UVODNA OPOMBA: Takoj po izidu novega Ordo Missae (3. aprila 1969) je skupina teologov, ki sta jim načelovala kardinala Ottaviani in Bacci (spiritus movens naj bi sicer bil nadškof Lefebvre) izdelala dokument z naslovom Kratek kritični pregled novega Ordo Missae, v katerem so izrazili teološke stranpoti tega obreda. Dokument je bil namenjen tedanjemu papežu Pavlu VI., ki pa kritičnih pripomb ni upošteval. Gre za ključni dokument gibanja za povratek k pravemu katoliškemu bogoslužju, za katerega si prizadevamo tudi na tem našem mediju. Upajmo, da bo kmalu preveden tudi v slovenščino. Veseli nas, da je kardinal Burke s tem pismom/predgovorom podprl ponovni izid tega temeljnega dokumenta v francoskem jeziku v času, ko bi od predstavnika uradne Cerkve to najmanj pričakovali.
Rim,
Velikonočni ponedeljek 2023
Dvajset let po zadnji izdaji, ki ste jo oskrbeli, ste mi predstavili načrt ponovne izdaje Kratkega kritičnega pregleda novega Ordo Missae, ki sta ga leta 1969 objavila kardinala Alfredo Ottaviani in Antonio Bacci, za kar se vam zahvaljujem.
V svojem pismu podpore z dne 27. novembra 2004 je kardinal Alfons Maria Strickler zapisal, »da analiza teh dveh kardinalov ni nič izgubila na svoji vrednosti in, žal, tudi ne na aktualnosti«. Dve desetletji kasneje ta ugotovitev še vedno drži. Nedavne javne izjave Prefekta Dikasterija za bogočastje in disciplino zakramentov potrjujejo vztrajno prisotnost ideologije, ki je hotela s pomočjo reforme Sv. Liturgije po II. vatikanskem koncilu manipulirati stalno in nespremenljivo učenje Cerkve o zakramentih Evharistije in Mašniškega posvečenja ter se mu izneveriti.
Vrednost analize, ki je vsebovana v Kratkem kritičnem pregledu, je po lastnih besedah piscev zlasti v strnjenem prikazu »najhujših deviacij glede teologije Maše« (IV. poglavje), ki bi lahko bili posledica antropocentričnega pristopa k Sv. Liturgiji, ki pa je po svoji naravi kristocentirčna. Ta sinovska intervencija pri papežu Pavlu VI., ki je imela ob svojem času velik odmev, bi ostala mrtva črka na papirju in bi bila hitro pozabljena, če se ne bi teološke napake, ki jih je skušala preprečiti, žalostno pojavile in ohranile vse do današnjih dni: petdeset let kasneje. Nasprotno, celo odkrito se jih zagovarja in se zahteva ob liturgični spremembi še teološko.
Prisiljeni smo ugotoviti, da je sedanji položaj prav daleč od splošnega namena, ki ga je izrazil II. vatikanski koncil v konstituciji Sacrosanctum Concilium pod točko 1 in ki se je glasil: »bolje prilagoditi potrebam našega časa ustanove, ki so spremenljive; pospeševati, kar bi moglo prispevati k edinosti vseh, ki verujejo v Kristusa; in okrepiti, kar bi pomagalo vse ljudi poklicati v naročje Cerkve«.
Očitno je, da veliko ljudi najde še danes v Usus Antiquior živ vir, po katerem se lahko združujejo s Kristusom, krepijo svojo vero in utrjujejo svojo pripadnost Cerkvi. Ni torej razloga, da bi jim jemali poguma.
Po drugi strani je zaznati precejšnjo domišljavost v odnosu do Sv. Liturgije, tako prihaja do posegov točno v ustanove, ki niso podvržene spremembi, saj so božjepravne.
Bodoči Benedikt XVI. je zapisal v prvem poglavju Duha liturgije sledeče besede:
»Človek sploh ne more sam ‘narediti’ kulta; sega v prazno, če se Bog ne pokaže. Ko Mojzes reče faraonu: ‘Ne vemo še, s čim naj služimo Gospodu’ (2 Mz 10, 26), se v tej besedi dejansko razkrije načelo vse liturgije. (…) Prava liturgija predpostavlja, da Bog odgovori in pokaže, kako naj ga častimo. Z eno besedo, liturgija vključuje nekakšno obliko ‘postavitve’«.
Prejmite torej mojo spodbudo za to objavo. Moja srčna želja je, da bi v družbi, ki izgublja eno za drugo vse stalne oporne točke, prispevala k temu, da bi se spomnili, spoznali in znali pojasniti teološko, dogmatično in moralno bogastvo, katerega je Usus Antiquior Rimskega obreda polni izraz.
Naj Vstali Gospod blagoslovi vaše delo! Prejmite moj očetovski blagoslov in vam zagotavljam svojo predanost v Presvetem Srcu Jezusovem, Brezmadežnem Srcu Marijinem in prečistem Srcu sv. Jožefa.
Raymond Leo kardinal Burke