O RESNICI
Ker ima védenje za predmet resnico, je treba po obravnavi Božjega védenja obravnavati še resnico.
Glede resnice se zastavlja osem vprašanj:
1. Ali je resnica v stvari ali pa le v umu?
2. Ali je le v sestavljajočem in razstavljajočem umu?
3. O primerjavi resničnega in bitja.
4. O primerjavi resničnega in dobrega.
5. Ali je Bog resnica?
6. Ali je vse resnično po eni resnici ali pa po mnogih?
7. O večnosti resnice.
8. O njeni nespremenljivosti.
1. ČLEN
Ali je resnica zgolj v umu?
(A. 3, ad 1; I-II, q. 64, a. 3, c; In Sent., lib. I, dist. xix, q. 5, a. 1; De ver., q. 1, a. 2; S. c. G., lib. I. cap. 60; In De Int., lib. I, lect. 3; In Metaph., lib. VI, lect. 4)
ZDI SE, da resnica ni le v umu, pač pa zlasti v stvareh, saj:
1. Sv. Avguštin zavrača (Soliloq., II, 5)[1] opredelitev resničnega, ki se glasi: »resnično je to, kar je videti«. Če bi namreč to bilo res, bi kamni, ki se nahajajo v velikih globinah pod zemljo, ne bili resnični kamni, ker jih ni videti. Zavrača tudi opredelitev, da je »resnično to, kar se kaže spoznavajočemu, ki hoče ali more spoznavati«. Iz tega bi sledilo, da tisto, česar ni mogoče spoznati, ni resnično. Zato pa definira resnično takole: »resnično je to, kar je«. Torej se zdi, da je resnica v stvareh in ne v umu.
2. Karkoli je res, je res zaradi resnice. Če bi torej resnica bila le v umu, bi bilo nekaj res le zaradi umevanja: to pa je zmota starih filozofov,[2] ki so dejali, da je res vse, kar se zdi. Če bi bilo to res, bi bili med seboj protislovni stavki hkrati resnični: saj se taki stavki zdijo različnim ljudem resnični.[3]
3. »Kar je vzrok nečesa v nečem drugem, ima to prvo v večji meri, kot ga ima to slednje«, kakor pravi Aristotel (Poster., I, 2)[4]. Vendar sam tudi pravi, da je »od tega, ali stvar je ali je ni, odvisno, ali je mnenje ali izjava resnična ali zmotna« (Cat., III)[5]. Torej je resnica bolj v stvareh kot v umu.
TODA PROTI temu pravi Aristotel (Metaph., VI, 4)[6], da »resnično in dobro ne bivata v stvareh, pač pa v umu«.
ODGOVARJAM, da kakor dobro označuje to, k čemur stremi težnja, tako resnično označuje to, k čemur stremi um. V tem se pa razlikujeta težnja in um ali sleherno spoznanje, da je spoznanje v tem, da je spoznano v spoznavajočem; težnja pa je v tem, da se tisto, kar teži, nagiba k stvari, h kateri teži. Zato pa je smoter težnje, tj. dobro, v stvari, h kateri se težnja nagiba; smoter spoznanja, tj. resnica, pa je v samem umu.
Kakor pa je dobro v stvari, v kolikor je v odnosu s težnjo, in zato značaj dobrega prihaja od stvari, h kateri težnja stremi, k težečemu (po čemer se reče, da je težnja dobra, ker je težnja po dobrem), tako je nujno da zato, ker je resnica v našem umu toliko, kolikor se priliči spoznani stvari, prihaja značaj resničnega od uma k umevani stvari (pravimo pa tudi, da so stvari resnične, v kolikor so nekako v odnosu z umom).
Umevana stvar je lahko v odnosu z določenim umom po sebi ali pa pritično. Po sebi je v odnosu z umom, od katerega je odvisna glede svoje biti: pritično pa je v odnosu z umom, za katerega je spoznavna. Tako lahko rečemo, da je hiša po sebi v odnosu do gradbenikovega uma, pritično pa je v odnosu do uma, od katerega ni odvisna. Sodba o stvari pa ne izhaja iz tega, kar jo zadeva na pritičen način, pač pa kar jo zadeva po sebi. Zato je kakršnakoli stvar brezpogojno resnična, glede na odnos z umom, od katerega je odvisna. Zato pa pravimo, da so umetne stvari resnične z ozirom na naš um: pravimo namreč, da je hiša resnična, če doseže podobnost z likom, ki je v gradbenikovem umu; resnične so besede, ki resnično odražajo to, kar je v umu. Podobno so naravne stvari resnične, v kolikor odražajo podobnost z liki, ki so v Božjem umu: pravimo namreč, da je resničen kamen ta, ki uresničuje pravo svojsko naravo kamna, po njenem predpojmu v Božjem umu. – Tako je torej resnica predvsem v umu; drugotno pa je v stvareh, v kolikor jih primerjamo z umom kot s počelom.
Iz teh razlogov je prišlo do različnih definicij resnice. Sv. Avguštin je dejal (De vera relig., XXXVI)[7], da je »resnica prikaz tega, kar je«. Tudi sv. Hilarij je rekel (De Trin., V)[8], da je »resnično to, kar oznanja in razkriva bit«. To se nanaša na resnico, glede na to, kako je v umu. – Na resnico stvari po odnosu z umom pa se nanaša druga definicija sv. Avguština (De vera relig., XXXVI)[9], ki pravi: »resnica je vrhovna podobnost s počelom, brez nobenega odmika«; pa tudi definicija sv. Anzelma (De ver., II)[10], ki se glasi: »resnica je pravilnost, ki jo dojema le um«; pravilno je namreč to, kar se ujema s počelom. Podobno bi rekli tudi o Avicenovi definiciji: »resnica katerekoli stvari je lastnost njene biti, ki ji je podeljena«.[11] Definicija, da je »resnica ujemanje stvari in uma«,[12] pa se nanaša na oba pomena.
GLEDE PRVEGA ugovora je treba torej reči, da sv. Avguštin govori tu o resnici stvari in izključuje iz tako pojmovane resnice odnos do našega uma. Izključujemo namreč iz definicije, kar je pritično.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da so stari filozofi[13] menili, da vrste naravnih stvari ne izvirajo iz kakšnega uma, pač pa iz naključja:[14] ker pa so upoštevali, da resnica vključuje odnos z umom, so menili, da je resnica stvari v odnosu do našega uma. Od tod so izhajale omenjene težave, ki jih Aristotel obravnava v IV. knjigi Metafizike.[15] Do teh težav pa ne pride, če trdimo, da resnica stvari temelji v odnosu do Božjega uma.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da čeprav resnico našega uma povzročajo stvari, to še ne pomeni, da je treba iskati v stvareh prvotni značaj resnice: tako tudi v zdravilu ne najdemo prvotno značaja zdravja, pač pa v živali; saj ni zdravje, temveč je moč zdravila tista, ki povzroča zdravje v živali, ker ne gre za enoznačni vzrok. Podobno je bit v stvari in ne resnica tista, ki povzroča resnico v umu. Zato pa pravi Aristotel, da resnično mnenje in resnična izjava izvirata »iz tega, da stvar je«, ne pa »iz tega, da je resnična«.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 32, 888.
[2] To zmoto so zagovarjali sofisti, prim. Metaph., IV, 5, 1009 a 8.
[3] K temu argumentu se sv. Tomaž vrne kasnej v pomembnem členu q. 85, a. 2.
[4] Bk 72 a 29.
[5] Bk 4 b 8.
[6] Bk 1027 b 25.
[7] PL 34, 151.
[8] PL 10, 131.
[9] PL 34, 152.
[10] PL 158, 480.
[11] Avicenna, Metaph., tr. VIII, cap. 6 (100r).
[12] Prim. a. 2, arg. 2.
[13] Prim. q. 22, a. 2.
[14] To imajo skupno z darvinisti…
[15] Metaph., IV, 5, 1009 a 6; 6, 1011 a 3.