Predpostna
Na visoke, rahlo usločene,
opečnate strehe
sije medla oranžna svetloba.
Sneg na njih kopni,
voda curlja na tla s kapi
in naglodanih žlebov.
Čas je v takih popoldnevih
kakor razpet na križu:
v agoniji pričakuje večera.
Pomlad je še daleč.
Brezmadežni sneg božičnega časa
nemočno kaplja v blato.
Pustna
Maškare se zbirajo za skednjem,
sneg jim škripa pod nogami,
že pred hišo so postale
s čudnimi pripravami na rami.
Zdaj že nemo zro skoz okno
v sobo, kjer so še nedavno
jaslice in drevo božično
peli v noč pesem kristalno.
A zvenenje je zamrlo,
v curkih sneg tali se s streh,
besno tuli veter z juga,
z mask se sliši rezek smeh.
Na Sv. Jožefa
Na golih, temnih vejah
so zasijali majhni, okrogli popki:
trezni, resni, zbrani –
od mraza, od posta, od križa.
Spominjajo na božične okraske,
a spet, kako drugačni so, kako rezki.
Kakor da bi iz njih imeli pognati
cvetovi na palici sv. Jožefa.
Tu pa tam še naletava.
Ali so to v daljavi že možnarji?
Kmalu bo vse zajel
velikonočni ogenj.