Jutranje premišljevanje
STRAHOVI UMIRAJOČEGA ČLOVEKA OB MISLI NA BLIŽAJOČO SE SODBO
Kako naj se umirajoči, ki je svoje življenje preživel v grehu, sredi bolečin, osuplosti in zmede smrti iskreno pokesa vseh svojih preteklih krivic? O, Bog, kakšna groza in zmeda bosta zajela nesrečnega kristjana, ki je živel brezskrbno življenje, ko se bo znašel preplavljen z grehi in strahom pred sodbo, peklom in večnostjo. In kako naj ne bi trepetal tisti, ki je Boga žalil s številnimi smrtnimi grehi in se zanje ni pokesal!
I.
Razmislite o strahu, ki ga v umirajočem človeku povzroči misel na Sodbo, ko se zave, da bo moral v zelo kratkem času stopiti pred Jezusa Kristusa, svojega Sodnika in odgovarjati za vsa dejanja svojega preteklega življenja. Ko bo nastopil strašni trenutek njegovega prehoda s tega sveta v drugega, iz časa v večnost, ga ne bo nič tako mučilo, kot prizor njegovih grehov. Sveta Marija Magdalena de Pazzi je bolna trepetala ob misli na sodbo. Spovednik ji je rekel, naj se ne boji. “Ah, oče,” je odgovorila, “grozno je stopiti pred Jezusa Kristusa, kot Sodnika!” Takšni so bili občutki te svete device, ki je bila svetnica že od otroštva. Kaj bo rekel tisti, ki si je pogosto zaslužil pekel?
Opatinja Agata je po mnogih letih pokore trepetala in rekla: “Kaj bo z menoj, ko mi bo sojeno?” In kako naj ne bi trepetal tisti, ki je Boga žalil z mnogimi smrtnimi grehi, a se zanje ni pokesal! Ob smrti bo prizor njegovih grehov, strogost Božje sodbe, negotovost kazni, ki bo izrečena nad njim – kakšno grozo in zmedo bo to povzročilo v njem! Pazimo, da se bomo vrgli k nogam Jezusa Kristusa in si zagotovili odpuščanje, preden bo prišel dan osebne sodbe.
O, moj Jezus in moj Odrešenik, ki boš nekoč moj Sodnik, usmili se me pred sodnim dnem. Poglej, pred tvojimi nogami je izdajalec, ki ti je pogosto obljubljal zvestobo, a ti je prav tako pogosto obrnil hrbet. Ne, moj Bog, nisi si zaslužil ravnanja, ki si ga bil doslej deležen iz mojih rok. Odpusti mi, Gospod, saj si resnično želim spremeniti in popraviti svoje življenje. Žal mi je, moj dobri Vladar, da sem te preziral: usmili se me!
II.
Takrat se bo odločilo o velikem vprašanju naše večne odrešitve. Od te odločitve bo odvisno ali bomo za vedno rešeni ali za vedno izgubljeni, srečni ali nesrečni za vso večnost. Toda, o Bog, vsakdo, ki to ve pravi: “Da, tako je.” Če je tako, zakaj ne pustimo vsega in se ne osredotočimo le na naše posvečenje in na zagotovitev našega večnega odrešenja?
Moj Bog, zahvaljujem se ti za luč, ki si mi jo dal. Jezus, spomni se, da si umrl za moje odrešenje; daj, da te bom, ko te bom prvič zagledal, videl pomirjenega. Če sem doslej preziral tvojo milost, jo zdaj cenim nad vse. Ljubim te, o neskončna Dobrota, in ker te ljubim, mi je žal, da sem te žalil. Doslej sem Te zapuščal, zdaj pa Te želim in iščem; daj, da Te najdem, o Bog moje duše! Marija, moja Mati, priporoči me svojemu Sinu Jezusu.
Duhovno branje
MRTVIČENJE: NJEGOVA NUJNOST IN PREDNOSTI
Vsako dejanje samo odrekanja obravnavajmo kot delo, ki nas bo pripravilo na raj. Ta misel bo osladila vse naše bolečine in muke. Kako prijetna je utrujenost potovanja za tistega, ki mu je zagotovljeno, da bo dobil v posest vse ozemlje, po katerem potuje! V »Življenju puščavskih očetov« je zapisano, da je neki menih želel zamenjati svojo celico za drugo, ki bi bila bližje vodnjaku iz katerega je imel navado zajemati vodo, a ko je nekega dne odhajal k vodnjaku je slišal, kako nekdo za njim šteje njegove korake. Ko se je obrnil, je zagledal mladeniča, ki je rekel: “Jaz sem angel. Preštevam tvoje korake, da noben od njih ne bo ostal brez nagrade.” Menih je takoj opustil namero, da bi zamenjal celico in si celo zaželel, da bi bila bolj oddaljena od vode, da bi si lahko pridobil večje zasluge.
Kristjani, ki se mrtvičijo uživajo mir in zadovoljstvo tako v tem, kot v prihodnjem življenju. Je lahko kakšna večja sreča za dušo, kot če ve, da s svojim mrtvičenjem ugaja Bogu. Že samo odrekanje zemeljskim užitkom in bolečine pokore, prinesejo ljubeči duši toliko duhovnih radosti. Ljubezen ne more biti pri miru. Kdor ljubi Boga, ne more živeti brez nenehnega dokazovanja svoje naklonjenosti. Duša ne more izkazovati večje ljubezni do Boga, kot s prostovoljnim odrekanjem zemeljskim užitkom zaradi Njega in z žrtvovanjem svojih bolečin Njemu. Kristjan, zaljubljen v Jezusa Kristusa, ne čuti bolečine pri svojih spokornih delih. “Kdor ljubi Boga,” pravi sveti Avguštin, “se ne muči.” “Kdo,” pravi sveta Terezija, “lahko gleda svojega Boga prekritega z ranami in preganjanega, ne da bi sprejel in si celo želel del Odrešenikovega trpljenja?” Zato je sveti Pavel vzkliknil, da si ne želi drugega zadovoljstva ali slave kot Odrešenikov križ. Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa. (Gal 6:14). Znova pravi, da je križanje mesa preizkušnja, po kateri se lahko spoznajo pravi privrženci Jezusa Kristusa. Ti pa, ki so Kristusovi, so meso s strastmi in poželenjem vred križali. (Gal 5:24). Posvetni ljudje iščejo čutna zadovoljstva, Kristusovi privrženci pa iščejo telesno vzdržnost.
Na koncu si predstavljajte, da je smrt pred vrati in da ste za Raj naredil le malo. Od tega dne naprej si prizadevajte, da se čim bolj mrtvičite, vsaj z vzdržnostjo od užitkov, ki jih išče samoljubje. Prizadevajte si izkoristiti vsako priložnost za mrtvičenje. Delež dobrega daru naj ne gre mimo tebe! (Sir 14:14). Vsako priložnost za samo odrekanje obravnavajte kot dar, ki vam ga podarja Bog, da si boste lahko v drugem življenju zaslužili večjo slavo; in ne pozabite, da kar je mogoče storiti danes, jutri morda ne bo mogoče in čas, ki je minil, se nikoli ne vrne.
Da bi spodbudil vašo gorečnost pri mrtvičenju, vam bom z besedami svetega Janeza Klimaka (Lestvičnika) predstavil, kaj je videl v samostanu, imenovanem “Kaznilnica spokornikov”. “Videl sem,” pravi svetnik, “da so nekateri med njimi celo noč stali na prostem, da bi premagali spanec. Druge sem videl z očmi uprtimi v Nebo, kako so v solzah prosili Boga usmiljenja. Drugi so stali z rokami zvezanimi na hrbtu in sklonjeno glavo, kot da niso vredni dvigniti oči k Nebu. Drugi so, posuti s pepelom in z glavo med koleni, s čelom udarjali po tleh. Drugi so s solzami zalivali tla. Drugi so stali na žgočih sončnih žarkih. Drugi, izsušeni od žeje, so se zadovoljili le z nekaj kapljicami vode, da bi preprečili smrt. Drugi so vzeli grižljaj kruha, nato pa ga odvrgli, češ da tisti, ki so živeli kot živali, niso vredni človeške hrane. Nekaterim je lica brazdalo nenehno pretakanje solz, drugi so imeli vdrte oči. Drugi so se tako močno udarjali po prsih, da so začeli pljuvati kri. Vsi so imeli tako blede in izčrpane obraze, da so bili videti, kot trupla.” Svetnik nato sklene z besedami, da jih je kljub njihovemu padcu imel, zaradi njihovega kesanja, za srečnejše od tistih, ki niso nikoli grešili in se nikoli pokesali. Kaj naj rečemo o tistih, ki so padli in za svoje grehe niso nikoli zadoščevali s spokornimi deli.
Večerno premišljevanje
RAZMISLEK IN LJUBEZEN DO TRPLJENJA JEZUSA KRISTUSA
I.
Prijetno je videti nekoga, ki ga ljubi velik človek in še bolj, če ima ta moč, da ga pripelje do velike sreče; toda koliko bolj sladko in prijetno mora biti ob vedenju, da nas ljubi Bog, ki nas lahko pripelje do večne sreče? Pod staro postavo so ljudje morda dvomili, da jih Bog ljubi z nežno ljubeznijo; toda ko smo videli, kako je prelil svojo kri in umrl za nas, kako lahko dvomimo, da nas ljubi z neskončno nežnostjo in naklonjenostjo? O, moja duša, poglej zdaj svojega Jezusa, ki visi na križu, ves prekrit z ranami! Poglej, kako ti s temi ranami dokazuje ljubezen svojega ljubečega Srca: “Skrivnosti njegovega Srca se razkrivajo skozi rane njegovega telesa,” pravi sveti Bernard. Moj najdražji Jezus, res me prizadene, ko te vidim umirati s tako strašnim trpljenjem na sramotnem drevesu; vendar se hkrati močno potolažim in razvnemam od ljubezni do Tebe, ko v teh svetih Ranah vidim ljubezen, ki mi jo izkazuješ. O nebeški Serafi, kaj menite o ljubezni mojega Boga, ki me je vzljubil in zame dal sam sebe (Gal 2:20)?
Sveti Pavel pravi, ko so pogani slišali oznanilo, da je bil Jezus križan zaradi ljubezni do ljudi, so mislili, da je to tak nesmisel, da niso mogli verjeti. Mi pa oznanjamo križanega Kristusa, ki je za Jude res kamen spotike, za pogane pa nespamet. (1 Kor 1:23). Kako je mogoče, so rekli, verjeti, da bi se vsemogočni Bog, ki ničesar ne potrebuje in je popolnoma srečen kakršen je, odločil postati Človek in umreti na križu, da bi odrešil ljudi? To bi bilo enako, so rekli, kot če bi verjeli, da je Bog postal nor iz ljubezni do ljudi. Za pogane pa je to neumnost. Zato niso hoteli verjeti. Toda vera nas uči, da je Jezus resnično prevzel in opravil to veliko delo Odrešenja, ki so ga pogani imenovali norost. “Videli smo,” pravi sveti Lovrenc Justinijan, “da je večna Modrost, Božji Edinorojenec, zaradi čezmerne ljubezni, ki jo ima do človeka, postal kakor da bi bil nor.” Da, dodaja kardinal Hugo, saj se je zdelo, da je Bog, ki se je odločil umreti za ljudi, zgolj norost: “Zdi se noro, da bi Bog umrl za odrešenje ljudi.”
II.
Blaženi Giacopone, ki je bil na tem svetu pisatelj in je pozneje postal frančiškan, je zaradi ljubezni do Jezusa Kristusa očitno postal nor. Nekega dne se mu je prikazal Jezus in rekel: “Giacopone, zakaj delaš te norosti?” “Zakaj?” je odgovoril. “Ker si me jih ti naučil. Če sem nor,” je rekel, “si bil ti bolj nor od mene, ker si umrl zame. Jaz sem norec, ker si bil Ti še večji norec.” Tako je tudi sveta Marija Magdalena de Pazzi v ekstazi vzkliknila: “O Bog ljubezni! O Bog ljubezni! Ljubezen, ki jo imaš do človeka, o moj Jezus, je res prevelika.” In nekega dne, ko je bila vzhičena, je vzela podobo Križanega in začela teči po samostanu ter vzklikati: “O ljubezen! Ljubezen! Nikoli te ne bom prenehala klicati Ljubezen, moj Bog.” Nato se je obrnila k redovnicam in rekla: “Ali ne veste, moje drage sestre, da Jezus Kristus ni nič drugega kot ljubezen? On je celo nor od ljubezni in to bom vedno ponavljala.” In dodala, da si želi, da bi jo slišalo vse stvarstvo, ko Jezusa imenuje Ljubezen, da bi Jezusovo ljubezen spoznali in vzljubili vsi. In včasih je začela celo zvoniti, da bi vsi ljudje na svetu prišli (kot si je želela, če bi bilo to mogoče) ljubiti njenega Jezusa.
Da, moj najljubeznivejši Odrešenik, dovoli mi, da rečem, ta tvoja nevesta je imela prav, ko te je imenovala za norega od ljubezni. In mar se res ne zdi norost, da si se odločil umreti iz ljubezni do mene, za tako nehvaležnega črva, kot sem jaz in katerega pregrehe si predvidel, pa tudi nezvestobo za katero sem kriv? Toda če si Ti, moj Bog, postal, kot da bi bil nor iz ljubezni do mene, kako to, da jaz ne postanem nor iz ljubezni do Tebe? Ko sem te videl križanega in mrtvega zame, kako je mogoče, da lahko mislim na kogar koli drugega kot nate? Da, o moj Gospod, moj dobri Vladar, ki si vreden ljubezni bolj kot vse drugo, ljubim te bolj kot samega sebe. Obljubljam, da v prihodnje ne bom ljubil nikogar drugega razen Tebe in da bom nenehno razmišljal o ljubezni, ki si mi jo izkazal, ko si sredi tolikih muk umrl zame.
O bičanje, o trnje, o žeblji, o križ, o rane, o trpljenje, o smrt mojega Odrešenika, vi me neustavljivo opominjate, da ljubim Njega, ki me je tako zelo ljubil! O Utelešena Beseda, o ljubeči Bog, moja duša je zaljubljena vate! Tako zelo bi Te rad ljubil, da ne bi našel drugega zadovoljstva kot to, da bi ugajal Tebi, moj najslajši Gospod; in ker si tako močno želiš moje ljubezni, sklenem, da bom živel samo zate. Hočem storiti vse, kar si Ti želiš od mene. O moj Jezus, prosim Te, pomagaj mi in daj, da Ti bom popolnoma in nenehno ugajal v času in v večnosti. Marija, moja Mati, prosi Jezusa zame, da mi podeli svojo sveto ljubezen; kajti na tem in onem svetu si ne želim ničesar drugega kot ljubiti Jezusa. Amen.
