Jutranje premišljevanje
“NI MIRU ZA BREZBOŽNE”
Mir! Kakšen mir? Ne, govori Gospod, ni miru za brezbožne. (Iz 48:22). Če ima kdo hudega sovražnika, ne more ne jesti ne spati v miru; kako lahko tisti, ki ima Boga za sovražnika, počiva v miru?
I.
Salomon pravi, da so užitki in bogastvo tega sveta ne le nečimrnost, ki ne more zadovoljiti srca, ampak so tudi bolečine, ki mučijo duha: Glej, vse je nečimrnost in obtežitev duha. (Prid 1:14). Ubogi grešniki! Mislijo, da bodo s svojimi grehi dosegli srečo, a najdejo le grenkobo in obžalovanje: Na njih cestah je opustošenje in razdejanje in pota miru ne poznajo. (Iz 59:7-8). Mir! Kakšen mir? Ne, govori Gospod: ni miru za brezbožne. (Iz 48:22). Greh predvsem povzroča strah pred Božjim maščevanjem. Če ima kdo hudega sovražnika, ne more ne jesti ne spati v miru; kako lahko tisti, ki ima Boga za sovražnika živi v miru? Groza njim, ki delajo hudo. (Preg 10:29). Če se pripeti potres ali hudo grmenje, kako ne bi trepetal tisti, ki živi v grehu! Vsak list, ki se premakne, ga vznemiri: Glas strahot mu zveni po ušesih. (Job 15:21). Vedno beži, čeprav ne vidi, kdo ga preganja: Hudoben človek beži, četudi ga nihče ne preganja. (Preg 28:1). In kdo ga preganja? Njegovi lastni grehi. Ko je Kajn ubil svojega brata Abela, je rekel: Kdor koli me bo našel, me bo ubil. (Gen 4:14). In čeprav mu je Gospod zagotovil, da mu nihče ne bo storil hudega pa vendar pravi Sveto pismo, Kajn je blodil in begal po zemlji (Gen 4:14). Kaj drugega je preganjalo Kajna, kot njegov lastni greh?
Poleg tega greh s seboj prinaša tudi slabo vest – tega krutega črva, ki grize brez prestanka. Nesrečni grešnik gre na predstavo, ples, zabavo, a njegova vest mu pravi: Z Bogom si v sporu in če bi umrl, kam bi šel? Slaba vest je že v tem življenju tako velika muka, da so se nekateri, da bi se je znebili, celo ubili. Kot vemo je bil med njimi Juda, ki se je v obupu obesil. O drugem pripovedujejo, da je po umoru otroka postal redovnik, da bi ubežal bolečini slabe vesti, a ker ni našel miru niti v veri, je šel in priznal svoj zločin sodniku ter se dal obsoditi na smrt.
O, moje zapravljeno življenje! O moj Bog, če bi le trpel, da bi Ti zadostil za bolečine, ki sem jih povzročil, ko sem Te žalil, koliko zaslug bi imel zdaj za nebesa! O, moj Gospod, zakaj sem te zapustil in izgubil tvojo milost? Za kratke in prazne užitke, ki so izginili tako, kot so prišli in ki so moje srce pustili polno trnja in grenkobe. O, moji grehi, tisočkrat vas zavračam in preklinjam ter blagoslavljam Tvoje usmiljenje, o moj Bog, ki me je tako potrpežljivo čakalo. Ljubim te, o moj Stvarnik in Odrešenik, ki si dal svoje življenje zame in ker te ljubim, se iz vsega srca kesam, da sem te žalil.
II.
Bog primerja grešnike z razburkanim morjem: Hudobni so ko razburkano morje, ki se ne more umiriti. (Iz 57:20). Sprašujem vas, če bi koga odpeljali na glasbeni festival, ples ali zabavo in ga tam obesili z glavo navzdol ali bi lahko užival v tej zabavi? Takšno je stanje grešnika, čigar duša je tako rekoč obrnjena na glavo, saj je sredi užitkov tega sveta, a brez Boga. Lahko je, pije in pleše, lahko nosi bogata oblačila, pridobiva časti in premoženje toda miru ne bo nikoli imel: Ni miru za brezbožne. Mir prihaja samo od Boga; in Bog ga daje svojim prijateljem, ne pa svojim sovražnikom.
Sv. Vincencij Ferrer pravi, da so zemeljski užitki prazni, ne vstopajo v srce: “So vode, ki ne prodrejo tja, kjer je žeja.” Grešnik lahko nosi bogato izvezeno obleko ali si na prst nadene razkošen diamant; lahko se prepušča čutu okusa po svojem nagnjenju, vendar bo njegovo ubogo srce ostalo polno trnja in grenkobe; zato ga boš z vsem njegovim bogastvom, užitki in zabavami videl vedno nemirnega in ob vsakem nasprotovanju razjarjenega in jeznega kot besnega psa. Kdor ljubi Boga, se ob neugodnih dogodkih prepusti Božji volji in najde mir; tega pa ne more storiti tisti, ki je sovražnik Božje volje in se zato ne more pomiriti. Nesrečni človek služi hudiču – tiranu, ki mu vrača z žalostjo in grenkobo. Božja beseda se ne more izneveriti, saj pravi: Zato ker nisi služil pri obilnosti vseh reči Gospodu, svojemu Bogu, z veseljem in z radostnim srcem, boš moral služiti ob lakoti in žeji, v nagoti in pomanjkanju vseh reči svojim sovražnikom. (Dt 28:47,48). Kaj vse ne pretrpi maščevalni človek, ko se maščuje! Ta nečisti človek, ko doseže svoj cilj! Ta častihlepni, ta pohlepni človek! O, koliko ljudi bi postalo velikih svetnikov, če bi za Boga trpeli to, kar trpijo za to, da se obsodijo!
Moj Bog, moj Bog, za kaj sem te izgubil in za kaj sem te zamenjal? Zdaj se zavedam zla, ki sem ga storil in trdno sklenem, da bom namesto Tvoje ljubezni izgubil vse, celo življenje samo. Daj mi luč, večni Oče, iz ljubezni do Jezusa Kristusa; daj mi spoznati, kako velika dobrota si Ti in kako nizkotni so tisti užitki, ki mi jih ponuja hudič, da bi izgubil Tvojo milost. Ljubim Te, a želim Te ljubiti še bolj. Daj, da boš Ti moja edina misel, moja edina želja, moja edina ljubezen. V vsem zaupam v Tvojo dobroto, po zaslugah Tvojega Sina. Marija, moja Mati, zaradi ljubezni, ki jo imaš do Jezusa Kristusa, te prosim, izprosi mi luč in moč, da mu bom služil in ga ljubil do smrti.
Duhovno branje
MRTVIČENJE APETITA
Sveti Andrej Avellini je govoril, da mora tisti, ki želi napredovati v popolnosti z vnemo mrtvičiti apetit. “Nemogoče je,” pravi sveti Gregor, “sodelovati v duhovnem boju, ne da bi si prej podredili apetit.” Oče Roggacci v svojem spisu ”Edina pomembna stvar” trdi, da je glavni del zunanjega mrtvičenja, mrtvičenje okusa. Ker je mrtvičenje okusa sestavljeno iz vzdržnosti od hrane ali se moramo potemtakem popolnoma vzdržati prehranjevanja? Ne, naša dolžnost je, da ohranjamo življenje telesa, da bomo lahko služili Bogu, dokler bo hotel, da ostanemo na zemlji. Toda, kot je govoril oče Vincenc Carafa, za telo moramo skrbeti z enakim občutkom odpora, kot bi mogočen monarh s prisilo opravljal najbolj nizkotno delo služabnika.
Frančišek Saleški pravi, da moramo jesti, da bi živeli, vendar ne smemo živeti za to, da bi jedli. Zdi se, da nekateri, podobno kot živali, živijo le za zadovoljitev okusa. “Človek,” pravi sveti Bernard, “postane zver, če ljubi to, kar ljubijo zveri.” Kdor, tako kot zveri, svoje srce usmeri v zadovoljevanje apetita, pade iz dostojanstva duhovnega in razumnega bitja in se spusti na raven nerazumnih živali. Nesrečni Adam se zaradi užitka, da bi pojedel jabolko, primerja z nerazumnimi živalmi in jim postane podoben. Na nekem drugem mestu sveti Bernard pravi, da bi živali na poljih, če bi lahko govorile, ob pogledu na Adama, ki je zaradi trenutne zadovoljitve svojega okusa pozabil na svojega Boga in večno odrešitev, rekle: “Glejte, Adam je postal eden izmed nas!” Zato je sveta Katarina Sienska govorila, da brez mrtvičenja okusa ni mogoče ohraniti nedolžnosti, saj je Adam padel zaradi potešitve svojega apetita”. O, kako bedno je stanje tistih, katerih bog je njihov trebuh. (Flp 3:19).
Koliko ljudi je izgubilo svojo dušo zaradi nezmernosti! Sveti Gregor v svojih Dialogih pripoveduje, da je bil v nekem sienskem samostanu menih, za katerega se je zdelo, da živi zelo zgledno. Ko je bil na pragu smrti, so se okoli njega zbrali redovniki, ki so pričakovali, da jih bodo njegovi zadnji trenutki poučili. “Bratje,” je rekel umirajoči, “ko ste se vi postili, sem jaz jedel na samem, zato sem bil že izročen satanu, ki mi zdaj jemlje življenje in odnaša mojo dušo.” Po teh besedah je umrl. Isti svetnik na drugem mestu pripoveduje, da je neka redovnica, ko je na vrtu zagledala zelo lepo solato, v nasprotju s pravili, to solato utrgala in pojedla. Takoj jo je obsedel hudič in jo hudo mučil. Njene tovarišice so ji na pomoč poklicale svetega opata Ekvicija, ob prihodu katerega je demon vzkliknil: “Kaj hudega sem storil? Sedel sem na solati, ona je prišla in jo pojedla.” Sveti mož je s svojimi ukazi prisilil hudega duha, da je odšel. V cistercijanskih zapisih beremo, da je sveti Bernard nekoč ob obisku svojih novincev poklical na stran brata, ki mu je bilo ime Acardo, in rekel, da bo neki novinec, na katerega je pokazal, tega dne pobegnil iz samostana. Svetnik je Acarda prosil, naj opazuje novinca in prepreči njegov pobeg. Naslednjo noč je Acardo videl demona, ki se je približal novincu in ga s slastnim vonjem po pečeni kokoši zapeljal, da si je zaželel prepovedane hrane. Nesrečni mladenič se je prebudil, podlegel skušnjavi, vzel svoja oblačila in se pripravil na odhod iz samostana. Acardo ga je zaman poskušal prepričati o nevarnostih, ki jim bo izpostavljen v svetu. Nesrečni mož se je trdovratno odločil, da se bo vrnil v svet, in tam je, dodaja pripovedovalec, nesrečno umrl.
Večerno premišljevanje
RAZMISLEK IN LJUBEZEN DO TRPLJENJA JEZUSA KRISTUSA
I.
Božja Beseda je prišla na svet in prevzela človeško telo, da bi postala ljubljena človeku, zato je prišla s takim hrepenenjem po trpljenju za nas, da ni izgubila niti trenutka mučeništva. Komaj je bil spočet v Marijinem telesu, že si je v mislih predstavljal vse trpljenje svojega mučeništva; in da bi nam pridobil odpuščanje in Božjo milost, se je ponudil svojemu večnemu Očetu, da bi s svojimi bolečinami zadostil za vse kazni zaradi naših grehov; in od tistega trenutka je začel trpeti vse, kar je pozneje pretrpel v svoji najbolj grenki smrti. O moj najljubeznivejši Odrešenik, kaj sem do zdaj storil ali pretrpel zate? Če bi lahko tisoč let zaradi Tebe prenašal vse muke, ki so jih pretrpeli vsi mučenci, ne bi bile nič v primerjavi s tistim prvim trenutkom, ko si se daroval in začel trpeti zame.
Mučenci so res trpeli velike bolečine in sramoto, vendar so jih prenašali le v času svojega mučeništva. Jezus je že od prvega trenutka svojega življenja nenehno trpel vse muke svojega pasijona; saj je imel od prvega trenutka pred očmi strašni prizor vseh muk in žalitev, ki jih je moral prejeti od ljudi. Zato je po besedah preroka dejal: Moja bolečina je vedno z mano. (Ps 38:18). O moj Jezus, tako zelo si želel trpeti zame, da si celo predčasno prenašal svoje trpljenje, jaz pa tako zelo hrepenim po užitkih tega sveta. Kolikokrat sem Te žalil, da bi zadovoljil svoje telo! O moj Gospod, po zaslugah svojega trpljenja mi, prosim Te, odvzemi vso nagnjenost do zemeljskih užitkov.
II.
Bog nam v svojem usmiljenju do nas običajno ne razkrije preizkušenj, ki nas čakajo pred časom, ko jih moramo prestati. Če bi zločincu, ki naj bi ga usmrtili na vislicah, že od prvega trenutka razuma razkrili muke, ki ga čakajo, ali bi bil sploh kdaj sposoben veselja? Če bi Savlu že od začetka njegovega vladanja pred očmi stal meč, ki ga bo prebodel, če bi Juda predvidel vrv, ki ga bo zadušila, – kako grenko bi bilo njuno življenje. Naš dobri Odrešenik je imel že od prvega trenutka svojega življenja pred očmi biče, trnje, križ, grozote svojega trpljenja in bridko smrt, ki ga je čakala. Ko je gledal žrtve, ki so jih darovali v templju, je dobro vedel, da so bile podobe žrtvovanja, ki ga bo On, Brezmadežno Jagnje, nekega dne dopolnil na oltarju križa. Ko je videl mesto Jeruzalem, je dobro vedel, da bo tam izgubil svoje življenje v morju žalosti in sramotenja. Ko je videl svojo drago Mater, si jo je že predstavljal v agoniji trpljenja ob vznožju križa, v bližini svojega umirajočega Jaza. Tako te je, o moj Jezus, grozljiv pogled na vse te nadloge ves čas Tvojega življenja ohranjal nenehno izmučenega in trpečega pred časom Tvoje smrti. In Ti si vse sprejel in trpel zaradi mene.
O, moj mučeni Gospod, že samo videnje vseh grehov sveta, še posebej mojih, s katerimi si že predvidel, da te bom žalil, je naredilo tvoje življenje bolj trpeče in boleče, kot vsa življenja, ki so kdaj koli bila ali še bodo. Toda, o moj Bog, v katerem poganskem zakonu je zapisano, da ima Bog tako veliko ljubezen do bitja, pa vendar to isto bitje živi ne, da bi ljubilo svojega Boga, ali bolje rečeno, da ga žali in zaničuje? O, moj Gospod, daj mi spoznati veličino Tvoje ljubezni, da ne bom več nehvaležen do Tebe. O, če bi te le ljubil, moj Jezus, – če bi te resnično ljubil – kako sladko bi mi bilo trpeti zate!
