Namen s katerim pišem pričujoče besedilo ni želja po maščevanju, izliv jeze, žalosti ali kaj podobnega (čeprav priznam, da se taka čustva oglašajo v meni), pač pa želja po prikazu tega, kako izgleda preganjanje kristjanov v Sloveniji leta 2022. Takih primerov je verjetno več kot si mislim, a ker sem tega doživel sam in imam dostop do javnosti preko pričujočega medija, se čutim nekako dolžnega, da o njem informiram širši krog ljudi.
Kot je morda komu že znano, preživljam svojo ne ravno maloštevilno družino s poučevanjem filozofije na gimnaziji. To poučevanje je v moji več kot dvajsetletni karieri imelo (razen redkih izjem, ko je bilo kakšno leto več ur na voljo) obliko polovične zaposlitve. Za to polovično zaposlitev imam sklenjeno pogodbo za nedoločen čas na Škofijski gimnaziji v Mariboru, toda ker tam ni bilo dovolj ur za polovično zaposlitev, sem dopolnjeval obvezo preko sporazuma s Srednjo šolo Slovenska Bistrica, kjer sem poučeval 4 ure tedensko, in to že več kot deset let, menda od leta 2006. Poučeval sem z veseljem, po kurikulu, z dijaško in profesorsko populacijo sem dobro shajal.
Ker sem »razvpit« kot katoličan, sem se posebej trudil, da sem zgodovino filozofije poučeval kar se da nepristransko, brez posebnega poudarka na krščanski filozofiji. Največ ur sem posvečal antični filozofiji, zlasti Platonu in še prav posebej Aristotelu, ki sem ga predstavljal kot vrhunec antične misli, kar verjetno ni pretirana trditev. Iz tega razloga sem posvečal krščanski filozofiji presenetljivo malo ur: pri njej sem izpostavljal zlasti sv. Tomaža Akvinskega kot nadaljevanje in dovršitev Aristotelove filozofije, kar verjetno zopet ni pretirano reči. Dijaki so lahko seveda iz tega potegnili sklep, da je sv. Tomaž, ki predstavlja vrhunec krščanske filozofije, obenem vrhunec obeh obdobji skupaj: antičnega in srednjeveškega. Priznam, da sem novoveško filozofijo prikazoval pretežno kritično, kot odpad od Aristotelovih uvidov, zlasti kot odpad od zakona neprotislovnosti in s tem kot protislovno misel, a kaj, ko sam Hegel, ki predstavlja vrhunec novoveške misli, trdi na začetku svoje Znanosti logike, da zakon neprotislovnosti ne velja? In kaj, ko nam grozodejstva totalitarnih sistemov XX. stoletja potrjujejo, da je z novoveško mislijo, na kateri ti sistemi temeljijo, nekaj hudo narobe?
Nekatere bivše dijake (poimensko sem vedel le za enega, pa še njegovo ime sem pozabil) je moje poučevanje očitno motilo, tako da je ravnateljica Iva Pučnik Ozimič kdaj pa kdaj omenila njihovo nejevoljo, ki se je bojda izražala na spletu. A sva v teh pogovorih vedno znova prišla do ugotovitve, da če te nekaj moti, to še ne pomeni, da to ni res, in da se je treba torej z mnenjem, ki ti ni všeč, soočiti v argumentiranem dialogu, ne pa s takšnim ali drugačnim potiskanjem problema na stran. To je pravzaprav vsa poanta klasične filozofije od Sokrata dalje. Sokrat je ravno zato bil potisnjen na stran (umorjen) od sofistov in njihovih pristašev, ker je vztrajal na stališču moči argumenta in ni hotel popustiti argumentu moči. Seveda je za današnje post-truth obdobje Sokratova in s tem filozofska drža težko razumljiva: sklepam, da je bila težko razumljiva tudi za omenjene dijake. A trudil sem se jim jo podati.
Situacija se je drastično spremenila, ko sva z ženo nastopila na znameniti oddaji na POP-TV, ki je bila na sporedu 22. 2. 2022, kjer sva izrekla svoje stališče zoper žensko zaposlitev. Čeprav je bila izjava, ki je najbolj dvignila prah (»da je IZROJENA vsaka oblika ženske zaposlitve izven doma«) tako rekoč prepisana iz papeških okrožnic, je, kot vemo, najbolj dvignila prah prav v katoliških krogih. Vendar se je od nje (čeprav sem jo izrekel čisto v svojem, zasebnem imenu in ne v imenu šole ali v okviru kakršnekoli šolske dejavnosti) čutila dolžno se javno (preko šolskega zvočnika) distancirati Srednja šola Slovenska Bistrica v osebi njene ravnateljice. Odzivu sem se začudil, če ne drugega v imenu svobode do javnega izražanja lastnega stališča, a sem si mislil, da gre pač za prehodno reč, za »dolžno« žrtev maliku politične korektnosti zaradi ljubega miru (ker se je očitno nekdo od šolskih deležnikov zgražal nad oddajo).
Ob koncu avgusta, tik pred začetkom novega šolskega leta pa izvem v pogovoru z ravnateljico in podravnateljem Marjanom Kampušem, da je po oddaji nastal večji pristik na šolo, ki je bil izražen junija tudi na svetu staršev in da so tudi drugi sodelavci mnenja, da moj »religiozno obarvan pouk« ni zaželen in da skratka želijo prekiniti sodelovanje z menoj. Res je, da je pri tej odločitvi odigrala pomembno vlogo tudi načrtovana reorganizacija mojega poučevanja na Škofijski gimnaziji v Mariboru (več o njej, ko/če bo do nje res prišlo), vendar to ni zadostni razlog za odločitev vodstva slovenjebistirške srednje šole, ker bi bilo mogoče ohraniti moje delo kljub tej reorganizaciji, če bi obstajala volja za to. Je pa ni bilo iz razlogov, ki sem jih navedel prej, tj. zato ker sem javno izrekel katoliško stališče in ker to ne ustreza javni feministični, protikatoliški in protinaravni narativi, na katero pristajajo deležniki te srednje šole skupaj z veliko večino slovenske družbe. Ti deležniki pa so skozi neformalen (družbena omrežja) in formalen pritisk (svet staršev), a brez kakršnegakoli soočenja argumentov z menoj (to je zelo značilno!) dosegli svoje, namreč da me tam več ni.
Sam sem Bogu hvaležen, da me ima za vrednega (sam se nimam), da trpim zaradi njegovega nauka, ki je nauk Cerkve. Čudim pa se, kako hitro lahko šolski prostor tudi na ta način prizorišče totalitarnega preganjanja. Še prav posebej se pa čudim, kako da na tako preganjanje pristaja ravnateljica te šole. Po njenem poreklu (je nečakinja Jožeta Pučnika), bi namreč pričakovali kaj več odpornosti na totalitarne reflekse. Svojim dragim dijakom, ki sem jih poučeval in tistim, ki bi jih še lahko (zlasti vas imam sedaj v mislih!), pa želim, da bi ta moja odsotnost na SŠSB bila dojeta kot moja zadnja, nema učna ura filozofije, v kateri sem na sebi pokazal, kaj pomeni biti filozof – kaj pomeni boriti se za resnico.