Izgubiti službo zaradi prepričanja – neprecenljivo!

piše: Tadeja Kerže

Mineva leto dni, kar se naša družina sooča z izgubo očetove zaposlitve. V svetu, v katerem živimo, žal moram posebej poudariti, da gre za edini stalni vir dohodka, kajti kot katolik moj mož zvesto opravlja vlogo družinskega skrbnika in bremen boja z zunanjim svetom ne nalaga svoji ženi, za razliko od večine predstavnikov svojega spola.

Seveda je bilo iluzorno pričakovati, da bi ljudje, ki se jim zdi sprejemljivo pošiljati svoje 10. – mesečne dojenčke v vrtec in normalno, da družinska mati najbolj produktivne ure svojega dne zabije na delovnem mestu na račun ogromnega primanjkljaja, ki ga pri tem utrpi njen lastni dom, imeli kakršenkoli pomislek ob tej naši izgubi. Še zlasti je bilo to tiho odobravanje pričakovano spričo dejstva, da je odpoved delovnega razmerja z očetom 6 otrok prišla kot več ali manj napovedana kazen za njegov ‘verbalni delikt’, ki si ga je nekaj mesecev pred tem privoščil v TV oddaji, kjer je materino zaposlitev izven doma imenoval za nemoralno ravnanje.

Da je ta izjava popolnoma v skladu z naravnim pravom, je bilo znano vsem generacijam pred nami, ki svojih žena in mater svojih otrok niso pošiljali v boje z volkovi, temveč so za varnost in oskrbo prebivališča, v katerem so le-te opravljale svoj del obveznosti, skrbeli pokončni in ljubeči možje. Seveda je ta izjava v popolnem skladu cerkvenim učiteljstvom, kar dokazujejo spisi papežev vse do Pija XII., sporadično pa se je o tem katoliška Cerkev oglašala tudi po tem.

Kakorkoli, tableta je bila bridka in osamljenost v nesreči boli, drži pa, da za nas skrbi nebeški Oče, ki nam na pot pošilja pokončne može, ki imajo razum in vest, da s svojo pokončnostjo in modrostjo podpirajo moževa prizadevanja ne samo za to, da ohranja družino nad vodo, pač pa sodeluje pri ustvarjanju platforme, ki bi o zmotah sodobnega post-racionalnega neopoganizma uspela ozavestiti čim širši krog ljudi in jim ponujati katoliške rešitve iz pasti, v katerem se je znašla naša civilizacija (če se sme družbo, ki meče svoje dojenčke v smeti, tako sploh imenovati).

Tako brutalno preganjanje katoliškega intelektualca in njegove družine jasno potrjuje, da smo z zagovarjanjem mame doma kot norme za vse na pravi strani in da so vsi tisti, ki mislijo, da ima poročena ženska kaj iskati na trgu dela, na nepravi strani zgodovine. Vsak, ki misli, da je žensko služenje lastni družini suženjstvo in ne ljubezen, ne razume Marije, dekle Gospodove in posledično tudi njegov dostop do Kristusa, novega Adama, ki je prišel odrešit človeštvo prav skozi družino, ostaja zelo omejen, če že ne povsem onemogočen. Zato zagovorniki idej ženske emancipacije na eni in radikalne pasivizacije moških na drugi strani ne morejo biti v skladu s katoliškim stališčem in vodijo v propad.

Natančneje, v totalitarizem, ki tiho in od covid krize dalje že kar zelo očitno raste prav pred našimi očmi. Ali če povzamem misel, ki sem jo nedavno zasledila: ‘Prvi jasni znaki nastajanja totalitarizma so, ko začnejo ljudje zaradi jasno izraženega stališča ostajati brez služb.’ Kot Slovenci iz svoje ne tako oddaljene preteklosti zelo dobro vemo, ne bo ostalo pri tem. Če ne bomo spregovorili zdaj, ko je še čas, bodo nekoč prišli tudi po vas, a takrat bodo v igri jame ali še kaj hujšega. Zlo, ki ga dopuščamo nad najbolj ranljivimi v naši okolici, bo slej ko prej prišlo do nas. In tišina v tem primeru ni zlato, ampak izdaja.

Do takrat pa, dragi Slovenci, ki uživate privilegije družin z dvema dohodkoma, vedite, da gre pogosto na račun družin brez nobenega. Na račun joka malčkov v vrtcih. Na račun zanemarjenih najstnikov, ki jim edino toplino v njihovih praznih stanovanjih nudijo elektronske naprave. Da abortusov, ločitve in evtanazije sploh ne omenjam. Pa lepo spite, če lahko… In mimogrede, otroci vam njihovo zanemarjanje v imenu lastne uresničitve zelo zamerijo in vam vaše cenene nadomestke v obliki materialnih podkupnin in lažnivega ‘kvalitetnega skupnega časa’ mečejo v obraz. In ne se prosim obešat na njih, ko bodo odrasli, za skupno ‘zabijanje časa z njimi’ je čas zdaj, ko vas potrebujejo bolj kot kruh in vodo. In vi njih. Da, in vi njih, če želite dokončno odrasti in postati zreli za življenje in nebesa.