Jutranje premišljevanje
“NE SKUŠAJ GOSPODA, SVOJEGA BOGA!”
Bog, kot pravi apostol, hoče, da bi se vsi ljudje zveličali. (1 Tim 2:4). Toda Bog želi, da bi se vsi trudili za svoje odrešenje tako, da bi sprejeli sredstva za premagovanje sovražnikov in poslušali njegov glas, ki nas kliče k pokori. Grešnik, ki se prepusti grehu, ne da bi se trudil upreti skušnjavam, ne da bi vsaj prosil Boga za pomoč pri premagovanju le teh potem pa upal, da ga bo Gospod nekega dne potegnil iz brezna, skuša Boga, da bi delal čudeže in mu izkazal izredno milost, ki je kristjani običajno niso deležni. Ne skušaj Gospoda, svojega Boga! (Mt 4:7).
I.
Če bi Bog v trenutku kaznoval tiste, ki ga žalijo, gotovo ne bi bil žaljen, tako kot je zdaj: ker pa Gospod ne kaznuje takoj in čaka, si grešniki še bolj drznejo žaliti Boga! Vendar pa moramo vedeti, da čeprav Bog čaka in prenaša, ne čaka in ne prenaša večno. Mnenje mnogih svetih očetov, svetega Bazilija, svetega Hieronima, svetega Ambroža, svetega Cirila Aleksandrijskega, svetega Janeza Zlatousta, svetega Avguština in drugih je, da tako kot je Bog vsakemu človeku določil število dni, ki jih ima živeti in raven zdravja ali talentov, ki mu jih je hotel podariti, vse si uredil po meri, številu in teži (Modr 11:20); tako je tudi določil število grehov, ki jih bo odpustil vsakemu posamezniku; ko je to število izpolnjeno, ne odpušča več. “Ne smemo pozabiti,” pravi sveti Avguštin, “da Božja potrpežljivost vsakega posameznika prenaša določen čas; ko se ta čas izpolni, mu ni več prizaneseno.” Enako pravi Evzebij Cezarejski: “Bog čaka do določenega števila, potem ne čaka več”; tako govorijo tudi zgoraj našteti očetje.
Ti očetje niso govorili na slepo ampak v skladu s Svetim pismom. Na nekem mestu Gospod govori, da je zadrževal opustošenje Amorejcev, ker število njihovih grehov še ni bilo izpolnjeno: Kajti hudobija Amorejcev še ni dopolnjena.(1 Mz 15:16). Na drugem mestu pravi: Ne bom se več usmilil Izraelove hiše.(Oz 1:6). Desetkrat so me skušali; ne bodo videli obljubljene dežele. (4 Mz 14:22). Na drugem mestu pa govori Job: Zapečaten v zavoju bi bil moj prestopek. (Job 14:17). Grešniki ne beležijo svojih grehov, Bog pa jih resnično beleži, da bo lahko kaznoval, ko bo žetev zrela, to je, ko bo število izpolnjeno: Nastavite srp, ker žetev je zrela. (Jl 4:13). Spet na drugem mestu Gospod govori: Glede odpuščanja ne bodi brez strahu, da bi nakladal greh na greh (Sir 5:5). S tem govori: “Grešnik, bati se moraš tudi za grehe, ki sem ti jih odpustil, kajti če boš dodal še enega, se lahko zgodi, da bo novi greh skupaj z odpuščenimi dopolnil število in potem ne bo več milosti zate.” Na drugem mestu Sveto pismo še bolj jasno govori: Gospod potrpežljivo čaka in kaznuje (narode), ko so dopolnili mero pregreh.( 2 Mkb 6 :4). Bog torej čaka na dan, ko se napolni mera grehov in potem kaznuje.
O, moj Bog, zahvaljujem se ti: koliko ljudi je zdaj v peklu zaradi manjših grehov, kot so moji in zanje ni več odpuščanja, ni več upanja. Jaz pa še vedno živim! Nisem v peklu in imam upanje na odpuščanje in na nebesa, če si to želim. Da, moj Bog, želim si odpuščanja; objokujem vsako zlo s katerim sem te žalil, kajti žalil sem tvojo neskončno Dobroto. Večni Oče, poglej na svojega križanega Sina, mrtvega zaradi mene in se me po njegovih zaslugah usmili. Obljubljam Ti, da bom raje izbral smrt, kot da bi Te še kdaj žalil.
II.
V Svetem pismu je veliko primerov takšne kazni, zlasti pri Savlu, ki ga je Bog zapustil zaradi njegove zadnje nepokorščine. Ko je prosil Samuela, naj posreduje zanj: Zdaj pa, prosim, odpusti mi greh in se vrni z menoj, da bom molil Gospoda, je Samuel odgovoril, Ne bom se vračal s teboj, ker si Gospodovo povelje zavrgel, je Gospod tudi tebe zavrgel. Poznamo primer Baltazarja, ki je pri mizi oskrunil tempeljsko posodo in nato zagledal roko, ki je na steno napisala, Mene, tekel, parsin. Prišel je Daniel, mu razložil te besede in mu med drugim rekel, tehtan si bil na tehtnici in prelahek najden. (Dan 5:27). Dal mu je razumeti, da je teža njegovih grehov že dosegla mero Božje pravičnosti in še isto noč je bil umorjen. O, kolikim ubogim grešnikom se je prav tako zgodilo! Dolga leta živijo v svojih grehih; ko pa se njih število izpolni, jih dohiti smrt in obsojeni so na pekel: Svoje dni preživljajo v sreči in se na hitro pogrezajo v podzemlje. (Job 21:13). Nekateri se ukvarjajo z raziskovanjem števila zvezd ali števila angelov, kdo pa lahko ugotovi število grehov, ki jih bo Bog odpustil vsakemu izmed nas? Zato moramo trepetati. Kdo ve ali vam po tistem prvem grešnem užitku, po prvem grehu, ki ga boste storili, Bog ne bo nikoli več odpustil?
Resnično se lahko bojim, o Bog, ko pomislim na grehe, ki sem jih storil in na milosti, ki si mi jih podelil, da če bi dodal še en greh, bi bila mera polna in bil bi izgubljen. O, pomagaj mi s svojo milostjo. Pri Tebi upam na luč in moč, da Ti bom zvest. In če vidiš, da te bom spet žalil, naj umrem v tem trenutku, v katerem upam, da sem v tvoji milosti. Moj Bog, ljubim Te nad vse in bolj kot same smrti se bojim, da bi spet izzval Tvoje nezadovoljstvo; v usmiljenju tega ne dopusti. Marija, moja Mati, s svojim usmiljenjem mi pomagaj; izprosi mi sveto vztrajnost.
Duhovno branje
“NE SKLADAJ GREH NA GREH”
V današnjem evangeliju beremo, da je Jezus Kristus po odhodu v puščavo dovolil hudiču, da ga postavi vrh templja ter mu reče: Ako si božji Sin, vrzi se dol (Mt 4:6); kajti angeli te bodo varovali. Toda Gospod je odgovoril in v Svetem pismu je zapisano: Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!
Grešnik, ki se prepusti grehu, ne da bi se poskušal upreti skušnjavam ali vsaj prosil Boga za pomoč, da bi jih premagal in upa, da ga bo Gospod nekega dne potegnil iz brezna, skuša Boga, da dela čudeže ali bolje, da mu izkaže izredno milost, ki ni dostopna večini kristjanov. Bog, kot pravi apostol hoče, da bi se vsi ljudje zveličali. (1 Tim 2:4); toda Bog želi, da bi se vsi trudili za svoje odrešenje tako, da bi vsaj sprejeli sredstva za premagovanje sovražnikov in poslušali njegov glas, ki kliče k pokori. Grešniki slišijo Božje klice, vendar jih pozabijo in ga še naprej žalijo. Toda Bog jih ne pozabi. Prešteje številne milosti, ki jih podeljuje, pa tudi številne grehe, ki jih storimo. Zato nam Bog, ko pride čas, ki ga je določil, odvzame svoje milosti in začne kaznovati.
Poslal me je, da ozdravim nje, ki so pobiti v srcu. (Iz 61:1). Bog je pripravljen ozdraviti tiste, ki si iskreno želijo spremeniti svoje življenje, ne more pa se usmiliti trdovratnega grešnika. Gospod odpušča grehe, ne more pa odpustiti grešnikom, ki so odločeni, da ga bodo žalili. Od Boga tudi ne moremo zahtevati razloga zakaj enim odpusti sto grehov, drugim pa odvzame življenje in jih obsodi na pekel po treh ali štirih grehih. Po svojem preroku Amosu je Bog dejal: Zavoljo treh pregreh Damaska in zavoljo štirih ne bom preklical. (Am 1:3). V tem moramo častiti Božje sodbe in skupaj z apostolom reči: O globočina bogastva in modrosti in vednosti božje! Kako nedoumljive so njegove sodbe. (Rim 11:33). Kdor prejme odpuščanje, pravi sveti Avguštin, ga prejme iz čistega Božjega usmiljenja, kdor pa je kaznovan, je upravičeno kaznovan.
Koliko jih je Bog poslal v pekel zaradi prvega greha! Sveti Gregor pripoveduje, da je petletnega otroka, ki je dosegel dobo razuma, zaradi izrečenega bogokletja zgrabil hudič in ga odnesel v pekel. Božja Mati je Benedikti iz Firenc, tej veliki božji služabnici razodela, da je bil dvanajstletni deček po prvem grehu pogubljen. Drug deček, star osem let, je po prvem grehu umrl in se pogubil. Pravite: mlad sem, mnogi so storili več grehov kot jaz. Je Bog zaradi tega dolžan čakati na tvoje kesanje, če ga žališ? V evangeliju svetega Mateja beremo, da je Odrešenik preklel smokvino drevo prvič, ko je videl, da je brez sadu. Naj noben sad nikoli ne zraste na tebi!« In takoj se je smokva posušila. (Mt 21:19). Zaradi tega bi moral trepetati že ob misli, da bi storil en sam smrtni greh, zlasti če si jih že kdaj zagrešil.
Glede odpuščanja ne bodi brez strahu, da bi nakladal greh na greh. (Sir 5:5). Ne govori torej, o grešnik: Tako kot mi je Bog odpustil druge grehe, mi bo odpustil tudi tega, če ga storim. Ne govorite tako; kajti če grehu, ki vam je bil odpuščen dodate še enega, se lahko upravičeno bojite, da bo novi greh izpolnil število in boste zavrženi. Grešniki množijo svoje grehe, brez da bi jih šteli; Bog pa jih prešteva, da bi se jim, ko bo žetev zrela, to je, ko bo število grehov dopolnjeno, lahko maščeval. Nastavite srp, ker žetev je zrela. (Jl 4:13).
V Svetem pismu najdemo veliko primerov za to. Ko govori o Hebrejcih, Gospod na nekem mestu pravi: Vsi ti možje, ki so me že desetkrat skušali… nikakor ne bodo videli dežele. (4 Mz 14:22-23). Na drugem mestu Gospod govori, da je zadrževal opustošenje Amorejcev, ker število njihovih grehov še ni bilo izpolnjeno: Kajti hudobija Amorejcev še ni dopolnjena. (1 Mz 15:16). Ponovno imamo primer Savla, ki je bil zavržen potem, ko se je drugič uprl Bogu. Samuela je prosil, naj pri Gospodu posreduje zanj. Zdaj pa, prosim, odpusti mi greh in se vrni z menoj, da bom molil Gospoda!« Samuel je odgovoril Savlu: »Ne bom se vračal s teboj. Ker si Gospodovo povelje zavrgel, je Gospod tudi tebe zavrgel. (1 Sam 15:25-26). Savel, zavrgel si Boga in on je zavrgel tebe. Imamo naslednji primer Baltazarja, ki je pri mizi oskrunil tempeljsko posodo in nato zagledal roko, ki je na steno napisala: Mene, tekel, parsin. Danijela so prosili, naj razloži pomen teh besed. Pri razlagi besede Tekel, je rekel kralju: Tehtan si bil na tehtnici in prelahek najden. (Dan 5:27). S to razlago je dal kralju vedeti, da se je utež, zaradi teže njegovih grehov, na tehtnici Božje pravičnosti spustila. Isto noč je bil umorjen Baltazar, kaldejski kralj. (Dan 5:30).
O, koliko grešnikov je doletela podobna usoda! Ko so še naprej žalili Boga, dokler njihovi grehi niso dosegli določenega števila, so bili na mestu mrtvi in poslani v pekel Svoje dni preživljajo v sreči in se na hitro pogrezajo v podzemlje. (Job 21:13). Trepetajte, da vas Bog ne vrže v pekel, če zagrešite še en smrtni greh.
Večerno premišljevanje
RAZMISLEK IN LJUBEZEN DO TRPLJENJA JEZUSA KRISTUSA
I.
O, kako izjemno blaga, ljubeča in zavezujoča je bila izjava našega blaženega Odrešenika o njegovem prihodu na svet, ko je dejal, da je prišel, da bi v dušah prižgal ogenj Božje ljubezni, in da je njegova edina želja, da bi se ta sveti plamen razplamtel v srcih ljudi: Prišel sem, da vržem na zemljo ogenj, in kako želim, da bi se že vnel? (Lk 12:49). Nemudoma je nadaljeval, da pričakuje krst s krstom svoje lastne krvi – ne zato, da bi opral svoje grehe, saj ni mogel grešiti ampak da bi opral naše grehe za katere je prišel zadostiti s svojim trpljenjem: “Kristusovo trpljenje se imenuje krst, ker smo očiščeni v njegovi krvi.” In zato je naš ljubeči Jezus, da bi nam dal razumeti, kako goreča je bila njegova želja umreti za nas, z najslajšim izrazom svoje ljubezni dodal, da je čutil neizmerno hrepenenje po času svojega trpljenja, tako velika je bila njegova želja, da bi trpel za nas. To so njegove ljubeče besede: Biti pa moram krščen s krstom in kako bridko mi je, dokler se ne izvrši? (Lk 12:50).
O Bog, ljubeč do človeka, kaj bi še lahko rekel ali storil, da bi me primoral v ljubezen do Tebe? In kaj dobrega ti moja ljubezen lahko prinese, da si se odločil umreti in si tako želeti smrti, da bi jo dosegel? Če bi moj služabnik samo želel umreti zame, bi pritegnil mojo ljubezen; ali lahko potem živim, ne da bi z vsem srcem ljubil Tebe, svojega Kralja in Boga, ki si umrl zame in ki si tako hrepenel po smrti, da bi pridobil mojo ljubezen?
II.
Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, … skazal svojim ljubezen do konca. (Jn 13.1). Sveti Janez pravi, da je Jezus uro svojega trpljenja imenoval svojo uro, ker je, kot piše pobožni avtor, to bil čas, za katerega je naš Odrešenik vse svoje življenje najbolj hrepenel; ker je s trpljenjem in smrtjo za ljudi hotel, da bi ti razumeli neizmerno ljubezen, ki jo je imel do nas: “To je ura ljubečega, v kateri trpi za ljubljene”; ker je trpljenje za ljubljenega najprimernejši način, da se razkrije ljubezen ljubečega in si pridobi ljubezen ljubljenega. O moj najdražji Jezus, da bi mi pokazal to veliko ljubezen, ki jo imaš do mene, delo mojega odrešenja nisi zaupal nikomur drugemu, kot sebi. Je bila torej moja ljubezen zate tako pomembna, da si toliko trpel, da bi jo pridobil? O, kaj več bi lahko še storil, če bi si moral pridobiti ljubezen svojega nebeškega Očeta? Kaj več bi lahko pretrpel služabnik, da bi si pridobil naklonjenost svojega gospodarja, kot to kar si pretrpel, da bi te ljubil jaz nizkotni, nehvaležni suženj?
