V naslednjih nekaj minutah boste lahko na spodnjih vrsticah prebrali strokovno pravno mnenje ter si čisto spodaj tudi ogledali dokumente o izobčenju trenutno edinega duhovnika v Sloveniji, ki javno in odkrito daruje svete maše po veljavnem in večnem liturgičnem obredu. Obredu, ki – glede na okrožnico Quo primum – ne more nikdar biti in nikdar ne bo ukinjen.
Pravno mnenje smo želeli pridobiti zaradi DVEH izredno pomembnih prihodnjih postopanj, ki izhajajo predvsem iz naše LJUBEZNI do bližnjega: do gospoda mašnika Podržaja ter do vseh vernih, ki jih lažnivo in podlo drugi duhovniki ter škofje ustrahujejo ter podijo stran od edinega najpopolnejšega obreda sveta mašne daritve.
Več o tej temi, bomo z gospodom Podržajem govorili tudi v oddaji na sledeči povezavi: https://youtu.be/8Zx_9BZ5HSU
Uvodna opomba: Da bi razjasnili kanonični status gospod mašnika Vidka Podržaja smo se skupaj z njim odločili, da objavimo tozadevne dokumente: zlasti kazenski odlok o suspenzu in izobčenju iz 19. marca 2002. Glede tega odloka smo si pridobili mnenje cerkvenega pravnika, ki ga prilagamo. Da si bo lahko bralec ustvaril popolnejšo sliko prilagamo še opomin, ki ga je g. Podržaju izrekel nadškof Rode preden mu je izrekel kazenski odlok.
Kaže dodati, da je g. Podržaj zagovarjal svoj odhod iz župnije v neohranjenem pismu nadškofu s kanonom 1323 ZCP, ki govori o tem, da ne more zadeti kazen nekoga, ki ravna iz velikega strahu (v tem primeru za lastno zveličanje). Prav tako objavljamo korespondenco, ki jo je s tem v zvezi imel g. Podržaj z msgr. Guidom Pozzom, tajnikom Komisije Ecclesia Dei leta 2011, po odpravi izobčenj zoper škofe Bratovščine sv. Pija X. leta 2009. To korespondenco je Komisija poslala na ljubljansko nadškofijo, kjer pa so pogojevali umik izobčenja g. Podržaja z njegovim umikom izpod okrilja Bratovščine.
PRAVNO MNENJE
Predmet tega pravnega mnenja se nanaša na kazenski odlok št. 1607/01 z dne 19. marca 2002, ki ga je
izdal Nj. Eksc. ljubljanski nadškof zoper duhovnika Vidka Podržaja.
Predgovor
Pri branju omenjenega kazenskega odloka sem se takoj začudil nad presenetljivim in očitnim nepoznavanjem najosnovnejših pravil cerkvenega prava ter nad nejasno, približno formulacijo obdolžitve (kontestacije). Če mi odlok ne bi bil predstavljen kot izvirnik, ki je nastal pod peresom ordinarija bi bil prepričan, absit iniuria verbis, da gre za ponaredek, ki ga je spisal osebek brez vsake juridične kulture ali pa za izdelek, ki je nastal causa ioci (za hec, igro, zabavo).
Uvod
S tem odlokom je bil župnik Vidko Podržaj izobčen, ker:
a) »je odšel v /…/ bratovščino sv. Pija X«, ne da bi prejel »dovoljenje ordinarija, da zapusti župnijo«;
b) poleg tega pa, ker »je odšel v shizmatično in heretično bratovščino sv. Pija X., ki se sklicuje na Tridentinski koncil in zavrača poznejše koncile, rimskega škofa in papeža katoliške Cerkve pa odklanja oziroma ga razglaša za heretika.« Po sodni ugotovitvi okoliščin (a) in (b) je bil župnik izobčen, ker, kot pravi odlok, duhovnik »odklanja /…/ učiteljstvo Cerkve«.
Ker je obtožba, ki je naslovljena g. Podržaju, strašna – gre za obtožbo herezije –, se moramo za trenutek ustaviti pri tem kaznivem dejanju. Herezijo ali krivoverstvo definira kan. 751 ZCP kot »po prejetem krstu trdovratno zanikanje katere izmed resnic, ki jo je treba verovati z božjo in katoliško vero, ali trdovraten dvom o njej«.
Vendar v obravnavanem primeru NI obtoženec na noben, niti najbolj oddaljen način zapadel
kaznivemu dejanju herezije.
Neobstoj kaznivega dejanja herezije. Odsotnost objektivne in subjektivne sestavine kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru je odsotna tako subjektivna kot celo objektivna plat kaznivega dejanja herezije. Bistvena (objektivna) sestavina dejanja herezije je trdovratnost, na osnovi katere je mogoče ugotoviti, da je izvršeno heretično dejanje povezano z zavestnim in hotenim dejanjem zavračanja določene verske resnice (sem bi sodila npr. trditev, da dogmatične definicije Tridentinskega koncila več ne veljajo; da Preblažena Devica Marija ni bila vzeta v nebo z dušo in telesom; da smoter Cerkve ni rešitev duš itd.). Herezija torej ni opredeljena kot pomislek glede teoloških ugotovitev, ki jih Cerkev ni definirala kot razodete resnice (trditev npr., da je ekumenizem nasproten pravi veri NE predstavlja heretične trditve). Poleg tega Zakonik cerkvenega prava zahteva še dodatno conditio iuris: javno nastopanje in izjavljanje zoper določeno versko resnico mora biti trdovratno. Da bi zapadel temu kaznivemu dejanju bi se moral torej duhovnik NE le pridružiti heretični skupnosti (vendar Bratovščina sv. Pija X. NI heretična skupnost), PAČ PA javno in pogosto razglašati očitne herezije (R. Botta, La norma penale nel diritto della Chiesa, Il Mulino, Bologna 2001, str. 132).
Kaznivo dejanje herezije bi se lahko imelo za dovršeno le tedaj, ko bi kakšna oseba nedvomno zaznala trdovratno zavračanje katere izmed resnic, ki jo je treba verovati z božjo in katoliško vero iz strani g. Podržaja. Skrito dejanje zato izključuje obstoj kaznivega dejanja. Poleg tega je treba razlikovati med herezijo kot kaznivim dejanjem in herezijo kot grehom. V prvem primeru krivec javno izreka heretična pojmovanja, v drugem pa osebek ne izreka nobenega pojmovanja proti verskim resnicam, pač pa ga posvoji le notranje, v zavesti. V takem primeru nastopi greh herezije, NE pa kaznivo dejanje herezije.
Vendar v primeru, ki mi je bil predstavljen ni zaznati niti greha herezije pri g. Vidku Podržaju. Zato ni mogoče imeti za legitimno mesto, v katerem odlok trdi, da »v skladu s kan. 1364, §§ 1-2 ZCP je duhovnik Vidko Podržaj z vnaprej izrečeno kaznijo izobčen iz Cerkve«, saj povsem izostaja kontestacija o zavračanju konkretne verske resnice. Ta kontestacija bi morala biti tudi časovno natančna pri prikazu zunanje izvršitve dejanja (tega in tega dne je duhovnik javno izrekel to in to).
§§§
Kanonski položaj Bratovščine sv. Pija X.
Razpravljanje o kanonskem položaju Bratovščine sv. Pija X. je precej zapleten podvig in bi ne koristil mnogo pri vprašanju, s katerim imamo tu opravka.
Vendar ni mogoče v tem okviru pozabiti na veliko prijateljstvo, ki ga je papež Frančišek vedno kazal do duhovnikov Bratovščine sv. Pija X., ko je bil še nadškof v Buenos Airesu. Spomnimo se le enega izmed njegovih zadnjih ukrepov na tem področju: 4. aprila 2017 je bilo objavljeno pismo prefekta Kongregacije za nauk vere in predsednika Komisije Ecclesia Dei kardinala Gerharda Ludwiga Müllerja, ki je bila naslovljena ordinarijem škofovskih konferenc. V njej je kardinal spomnil na odločitev papeža Frančiška, da »podeli vsem duhovnikom [Bratovščine] pravico, da veljavno spovedujejo vernike /…/, da bi tako zagotovili veljavnost in dopustnost zakramenta, ki ga podeljujejo, in da bi odpravili negotovost pri ljudeh«; nato napoveduje nova navodila Sv. očeta, ki se je »sledeč istim pastoralnim smernicam /…/ in na predlog Kongregacije za nauk vere in Komisije Ecclesia Dei odločil, da pooblasti krajevne ordinarije za izdajanje dovoljenj glede obhajanja porok vernikov, ki sledijo pastoralni dejavnosti Bratovščine«.
Vsekakor kaže spomniti, da za nobenega izmed članov Bratovščine sv. Pija X. ni znano, da bi bil trenutno izobčen in da v nasprotju s tem, kar zmotno trdi odlok, vsi duhovniki Bratovščine omenjajo med kanonom Sv. Maše papeža Frančiška kot vladajočega papeža. Iz tega vidika se zdi trditev, da je duhovnik Vidko Podržaj lahko izobčen, ker obiskuje Bratovščino, ki »zavrača poznejše koncile [po Tridentinskem], rimskega škofa in papeža katoliške Cerkve pa odklanja oziroma ga razglaša za heretika«, strahotno in zavestno nasprotna resnici. Bratovščina, čeprav se nahaja v neregularni kanonični situaciji, priznava vendar vse koncile, ohranja in oznanja Učiteljstvo ter moli za legitimnega vesoljnega pastirja.
§§§
Upoštevajoč vse to in sklicujoč se znova na jurisdikcijo Rimske Rote, ki trdi, da za obstoj kaznivega dejanja herezije se mora to ne le izvršiti, pač pa tudi biti javno, trdovratno in vztrajno in mora pri tem biti vztrajen tudi krivec, se sprašujem, kako je lahko cerkvena oblast lahko sprejela tako vnebovpijoče nelegitimen ukrep.
Toliko bolj se to sprašujem glede na to, da je Cerkev večkrat ponovila, da želi razlagati trditve drugih ljudi z LJUBEZNIJO, USMILJENJEM in RAZUMEVANJEM.
Ničnost tega kazenskega odloka si zasluži sodni epilog. Toliko bolj zato, ker v obravnavanem primeru je izbran postopek vnaprej izrečene kazni povsem samovoljen, saj, kot vse kaže, bi moral biti uporabljen postopek izobčenja kot zagrožene kazni, tj. take, ki bi bila eventuelno izrečena šele po rednem kanoničnem procesu, v katerem bi se zaslišalo tako cerkveno oblast kot obtoženca, s čimer bi se priznalo g. Podržaju vsaj najosnovnejša jamstva pravice do obrambe (ki v tem primeru niso bila v nobenem smislu uresničena, tako da je bil duhovnik obravnavan na način, na katerega ne bi obravnavali nobenega zločinca na nobenem sodišču na svetu).