Pridružujemo se žalosti mnogih slovenskih katoličanov ob novicah o cerkvenopravnih sodnih postopkih zoper p. Marka Ivana Rupnika DJ, ki kažejo na njegovo domnevno vpletenost v zlorabe redovnic iz skupnosti Loyola. Pri tem pa se nam zdi pomembno izpostaviti nekaj bistvenih opažanj.
1. Cerkvenopravni postopek v tem primeru še ni transparenten
Izjava Generalne hiše Družbe Jezusove o primeru Rupnik iz dne 2. decembra 2022 pravi, da je Kongregacija za nauk vere prejela pritožbo zoper slovenskega patra leta 2021, in sicer »glede njegovega načina izvajanja duhovniške službe«, pri čemer takoj poudari, da »ni bil vključen noben mladoletnik«. Že iz tega je sklepati, da se ta pritožba vsebinsko ujema s tistimi, o katerih so poročali italijanski spletni mediji in ki je imela za predmet »psiho-fizično-duhovne zlorabe«, ki so »najverjetneje spolne narave«: zakaj bi se sicer poudarjalo, da mladoletni niso bili vključeni? Omenjena izjava Družbe Jezusove dalje pravi, da je Kongregacija zaprosila Družbo Jezusovo, naj uvede predhodno preiskavo, kjer so bile zaslišane priče in je ugotovila, da je primer zastaran: očitno zato, ker bi se naj navezoval na dogodke iz pred 30 let, ko je Rupnik deloval kot duhovni voditelj ženske redovne skupnosti Loyola v Sloveniji, čeprav glede tega Izjava nič ne pove, je pa o tem govor v italijanskih člankih na spletu, kjer o tem, anonimno poročajo sestre iz te skupnosti, da so se prav takrat dogajale te zlorabe, tj. v letih 1992-1993. Izjava končno pove, da so bile Rupniku zadane omejitve duhovniškega delovanja (»prepoved spovedovanja, duhovnega vodstva in vodenja Duhovnih vaj /…/ pa tudi izvajanja javnih dejavnosti brez dovoljenja lokalnega predstojnika«) med samim postopkom in da veljajo tudi po njegovem zaključku zaradi zastaranosti.
Pri tem se zastavlja nekaj resnih vprašanj glede transparentnosti postopka, na katere pričakujemo od pristojnih jasne odgovore:
a) Če je primer zaključen, zakaj so omenjene omejitve še vedno v veljavi? Po kan. 1722 ZCP bi se morale take omejitve, v kolikor gre zgolj ta previdnostne ukrepe, nehati »ko je kazenski postopek končan«.
b) Ali ni tako, da Izjava Družbe Jezusove govori le o eni obtožnici, v resnici pa da jih je bilo več (zdi se, da vsaj 9) in da je zastarala le ena od njih, ostale pa ne, ali vsaj ne vse?
c) Ali ni tako, kot poroča italijanski portal, poučen od visokih virov, da je bil Rupnik obsojen v postopku, o katerem izjava jezuitskega generalata molči in ki bi naj potekal v letih 2019-2020 (sodnik naj bi bil p. Francisco Javier Canesco SM), ker je dal odvezo soudeležencu pri grehu zoper šesto zapoved, ki predvideva po kan. 977 in 1378 ZCP vnaprej izrečeno izobčenje (žrtev naj bi bila italijanska novinka): da je torej sodišče ugotovilo, da je na ta način zapadel izobčenju?
č) Ali je res, da je papež to izobčenje umaknil, kot omenja isti portal?
2. Doktrinarni vidik primera
P. Rupnik seveda ni kdorkoli. Sploh v slovenskem prostoru, pa tudi širše, velja za veliko avtoriteto na ravni teologije in zlasti duhovne teologije: marsikdo zato sledi njegovi misli kot pomembnemu življenjskemu vodilu. Zato pa je toliko pomembneje, da cerkvena oblast odpravi omenjene nejasnosti glede postopkov zoper njega, ker take zlorabe, kakršne se mu očitajo, če se izkažejo za resnične, postavijo povsem empirično pod vprašaj njegovo teološko učenje. Kakor je to izrazila ena od njegovih domnevnih žrtev: »Čutim menda upravičeno potrebo, da izvem, po vsem tem trpljenju, ali Cerkev še vedno ima p. Rupnika za verodostojnega učitelja«. Pri tem bi pristavili, da že dlje časa opozarjamo na heretične, zlasti protestantske prvine v Rupnikovi misli, ki se rade povezujejo z nemoralnim življenjem, kot so se pač že pri Lutru.
3. Odzivi na primer v slovenskem katoliškem prostoru
Zaenkrat smo v slovenskem katoliškem medijskem prostoru opazili tri odzive na primer. Najprej je tu izjava slovenskega jezuitskega provinciala p. Mirana Žvanuta, ki je dokaj korektna, in v bistvu pove, da čaka na nove informacije iz Rima. Netočna je le tedaj, ko pravi, da so omejitve delovanja p. Rupnika »previdnostni ukrepi, ponavljam, to so previdnostni ukrepi in nikakršne sankcije ali prepovedi s strani Vatikana«. To ne bo držalo, ker izraza »proibizione« in »divieto«, ki ju uporablja Izjava Družbe Jezusove, pač pomenita prepoved. Očiten pa je defenizven ton Žvanutove izjave, ki skuša problem minimalizirati, česar ni zaslediti v izjavi bivšega italijanskega provinciala p. Gianfranca Matarazza o tem primeru.
Druga dva odziva (na portalih Družina in Domovina) pa sta napisana po starem pravilu, da je najbolje ubiti sla, saj demonizirata spletne strani, ki so o tem spregovorile kot levičarske (left.it) in tradicionalistične (messainlatino.it, silerenonpossum.it) – tako Družina, oz. jih predstavita kot orodje v rokah »zakulisnih razmerij med kleriškimi frakcijami v slovenski Cerkvi« – tako Domovina. Razumemo, da ni nepomembno vprašanje, kdo sproži nek sodni postopek, vendar je pomembneje vedeti, ali je obtoženi res kriv ali ne. Od tod se lahko tudi presoja upravičenost ravnanja tistega, ki je postopek sprožil. Dejstva so pač pred ideologijo in politiko (tudi cerkveno). Razen, če hočemo slediti znamenitemu Heglovemu stavku: »Če se dejstva ne ujemajo s teorijo, toliko slabše za dejstva«.