Pastirsko pismo ameriškega škofa Stricklanda

Uredništvo: To pismo je v preteklem tednu (22. avgusta 2023) izdal ameriški škof Strickland iz Tylerja v Teksasu. V njem opozarja na nevarnosti bližajočega zasedanja »Sinode o sinodalnosti«. Pismo objavljamo tako zaradi odlične vsebine, kot tudi z željo po tem, da bi morda naši škofje našli zgled in pogum v takšnih pravoverno katoliških škofih kot je škof Strickland.

***

Dragi moji sinovi ni hčere v Kristusu:

Naj bo ljubezen in milost Našega Gospoda Jezusa Kristusa vedno nad vami!

V tem času velikega nemira v Cerkvi in svetu, vam želim spregovoriti iz očetovskega srca, da vas opozorim na zlo, ki nas ogroža, in da vas potrdim v veselju in upanju, ki ga vselej imamo v Našem Gospodu Jezusu Kristusu. Zlo in zmotno sporočilo, ki je vdrlo v Cerkev, Kristusovo Nevesto, se glasi, da je Jezus le eden izmed mnogih in da ni potrebno posredovati Njegovega sporočila vsemu človeštvu. Te misli se je treba ogibati in jo zavračati ob vsaki priliki. Širiti moramo veselo novico, da je Jezus naš edini Gospod in da si želi, da bi vse človeštvo v vseh časih sprejelo večno življenje v Njem.

Ko enkrat razumemo, da je Jezus Kristus, Božji Sin, polnost razodetja in izpolnitev Očetovega načrta za rešitev vsega človeštva v vseh časih, in ko to sprejmemo z vsem srcem, potem lahko naslovimo zmote, ki so okužile Cerkev in naš svet ter so nastale zaradi odmika od Resnice.

V pismu sv. Pavla Galačanom piše: »Čudim se, da se od tistega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro obračate k nekemu drugemu evangeliju, ki pa ni drug evangelij, pač pa so nekateri, ki vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo. Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet! Kakor smo prej rekli, tako pravim ponovno: če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet!« (Gal 1,6–9)

Kot vaš duhovni oče čutim, da je pomembno ponoviti sledeče temeljne resnice, ki jih je Cerkev vselej sprejemala, in poudariti, da Cerkev ne obstaja zato, da bi na novo podajala nauk vere, pač pa da bi ga varovala tako, kot nam je bil izročen od Našega Gospoda samega po apostolih in mučencih. Zopet, sklicujoč se na svarilo sv. Pavla Galačanom, morajo biti vsi poskusi sprevračanja evangeljskega sporočila kategorično zavrnjeni kot škodljivi za Kristusovo Nevesto in za njene posamezne člane.

1. Kristus je ustanovil eno Cerkev – Katoliško Cerkev – in zato le Katoliška Cerkev prinaša polnost Kristusove resnice in pristno pot Njegovega odrešenja za vse nas.

2. Evharistijo in vse zakramente je ustanovil Bog, ne pa razvil človek. Evharistija je resnično Kristusovo Telo, Kri, Duša in Božanstvo; sprejemati Ga nevredno (tj. v stanju težkega, nepokesanega greha) pri Sv. Obhajilu je svetoskrunstvo, ki opustoši tako posameznika kot Cerkev (1 Kor 11, 27–28).

3. Zakrament Sv. Zakona je ustanovil Bog. Po naravnem zakonu je Bog ustanovil zakon med enim moškim in eno žensko, ki sta si zvesta za vse življenje in odprta otrokom. Človeštvo nima niti pravice niti moči, da bi na novo podajalo, kaj je sveti zakon.

4. Vsaka človeška oseba je ustvarjena po Božji podobi in sličnosti kot moški in ženska; vsem ljudem bi bilo treba pomagati, da odkrijejo svojo pravo identiteto Božjih otrok, ne pa da se jih podpira pri neurejenem poskusu zavrnitve njihove neizpodbitne biološke in od Boga dane identitete.

5. Spolna dejavnost izven zakona predstavlja vselej težek greh, ki ga ni mogoče dopuščati, blagoslavljati ali prikazovati kot sprejemljivega iz strani katerega koli nosilca oblasti v Cerkvi.

6. Verovanje, da se bodo vsi moški in ženske zveličali ne glede na to, kako živijo (temu pojmovanju se običajno reče univerzalizem), je zmotno in nevarno ter nasprotuje temu, kar nam Jezus vedno znova govori v Evangeliju. Jezus pravi, da se moramo »odpovedati sebi in vzeti svoj križ ter hoditi za Njim« (Mt 16, 24). Dal nam je po svoji milosti pot, kako premagati greh in smrt s pomočjo kesanja in zakramentalne spovedi. Bistveno je, da sprejmemo veselje in upanje, pa tudi svobodo, ki izhajajo iz kesanja in ponižne izpovedi naših grehov. S pomočjo kesanja in zakramentalne spovedi lahko postane vsaka zmaga nad skušnjavo in grehom mala zmaga, ki nas vodi do velike zmage, ki jo je za nas izbojeval Kristus.

7. Da bi sledili Jezusu Kristusu moramo hote sprejemati križ, namesto da se mu skušamo izogibati; tako moramo pretrpeti to, kar Naš Gospod ponuja vsakemu izmed nas v našem vsakdanjem življenju. Skrivnost odrešujočega trpljenja – tj. trpljenje, ki ga naš Gospod dovoljuje, da ga izkusimo in sprejmemo v tem svetu ter Mu ga nato zopet podarimo v edinosti z Njegovim trpljenjem – nas dela ponižne, nas očiščuje in nas popelje globlje v veselje življenja, ki ga živimo v Kristusu. To ne pomeni, da moramo uživati v trpljenju ali ga iskati, toda če smo združeni s Kristusom, lahko pri izkušanju našega vsakdanjega trpljenja najdemo upanje in veselje, ki obstaja sredi trpljenja, in vztrajamo vse do konca v vsem našem trpljenju (prim. 2 Tim 4, 6–8).

V tednih in mesecih pred nami bo več teh resnic postavljenih pod vprašaj v okviru Sinode o sinodalnosti. Čvrsto se moramo okleniti teh resnic in se moramo varovati vseh poskusov ponujanja alternative Evangeliju Jezusa Kristusa, kakor tudi promoviranja vere, ki govori o dialogu in bratstvu, pa skuša obenem odpraviti Božje očetovstvo. Ko skušamo prenoviti to, kar nam je Bog podaril v svoji veliki milosti, se znajdemo na varljivih tleh. Najzanesljivejša opora, ki jo lahko najdemo, je, da se trdno oklepamo večnih učenj vere.

Žal, se bo lahko zgodilo, da bodo kot shizmatiki označeni tisti, ki se ne strinjajo s predlaganimi spremembami. Kljub temu bodite gotovi, da nihče, kdor se trdno ravna po smerokazu katoliške vere, ne more biti shizmatik. Ostati moramo brezpogojno in resnično katoliški, ne glede na posledice. Obenem se moramo zavedati, da  v namenu, da bi se trdno zoperstavili zoper predlagane spremembe, ne smemo zapustiti Cerkve. Kot je rekel sv. Peter, »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.« (Jn 6, 68). Kljubovati torej ne pomeni zapuščati Cerkve. Saj tisti, ki predlagajo spremembe tega, kar ni spremenljivo, skušajo zaseči Cerkev in so zato oni v resnici pravi shizmatiki.

Rotim vas, moji sinovi in hčere v Kristusu: sedaj je prišel čas, ko moramo ostati trdni v katoliški veri vseh stoletij. Vsi smo bili ustvarjeni, da bi iskali Pot, Resnico in Življenje; tudi v tej sedanji zmedeni dobi je prava pot tista, ki jo osvetljuje luč Jezusa Kristusa, saj ima Resnica obličje in to obličje je Njegovo. Bodite gotovi, da ne bo zapustil svoje Neveste.

Ostajam vaš ponižni oče in služabnik,

Joseph E. Strickland

škof v Tylerju