predvsem iz naše LJUBEZNI do bližnjega: do gospoda mašnika Podržaja ter do vseh vernih, ki jih lažnivo in podlo drugi duhovniki ter škofje ustrahujejo ter podijo stran od edinega najpopolnejšega obreda sveta mašne daritve.

Več o tej temi, bomo z gospodom Podržajem govorili tudi v oddaji na sledeči povezavi: https://youtu.be/8Zx_9BZ5HSU

Uvodna opomba: Da bi razjasnili kanonični status gospod mašnika Vidka Podržaja smo se skupaj z njim odločili, da objavimo tozadevne dokumente: zlasti kazenski odlok o suspenzu in izobčenju iz 19. marca 2002. Glede tega odloka smo si pridobili mnenje cerkvenega pravnika, ki ga prilagamo. Da si bo lahko bralec ustvaril popolnejšo sliko prilagamo še opomin, ki ga je g. Podržaju izrekel nadškof Rode preden mu je izrekel kazenski odlok.

Kaže dodati, da je g. Podržaj zagovarjal svoj odhod iz župnije v neohranjenem pismu nadškofu s kanonom 1323 ZCP, ki govori o tem, da ne more zadeti kazen nekoga, ki ravna iz velikega strahu (v tem primeru za lastno zveličanje). Prav tako objavljamo korespondenco, ki jo je s tem v zvezi imel g. Podržaj z msgr. Guidom Pozzom, tajnikom Komisije Ecclesia Dei leta 2011, po odpravi izobčenj zoper škofe Bratovščine sv. Pija X. leta 2009. To korespondenco je Komisija poslala na ljubljansko nadškofijo, kjer pa so pogojevali umik izobčenja g. Podržaja z njegovim umikom izpod okrilja Bratovščine.

PRAVNO MNENJE

Predmet tega pravnega mnenja se nanaša na kazenski odlok št. 1607/01 z dne 19. marca 2002, ki ga je
izdal Nj. Eksc. ljubljanski nadškof zoper duhovnika Vidka Podržaja.

Predgovor
Pri branju omenjenega kazenskega odloka sem se takoj začudil nad presenetljivim in očitnim nepoznavanjem najosnovnejših pravil cerkvenega prava ter nad nejasno, približno formulacijo obdolžitve (kontestacije). Če mi odlok ne bi bil predstavljen kot izvirnik, ki je nastal pod peresom ordinarija bi bil prepričan, absit iniuria verbis, da gre za ponaredek, ki ga je spisal osebek brez vsake juridične kulture ali pa za izdelek, ki je nastal causa ioci (za hec, igro, zabavo).

Uvod
S tem odlokom je bil župnik Vidko Podržaj izobčen, ker:
a) »je odšel v /…/ bratovščino sv. Pija X«, ne da bi prejel »dovoljenje ordinarija, da zapusti župnijo«;
b) poleg tega pa, ker »je odšel v shizmatično in heretično bratovščino sv. Pija X., ki se sklicuje na Tridentinski koncil in zavrača poznejše koncile, rimskega škofa in papeža katoliške Cerkve pa odklanja oziroma ga razglaša za heretika.« Po sodni ugotovitvi okoliščin (a) in (b) je bil župnik izobčen, ker, kot pravi odlok, duhovnik »odklanja /…/ učiteljstvo Cerkve«.

Ker je obtožba, ki je naslovljena g. Podržaju, strašna – gre za obtožbo herezije –, se moramo za trenutek ustaviti pri tem kaznivem dejanju. Herezijo ali krivoverstvo definira kan. 751 ZCP kot »po prejetem krstu trdovratno zanikanje katere izmed resnic, ki jo je treba verovati z božjo in katoliško vero, ali trdovraten dvom o njej«.

Vendar v obravnavanem primeru NI obtoženec na noben, niti najbolj oddaljen način zapadel
kaznivemu dejanju herezije.

Neobstoj kaznivega dejanja herezije. Odsotnost objektivne in subjektivne sestavine kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru je odsotna tako subjektivna kot celo objektivna plat kaznivega dejanja herezije. Bistvena (objektivna) sestavina dejanja herezije je trdovratnost, na osnovi katere je mogoče ugotoviti, da je izvršeno heretično dejanje povezano z zavestnim in hotenim dejanjem zavračanja določene verske resnice (sem bi sodila npr. trditev, da dogmatične definicije Tridentinskega koncila več ne veljajo; da Preblažena Devica Marija ni bila vzeta v nebo z dušo in telesom; da smoter Cerkve ni rešitev duš itd.). Herezija torej ni opredeljena kot pomislek glede teoloških ugotovitev, ki jih Cerkev ni definirala kot razodete resnice (trditev npr., da je ekumenizem nasproten pravi veri NE predstavlja heretične trditve). Poleg tega Zakonik cerkvenega prava zahteva še dodatno conditio iuris: javno nastopanje in izjavljanje zoper določeno versko resnico mora biti trdovratno. Da bi zapadel temu kaznivemu dejanju bi se moral torej duhovnik NE le pridružiti heretični skupnosti (vendar Bratovščina sv. Pija X. NI heretična skupnost), PAČ PA javno in pogosto razglašati očitne herezije (R. Botta, La norma penale nel diritto della Chiesa, Il Mulino, Bologna 2001, str. 132).

Kaznivo dejanje herezije bi se lahko imelo za dovršeno le tedaj, ko bi kakšna oseba nedvomno zaznala trdovratno zavračanje katere izmed resnic, ki jo je treba verovati z božjo in katoliško vero iz strani g. Podržaja. Skrito dejanje zato izključuje obstoj kaznivega dejanja. Poleg tega je treba razlikovati med herezijo kot kaznivim dejanjem in herezijo kot grehom. V prvem primeru krivec javno izreka heretična pojmovanja, v drugem pa osebek ne izreka nobenega pojmovanja proti verskim resnicam, pač pa ga posvoji le notranje, v zavesti. V takem primeru nastopi greh herezije, NE pa kaznivo dejanje herezije.

Vendar v primeru, ki mi je bil predstavljen ni zaznati niti greha herezije pri g. Vidku Podržaju. Zato ni mogoče imeti za legitimno mesto, v katerem odlok trdi, da »v skladu s kan. 1364, §§ 1-2 ZCP je duhovnik Vidko Podržaj z vnaprej izrečeno kaznijo izobčen iz Cerkve«, saj povsem izostaja kontestacija o zavračanju konkretne verske resnice. Ta kontestacija bi morala biti tudi časovno natančna pri prikazu zunanje izvršitve dejanja (tega in tega dne je duhovnik javno izrekel to in to).

§§§

Kanonski položaj Bratovščine sv. Pija X.
Razpravljanje o kanonskem položaju Bratovščine sv. Pija X. je precej zapleten podvig in bi ne koristil mnogo pri vprašanju, s katerim imamo tu opravka.

Vendar ni mogoče v tem okviru pozabiti na veliko prijateljstvo, ki ga je papež Frančišek vedno kazal do duhovnikov Bratovščine sv. Pija X., ko je bil še nadškof v Buenos Airesu. Spomnimo se le enega izmed njegovih zadnjih ukrepov na tem področju: 4. aprila 2017 je bilo objavljeno pismo prefekta Kongregacije za nauk vere in predsednika Komisije Ecclesia Dei kardinala Gerharda Ludwiga Müllerja, ki je bila naslovljena ordinarijem škofovskih konferenc. V njej je kardinal spomnil na odločitev papeža Frančiška, da »podeli vsem duhovnikom [Bratovščine] pravico, da veljavno spovedujejo vernike /…/, da bi tako zagotovili veljavnost in dopustnost zakramenta, ki ga podeljujejo, in da bi odpravili negotovost pri ljudeh«; nato napoveduje nova navodila Sv. očeta, ki se je »sledeč istim pastoralnim smernicam /…/ in na predlog Kongregacije za nauk vere in Komisije Ecclesia Dei odločil, da pooblasti krajevne ordinarije za izdajanje dovoljenj glede obhajanja porok vernikov, ki sledijo pastoralni dejavnosti Bratovščine«.

Vsekakor kaže spomniti, da za nobenega izmed članov Bratovščine sv. Pija X. ni znano, da bi bil trenutno izobčen in da v nasprotju s tem, kar zmotno trdi odlok, vsi duhovniki Bratovščine omenjajo med kanonom Sv. Maše papeža Frančiška kot vladajočega papeža. Iz tega vidika se zdi trditev, da je duhovnik Vidko Podržaj lahko izobčen, ker obiskuje Bratovščino, ki »zavrača poznejše koncile [po Tridentinskem], rimskega škofa in papeža katoliške Cerkve pa odklanja oziroma ga razglaša za heretika«, strahotno in zavestno nasprotna resnici. Bratovščina, čeprav se nahaja v neregularni kanonični situaciji, priznava vendar vse koncile, ohranja in oznanja Učiteljstvo ter moli za legitimnega vesoljnega pastirja.

§§§

Upoštevajoč vse to in sklicujoč se znova na jurisdikcijo Rimske Rote, ki trdi, da za obstoj kaznivega dejanja herezije se mora to ne le izvršiti, pač pa tudi biti javno, trdovratno in vztrajno in mora pri tem biti vztrajen tudi krivec, se sprašujem, kako je lahko cerkvena oblast lahko sprejela tako vnebovpijoče nelegitimen ukrep.

Toliko bolj se to sprašujem glede na to, da je Cerkev večkrat ponovila, da želi razlagati trditve drugih ljudi z LJUBEZNIJO, USMILJENJEM in RAZUMEVANJEM.

Ničnost tega kazenskega odloka si zasluži sodni epilog. Toliko bolj zato, ker v obravnavanem primeru je izbran postopek vnaprej izrečene kazni povsem samovoljen, saj, kot vse kaže, bi moral biti uporabljen postopek izobčenja kot zagrožene kazni, tj. take, ki bi bila eventuelno izrečena šele po rednem kanoničnem procesu, v katerem bi se zaslišalo tako cerkveno oblast kot obtoženca, s čimer bi se priznalo g. Podržaju vsaj najosnovnejša jamstva pravice do obrambe (ki v tem primeru niso bila v nobenem smislu uresničena, tako da je bil duhovnik obravnavan na način, na katerega ne bi obravnavali nobenega zločinca na nobenem sodišču na svetu).