Jutranje premišljevanje
MUČENIŠTVO MARIJINEGA ŽIVLJENJA
Jezusovo trpljenje, kot pravi sveti Bernard, se je začelo z njegovim rojstvom, tako je tudi Marijino mučeništvo trajalo vse njeno življenje. Zato bi Marija lahko rekla: Od bridkosti hira moje življenje in moja leta od vzdihovanja. Moja bolečina je vedno pred menoj.
I.
Jezusovo trpljenje, kot pravi sveti Bernard, se je začelo z njegovim rojstvom. Tako je tudi Marija, v vsem podobna svojemu Sinu, vse svoje življenje prestajala mučeništvo. Med drugimi pomeni Marijinega imena, kot trdi blaženi Albert Veliki, je tudi ‘morje grenkobe’. Mare amarum. Tako se nanjo nanaša Jeremijevo besedilo: Velika kot morje je tvoja nesreča. (Žal 2:13). Kakor je morje grenko in slano, tako je bilo tudi Marijino življenje vedno polno grenkobe ob videnju na Odrešenikovo trpljenje, ki je bilo vedno prisotno v njenih mislih. Ni dvoma, da je, razsvetljena od Svetega Duha v veliko večji meri, kot vsi preroki veliko bolje, kot oni razumela napovedi, ki so jih zapisali v svetih spisih o Odrešeniku. To je sveti Brigiti razodel angel in dodal: “da je blažena Devica, še preden je postala njegova mati, vedoč, koliko bo utelešena Beseda trpela za odrešenje ljudi in s sočutjem do nedolžnega Odrešenika, ki bo tako kruto usmrčen zaradi zločinov, ki mu niso bili lastni, že takrat začela svoje veliko mučeništvo.” Marijina žalost se je neizmerno povečala, ko je postala Odrešenikova mati tako, da je ob žalostnem videnju na številne muke, ki jih bo moral prestajati njen ubogi Sin, res trpela dolgo mučeništvo, ki je trajalo vse njeno življenje. To je bilo z veliko natančnostjo naznanjeno sveti Brigiti v videnju, ki ga je imela v Rimu v cerkvi svete Marije Snežne, kjer sta se ji prikazala blažena Devica s svetim Simeonom in angel z zelo dolgim mečem, rdeče obarvanim s krvjo in s tem oznanila dolgo in grenko žalost, ki je prežemala Marijino srce vse njeno življenje. Zato sveti Rupert domneva, da je Marija govorila tako: “Odrešene duše in moji ljubljeni otroci, ne obžalujte me samo zaradi ure, ko sem videla, kako moj dragi Jezus umira pred mojimi očmi; kajti meč žalosti, ki ga je napovedal Simeon, je prebadal mojo dušo vse moje življenje. Ko sem svojega Sina dojila, ko sem ga grela v naročju, sem že videla grenko smrt, ki ga je čakala. Pomisli torej, kako dolge in grenke bolečine sem morala prestajati.”
II.
Zato lahko Marija, z Davidovimi besedami, reče: Zakaj od bridkosti hira moje življenje in moja leta od vzdihovanja. (Ps 31:11). Moja bolečina je vedno pred menoj. (Ps 38:18). “Vse življenje sem preživela v žalosti in solzah, kajti moja žalost, ki je bila sočutje do mojega ljubljenega Sina, ni nikoli izginila izpred mojih oči, saj sem vedno videla trpljenje in smrt, ki ju bo nekega dne pretrpel.” Božja Mati je sama razodela sveti Brigiti, da je bil tudi po smrti in vnebohodu njenega Sina, naj je jedla ali delala, spomin na njegovo trpljenje vedno živ in globoko zasidran v njenem srcu. Zato Johannes Tauler pravi, da je preblažena Devica vse svoje življenje preživela v nenehni bridkosti; njeno srce sta namreč vedno prežemala žalost in trpljenje.
Zato čas, ki običajno ublaži žalost trpečih, Marije ni razbremenil ampak je še povečal njeno bridkost, saj je Jezus po eni strani vedno bolj dozoreval in postajal vse lepši in ljubeznivejši, po drugi strani pa se je vedno bolj bližal čas njegove smrti in v Marijinem srcu se je vedno bolj množila žalost ob misli, da ga bo morala izgubiti na tem svetu. Z besedami, ki jih je angel namenil sveti Brigiti: “Kot se trnje veča z rastjo vrtnice, tako se je tudi v Mariji, izbrani vrtnici Gospoda, z leti večalo trnje njene žalosti in toliko globlje prebadalo njeno srce.”
Duhovno branje
MRTVIČENJE APETITA
Poskrbimo, da nas ta slaba navada požrešnosti ne bo premagala. Sveti Avguštin pravi, da je hrana nujna za življenje, vendar jo je tako, kot zdravila treba jemati le po potrebi. Nezmernost je zelo škodljiva tako za telo, kot za dušo. Dejstvo je, da je pretiravanje v prehranjevanju vzrok skoraj vseh telesnih bolezni, saj želodčne težave in veliko drugih bolezni izvira iz nezmernega uživanja hrane. Vendar pa so telesne bolezni le majhen del zla, ki izhaja iz nezmernosti; posledice za dušo so veliko bolj pogubne. Ta razvada po mnenju svetega Tomaža predvsem črni dušo in jo naredi nezmožno za duhovno rast, zlasti za miselno molitev. Kakor post pripravlja um za premišljevanje Boga in večnih dobrin, ga nezmernost odvrača od svetih misli. Sveti Janez Zlatousti pravi, da je požrešnež, kot preobremenjena ladja; težko se premika in ob prvem neurju skušnjave je v nevarnosti, da se pogubi. “Jejte zmerno” pravi sveti Bernard, “tudi kruh, da vas ne bi obremenjen želodec utrudil pri molitvi.” In spet pravi: “Če primoraš človeka po težkem obroku k bedenju, boš od njega izsilil zgolj stokanje namesto petja.” Zato je treba jesti skromno, zlasti pri večerji: kdor namreč zvečer poteši svoj apetit, je izpostavljen veliki nevarnosti nezmernosti; zaradi prebavnih motenj bo zjutraj pogosto čutil preobremenjen želodec, njegov um pa bo tako otopel in moten, da ne bo zmožen zmoliti “Zdrave Marije”. Ne domišljajte si, da bo Vsemogočni v času molitve vlil svojo tolažbo v duše tistih, ki kot nerazumne živali iščejo užitek v potešitvi apetita. “Božja tolažba,” pravi sveti Bernard, “ni dana tistim, ki dopuščajo kakršno koli drugo zadovoljstvo.” Nebeška tolažba se ne podeljuje tistim, ki iščejo zemeljske užitke.
Poleg tega bo tisti, ki zadovoljuje okus, zlahka zadovoljil tudi druge čute; ker bo izgubil duha pomnjenja, se bo zlahka pregrešil z nespodobnimi besedami in nedostojnim vedenjem. Najslabša lastnost nezmernosti pa je, da postavlja čistost v veliko nevarnost. Sveti Hieronim pravi: “Polnjenje želodca je žarišče pohote.” Prekomerno uživanje hrane je močna spodbuda za nebrzdanost. Zato Kasijan pravi, da je “nemogoče, da tisti, ki zadovoljuje svoj apetit, ne bi doživljal naslade”. Nenasitneži ne morejo pričakovati, da bodo brez skušnjav proti čistosti. Da bi ohranili čistost, so svetniki izvajali najstrožje mrtvičenje apetita. “Hudič,” pravi sveti Tomaž, “premagan z zmernostjo, ne skuša v poželenju.” Ko so premagane njegove skušnjave apetita, preneha vzbujati nečistost.
Kdor se posveča odrekanju apetita, nenehno napreduje v kreposti. Da bo mrtvičenje okusa olajšalo obvladovanje drugih čutov in nam omogočilo, da jih bomo uporabljali pri krepostnih dejanjih, lahko sklepamo iz naslednje molitve Cerkve: “O Bog, ki s postom izničiš naše pregrehe, dvigaš naš razum, podeljuješ kreposti in njih plačilo, itn.” S postom Gospod omogoči duši, da kroti svoje slabosti, dviguje svoje čute proti Nebu, se utrjuje v krepostih in si pridobiva zasluge za večnost.
Posvetneži pravijo: Bog je ustvaril zemeljske dobrine za našo uporabo in uživanje. To niso besede svetnikov. Častitljivi Vincenc Carafa iz Družbe Jezusove je govoril, da nam je Bog dal zemeljske dobrine ne le zato, da bi jih uživali, ampak tudi zato, da bi se mu lahko zahvaljevali in mu izkazovali svojo ljubezen s prostovoljnim odrekanjem in žrtvovanjem v njegovo slavo. Opustiti vse posvetne užitke za Boga je bila vedno praksa svetniških duš.
Večerno premišljevanje
RAZMISLEK IN LJUBEZEN DO TRPLJENJA JEZUSA KRISTUSA
I.
Nekega dne se je križani Jezus prikazal sestri Magdaleni Orsini, ki je že nekaj časa trpela zaradi hude bolezni in jo opogumljal naj mirno prenaša trpljenje. Božja služabnica je odgovorila: “Toda, Gospod, na križu si visel le tri ure, jaz pa te bolečine trpim že več let.” Jezus Kristus ji odvrne z grajo: “O nevedna, kot si, kaj misliš s tem? Od prvega trenutka, ko sem bil v materinem telesu, sem v svojem Srcu trpel vse to, kar sem pozneje pretrpel na križu.” In jaz, moj dragi Odrešenik, kako naj se ob pogledu na veliko trpljenje, ki si ga zaradi mene prestajal vse svoje življenje, pritožujem nad tistimi križi, ki mi jih pošiljaš v moje dobro? Zahvaljujem se Ti, da si me odrešil s tako veliko ljubeznijo in s takšnim trpljenjem. Da bi me opogumil za potrpežljivo prestajanje bolečin tega življenja, si vzel nase vse naše zlo. O moj Gospod, daj, da bodo Tvoje bolečine vedno prisotne v mojem umu, da bom vedno sprejemal in želel trpeti za Tvojo ljubezen.
Velika kot morje je tvoja nesreča. (Žal 2:13). Kakor so morske vode slane in grenke, tako je bilo življenje Jezusa Kristusa polno grenkobe in brez vsake tolažbe, kot je sam povedal sveti Margareti iz Cortone. Kakor se vse vode zemlje stekajo v morje, tako se je vse trpljenje ljudi združevalo v Jezusu Kristusu; in tako govori po besedah psalmista: Reši me, o Bog; zakaj vode so mi prišle do grla! Zašel sem v globino vodá in valovi me zagrinjajo. (Ps 69:2-3). Reši me, o Bog, kajti bridkosti so prodrle v notranjost moje duše in ostal sem v viharju sramote in trpljenja, tako notranjega kot zunanjega.
O moj najdražji Jezus, moja ljubezen, moje življenje, moje vse, če gledam tvoje sveto Telo ne vidim drugega, kot rane. Če pa vstopim v Tvoje opustošeno Srce, ne najdem drugega, kot grenkobo in žalost zaradi katerih si trpel smrtne muke. O moj Gospod, kdo razen Tebe, ki si neskončna Dobrota, bi kdaj toliko trpel in umrl za enega od svojih ustvarjenih bitij? Ker pa si Bog, ljubiš, kot lahko ljubi samo Bog, z ljubeznijo, ki ji ni enaka nobena druga ljubezen.
II.
Sveti Bernard pravi: “Da bi odrešil sužnja, Oče ni prizanesel svojemu Sinu in tudi Sin ni prizanesel samemu sebi.” O neskončna Božja ljubezen! Po eni strani je večni Oče od Jezusa Kristusa zahteval, da zadosti za vse grehe ljudi: Gospod pa je naložil nanj nas vseh pregrehe. (Iz 53:6). Po drugi strani pa se je Jezus, da bi rešil človeka na najbolj ljubeč način, ki ga je premogel, odločil prevzeti nase najstrožjo kazen Božje pravičnosti za naše grehe. Zato je, kot trdi sveti Tomaž, v najvišji meri prevzel nase vse trpljenje in sramotenje, ki jih je bilo kdaj koli mogoče prenesti. Zaradi česar ga je Izaija imenoval mož bolečin, preziran, zaničevan in zadnji med ljudmi. (Iz 53:3). In to z razlogom: Jezus je bil namreč trpinčen po vseh udih in čutilih svojega telesa, še bolj pa po vseh zmožnostih svoje duše, tako da so notranje bolečine, ki jih je prestajal neskončno presegale njegovo telesno trpljenje. Glejte ga torej, raztrganega, krvavega; obravnavanega kot sleparja, čarovnika, blazneža; zapuščenega celo od prijateljev in nazadnje preganjanega od vseh, dokler ni končal svojega življenja na sramotnih vešalih.
Veste, kaj sem vam storil? (Jan 13:12). O moj Gospod, resnično se zavedam, koliko si storil in pretrpel zaradi mene, a žal veš, da jaz do zdaj nisem storil ničesar zate. Moj Jezus, pomagaj mi, da bom vsaj nekaj pretrpel za tvojo ljubezen preden me ujame smrt. Sramujem se stopiti pred Tebe; vendar ne bom več nehvaležen, kot sem bil toliko let. Ti si se zaradi mene odrekel vsakemu ugodju; iz ljubezni do Tebe se bom odpovedal vsem čutnim užitkom. Ti si zame pretrpel toliko bolečin; za Tebe bom pretrpel vse bolečine svojega življenja in svoje smrti, kakor Ti bo ljubo. Ti si bil zapuščen; srečen bom, če me vsi zapustijo, le da me ne zapustiš Ti, o moj edini in dobri Vladar. Ti si bil preganjan; sprejemam vsako preganjanje, ki me lahko doleti. Nazadnje si umrl zame; jaz bom umrl zate. O moj Jezus, moj zaklad, moja ljubezen, moje vse, ljubim te. O, daj mi še več ljubezni! Amen.
