Kaj nam sporoča nova knjiga esejev Benedikta XVI?
Iz Vatikana prihaja vest, da je pokojni kardinal Ratzinger, bolj znan kot nekdanji papež Benedikt XVI., posthumno izdal zbirko esejev podnaslovljeno »Kaj je krščanstvo?« Smrt pomembne cerkvene osebnosti 20. stoletja je torej še zaostrila boje znotraj Katoliške Cerkve in odkrila skrite klevete in mračne manevre znotraj vatikanskih struktur kot se je v svoji knjigi, izdani po Benediktovi smrti, izrazil njegov osebni tajnik nadškof Gänswein.
V pismu, ki je bil na urednika knjige Elia Guerriera naslovljen 1. maja 2022, je Benedikt zapisal naj se knjiga objavi po njegovi smrti. »Ta zvezek, v katerem so zbrani spisi, ki sem jih sestavil v samostanu Mater Ecclesiae, mora biti objavljen po moji smrti.« V knjigi so samo štirje od šestnajstih esejev objavljeni prvič. Nekateri so nadaljevanja oz. nadgradnje njegovih zapisov o duhovništvu in Evharistiji, ki so bile (ne)posrečeno vključene v knjigo kardinala Saraha, nekaj pa je razmišljan ob bok pomembnim zgodovinskim obletnicam. Kot v knjigi piše sam, so dela plod njegove teološke dejavnosti po odstopu.
Sklepamo lahko, da je v njih zapisano nekaj, kar je pokojni želel prihraniti za čas po njegovi smrti. V pismu uredniku, ki je vključen tudi v knjigo, je Benedikt pojasnil svojo prošnjo: »V času mojega življenja nočem več ničesar objaviti. Bes nasprotnih krogov v Nemčiji je tako močan, da vsak pojav moje besede povzroči morilski krik. Tega bi rad prihranil sebi in krščanstvu.«
Poglejmo si nekaj izsekov iz knjige, ki so objavljeni na različnih portalih svetovnega spleta. Knjiga je trenutno na voljo le v italijanščini.
»Bili so posamezni škofje, in to ne samo v Združenih državah, ki so zavračali tradicijo kot celoto, zato da bi v svojih škofijah razvili neko novo, moderno katolištvo. Morda je vredno omeniti dejstvo, da ni bilo malo semeniščnikov, ki so jih zalotili pri branju mojih knjig, spoznanih kot neprimerne za duhovništvo. Moje knjige so bile označene za škodljivo literaturo in so se brale tako rekoč samo na skrivaj.«
»V več semeniščih obstajajo homoseksualni klubi, ki so delovali bolj ali manj odkrito in so očitno spremenili ozračje v semeniščih. V južni Nemčiji so v enem izmed semenišč skupaj živeli semeniščniki in kandidati za laično pastoralno službo. Obedovali so skupaj z pastoralnimi vodji, katere so spremljale njihove žene, otroci, pa tudi zaročenke. Ozračje v semenišču ni bilo v pomoč duhovniški formaciji.«
»(Ameriški) Škof, ki je predtem bil rektor semenišča, je dovolil, da se semeniščnikom prikazuje pornografske filme, domnevno z namenom, da bi se znali upreti vedenju, ki je v nasprotju z vero.«
Potem ko je takratni papež Benedikt ameriške škofe poklical na diskusijo v Rim, so se ti dogovorili da situacijo zatajijo: »Obisk, ki je sledil, ni prinesel novih informacij, saj so nekateri očitno združili moči, da bi prikrili resnično situacijo.«
Benedikt opiše tudi počutje ob odstopu, pa tudi komentar ob srečanju papeža Frančiška s predsedniki škofovskih konferenc iz vsega sveta glede zlorab. »Kar se tiče priprave na duhovniško službo v semeniščih, se dejansko opazi velik kolaps trenutne oblike tovrstne priprave.«
To je le nekaj indicev iz omenjene zbirke, ki so zaradi svoje bolj ali manj znane škandalozne vsebine bili zanimivi za prve spletne prevode in objave. Benedikt naj bi v njej dejal tudi, da večina škofov in duhovnikov nima katoliške vere. To vsekakor drži še posebej za nemške shizmatsko sinodalno pot, pa tudi Frančiškova sinoda implicitno simpatizira z njo. Najbolj pomemben moment teh esejev je odkrito in posthumno pričevanje bivšega papeža, čeprav je imel v rokah škarje in platno, vprašanje pa če je imel cerkvenopolitično moč in pogum. Tu je morda tudi največja teža teh razkritji, čeprav so bile vsaj ameriški javnosti potihoma znane. Kaj vse še prinaša knjiga bomo izvedeli v prihodnosti, ko bo bolj dostopna ali morda celo prevedena. Seveda se ne smemo nadejati, da bo to storila kakšna od vidnejših slovenskih katoliških založb.
Molimo za umrlega papeža, molimo za Sveto Cerkev Božjo.
Sed confidite, ego vici mundum.
avtor: Iodocus